Andreja Rihter

Andrejo rodijo 25. avgusta 1957 v družini Kočan. Mama in oče se kmalu ločita, tako da Andreja odrašča ob dobrem očimu Marjanu Prelcu, sedanjem direktorju celjske Cinkarne. Andrejina mati je "ukradeni otrok", kot sirota vzgajana pod budnim očesom nacistov. Andrejina babica in dedek umreta kot žrtvi nacističnega nasilja: dedek je ustreljen v Starem piskru, babica pa izgine v vojni. Družinska tragedija vpliva na Andrejino življenje. Kljub temu je njena mladost v Celju srečna, živi v razmeroma bogati družini in med počitnicami potuje po Grčiji in Italiji. Spomini na otroštvo so povezani z dvoriščem znanega celjskega fotografa, mojstra Josipa Pelikana. Ker je nagajiva deklica, se skupaj z drugimi otroki zelo rada podi po mojstrovem dvorišču in zaradi otroškega čebljanja umetnik opoldne pač ne more spati. Zato jo pogosto prav jezen skupaj z drugo neugnano otročadjo podi izpod okna v času opoldanskega počitka. Andreja osnovno šolo obiskuje v Celju, je mirna, v ničemer izstopajoča učenka. V sedmem razredu spozna Milana Dobnika, učitelja zgodovine, kasnejšega žalskega župana. Profesor jo navduši za zgodovino in večkrat skupaj razglabljata o vitezih, grajskih gospodičnah, dobrih celjskih gospodih in habsburški hudobi.

Milan Dobnik v srednji šoli postane Andrejin razrednik. Verjetno ravno zaradi njegovega vpliva Andreja opusti misel na študij gradbeništva in se raje vpiše na Filozofsko fakulteto v Ljubljani. Postane študentka zgodovine in sociologije. Študijska leta preživi mirno, v Ljubljani ne ostaja dolgo, rada se vrača domov v Celje. Na fakulteti je vestna, izpite opravlja redno, še posebno si zapomni legendarnega učitelja zgodovine Boga Grafenauerja. Diplomira leta 1981, njena diplomska naloga nosi naslov Usoda in življenje ukradenih otrok po drugi svetovni vojni in je nekakšen hommage mamini mladosti. Že proti koncu študija Andreja uči v domačem mestu. Na celjski gimnaziji je znana kot mlada, zagnana in simpatična učiteljica, ki pa je včasih, tako, čisto po profesorsko, nekoliko raztresena. Na začetku osemdesetih let Andreja ni le učiteljica zgodovine. Kot prava preverjena sociologinja vtepa v mlade glave samoupravljanje s temelji marksizma. Eden izmed njenih najbolj zvedavih učenec je bodoči ministrski kolega in sveži predsednik SLS + SKD Franc But.

Kljub uspešnim učiteljskim korakom Andreja hitro spozna, da je z njo in z njenim profesorskim poklicem mladina "malce zastrupljena". Zato odide iz profesure in se odloči za znanstveno pot zgodovinarja kustosa v takratnem Muzeju revolucije. Iz šolskih učilnic se preseli v institucijo, ki skrbi za Stari pisker, stavbo, v kateri je bil ustreljen njen stari oče. V novi službi Andreja zaviha rokave, redno objavlja zgodovinske članke v Celjskem zborniku in postane višja muzejska kustodinja. Sprva se poglablja v drugo svetovno vojno in piše o narodnih herojih. Ker je zavedna Celjanka, pa se hitro preusmeri v proučevanje zgodovine mesta. V času porajanja demokracije Muzej revolucije ni preveč priljubljena ustanova. Iz leta v leto ga obiskuje manj ljudi. Ko leta 1986 Andreja postane direktorica, hitro začuti, da mora spremeniti njegovo obliko. Muzej razširi področje delovanja v ohranjanje dediščine 20. stoletja in kmalu zatem spremeni še ime, v Muzej novejše zgodovine. Andreja v iskanju novih vsebin na dvorišču svojega otroštva opazi skoraj nedotaknjen atelje mojstra Pelikana. Skupaj s hčerko velikega fotografa dolge noči pregledujeta stare orumenele fotografije mestne preteklosti. Leta 1989 pripravita prvo razstavo o fotografski dediščini. Sodelovanje se nadaljuje in čez nekaj let iz nekdanjega fotografskega ateljeja nastane pravi muzej. Poleg fotografije je ena prvih stvari, ki se jih loti Andreja, ureditev slovenske zobozdravstvene zbirke, ta kasneje mladi direktorici prinese Švabovo priznanje.

