V ognjeni stihiji

Nebo nad Kninom je bilo jasno, brez oblačka. V zraku so bile le sive razvlečene megle, s katerimi se je igral veter. Z južnih pobočij težko dostopnega in visokega Dinarskega gorstva, tik nad samim Kninom, nekdanjo prestolnico upornih krajinskih Srbov, se je vil dim. Včasih so se sivi stebri dima obarvali temneje in spremenili v tako gosto zaveso, da je sonce izgubilo svojo moč. Požar je besnel na velikem nenaseljenem območju, poraščenem z grmičevjem in nizkim gozdom, dva kilometra južno od bosanske meje.

Letošnje poletje je bilo za Hrvaško, predvsem za njen priobalni pas južno od Zadra ter Liko in Zagorje, kar se tiče požarov, katastrofalno. Prvi veliki ognjeni val se je začel že v začetku julija, drugi še večji in bolj uničujoč, 18. avgusta. Hkrati je pustošilo tudi več kot dvajset požarov, nekajkrat v bližini prometnic ter stanovanjskih in turističnih naselij. Sreča v nesreči je bila, da so tokrat besneči plameni pustili nedotaknjene otoke ...

Protipožarna fronta na kopnem ...

Ob ozki makadamski gorski cesti, ki na Dinarsko gorstvo privijuga iz Knina, je stala velika stara gasilska avtomobilska cisterna in nekaj ljudi, gasilcev, vojakov in tistih, ki pomagajo gasiti. Prvi vtis, da bo ob ognju povsod mrgolelo značilnih rdeče pobarvanih vozil s prižganimi modrimi rotacijskimi lučmi, razvlečenih cevi in gasilcev, pokritih s čeladami, je bil popolnoma napačen. Območje je bilo preprosto preveliko, ljudje so se porazgubili v nepreglednem grmičevju ... Največji požar v Šibensko-kninski županiji je gasilo 120 ljudi: pripadniki poklicne državne gasilske intervencijske skupine, pripadniki hrvaške vojske in člani prostovoljnega gasilskega društva Knin. "Težava, s katero se srečujemo v naši županiji, je ta, da je notranjost pretežno slabo naseljena," je povedal županijski gasilski poveljnik Dražen Slavica. "V županiji je sicer 14 prostovoljnih gasilskih društev, vendar ta delujejo večinoma v naseljenem priobalnem pasu. Notranjost je zelo slabo pokrita, kninsko prostovoljno gasilsko društvo je bilo, recimo, ustanovljeno šele nedavno. V županiji imamo 100 profesionalnih gasilcev in 300 prostovoljcev."

"Ja sam ovdje u PM-ju! Ludim!" je hrešče odmevalo iz radijske postaje, medtem ko so utrujeni in umazani gasilci zaskrbljeno opazovali dva nova stebra dima, ki sta se dvignila proti nebu daleč za njihovimi hrbti. Nova požara sta se začela pred kratkim, pred nekaj urami. "Kot da nas kdo zajebava," je mrko pristavil oficir iz sestave Volkov - 9. gardijske brigade hrvaške vojske, katere vojaki so pomagali pri gašenju. A vojaki in gasilci na terenu ne smejo dajati izjav o požarih. Napačne interpretacije vzrokov ognja so lahko škodljive ... Županijski gasilski poveljnik je poudaril, da je sodelovanje pri gašenju med gasilci, vojsko in policijo odlično. Morebitnega podtikanja požarov pa tudi sam ni želel in smel komentirati.

