Ludvik Toplak

Ludvika rodijo 13. julija 1942 v vasici Mostje, ki leži blizu Juršincev pod Slovenskimi goricami. Toplakovi so številna družina in Ludvik priveka na svet kot šesti od enajstih otrok. Njegov oče je bivši občinski in zadružni veljak, družina pa je znana tudi po tem, da ima prva v občini telefon. A Ludvikovi prvi dnevi na tem svetu so težki, saj divja druga svetovna vojna. V Mostju Nemci presenetijo in napadejo četo Jožeta Lacka. Ker sumijo, da so Toplakovi skrivali Lackove partizane in radijsko postajo, njihovo hišo temeljito preiščejo, vendar niti partizanov niti postaje ne najdejo. Ludvik mora kljub temu, star komaj dva tedna, prvič od doma. Skupaj z mamo in babico ga odpeljejo v mariborske zapore. Z babico se vrneta domov čez teden dni, mama pa kasneje.

Toplakovi imajo veliko domačijo, vendar malega Ludvika kmetovanje ne mika. Ko je treba delati, si oprta knjige in z njimi zbeži v bližnji gozd. Tam se veliko in rad uči, k čemur zelo avtoritativno spodbuja tudi mlajše brate in sestre. Če se ne učijo, je hud. A tudi sam ne študira venomer. Je nadvse zvedav in ima rad živali, zato si omisli svoj živalski vrt. Po okoliških gričih lovi kače, jastrebe, vrane in lisice, ki jih potem hrani v steklenih kozarcih oziroma zapira v kletke. Eno izmed kavk celo nauči govoriti. Njegova želja po znanju je vse močnejša in iz domače Prlekije ga ponese leta 1953, pri enajstih, ko se vpiše v nižjo gimnazijo na Ptuju. V klasični gimnaziji se začne zanimati za politiko in se, skupaj s sošolko Sonjo, prijavi na tečaj marksizma.

Malemu Ludviku stric napove, da bo, ko bo velik, advokat. Ker rad govori. In res, odloči se za študij prava, najprej v Mariboru, potem še v Ljubljani. V četrtem letniku študija zaplava v politične vode. Na pobudo domačinov iz Prlekije, ki nočejo podpreti partijskega politika, kandidira za poslanca v republiško skupščino. Kasneje se spominja, da so ga SZDL-jevci prepričevali, naj odstopi od kandidature. Tega noče storiti. Tri dni kasneje je vpoklican v vojsko. Očetu povedo, da zato, ker fant ni naredil izpitov in je ponaredil indeks. Po vrnitvi iz vojske konča študij in diplomira leta 1967. Kljub mladosti že misli na penzijo, saj na Univerzi v Oslu spozna značilnosti pokojninskega sistema. Napiše razpravo in s tem je zanj tema dorečena.

Leto 1972 preživi med Mariborom in Beogradom, kjer nadaljuje študij. Leta 1973 pa začne kariero na mariborski pravni fakulteti kot predavatelj civilnega prava. Potem v enem izmed mariborskih lokalov uzre mlado Rosvito. Takrat Ludvik ravno odhaja na podiplomski študij v ZDA, kjer leta 1974 magistrira iz primerjalnega trgovinskega prava. Na drugi strani luže vedno, ko sliši pesem The Most Beautiful Girl in the World, misli na Rosvito. Dekle je res čedno in nekoč je v Tokiu na izboru za miss Univerzum zastopalo Jugoslavijo. Leta 1976 se poročita. Imata dva otroka, Jurija in Barbaro, in oba se - tako kot starša - odločita za študij prava. Jurij je asistent na mariborski pravni fakulteti in pripravlja doktorat. Vendar Ludvik in Rosvita ne ostaneta skupaj za vedno, sredi devetdesetih let se ločita. Ludvik drugo žensko svojega življenja odkrije v magistri filozofije Editi Benko iz rodbine slavnih prekmurskih mesarjev, ki so imeli svojčas v lasti pol Prekmurja. Edita je denacionalizacijska upravičenka do tega premoženja. Ludvik tudi njo popelje v zakonski stan, ko je razveljavljena njegova prva cerkvena poroka, pa še pred oltar.

Na prelomu v osemdeseta leta ima na fakulteti težave. Zaradi političnega delovanja v študentskih letih ga sumijo, da bi lahko postal prevratnik. Tito je takrat še živ. Ludvik se skriva doma in odvzamejo mu potni list. Kasneje pove, da so mu v osebnem pogovoru razložili, da je bilo sporno njegovo prijateljstvo s slovenskimi emigranti, recimo z Jožetom Pučnikom. Leta 1980 doktorira v Novem Sadu. Zagovarja disertacijo iz odgovornosti poslovodnega organa v našem in tujem pravu.