V novi funkciji se dobro znajde, bolj kot po različnih interpretacijah zgodovinske misli pa je znana po razumevanju muzeologije in po menedžerskih poslih. Od sodelavcev zahteva profesionalen in agilen pristop, držo, ki vsaj do tedaj ni bila ravno pogosta pri nekaterih muzejskih uslužbencih. Poleg državnega denarja za financiranje muzeja navdušiti še številne druge sponzorje. Pri pogajanjih je odkrita in korektna partnerica, pogosto pa se zanese tudi na "žensko intuicijo". Z obuditvijo muzeja z novimi vsebinami, načinom dela in s predstavljanjem v javnosti iz napol pozabljene ustanove ustvari živ organizem. Muzejski prerod ne ostane neopažen, Andreja je za "enkratne uspehe pri vodenju muzeja in kot vzpodbudo za nadaljnje delo" leta 1992 nagrajena z bronastim grbom občine Celje. Sedem let kasneje dobi muzej še srebrni celjski grb. Seveda Pelikanov atelje in zobozdravstvena zbirka nista edini pridobitvi Andrejinega muzeja. Ker je uspešna muzealka, potuje po Evropi in spozna nove oblike muzealske dejavnosti. To so t. i. otroški muzeji, posebne postavitve, ki kulturno dediščino predstavijo primerno otroškim očem. Skupaj s sodelavci uspešno preslika evropsko zamisel v slovenski prostor. Marca 1995 nastane Hermanov brlog, prvi pravi otroški muzej na Slovenskem. Pred koncem projekta za mnenje povpraša še bodoče obiskovalce - otroke. Ti želijo v muzeju slaščičarno. Andreji po dveletnem krvavem boju z birokracijo uspe, tako lahko danes otroci v Hermanovem brlogu poleg zgodovine poiščejo tudi torte.

Hermanov brlog je tržno zelo uspešen, različne ekskurzije kar derejo v muzej in obisk v slabem letu bliskovito naraste. Zaradi Hermanovega brloga dobi Andreja Valvasorjevo priznanje. Leta 1998 je Hermanov brlog nominiran za evropski muzej leta. Andreja zaradi uspehov postane predsednica Skupnosti muzejev Slovenije in nacionalna korespondentka Evropskega muzejskega foruma. A muzejska dejavnost ne oblikuje vsega Andrejinega življenja. Razmeroma hitro se poroči. Z možem, ki je zaposlen v Livarni, sredi osemdesetih let dobita hčerko. Vsi trije najprej živijo pri moževih starših v veliki hiši v Novi vasi v Celju, po njihovi smrti pa se preselijo na svoje. Družina ji veliko pomeni, skupaj počitnikujejo v Medulinu v hrvaški Istri in smučajo v tujini. Kar zadeva družino, pravi, da je za razumevanje in mir v hiši potreben odkrit pogovor. Ko zaradi službenih obveznosti pogosto predlogo ostane za muzejsko mizo, jo mož in hčerka jasno postavita pred dejstvo, da lahko njena odsotnost usodno vpliva na razumevanje v domači hiši. Po odkritem pogovoru jim uspe, da se dogovorijo o mejah njenega dela, in v družini je spet vse lepo in prav. Andreja rada uživa, je prava gurmanka, zna dobro jesti in piti. Ob sobotah nakupuje na celjski tržnici in baranta z branjevkami. Doma kuha in peče, v hišni kleti pa ima zmeraj steklenico srebrne radgonske penine. Na splošno je rada v družbi, na zabavah pleše in poje.

