27. 11. 2000 | Mladina 48 | Uvodnik
Ogrožena LDS
"Ta članek o korupciji je usmerjen v mojo diskreditacijo, ker je poln namigovanj in neresnic. Pripeljal me je tudi do ugotovitve, da je prav tistim, ki želijo nadaljevati s korupcijo, postala moja kandidatura za ministrico trn v peti."
Dr. Tea Petrin, v Dnevniku
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
27. 11. 2000 | Mladina 48 | Uvodnik
"Ta članek o korupciji je usmerjen v mojo diskreditacijo, ker je poln namigovanj in neresnic. Pripeljal me je tudi do ugotovitve, da je prav tistim, ki želijo nadaljevati s korupcijo, postala moja kandidatura za ministrico trn v peti."
Dr. Tea Petrin, v Dnevniku
Gre seveda za članek o korupcijski aferi. V kateri je glavni osumljenec državni sekretar na ministrstvu, ki ga je in ga bo očitno ponovno vodila Petrinova. Ministrica, ki z afero menda nima nič. Subjektivno. Vendar državni sekretar tudi ni kdorkoli na ministrstvu. Je ministrova desna roka, tisti, ki navadno z njim, vsaj v Sloveniji, tudi odide. No, Šuštar je bil eden tistih, ki jim je uspelo preživeti več ministrov. Celo SDS-ovega dr. Jožeta Zagožna.
To, da se na največjo stranko, ki je dolgo na oblasti, "obesi" marsikaj, je pričakovano. Vendar so prav tako pričakovane tudi ostre reakcije "odgovornih" ob odkritjih korupcije. Še posebej, ker bodo ob sedanji moči LDS skušnjave lahkih in donosnih bližnjic gotovo samo še večje. Vse skupaj pa je toliko bolj neprijetno, ker se sedanji koaliciji korupcija očitno ne zdi nekaj žgočega. Bolj nekaj neprijetnega. Kadar se odkrije. V koalicijskem sporazumu, nekakšnem neuradnem programu nove Drnovškove vlade, boj z njo vsekakor ni nikakršna prioriteta. Zato je toliko bolj nenavadno, da besede Tee Petrin prav neverjetno spominjajo na Marjana Podobnika in njegove teorije zarote o preganjanem preganjalcu korupcije.
Tudi to seveda vzbuja sume, da gre vendarle za nekaj drugega. Pomen posameznega odkritja konkretnega primera korupcije je namreč sorazmerno majhen. Katastrofam navadno sledi hitra pozaba. Škoda je lokalizirana in politične stranke lahko sanirajo teren. Povsem drugače je, če se sproži nekakšna veriga primerov, ki pokažejo na delovanje sistema. Potem vse skupaj lahko postane za vladajočo koalicijo skrajno zoprno. Še posebej, ker LDS čez dve leti, tako je vsaj videti sedaj, neizbežno čaka težavno obdobje tranzicije ob poskusu prevzema obeh najpomembnejših funkcij v državi - premierske in predsedniške -, ki ga bo moralo spremljati nekakšno "razdrnovškovanje".
Toda ali je korupcija v Sloveniji res sistem? Ali pa gre samo za posamezne "Šuštarjeve" primere, ki so v bistvu nepolitični oziroma ne segajo v same politične vrhove? Sliši se naivno. Podobno kot so naivne primerjave z Rusijo in podobnimi deželami, ki so za Slovenijo seveda udobne, nikakor pa ne povejo veliko o resnični razvejanosti korupcije, ki je pri nas morda celo izjemno dobro skrita. Kot da je ni. A kljub temu na primer vsak lastnik lokala v Ljubljani ve, koliko kuvert je bilo potrebnih za odprtje. Vprašanje je seveda, ali lahko primer Šuštar vsaj delno spremeni brezbrižnost nove vlade do tega vprašanja. Če ne, je prav mogoče, da bo prav ta primer korupcije ostal zadnji spomin na Bajukovo vlado. Spomin, ki za Drnovška nikakor ne bo prijeten. Kaj če bi, namesto da nas je Bajukova vlada skoraj vsak dan zasipala s svojimi pogosto smešnimi odkritji, kriminalisti Šuštarja odkrili še pred volitvami? Bi bila zmaga LDS vseeno tako prepričljiva?
O tem, da korupcija postaja sistem, po svoje govori tudi to, da le redki verjamejo, da bi kriminalisti svojo veliko akcijo lahko izpeljali neodvisno od politike. Kar seveda pomeni, da ne verjamejo tudi v naključnost trenutka velikega razkritja. Vsekakor bo vrh policije nova vlada po aferi Šuštar precej težje zamenjala, kot če afere sploh ne bi bilo. Kakorkoli, ves prejšnji teden so zvonili telefoni in potovale govorice, ki naj bi ublažile negativen odnos do korumpiranega državnega sekretarja, ki je imel očitno zelo veliko "prijateljev". Nekateri so poskušali celo s teorijami o tem, da je vse skupaj sprožil Drnovšek, ki naj bi ga korumpirani funkcionarji že potencialno ogrožali. No, glede na javne reakcije LDS se zdijo takšne hipoteze privlečene za lase. Drugače bi iz "ust" LDS verjetno dočakali tudi kakšno besedo o korupciji.
A bolj kot korupcija jih očitno zanima odnos medijev do njihove stranke. V enem samem tednu sta se nad njim pritožila premier in njegova še ne izvoljena ministrica za gospodarstvo. Neverjetno. Kljub temu da tudi opozicija tarna nad mediji, so vsaj nekateri v LDS očitno pričakovali popolni "medijski mir", če že ne podporo. Kot da gre za vlado, ki začenja popolnoma na novo, in ne za izrazito vlado "kontinuitete" (z njegovo prejšnjo vlado), o kateri govori dr. Janez Drnovšek. Nič seveda ne bo tako, kot je bilo prej, ampak "gospodar", prijemi in prioritete, kot kaže, ostajajo isti. Teh minulih nekaj mesecev je pomenilo samo sorazmerno kratek "premor", v katerem je igrala Bajukova ekipa, ki ni bila sposobna postati spodobna alternativa vladanju LDS.
In to je pravzaprav tudi najresnejši problem. Saj si je težko predstavljati, da bi tako lahko odsotnost politične alternative pripomogla k odpravljanju zaprtosti, gospodarske premoči domačih monopolistov, brezbrižnega odnosa do korupcije ali k spreminjanju pogledov politikov, ki so prepričani, da morajo oni naučiti medije, kako pisati. V takšnih okoliščinah pa je dolgoročno v največji nevarnosti prav "monopolna" stranka. Bo sama "ustanovila" opozicijo?