Čas je

V trgovski družbi Mercator so dan pred uveljavitvijo novih cen objavili celoten seznam podražitev, ki so jih napovedali dobavitelji trgovskega velikana. Seveda ga niso objavili zaradi prizadevanja za javno delovanje družbe, ampak je bila objava obrambna. Objavili so ga zato, da bi pozornost in bes zaradi višjih cen preusmerili s svoje družbe na dobavitelje. In dobavitelji so bili naslednji, ki so odgovornost razpršili na še bolj nedoločljivega krivca, razmere na svetovnem in evropskem trgu surovin. Res je sicer, kar trdijo v Mercatorju, in res je tudi tisto, kar trdijo dobavitelji. Res pa je tudi, da so oboji izkoristili tako naraščajočo inflacijo kot višje cene surovin kot priročen izgovor, da so neprimerno bolj povišali cene, kot bi jih morda lahko zaradi inflacije in zaradi spremenjenih cen surovin. Oboji le izkoriščajo inflacijo in cene surovin za ustvarjanje dodatnih dobičkov. Seveda so trgovci in njihovi dobavitelji šele prvi v vrsti tistih, ki bodo poskušali dodatno zaslužiti s pojavom višje inflacije in dviga cen surovin.

Vendar pa Mercator ni bil edini, ki se je zavedel, da bodo podražitve povzročile besen odziv prebivalstva. Druga dva, vlada in njen predsednik, pa sta se očitno problema nenadoma zavedela, ne pa zavedala - v Mercatorju so se namreč na problem pripravili, Janeza Janšo pa so podražitve očitno ujele nepripravljenega.

Doslej je predsednik vlade vsa opozorila, da so inflacijska gibanja skrb zbujajoča, arogantno zavračal kot politično motivirane in neutemeljene kritike vlade. V trenutku, ko je postalo jasno, da bodo državljani v enem samem dnevu občutili dvige cen, kakršnih niso vajeni že več let, je predsednik vlade nemudoma sklical tiskovno konferenco na temo, ki doslej sploh ni bila tema. In za inflacijo so bili seveda krivi vsi drugi, najbolj seveda trgovci, pri čemer je bil premierov prst uperejen predvsem v Mercator. Seveda se je obregnil tudi ob dobavitelje. Vladni možje so v naslednjih dneh nadaljevali iskanje krivca. Tako je šolski minister Zver pokazal kar na ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki naj bi bil prav tako kriv za podražitve, ker naj bi povišal ceno vode v Ljubljani. Pa čeprav je mestna uprava že dan pred Zverovim izpadom dokazala, da do povišanja cene ni prišlo, temveč je bila izvedena le sprememba načina obračunavanja vode, zaradi katerega bo mestno vodno podjetje na letni ravni za vodo celo iztržilo 220.000 evrov manj, pri čemer so način obračunavanja morali spremeniti na zahtevo ministrstva za okolje, ki je k tej spremembi tudi dalo soglasje.

A Zver je s svojim napadom na Jankovića razkril še nekaj: da vlado dejansko skrbijo le tiste cene, ki so vključene v državno košarico za izračun inflacije (v njej je seveda tudi cena ljubljanske vode), saj bi sicer še pred Ljubljano moral izpostaviti Mursko Soboto, kjer se je voda dejansko podražila za tretjino. Skrbi jih tisto, kar je najbolj vidno, pa čeprav imajo dolgoročno vsa povišanja enak učinek.

Vendar pa je reakcija vlade v resnici še bolj skrb zbujajoča. Janez Janša in Andrej Bajuk sta namreč na svojih tiskovnih konferencah razkrila, da vlada do tega tedna ni sprejela še nobenega ukrepa. Ni skrb zbujajoč lov na krivca, ampak to, da vladni možje do tega tedna - kot je razvidno iz njihovih nastopov - sploh niso vedeli, da se bodo maloprodajne cene tako povišale. To namreč pomeni, da vlada nima več nobene komunikacije z gospodarstvom in da se v takšnih zadevah, ki imajo tako močan vpliv na državo v celoti, tudi ne usklajuje z gospodarstvom. Vendar to niti ni tako čudno. Vlada namreč na strani gospodarstva nima več resnega sogovornika, prek katerega bi tovrstne informacije lahko izmenjevala. Tisti, ki ji v tem trenutku namreč manjka, je Gospodarska zbornica Slovenije. Prav tista zbornica, ki sta jo Janez Janša kot naročnik in minister za gospodarstvo Andrej Vizjak kot izvajalec na začetku mandata tako hitela uničevati. A takratna opozorila, da je gospodarska zbornica za vlado tudi koristna, saj predstavlja sogovornika, s katerim se lahko vlada v morebitnih kriznih trenutkih uskladi oziroma dogovori na primer glede plačne in cenovne politike, so bila zavrnjena arogantno.

Če se bodo razmere stopnjevale v tempu, kot se kaže zdaj, bo to slabo za vse: za prebivalstvo, za podjetja in seveda tudi za vlado. Vendar zdaj nikakor ni čas za kakršnokoli privoščljivost vladi. Nasprotno. Za vse bi bilo koristno, če bi vlada začela končno resno ukrepati.