Čeprav na sindikalnih, muzejskih in drugih druženjih večkrat ostane do konca, zelo redko pogleda pregloboko v kozarec. Poleg zabave Andreja prisega na vsaj še dve vrsti sprostitve: redno obiskuje savno in uživa v dolgih sprehodih na Celjsko kočo. Na nedeljskih potepanjih ji zvesto sledi hišni kuža Tomi. Ko malega šnavcerja nekega dne skoraj do smrt okoljejo pobesnela ščeneta, je zelo žalostna. Na srečo se Tomiju uspe izlizati in Andreja spet dobi popotnega tovariša. Dobro se znajde tudi na teniških igriščih, zadnjih nekaj let pa se trudi z golfom. Ker je prava družboslovka, nima rada le živali, ampak ima tudi čut za umetnost, rada bere, seveda predvsem zgodovinske knjige, ljubi fotografijo (ko postane ministrica, pisarno opremi s fotografijami) in zahaja v kino. Iz mladih let se spominja Tistega lepega dne in navihanega Štefuca, uživa ob Vesni in prepeva Kekčeve pesmi. Od novejših filmov je navdušena nad črno-belim V leru, nad melanholičnim prikazom študentskega življenja, kakršnega osebno pravzaprav ni nikoli izkusila. Redno se udeležuje postavitev svojih muzejskih kolegov, gledaliških premier in različnih otvoritev. Ko je v Ljubljani, se včasih ustavi tudi na Metelkovi. Rock kultura ji ni tuja, navsezadnje izhaja iz generacije, ki prisega na Rolling Stonse, njihova Angie ji še danes prikliče kakšno solzo na lice.

Poleg zgodovine Andreji veliko pomeni tudi rojstni kraj. Je predsednica turističnega društva, (so)avtorica nekaterih celjskih monografij in članica humanitarnega Rotary cluba Celje, združenja, v katerem ženske niso ravno pogost pojav. Celjski klub velik del dejavnosti posveti otrokom, prizadetim zaradi cerebralne paralize. Zaradi uspešnega vodenja muzeja in pripadnosti mestu se Andreja ob koncu tisočletja znajde na seznamu dvanajstih Celjank, ki so najbolj zaznamovale prejšnje stoletje. Vplivne Celjanke izberejo bralci Novega tednika in osrednje celjske knjižnice. Andreja sodeluje na celjskih srednjeveških igrah, kjer oblečena kot srednjeveška gospodična na ves glas spodbuja okretne viteze.

Celju pokloni tudi svojo zadnjo muzejsko postavitev. Marca 2000 skupaj s sodelavci pripravi stalno razstavo Živeti v Celju, ki predstavlja življenje meščanov v 20. stoletju. Ko postane ministrica, v rodnem mestu skupaj s Slavkom Gabrom, Iztokom Podbregarjem in celjskim mladinskim centrom pripravi Celjske debate, v katerih naj bi skupaj z vplivnimi meščani spregovorili o pomembnih vprašanjih. Ker se s politiko aktivno ne ukvarja, je njeno ime na seznamu kandidatk za novo ministrico prvovrstno presenečenje. Najprej ponujeno kandidaturo ZLSD zavrne, ko pa namesto nje Janez Drnovšek predlaga Jano Kolar, se premisli. Kasneje se izkaže, da Andreja sprva položaja ni sprejela, ker se ji o njenih vizijah vodenja kulturnega ministrstva ni uspelo na štiri oči pogovoriti z ministrskim predsednikom. Ko pogovor z bodočim šefom opravi, ponujeno mesto sprejme. Pri prevzemu in izročitvi poslov jo nekdanji kulturni minister Rudi Šeligo pričaka s šopkom rož, na ponovoletnem sprejemu v Unionski dvorani pa se novi kulturni ministrici pride pokazat skoraj vsa slovenska kulturna elita.

Projekcija: Andreja se na Cankarjevi prav dobro počuti. Njen mandat je zaznamovan z uspešnim sprejetjem manjkajoče zakonodaje in povečanjem kulturnega proračuna. Z lobiranjem ji uspe nemogoče, 9. november postane državni praznik, dan žalovanja za ubitim Ulrikom II. Ko se po štirih letih vrne v Celje, se loti obsežnega projekta prenove Starega gradu. V nekaj letih iz ruševin nastane nov grad, velika stavba, ki postane ponos slovenske samobitnosti. Za Andrejo sliši tudi Spielberg in začne leta 2008 v Celju snemati triurni film o vzponu in padcu celjskih gospodov. Spielberg Andreji zaupa vlogo Helene Kottaner.

povezava

povezava

povezava