Istega leta gre v gospodarstvo, a še vedno poučuje. Pridruži se računalniškemu podjetju Iskra Delta, ki postane eno najmočnejših jugoslovanskih podjetij in v najboljših časih je v njem zaposlenih 2200 ljudi. Ludvik je pomočnik generalnega direktorja, odgovoren za splošne zadeve. Udeležuje se sestankov zveze komunistov in večkrat kaj pove. Potem se leta 1985 na pobudo podjetja, ki želi biti še uspešnejše, spet približa politiki: predlagan je na listi možnih kandidatov za člane predsedstva Slovenije. A Deltina zamisel ne obrodi sadov. Leta 1987 da Ludvik odpoved in se vrne na mariborsko pravno fakulteto, kjer službuje kot profesor. Postane tudi prodekan, odgovoren za obnovo pogorele šole in za razvoj visoke šole. Predavanja na začetku študijskega leta začne s tezo, da človeka od živali loči neizmerna želja po lasti, oblasti in seksu. Takrat je veliko doma.

Neke deževne noči konec osemdesetih let pri Toplakovih potrka Jože Pučnik, Ludvikov dolgoletni prijatelj. V sobi nekaj šepetata. Nato se začne Ludvik sestajati s Spomenko Hribar, z Dimitrijem Ruplom ... In je poleg pri ustanovitvi Slovenske kmečke zveze, predhodnice SLS. Leta 1990 se povzpne kot politik, pride v družbenopolitični zbor slovenske skupščine in postane njegov predsednik. Domov prihaja pozno, navadno z množico ljudi, in pravi, da se politika dela ponoči, izvaja pa podnevi. V tem času je podpredsednik SLS, član komisije za ustavna vprašanja, ki piše prvo slovensko demokratično ustavo, ter med drugim predlagatelj zakona o obrestni meri in goreč pobudnik zakona o avtocesti med Koprom in Lendavo. Večkrat se dere na Marjana Podobnika. Ludvikova moč v stranki se medtem omaje, a na volitvah 1992 je ponovno izvoljen v parlament. Da pobudo za oblikovanje etičnega kodeksa poslancev in je tako prepričljiv, da poslanci sklenejo v 60 dneh pripraviti predlog tega kodeksa. Tega ne storijo in kodeksa še danes nimajo. Ludvik istega leta kritizira proporcionalni volilni sistem, nato zapusti politiko.

Novembra 1993 postane prvi mož mariborske univerze, rektor torej, a šele po tretjem glasovanju. Na položaju nasledi novopečenega mariborskega župana Alojza Križmana. Ob Ludvikovi inavguraciji pa se pojavijo dvomi o njegovi kompetentnosti: dr. Peter Glavič s fakultete za kemijo prvi javno pove, da je Ludvikova bibliografija preskromna za moža, ki je zasedel rektorski položaj. Medtem Ludvika še kar mika politika. Leta 1997, ko mu teče drugi rektorski mandat, se odloči, da bo kot predstavnik pomladnih strank kandidiral za predsednika republike. Načrt se izjalovi, saj ga nobena izmed treh strank ne podpre. Esdeesovski časopis Demokracija ta čas objavi serijo člankov, v katerih namiguje, da naj bi bil Ludvik eden izmed najobetavnejših marksistov in varovanec Edvarda Kardelja. Časopis toži za deset milijonov tolarjev, a je tožba zavrnjena. Še prej izjavi, da "časopis lahko ubije muho ali človeka".

Konec devetdesetih let predlaga, naj častni doktorat mariborske univerze podelijo Margaret Thatcher. Senat univerze je proti, zato pobudo umakne. Ludvik ima sicer veliko obveznosti. Leta 2000 odpre novo palačo mariborske univerze, delo dunajskega arhitekta Borisa Podrecce. Nato postane redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti. Položaj pomeni nove obveznosti in odgovornost, a tudi priznanje. Junija dobi naziv slovenski ambasador v znanosti, nato postane član posebnega kolegija, t. i. Mednarodnega senata, ki obravnava kršitve avtonomije univerz v Evropi. Nazivov ima še in še. Enega si celo kupi pri American Bibliographical Institute Research Association in postane "Osebnost leta". Naziv stane 195 dolarjev, če ga vdelajo v podlago iz lesa finskih brez pa 250. Sicer je član več društev pravnikov, ustanovitelj in član Fundacije dr. Antona Trstenjaka, ki štipendira mlade iz Haloz in Slovenskih goric. Ker je rektor, je tudi član Sveta RS za visoko šolstvo, vodi Podonavsko rektorsko konferenco in je član predsedstva Evropske rektorske konference. Je še arbiter mednarodnega sodišča in častni občan rodne občine Juršinci, kamor se rad vrača in kjer za bližnji šestdeseti rojstni dan načrtuje veliko zabavo. Tam ima tudi vinograd in Ludvikovo vino je dobro.

