Franc Hočevar

Franca rodijo 4. julija 1946 v Gornjih Jesenicah na Dolenjskem kot najmlajšega od štirih otrok. Oče Danijel je ključavničar, mati Frančeška izučena šivilja. Šest let živijo v idilični hiši na hribčku poleg gozda, potem se preselijo v vas Puščava, kjer oče odpre obrt in skrbi za manjšo kmetijo. Franci rad asistira v očetovi delavnici, sovraži pa duhamorno muljenje strnišča na polju. Osnovno šolo obiskuje v bližnjem Mokronogu. Čeprav ni odličnjak, ga ravnatelj že v četrtem razredu označi za enega od štirih učencev, ki bodo zagotovo končali fakulteto. Ker starši redno naročajo knjige pri Mohorjevi in Prešernovi družbi, se zgodaj navduši nad branjem. Najljubši so mu pustolovski romani. Odloči se, da se bo tudi sam preizkusil v pisateljevanju. Za domačo nalogo napiše zgodbo v slogu Karla Maya. Ko priljubljenega učitelja slovenščine zamenja mlada učiteljica z bujnimi rdečimi lasmi in prijaznimi očmi, se Franc prvič zaljubi. Računa na mehkobo ženskega srca, zato je zelo razočaran, ko že za prvo šolsko nalogo požanje cvek.

Otroška leta mu minevajo v znamenju prostočasnih dejavnosti: sodeluje pri tabornikih, ukvarja se z orodno telovadbo in trenira namizni tenis. Ko konča osnovno šolo, sledi zgledu starejše sestre in se vpiše na srednjo zobotehnično šolo v Ljubljani. Pouk traja do večera, saj mora poleg teorije obiskovati tudi popoldansko prakso. S prijatelji krši horo legalis tako spretno, da ga nikoli ne ujamejo. Ves prosti čas posveča treningom odbojke in rokometa. Sredi drugega letnika prvič potuje v tujino. V Trstu se v odbojki pomerijo z dijaki tamkajšnjega slovenskega dijaškega doma. Izlet izkoristi za nakup superg, črnih kavbojk in usnjenega jopiča, s čimer si zagotovi ugled med vrstniki. V tretjem letniku je predsednik šolske mladinske organizacije in se v tej vlogi udeleži seminarja o idejnih bojih, ki ga pripravi republiška konferenca zveze mladine. Predavatelj je Milan Kučan. Franc mu poočita, da je svinjarija, ker njihova šola nima telovadnice, in presenečen obsedi, ko ga Kučan ogovori po imenu. Pozneje se bodo njune poti še večkrat križale. Med drugim bo v uradu predsednika Republike Slovenije Milana Kučana tri leta pogodbeno delal kot svetovalec za zdravstvo in socialo, za svoje delo pa bo računal borih 1500 tolarjev na uro.

Med poletnimi počitnicami, ko je Francu komaj osemnajst let, ga pokliče predsednik zveze mladine občine Ljubljana Center. Na sedežu organizacije mu izroči partijsko izkaznico in ga obvesti, da je postal komunist in komandant udarne mladinske delovne brigade. Kljub neizkušenosti brez omahovanja prevzame odgovorno nalogo: na delovno akcijo v Črno goro pelje 130 otrok s Šubičeve gimnazije. Mesec dni v vročini gradijo cesto. Franc briše bruhanje, deli sokove in sendviče ter poveljuje. Po vrnitvi prvič okusi minljivost slave in dobi lekcijo iz skromnosti; ker se v šolo vrne z enotedensko zamudo, ga učitelji kaznujejo s cveki.

Ko v četrtem letniku kot mladinski funkcionar agitira na srednji administrativni šoli, se zagleda v tri leta mlajšo Meto Šoba, hčer trgovca in uslužbenke v republiškem izvršnem svetu, ki bo pozneje zaposlena kot komercialistka na obrambnem ministrstvu. Dolgonogo Ljubljančanko osvaja z vespo, ki jo za 4600 nemških mark kupi pri podjetju Cosmos. Denar zasluži z nesrečo. Na smučanju v Kranjski Gori ga zasuje sneg, ki pade s hotelske strehe, in mu poškoduje rebra. Ko ga položijo v reševalni avto, reševalca prehitro zaloputneta z vrati in mu pripreta še nogo, vendar tudi to poškodbo pripišejo snegu. Od zavarovalnice iztrži točno toliko odškodnine, kolikor potrebuje za nakup vespe.

