Oblast ljudstvu!

"Cilj ustanovitve pokrajin je hitrejši in bolj enakomeren regionalni razvoj. Menimo, da je zato potrebno Slovenijo decentralizirati, po domače povedano, prenesti veliko pristojnosti, ki nekako po logiki stvari spadajo na pokrajinski nivo in se sedaj opravljajo na državnem nivoju, na pokrajinsko raven."
Janez Janša

Ministrstvo za notranje zadeve je leta 2004 izdalo debelo bukvo, zbornik dokumentov in študij o pokrajinah v Sloveniji. Vse skupaj ima 720 strani in tehta 1230 gramov; če ti slovenske pokrajine padejo na nogo, te boli še nekaj dni. Predgovor k pokrajinskemu špehu je napisal nekdanji notranji minister Rado Bohinc. Bohinc razpreda misli o tem, kako je slovenska politika že dvakrat padla na izpitu oblikovanja pokrajin in da se sedaj, v tretje, to ne more več zgoditi. Kajti, kot pravi, pokrajine niso le sestavine evropske demokratične tradicije, ampak dodaten nepogrešljiv vzvod za boljše upravljanje družbe. Bohinc se je leta 2004 zmotil, politika kljub 720 stranem strokovnih razprav takrat ni dosegla večinskega konsenza o številu in strukturi slovenskih pokrajin. Prehitele so jo volitve in padec vladajoče elite. Sprememba ustave in členitev Slovenije sta postali nalogi za naslednjo generacijo parlamentarne posadke.

Od izida knjige sta minili slabi dve leti in na začetku poletja so poslanci sprejeli konsenz, spremenili so tri ustavne člene in pot do pokrajin je bila odprta. Sedemnajstega oktobra je velika Janševa koalicija oblikovala načelno soglasje o paketu štirih pokrajinskih zakonov. Datum je pripraven, teden dni pred lokalnimi volitvami. In volilci v Zasavju, v Savinjsko-Šaleški regiji, na Koroškem in drugod, kjer si želijo samoupravo, svoje pokrajinsko središče, svoj pokrajinski svet, pač stran od grdega velikega mesta neprijaznih sosedov, so dobili načelno obljubo, da bodo gospodarili na svoji zemlji. Načelen dogovor je 14 pokrajin, 14 pokrajinskih svetov, 14 pokrajinskih predsednikov, 14 pokrajinskih prestolnic za samo eno decentralizacijo. Hm, že danes obstaja 820 županskih kandidatov za 210 županskih mest, očitno pa je v Sloveniji še nekaj prostora za nove funkcionarje.

Številka 14 se zdi nekaterim prevelika. Nekoč je v teh krajih krožila zelo groba ocena, da je idealna razdelitev Slovenije enaka razdelitvi na škofije, torej tri škofije in tri pokrajine. Za vsako reko po ena. A nedavno smo doživeli spremembe, število slovenskih škofij se je spremenilo, idealna razdelitev Slovenije pa sedaj ni več troedina. Katoliška cerkev v Sloveniji se je upravno razdelila na dve metropoliji in šest škofij.

Kaj pravi o 14 pokrajinah omenjena debela knjiga? Členitev na štirinajstine, čeprav vsaj v tistem času analize še niso bile dokončno opravljene, se ji zdi pomanjkljiva in vprašljiva. Največ strokovne podpore ima členitev na osem pokrajin. Pri štirinajstinah se veča število majhnih, ekonomsko šibkih, v razvoju zastajajočih pokrajinskih tvorb. OK, členitev na več pokrajin ima tudi dobre strani, priznava geografsko pestrost Slovenije in sprejema občutek pokrajinske pripadnosti, a vseeno obstajajo pomembni strokovni pomisleki in zadržki glede položaja najmanjše in najšibkejše šesterice izmed štirinajstih pokrajin. Razlike med največjo, najuspešnejšo, osrednjeslovensko, ljubljansko regijo in kakšno šibkejšo, recimo Koroško, so velike. Morda prevelike.

A jasno je, da so pravi razlogi za 14 pokrajin drugje, niso strokovni, pač pa politični. Podobno, kot so politični interesi izoblikovali nekatere nove slovenske občine. Vsaka stranka ima svoje ljudi, ki čakajo, da bodo zasedli mesta v različnih pokrajinskih institucijah. Država namerava z ustanovitvijo pokrajin sicer prenesti del svojih pooblastil na lokalno odločanje, prenesla bo tudi nekaj sto milijard, a več pokrajin nujno pomeni tudi več pokrajinskih služb. Več vzvodov odločanja, še več možnosti za uvajanje osebnih interesov in nagrajevanje zaslužnih članov. Mimogrede, pri izidih lokalnih volitev bodo posebno zanimivi tisti majceni kraji, ki so status samostojne občine pridobili pred časom; verjetno bodo v njih zmagale stranke, ki so se zavzemale za odcepitev in občinsko osamosvojitev.

Cinizem ob predvideni regionalizaciji ima preverljivo ozadje. Strankokracija, ki vlada v Sloveniji in o kateri je že nekajkrat govoril France Bučar, bo gotovo segla tudi v pokrajine, njihove strokovne organe in organe odločanja. Želja, da bi regionalizacija Slovenije oblast razpršila, da bi sestopila med ljudi, lahko ima popolnoma drugačen učinek. Spremembe bodo lahko v tem, da bodo stranke politične interese uveljavljale ne le v mestnih svetih in državnem zboru, ampak tudi v 14 pokrajinskih svetih. Podobno kot Slovenija se bodo morale tudi pokrajine vprašati, ali je pomembneje, kakšni so tvoji argumenti ali katere barve je tvoja reprezentanca.

Decentralizacija, regionalizem, enakomeren razvoj so seveda dobri, a samo takrat, kadar v osnovi ne temeljijo na izključevanju. Na političnih potezah, ki jih ponekod potrjujejo tudi prihajajoče lokalne volitve.