Plameni so lizali rastje na pobočju nekaj sto metrov nad cesto. Tukaj so se gasilci proti ognju borili z ognjem: sami so zanetili požar ob nizkem kamnitem zidu in veter je ogenj razpihal navkreber, proti ognju, ki je že divjal s hriba. Zvečer, ko se bo veter obrnil, smer vetra se obrača za soncem, so povedali lokalni gasilci, poznavalci vremenskih razmer, bo ogenj na svoji poti ostal brez "hrane", požar bo zajezilo pogorišče, ki so ga ustvarili ljudje. Toda treba je bilo ravnati previdno. Nenaden sunek vetra lahko iskre zanese v nenačrtovano smer, prek nizkega majavega zidu, ki naj bi omejeval plamene in požar. Začele se bodo nove težave. "Pazi na oči! Veter se lahko nenadoma spremeni, vročina je nevarna," so govorili vojaki in gasilci, ki so s posebnimi omeli in brentači - nahrbtnimi pumpami z vodo, krotili plamene. Stopali so po pogorišču, ob ognju, in gasili tisto grmovje, ki ne bi smelo goreti. Ko je kakšno manjše drevo zagorelo, zaprasketalo kot bakla, je postalo jasno, kakšno silno moč ima neukročen ogenj. Nenaden izbruh vročine je prisilil ljudi, da so bliskovito odskočili. Postalo je jasno, zakaj je rdeči petelin lahko tako nevaren nasprotnik. "Ta požar je že ukročen. Imamo ga pod nadzorom, ogenj je lokaliziran. Le nekaj ur še in bo popolnoma ugasnil," je bil prepričan gasilski poveljnik. "Tukaj bomo ostali do večera, nadzorovali razmere, zatem pa bomo odšli v dolino," je dodal in pojasnil, da je noč na gori nevarna ne samo zaradi ognja, pač pa tudi zaradi volkov, ki jih je v teh krajih veliko. Sicer pa min, ki jih je na Hrvaškem skritih še izredno veliko in ki pogosto otežujejo ali celo onemogočajo gašenje, na tem območju ni. Le kak izgubljen naboj se sproži z rezkim pokom, ko ga obliznejo plameni. Na teh hribih so imeli namreč pred Nevihto, uspešno izpeljano hrvaško vojaško ofenzivo leta 1995, svoje položaje srbski uporniki iz Knina in raztresenega je ostalo dosti streliva. Tudi osamljen naboj je lahko zelo nevaren. Sicer pa požari divjajo tudi v sosednji državi Bosni, a jih tam ne gasijo, ker so se ti razbesneli na hribovitih, težko dostopnih, nenaseljenih območjih ob bosansko-hrvaški meji ter tudi zato, ker so tam razmere v gasilstvu še bistveno slabše kot na Hrvaškem. Vse območje je redko naseljeno in je zelo trpelo v vojni, malo je tudi denarja. Najbližja gasilska enota je tista v sicer skoraj izpraznjenem Bosanskem Grahovu.

Nekaj kilometrov višje na hribu, tam, kjer je ogenj že dokončal svoje delo in je ostalo le pogorišče, so stražili pripadniki Prostovoljnega gasilskega društva Knin. Njihova naloga je bila, da se tam, kjer je bil ogenj že pogašen, plameni ponovno ne razplamtijo in v okolici zanetijo novega požara. Opremljeni so bili z dvema tovornima avtomobiloma, nekaj pa jih je opazovalo okolico, brzeč na motorjih po slabih luknjastih cestah. Jožko je vozil veliko staro Tamovo kombinirano gasilsko vozilo, ki so ga gasilci iz Knina nedavno dobili v dar od Prostovoljnega gasilskega društva Vižmarje. "Avto je dober," je povedal možak. "Le servo volan mu manjka. Sploh pa je pri nas vozil, oblek in opreme premalo. Vsega je premalo! Zelo dolgo traja, da cisterne pripeljejo vodo iz doline, pot je dolga in čas je zaradi tega slabo izkoriščen," je še gostobesedno dodal sogovornik. V dinarskem območju sicer ne gasijo z avtomobilskimi cisternami, pač pa si z vodo iz cisterne le napolnijo svoje prenosne brentače. S cisternami gasijo le večja žarišča požara ali pa če so ogroženi objekti. Kdaj pa kdaj gasilcem na tleh pomaga tudi helikopter. Ta lahko pripelje opremo, hrano, ljudi, vodo ali pa celo gasi, čeprav je kapaciteta vode, ki jo lahko zajame v posebno vrečo, pritrjeno pod trup, dokaj majhna. Lahko pa vodo zajema zelo blizu požarišča in je zato ponekod bolj učinkovit kot gasilska letala znamke Canadier. Miran Mareja je mladenič, star 18 let, in je enako kot Jožko gasilec prostovoljec. Miran je pripadnik intervencijske skupine Prostovoljnega gasilskega društva Knin, ki šteje deset članov, ti pa so stari med 16 in 19 let, in vse poletje preživijo ob požarih ali na aktivnem dežuranju. Temnolasi mladenič je gasilec že tri leta, sicer pa je dijak srednje ekonomske šole. Med letom od pouka izostane le, če gre na kakšno večjo gasilsko intervencijo, dežuranja kot poleti takrat nima.

