Desant na Črno vdovo

Tora Bora, gorovje, preluknjano s predori in zaklonišči, menda še vedno skriva Osamo bin Ladna. Tora Bora je orjaška verzija tistega, kar je bila nekoč v Sloveniji Kočevska reka ali Gotenica. Tora Bora po slovensko pomeni Črna vdova. In medtem ko sile antiteroristične koalicije nadaljujejo z desantom na afganistansko Črno vdovo, se je desant na Črno vdovo pripetil tudi v Sloveniji. Črna vdova namreč pravijo tisti stolpnici, v kateri stanuje časopisno podjetje Delo. Prejšnji četrtek je iz dobro obveščenih dunajskih krogov do Dela prišla novica, da je graško založniško podjetje Styria Verlag kupilo skoraj četrtino delnic največje slovenske časopisne hiše. Prodajalec naj bi bila Krekova družba (ki trditev o prodaji zanika). Če pa je novica o prodaji četrtine delnic Dela vendarle točna, ima nerodne implikacije. Založniško podjetje Styria Verlag je, med drugim, lastnik provincialnega časopisa Kleine Zeitung. Založnik provincialnega avstrijskega časopisa torej kupuje osrednji slovenski dnevni časnik? Založnik avstrijskega dnevnika, ki je politično nekje vmes med Haiderjem in avstrijsko ljudsko stranko, kupuje Delo?

Zadnje tedne je bila največja politična dilema povprečnega državljana teh krajev, kako bi na okus piva Union vplivalo, če bi bili lastniki Pivovarne Union Belgijci. Bi se okus piva iz Šiške spremenil, če bi s pivovarno upravljali Laščani? Katero pivo bi si raje natočil v grlo? Tistega s domačim ali onega s tujim lastnikom? Najbrž tuja vlaganja na okus piva ne bodo vplivala. Vendar je teorija, da prihod tujih lastnikov nima političnih posledic, pač pa gre zgolj za gospodarske učinke, neresna. Zgolj za ilustracijo: kako bi se spremenila vsebina centralnega slovenskega časopisa, če bi ga prevzel avstrijski založnik, ki simpatizira s Haiderjem? Vprašanje ni zgolj hipotetično. Kljub demantijem je tak scenarij čisto verjeten.

Na tuja vlaganja moramo zato gledati tudi skozi politična očala.

V zadnjih petih letih smo bili soočeni s par variantami možnih tujih vlaganj. Spekter variant je ravno dovolj pisan, da lahko rekonstruiramo, kako na različne možnosti gleda vlada. Pred petimi leti je ministrstvo za gospodarstvo skušalo najti investitorja za Litostroj, pred desetletji ponosno, pred petimi leti pa hudo ranjeno podjetje. Investitor bi bila švicarsko-švedska družba ABB, ena najbolj propulzivnih multinacionalk. Če bi se litostrojski inženirji srečali z ABB-jevim managementom, bi Litostroj ostal eden vodilnih globalnih proizvajalcev vodnih turbin. Vendar vlada kot celota pred petimi leti ideje o povezovanju Litostroja in ABB-ja ni podprla. Vlada je tedaj vztrajala, da bo Litostroj reševala ob pomoči "slovenske variante", torej tako, da se bo Litostroj naslonil zgolj na domačo pamet, domače znanje in slovenski kapital. Če bi se Litostroj tedaj naslonil na ABB, bi ga bilo danes precej več kot ga je. ABB se je zavezal, da bo v Litostroju zagotovil 1.500 delovnih mest. Danes, ko je Litostroj res čisto slovenski, je delovnih mest okrog 400.

Pred petimi leti vlada ni bila pripravljena pomagati ranjenemu Litostroju s transfuzijo tujega kapitala in še bolj potrebno transfuzijo marketinškega know-howa. Danes vlada ob napovedanih prevzemih zdravih in dobičkonosnih slovenskih podjetij nima posebnih zadržkov. Ob tem pa je predsednik vlade isti kot pred petimi leti, vladajoča koalicija je tudi skoraj ista kot pred petimi leti. Zakaj se raje ni zgodilo obratno? Litostroj bi prodali Švicarjem in Švedom, ker znajo ti dobro prodajati v Sloveniji narejene turbine. Pivo pa lahko še vedno prodajamo sami. In nobenega pravega razloga ne vidim, da bi se moral časopis Delo preimenovati v Arbeit.