Njegov ugled se leta 2000 krha s poročilom računskega sodišča, ki ugotovi, da je leta 1996 mariborska univerza nenamensko zapravljala denar. Za reprezentanco so denimo porabili 5,7 milijona tolarjev, to je štirikrat več od ljubljanske univerze. Poleg tega so 46 milijonov, namenjenih za znanstveno-raziskovalne dejavnosti, porabili v druge namene. Njegovi kritiki so vse glasnejši, a Ludvik spet razmišlja o politiki. V začetku leta 2001 se odloča, ali bi kandidiral za predsednika združene stranke SLS + SKD. Ko kandidaturo napovesta Franc Zagožen in Franci But in tehtnica pokaže premoč slednjega, se Ludvik kandidaturi odpove. Uradno zaradi obveznosti na univerzi. Buta javno podpre in navede več razlogov za to. Prvi je ta, da But govori tri svetovne jezike. Poudari še njegovo mladost in doda, da je bil Bill Clinton, ko je postal predsednik ZDA, star toliko kot But. Ta res postane predsednik stranke. Ludvik pa medtem še naprej spoznava pomembne ljudi. Recimo državnega tajnika Vatikana, kardinala Angela Sodana; priložnost ga ima občudovati v prvi vrsti v stolnici. Ali pa danskega princa Henrika, ki obišče mariborsko univerzo in ob tej priložnosti postane častni senator univerze, nato pa zažene še računalniški sistem, darilo danskega podjetja. Tudi Ludvik se na računalnike spozna. Da jim je kos, dokaže, ko problem izgubljenih prijav ob vpisu reši z legendarno, a neavtorizirano izjavo: "Če računalnik ne bo delo, bomo delali - pejš!"

Kritiki Ludvikovega rektorovanja medtem ugotavljajo, da je z rektorjem nemogoče vzpostaviti odkrit in enakopraven dialog ter da vsiljuje svoja stališča. Priznavajo pa mu debelo kožo. Nič ga ne iztiri in njegove ambicije so velike - za dosego cilja bi naredil vse, menijo. Šest dekanov nato protestira proti centralizmu na univerzi. Ludvikova pobuda, da bi iz pedagoške fakultete nastala filozofska, naleti na oster odpor. Navzkriž si pride tudi z vodstvoma fakultete za strojništvo in ekonomsko-poslovne fakultete, na kateri akademski zbor in senat fakultete za novega dekana izbereta Egona Žižmonda, Ludvik pa presenetljivo imenuje vršilca dolžnosti dekana, Dušana Zbašnika. Zadeva gre na sodišče in prvostopenjsko sodišče razsodi Zbašniku v prid. Ludvik se zavzema tudi za medicinsko fakulteto v štajerski metropoli. A profesorjev ne prepriča o ničemer več, 84 jih podpiše peticijo, v kateri zahtevajo njegov odstop.

Tudi mladi Mariborčani z Ludvikovim delom niso zadovoljni. Očitajo mu izselitev Mladinskega kulturnega centra iz rektorata in mu pripisujejo levji delež krivde za propad študentskega glasila Katedra. Tudi tožijo ga. Študentska aliansa leta 2001 vloži tožbo, ker prodekanici za študentske zadeve na pedagoški fakulteti ne omogoči zagovora, preden ji vzame pooblastila. Višje sodišče v Mariboru mu da prav. In Ludvik ima še vedno zaveznika pri mladih - v študentskem univerzitetnem svetu. Ker hoče študentski Radio Marš potisniti pod skrbništvo univerze, se proti njemu postavi mariborska študentska organizacija. Ludvik sproži tožbe v zvezi z ustanoviteljstvom radia. Nazadnje Agencija za telekomunikacije in radiodifuzijo odloči, da mora Radio Marš nehati oddajati. To se zgodi marca 2002.

In ravno takrat vlada Ludvika imenuje za veleposlanika v Vatikanu, kjer naj bi nasledil Karla Bonuttija. Predlagatelj je njegova SLS. Vatikan strinjanje z imenovanjem pošlje takoj. Glede na to, da je Ludvik kandidat desne stranke, ki pri svojem delovanju poudarja krščanske vrednote, je pričakovati, da ga podpira tudi cerkev. Vendar vodja mariborske teološke fakultete dr. Ivan Štuhec v Družini objavi komentar, v katerem odločno pove, da je Ludvikova kandidatura za nekatere v Cerkvi nesprejemljiva. Kot razlog navede zdrahe na mariborski univerzi in Ludvikovo oblastnost. Doda, da je to zgolj njegovo mnenje in ne mnenje cerkve. Ludvik zdaj čaka, da ga zasliši parlamentarni odbor za zunanjo politiko, zadnjo besedo pri imenovanju pa ima predsednik države Milan Kučan.

Projekcija: Ludvik se po vrnitvi iz Vatikana upokoji in postane organizator Zlate lisice. Ta zaslovi po množici eminentnih gostov, ki navijajo za smučarje. Nato v senci prleških vinskih trt napiše spomine z naslovom Človek za vse funkcije in knjiga postane uspešnica.