Ob prvem mraku se začnejo gasilci počasi umikati z dinarskih pobočij. Najprej prostovoljci z vrha hriba, za njimi tudi ostali. Požar je lokaliziran, toda ogenj na pobočjih še vedno gori. Če bodo imeli gasilci srečo, se ta do jutra vsaj ne bo ponovno razširil ali pa bo celo popolnoma ugasnil.

... in fronta v zraku

Hrvaški canadierji, značilna prepoznavna oranžna protipožarna letala, imajo svojo bazo na letališču Hrvaškega vojnega letalstva v Zemuniku pri Zadru. "Letala in enota, ki z njimi leti, je v sestavi Hrvaškega vojnega letalstva, čeprav so med gašenjem uradno podrejeni Ministrstvu za notranje zadeve, v domeno katerega sicer spada gasilstvo," je pojasnil brigadir Vinko Šebrek, letalec iz Glavnega štaba Hrvaške vojske. Poveljnik letalske enote v Zemuniku, ki se bori z ognjem, je bojnik Eduard Birsa. "Letošnja sezona je bila najtežja v moji dolgoletni karieri," pravi slednji. "Posadke letal so imele le toliko časa, da so pristale, se najedle, nekoliko odpočile in že so morale ponovno v zrak. Požari so divjali neprestano, in medtem ko smo pristajali s svojimi letali, smo vedeli, da ne bo počitka. Temperature zunaj so bile včasih višje od 40 stopinj Celzija, in v takšnih razmerah se lahko ogenj razširi bliskovito. Dovolj je le sapica. Gasilcem na terenu sem nekajkrat v šali dejal, da naj ne dihajo, medtem ko gasijo." Postopek za dvig protipožarnih letal in polet v gasilsko akcijo je po poveljnikovih besedah zelo enostaven. Ko pride v bazo formalna odobritev leta od nadrejenih po faksu, ki sledi zahtevku gasilcev s terena, so letala že v zraku. Že pred tem se vse dogovorijo po telefonu, o zahtevku s terena, če je gašenje mogoče in smiselno, odloča poveljnik letalske enote. Vse skupaj, ves postopek, traja samo kakšnih deset minut ...

Operativni center, ki koordinira gašenje na Hrvaškem, se je letos zaradi kriznih razmer preselil iz Zagreba v Divulje pri Splitu. Prav neposredno zaledje Splita je bilo namreč v požarih najbolj prizadeto in ogroženo. Tam pa je bilo tudi veliko turistov. Na Zemuniku so bazirani štirje gasilski canadierji, eden nekoliko starejši, trije pa novi CL-415. "To so prava letala, so zelo učinkovita," je na svoje leteče stroje ponosen poveljnik Birsa. "Nočem, da bi moji piloti in sam z njimi v zraku le paradirali. Trudim se, da bi bilo gašenje učinkovito. Letala so tako najbolj učinkovita, ko delujejo skupaj, vendar pa to zaradi izjemno težkega položaja vedno ni mogoče. Matematika je tu zelo preprosta, letalo lahko ostane v zraku tri do tri ure in pol, in če je krog med zajemom ter odmetom vode daljši od deset minut, potem je gašenje neracionalno in neučinkovito. Velik je tudi pritisk gasilskih poveljnikov na tleh. Vsak izmed njih je sicer lahko prepričan, da je njegov požar največji, ali da pomoč potrebuje najbolj, vendar mi položaj iz zraka ocenimo bolje in lažje. Kljub vsemu so odločitve, kam najprej poslati letala, pogosto zelo težke. Prednost imajo požari, ki ogrožajo človeška življenja ali stanovanjske objekte. Včasih se je zgodilo, da smo vodo odvrgli dobesedno na hišno dvorišče, da bi rešili poslopje." Poveljnik Birsa je upravičeno prepričan, da so njegove posadke zelo dobre. "Nemogoče je izpostaviti imena tistih, ki so se letos posebej izkazali, delajo, garajo vsi. Od posadk do tehnikov na zemlji. Če je treba, tehniki vso noč pregledujejo in vzdržujejo letala, da ta delujejo in da so varna ter da lahko podnevi nemoteno letijo."

