Težave velikega vodje

"... če Desus eventualno ne bi prišel v parlament, čeprav zdaj kaže, da najbrž bo, to ne bi bistveno spremenilo razmerja sil."
Janez Janša na TVS

Janez Janša je svoj mandat, še preden ga je zares dobil, začel v slogu, ki lahko prav vse, tudi njegove najzvestejše volilke in volilce, samo skrbi. Z lažjo. Takšna popotnica novi vladi, ki naj bi jo sestavil v prihodnjih tednih, ni dobra. Ne zanj. Ne za ljudi. In ne za državo, ki ji bo očitno vladal v prihodnjem mandatu.

Takoj ko je postalo jasno, da zmaga ni tako bleščeča, kot je kazalo prve minute po volitvah, je Janša nastopil s trditvijo, da so zaupniki SDS prepričani, da Desus ni dobil zadostnega števila glasov. Ob tem je predsednik SDS zatrdil, da je imela letos stranka prvič zaupnike na vseh voliščih. Vnos glasov bo torej treba ponovno preveriti. No, samo dva dni pozneje smo izvedeli, da SDS ni imela zaupnikov na vseh, ampak samo na šestdeset odstotkih volišč. A kaj bi to. Novi voditelj Slovencev lahko govori, kar hoče. Tako kot lahko njegova stranka masovno krši predvolilni molk, ne da bi to kaj prida zmotilo kogarkoli. Če realnost Janezu Janši ne ustreza, jo je pač treba spremeniti. V primeru malce nerodnega volilnega rezultata s ponovnim preverjanjem volilnih rezultatov in seveda s pozivom k spremembi volilnega sistema, ki menda njegove stranke in Koalicije Slovenija ni ustrezno nagradil.

Ugovor je pravzaprav skrajno perverzen, saj so "pomladne" stranke po sedaj veljavnem volilnem zakonu dobile več kot pet odstotkov več sedežev v parlamentu kot glasov na voliščih. Kaj še hoče Janša? Volilni zakon, v katerem bi zmagovalec pobral vse? Oziroma volilni zakon, ki bi omogočil stabilno vlado? Zahteva po uzakonitvi večinskega volilnega sistema se torej po štirih letih zatišja vrača na slovensko politično mizo. Štiriletni premor je razumljiv. Po prejšnjih volitvah, ko je bila zmaga LDS še precej bolj radikalna od letošnje zmage SDS, večinski volilni sistem SDS seveda ni ustrezal in tema je enostavno izginila z menija političnih ponudb zdaj očitno že bivše opozicije. Vrnitev je bila zato toliko bolj nepričakovana. Naj se torej volilni sistem sproti spreminja v skladu z vsakokratnimi željami prvega "pomladnika". Pred ali še bolje kar po volitvah. Samo da bi bile stvari pisane na kožo Janezu Janši.

Tako zahtevek po štetju, ki je očitno nastal v žaru velike želje po enostavnejši zmagi, kot takojšnje zahteve po spremembi volilne zakonodaje, ki menda ni prinesla zadostnega števila glasov "pomladnikom", izdajata, da je Janša še vedno prepričan, da v Sloveniji ni prave demokracije. Po drugi strani pa je vse skupaj pravzaprav videti zelo nedolžno. Pač, dajmo, preštejmo še enkrat glasove, da ne bo neželenih pomot, in primerno nagradimo tiste, ki jih je ljudstvo izbralo za zmagovalce. Obe zahtevi sta po svoje legitimni. Vendar prva priča o a priori nezaupanju do organov, ki so predvideni kot števci, in njihovih nadzornikov. Druga pa o tem, da pravila voljenja v predstavah prvega na desni niso v službi dostojne preslikave rezultatov v poslanske sedeže, ki omogoča v vsakem primeru kolikor toliko močno opozicijo. Mimogrede, ob večinskem sistemu se SDS leta 1992 ne bi uvrstila v parlament, leta 2000 pa bi bila neznatna opozicija.

Obe ključni zahtevi, ki jih je Janez Janša predstavil v prvem povolilnem tednu, pa govorita še o eni zadregi. SDS in z njo vsa "pomlad" je v zaključku volitev gradila svoj imidž na predpostavki, da gre za stranke, ki naj bi povezovale. Stranke, ki naj bi zaključile obdobje, ki je bilo menda zaznamovano z izključevanjem drugače mislečih s strani LDS. In vendar je največja želja "pomladi" in njenega neprizivnega voditelja v popolnem neskladju s to podobo, ki so jo prodajali javnosti. "Pomladniki" si najbolj želijo vladati sami. Brez kakšnih nezaželenih koalicijskih partnerjev, s čimer LDS v preteklih letih vendarle ni imela nepremostljivih težav. S "pomladnimi" povezovalci je drugače. Polarizacija je tisto, kar jih očitno najbolj zanima. Konec koncev napovedovane spremembe brez nje tako rekoč niso mogoče. Za to pa je treba sam imeti vsaj 46 glasov v parlamentu. Raje kakšnega več.

To se več kot očitno "pomladi" na letošnjih volitvah ni izšlo. Tudi 46 glasov je za radikalne spremembe najbrž premalo. To ve tudi Janša, ki ga prav nič ne mika, da bi sestavil vlado samo s pomočjo glasov manjšinske poslanke in poslanca. Kaj lahko torej naredi? LDS v vlado, kot je videti, nikakor ne bo šla. Prav tako ne ZLSD, za katero bi takšna poteza skoraj neizogibno pomenila razpad stranke. To bi Janši sicer ustrezalo, vendar je videti, da Borut Pahor na kaj takšnega vendarle ne bo nasedel. In Desus? Stranka bi bila za sodelovanje v desni vladi še najbolj primerna. A Janša jo je takoj poskušal zriniti iz parlamenta. Naj gredo sedaj z njim? To bi bilo vsaj nenavadno. Tako mu najbrž ostaja samo še SNS, s katero pa ima seveda druge težave. Evropa nacionalistične stranke jasno odklanja. Potem pa so tu še stališča glede vloge RKC v slovenski družbi in odnosa do zgodovine.

Janša je v povolilnem soočenju s predsedniki drugih strank izpostavil, da je tudi LDS enkrat že hotela vlado z Jelinčičem. A to zadrege ne zmanjša. Je torej treba računati z veliko koalicijo "narodne rešitve", z manjšinsko vlado ali morda celo s predčasnimi volitvami? Videti je, da bi slednje Janši še najbolj ustrezalo. Samo za neuspeh ob sestavljanju vlade bo treba okriviti koga drugega. Denimo Desus in volilni sistem.