Znate slovensko?

V teh dneh bi bilo zabavno pridobiti podatek - če bi bilo to mogoče, pa ni -, v koliko državah po svetu so ta teden vlade iskale prevajalce za slovenščino. Dokument, ki ga je razkril Dnevnik, danes pa je v celoti objavljen že na več spletnih straneh, ima namreč samo eno napako. Iz njega je sicer mogoče razbrati načrte in videnja ameriške politike in njihovih prihodnjih potez. Al Gore ga bo na primer z veseljem vzel v roke, saj bo iz njega spoznal vse taktične razmisleke svoje države glede podnebnih sprememb. Ne bo zadovoljen. In dovolj je pogledati seznam držav, o katerih so se na božičnem sestanku pogovarjali, pa dobimo osnovni seznam vlad, ki se trudijo priti do tega dokumenta: Rusija, Makedonija, Srbija, Iran, Libanon, Egipt, Gruzija, Ciper, Turčija, Armenija, Azerbajdžan ... A kot smo zapisali - dokument ima napako - v slovenščini je. Kdor torej danes želi vedeti, kaj misli Amerika, mora znati slovensko. To je velik dosežek za to državo.

Zaradi objave dokumenta pa so imele malo manj dela tudi tajne službe v omenjenih državah - tisto, kar bi morale pridobiti z uporabo svojih specifičnih metod, je namreč že objavljeno na spletu, slovenska vlada pa je tudi potrdila pristnost dokumenta, tako da jim tudi verodostojnosti virov ni treba dokazovati.

A kot državljani sveta, Evropske unije in tudi Slovenije bi morali biti objave dokumenta veseli. Razkriva nam namreč, kako deluje svetovna diplomacija in kako svoja stališča sporoča svetovna velesila. In prehitro bi bilo sklepati, da dokument razkriva, da sta slovenska diplomacija in slovenska vlada le izvrševalki politike, ki jo oblikujejo ZDA. Iz tega dokumenta tega ni mogoče sklepati; k temu sklepanju namreč napeljujejo pretekla dejanja prvega diplomata in tudi predsednika vlade, sam dokument pa avtomatično ne. Poleg tega pa je treba biti tudi realen: Slovenija je dejansko le državica, ki se lahko le spretno izogiba resnih mednarodnopolitičnih čeri, lahko poskuša imeti kolikor tolikor konsistentno politiko in držo (pa ne trdimo, da to danes njen vrh diplomacije tudi počne), to pa je tudi ves njen domet na svetovnem prizorišču.

Slovenija pač preprosto ni igralka - ampak opazovalka. Tako v svetu kot v Evropi, pa čeprav se je po spletu okoliščin v začetku tega leta znašla na mestu predsedujoče Svetu EU. Tudi to predsedovanje dejansko ne pomeni veliko. O kateri temi danes govori Evropska unija, edini temi, ki jo v vseh državah jemljejo z vso resnostjo in brez nje ne mine nobena večerja ali kosilo politikov? Seveda je to finančna kriza in zaradi nje napovedujoča se svetovna recesija. A Slovenija na minivrh, bolje rečeno večerjo, ki je bil ta torek v Londonu, sklical pa ga je britanski premier Gordon Brown, ni bila povabljena. Z Brownom so se namreč sestali francoski predsednik Nicolas Sarkozy, nemška kanclerka Angela Merkel, italijanski premier v odstopu Romano Prodi ter predsednik Evropske komisije José Manuel Barroso. Je to čudno, da predsednik vlade in predsedujoči Svetu EU ni povabljen? Ne. Spomnimo se pisanja Lizbonske pogodbe - tudi takrat je bil predsedujoči Svetu EU, povrh še gostitelj, portugalski premier José Sócrates, h glavni mizi pripuščen šele, ko so se veliki in odločujoči vse dogovorili. In ne nazadnje: ko je ta teden francoski predsednik Sarkozy napovedal, da bo Francija jeseni - ko bo predsedovala Svetu EU - na temo finančne krize in grozeče recesije organizirala vrh EU, je bila ta novica bolj opažena kot vsa dejanja Slovenije v enem mesecu predsedovanja.

Ne nazadnje je bila Sarkozyjeva napoved jesenskega vrha tudi bolj odmevna kot slovenska ratifikacija Lizbonske pogodbe. Kar je mogoče celo dobro - bolje je, če se o tem dejanju po Evropi ne govori preveč. S hitro ratifikacijo je namreč Slovenija dejansko pokazala svojo neresnost, saj ni vlada pred ratifikacijo naredila nič, da bi javnosti dala vsaj občutek, da bi ji jo rada predstavila. Da poslanci pred ratifikacijo niso dobili integralnega besedila pogodbe, ker ga pač še ni, pa je drugi razlog, zaradi katerega je bolje, da se o slovenski "pridnosti" ne govori.