Že zgodaj ugotovi, da zobni tehnik ni sanjski poklic. Želi si študirati pravo, a po neuspešnem poskusu s sprejemnimi izpiti na ljubljanski pravni fakulteti obupa. Vpiše se na dveletno pedagoško akademijo, kjer študira motnje vedenja in osebnosti. Diplomira v rekordnem času, nato pa opravi še osem diferencialnih izpitov, kar mu omogoči vpis v tretji letnik visoke šole za defektologijo v Zagrebu. Zadnji diferencialni izpit iz statistike opravi le dan pred poroko z Meto Šoba. Nekaj mesecev pozneje se mu rodi sin Gregor, tri leta pozneje pa še sin Matjaž. Prvi bo postal inženir protetske tehnike, drugi računalničar.

Študija v Zagrebu se loti skrajno resno. Med sostanovalci v študentskem domu na Novi Savi je več udeležencev hrvaške pomladi, politična vzornika pa sta Mika Tripalo in Savka Dapčević. Občasno se udeležuje diskusij, in ko policija izpelje racijo, se v priporu znajde tudi Franc. Pozneje se bo šalil, da je bil eden od prvoborcev za Hrvaško. Za potrebe diplomske naloge šest mesecev spremlja frekvenco in kakovost stikov med starši in otroki v vzgojnem zavodu Logatec. Naredi model napovedi vračanja v lastno družino. Hkrati pod mentorstvom prof. Katje Vodopivec iz ljubljanskega kriminološkega inštituta objavi svoj prvi znanstveni članek. Med študijem si denar služi na Delavski univerzi v Ljubljani, kjer predava eksotične teme, na primer socialno patologijo in mladoletniški nemir.

Leta 1970 se zaposli v predsedstvu slovenske mladinske zveze in tam vodi študijsko-raziskovalni center in center mladinskih klubov. Njegov šef je Živko Pregl, poznejši podpredsednik v Markovićevi jugoslovanski vladi. Je tudi član Zveze kulturno-prosvetnih organizacij Slovenije, pri kateri izda brošuro Mladinski klub. Pod urednikom Slavkom Preglom dve leti piše za Mladino. Skrbi za eksotične eseje, piše pa tudi o čarodejih, komunah in igrah na srečo. Leta 1971 v Mladini objavi javno pismo Sergeju Kraigherju, v katerem ostro kritizira igre na srečo, češ da zbijajo delavski standard. Za eseje o vzgojnih zavodih je nominiran za zlato ptico, a nagrade ne dobi. Ko ga Mitja Gorjup povabi za novinarja k Delu, ponudbo vljudno odkloni, saj je zaradi nenehnega časovnega pritiska pri oddaji člankov novinarskega dela dodobra naveličan.

Skupaj s sodelavci odločno nasprotuje predlogu, da bi se zveza mladine imenovala socialistična, politična elita pa to razume kot poskus ustanovitve politične stranke. Za kazen mora zapustiti delovno mesto. Premor izkoristi za vojaščino, odsluži jo v Bohinjski Beli. Po vrnitvi ima težave pri iskanju službe. Iz zagate ga reši Milan Kučan. Leta 1974 mu ponudi zaposlitev pri Republiški konferenci Socialistične zveze delovnega ljudstva. Opravlja funkcijo sekretarja sveta za zdravstvo in socialno varstvo, poleg tega pa vodi koordinacijski odbor za boj proti alkoholizmu. Z Olgo Drofenik, Jožetom Jakopičem, Blažem Mescem in Janezom Rugljem izda poročilo o raziskovalni nalogi, ki se ubada s problematiko alkoholizma v industrijskih občinah.

Hkrati na višji šoli za socialno delo predava predmet socialna patologija. Leta 1977 napiše knjigo Prosti čas, ki bo vse do danes obveljala za edino izvirno literaturo o prostem času, napisano v slovenščini in izpod peresa slovenskega avtorja. Leta 1978 napreduje v republiški komite za zdravstvo in socialno varstvo - današnje ministrstvo za zdravje -, kjer prevzame funkcijo namestnika predsednika. Njegov zadnji šef na ministrstvu je Borut Miklavčič, ki bo pozneje vodil Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in svet Kliničnega centra Ljubljana.

