Končna enotnost

"Vsak mora imeti priložnost, od vsakega pa moramo terjati tudi odgovornost. Odgovornost, da pokaže spoštovanje in strpnost do drugega."
Janez Janša na proslavi ob obletnici osamosvojitve

Obletnica je bila. In praznovanje je bilo dolgo. Oblast se je tokrat potrudila. Tako, kot je napovedovala. Ni ravnala kakor prejšnje vlade, ki so praznovanja organizirale bolj skromno. Skoraj mimogrede. Tako, da jih je takratna opozicija pogosto bojkotirala. Zdaj je vse drugače. Bolj slavnostno. Sedanja opozicija proslavljanja ne bojkotira. Morda zato, ker je strpnejša? Ali pa je spominjanje postalo nekako manj travmatično kot pred leti? Vlada konec koncev pravi, da hoče združevati.

A združevanje ob letošnji obletnici je bilo precej nenavadno. Zdelo se je, kot da so tisti, ki ne sodijo v sliko enotnosti, marginalizirani ali iz pokrajine enostavno izključeni. Vsa zgodovina se piše na novo. Če med dvema poloma oblasti - tisto bolj laično desnico in tisto katoliško - glede pogleda na drugo svetovno vojno po novem obstaja vsaj nekakšna taktična razlika, sta glede osamosvajanja precej enotnejša. Ob ideji, da so v drugi svetovni vojni zmagali domobranci, je bil predsednik vlade zadržan. Saj ne, da tisti, ki bi drugo svetovno vojno radi obrnili na glavo, ne bi imeli prav. Vendar javno mnenje takšnim poskusom (še) ni dovolj naklonjeno. In seveda, treba se je pogovarjati o prihodnosti. Na vrsti so reforme. Zlata doba. Slovenija bo v 21. stoletju svetilnik napredka za ves planet. Predsednik vlade je to napovedal na osrednji proslavi. Ob viziji slovenske osamosvojitve je bilo sozvočje na desni skoraj popolno. Vtis je bil, da so Slovenijo osvobodili Demos na čelu z Novo revijo, vojaški del manevrske strukture in rimskokatoliška cerkev. Milan Kučan, komunisti, pacifisti, civilna združenja osemdesetih let so se pojavljali bolj kot tisti, ki so osamosvojitev zavirali. Slika seveda ni bila črno-bela, bili so tudi drugačni poudarki. Konec koncev o osamosvojitvi ni bilo še nikoli tako veliko povedanega hkrati. Vendar je z izrazito gesto spoštovanja do vseh v spominu ostal pravzaprav samo Peter Jambrek.

Maksima, da je bilo za osamosvojitev dobro, ker sta v njej sodelovali bolj umirjena levica in radikalnejša desnica, da je zmes umirjenosti in radikalnosti delovala najuspešneje, je videti pozabljena. Zdaj je zmagovalec enoten. "V teh krogih, ki so prišli zdaj na oblast, so se zavestno opredelili, da je treba poudarjati nekomunistično komponento, miličniki pa smo bili večinoma člani partije, ki smo se patriotsko opredelili za samostojno Slovenijo," je prejšnji teden za Mladino povedal Pavle Čelik, poveljnik slovenske policije v času osamosvojitvene vojne. Policisti so se sicer pritoževali, da se jim ne zdi fer, da so bili v filmu, ki je slavil enotnost, preslišani. "I nikome ništa," kot bi pred leti rekel Jože Pučnik. Pravi junaki so danes junaki Depale vasi. Vojaki, ki niso pustili, da bi policija preiskovala njihovo, morebiti nezakonito delovanje. Z blagoslovom takratnega obrambnega ministra, sedanjega predsednika vlade. Policiste je premier seveda slavil. Na Holmcu, kjer je spomin na bitko uporabil za napad na tiste, ki si upajo podvomiti. Zagrozil je celo s kazenskim pregonom. Politično je bila to gotovo marsikomu simpatična poteza. Za pravno državo, svobodo govora in demokracijo pa precej strašljiva. Predsednik vlade bi brez škode lahko rekel, da so dvomi nepotrebni, da so bili ovrženi, a da je dobro, da se o vsem lahko sprašujemo. Namesto tega so njegove besede spominjale na znameniti "Ne čujem dobro ..."

Imamo oblast z vizijo. In zdi se, da je njene obrise morda še najlepše v kolumni v Dnevniku zadel Ivan J. Štuhec, član rimskokatoliške cerkve, ki niti ni visoko v hierarhiji, vendar brez dvoma predstavlja vodilni miselni tok te institucije in njenih političnih ambicij na Slovenskem. Njegova vizija utopične Slovenije nažene strah v kosti. Posebej, ker očitno ne gre le za njegove osebne želje. Veliko znakov kaže, da križarska vojna sil dobrega proti silam zla poteka. In kakšna je ta utopija? Rojevalo se bo spet po 30.000 otrok na leto, hkrati pa bo Slovenija uvozila nekaj tisoč delavcev, katerih potomci bodo postali ČISTOKRVNI Slovenci. Alpska poskočnica bo razveseljevala srca domorodcev in tujcev. No, tu bodo še etno napevi. Na stenah ne bo več grafitov. Predsedniško palačo bo stražil vod fantov in deklet v narodnih nošah in umetniki bodo opevali svojo državo, domovino in narod. Takšna Slovenija bo seveda imela tudi svojo oblast. Pravzaprav dve oblasti, ki pa bosta vendarle enotni. Pravzaprav enaki. Vrednostno in ideološko se tako ali tako ne bosta razlikovali, konceptualno pa se bosta strinjali glede vprašanj dela in kapitala. In kje je tu prostor za spoštovanje in strpnost? Ti dve vrlini bosta očitno veljali samo za tiste, ki so na strani dobrega. Z zlom bo treba ravnati neusmiljeno. Arbiter, ki bo odločal o tem, kdo je kdo, je seveda znan. Privid življenja neke države, ki z demokracijo nima prav veliko skupnega.

Vizija enotnosti je žal vedno videti kot privid prihodnosti, v kateri za tiste, ki mislijo drugače, ni prostora. Privid popolne zmage. Končne zmage. Nikakor ne privid dialoga. Vizija produktivnih nasprotovanj. Tekmujočih konceptov. Argumentiranih spopadov za izbiro poti naprej. Tisti, ki ne bodo sodili v zapovedano enotnost, si lahko v takšni utopiji morda privoščijo samo razkošje, da se izselijo iz dežele, ki je na poti v svojo svetilniško zlato dobo.