Ko sredi leta 1984 zaradi stanovanjske afere odstopi direktor Inštituta RS za rehabilitacijo, se Franc prijavi na razpis za to delovno mesto in zmaga. Resno se loti prenove inštituta. Zgradi novo bolnišnico, veliko vlaga v tehnološki razvoj, inštitut pa usmeri v nevrološko rehabilitacijo - torej v poškodbe možganov, živcev in hrbtenjače. Trži vse razpoložljive proizvode od kuhinje, bazena, lekarne, rehabilitacije pacientov iz tujine do predavalnice, zaradi česar je inštitut ena redkih zdravstvenih ustanov v državi, ki na trgu letno prisluži kar 400 milijonov tolarjev. Ker je inštitut najbolj referenčen center za rehabilitacijo žrtev min na svetu, ga pogosto obiščejo ugledni tuji gostje. Franc po hodnikih sprehaja ženo nekdanjega ameriškega predsednika Hillary Clinton, japonsko in monaško princeso, španskega kralja in dansko kraljico. Da bi protokol potekal brez zapletov, pred vsakim obiskom s sodelavci pripravi generalko. A občasnim zapletom se ne more izogniti. Tako ob obisku danske kraljice obhod po inštitutu končajo pet minut prezgodaj. Franc se iz nerodnega položaja rešuje tako, da visoko gostjo zabava s pripovedovanjem šal.

Ker čuti, da mu za uspešno vodenje inštituta primanjkuje znanja, leta 1992 na ljubljanski ekonomski fakulteti opravi specializacijo iz managementa, štiri leta pozneje pa na isti fakulteti še magistrira na temo Management zdravstvenih storitev in obnašanje uporabnikov. Je član iniciative, ki Kučana dvakrat javno podpre pri kandidaturi za predsednika republike. Leta 1996 se odzove povabilu ministra za zdravstvo dr. Božidarja Voljča in honorarno pomaga pri sanaciji treh problematičnih slovenskih bolnišnic. Leta 2001 začne predavati organizacijo in management v zdravstvu na Visoki zdravstveni šoli v Mariboru. Zaradi natrpanega urnika dela tudi 12 ur na dan. Fizično kondicijo si nabira s kolesarjenjem na Kurešček in obveznimi nedeljskimi sprehodi v hribe, ki se jim ne odpove niti v hudem nalivu ali snežnih zametih.

Ko potrebuje mir, se umakne v Veliki Cirnik na Dolenjskem, kjer skrbi za zidanico ali sodeluje v akcijah krajevnega gasilskega društva. Na lokalnih volitvah leta 2002 se kot kandidat ZLSD zaman poteguje za sedež v ljubljanskem mestnem svetu.

Veliko se ukvarja s humanitarno dejavnostjo. Je predsednik Zveze prijateljev mladine Slovenje, uprave Fundacije z glavo na zabavo, organizacijskih odborov evropskih in državnih prireditev na področju invalidskega športa ter član Rotary kluba Ljubljana, v katerem so med drugim tudi oblikovalec Jani Bavčer, TV-voditelj Aleksander Čolnik, nekdanji predsednik vrhovnega sodišča Mitja Deisinger in nekdanji direktor zdravstvene zavarovalnice Franc Košir. Najljubši so mu projekti po načelu botrstva. Tako prek rotarijcev zbere denar za zdravljenje kosovske begunke. Deklici z desetimi operacijami za 15 centimetrov podaljšajo nogo in ji omogočijo normalno življenje. Nato se loti zbiranja denarja za albansko dekle, ki je zaradi mine brez obeh nog in dela roke. S pomočjo donatorjev ji omogoči nakup računalnika, zasebno mentorico in prevoz v šolo. Za humanitarno delo prejme častni znak Republike Slovenije.

Ko zaradi afere s preplačanimi operacijskimi mizami odstopi dolgoletni generalni direktor Kliničnega centra v Ljubljani prof. dr. Primož Rode, se Hočevar prijavi na razpis za novega direktorja. Pri vzponu na novo funkcijo ga ne ovira to, da je bil tudi sam član sveta zavoda v času, ko je ta potrjeval sporni nakup operacijskih miz. Januarja 2004 dobi podporo 19 od 25 članov sveta zavoda, ne dobi pa podpore vseh zaposlenih. Kljub temu mu vlada prižge zeleno luč in 1. marca 2004 nastopi štiriletni mandat generalnega direktorja Kliničnega centra.

Projekcija: Hočevar uresniči napoved o korenitem varčevanju in Klinični center spravi iz rdečih številk.