Canadier številka 66 je bil zadnji od treh novih letal, ki je bil zjutraj okoli osme ure še parkiran na pisti. Ostali so že gasili. Posadka je v svoji zgradbi sproščeno čakala, da dobi ukaz za polet. Ni bilo dvoma, da bo tako, ognji gorijo, prej ali slej bo treba v zrak ... Kljub temu so bili fantje dobre volje, le nekateri oblečeni v letalske kombinezone z okroglim našitkom svojega letala, drugi kar v civilu. Bilo je očitno, da njihovo sodelovanje temelji na tovarištvu, ne na formalni disciplini, in da si morajo zaupati. Prišel je ukaz za polet. Postopek pred vzletom je bil podobno formalen, kot so verjetno postopki pred poletom katerega koli vojaškega letala. Tehniki najprej odstranijo zaščito s posameznih posebej zavarovanih delov, odstranijo vezi, s katerimi je letalo pričvrščeno, zatem kapitan pregleda kolesa, motorje, delovanje instrumentov na kontrolni plošči ... Notranjost letala je špartanska, vojaška, le kokpit je presenetljivo sodoben. Na levem sedežu sedi pilot, na desnem kopilot, letalski tehnik si namesti posebni premični sedež nekoliko za njima. Trup jeklenega ptiča je dokaj velik, trebušast in notranjost je skoraj prazna. Tu je le nekaj pričvrščene opreme, tudi vesla in dve klopi za morebitne potnike. Dva rezervoarja - cisterni, v kateri gre skupaj 6000 litrov vode, zavzemate le manjši del kovinske notranjosti. Prišlo je dovoljenje za vzlet in motorji so zabrneli ... Začuda je bil cilj gasilske misije požar severno od Knina, ki so se ga gasilci nadejali zaustaviti že prejšnji večer. Ogenj je bil očitno močnejši od ljudi.

Veliko in na videz okorno letalo se je odlepilo s piste naglo in s presenetljivo lahkoto. Vzpelo se je strmo. Sledil je eleganten zavoj, rahlo dviganje in let proti jugovzhodu. Komunikacija med člani posadke poteka po interkomu, letalski motorji so glasni, treba se je dogovoriti, kje bodo zajemali vodo. Možnosti sta dve: Prokljansko jezero na reki Krki ali Perućko jezero. Prvič se letalo napolni z vodo iz jezera na reki Krki, saj je sicer čudovito jezero skoraj ob poti proti Kninu, zatem sledi polet nad strugo reke. "Pozneje bomo zajemali v Perućkem jezeru," je odločil kapitan letala Damir Ledinščak. Od tam do požara je minuto manj leta, približno šest minut, kot od alternativnega zajema vode. Minute so tukaj dragocene. Kopilot letala je bil Bojan Faganel, letalski mehanik na krovu pa Dominis Miron. Vse posadke canadierjev so sicer sestavljene iz prostovoljcev. Tak nevaren posel moraš imeti, da ga opravljaš dobro, brez sence dvoma zelo rad.

Dim s požarišča je poleg sodobnega GPS-a (global position sistem), vgrajenega v letalo, pomagal locirati ogenj, ki ga bo treba pogasiti. Strmo, poraščeno pobočje velike površine. Letalo se je približalo ognju in nad plameni prvič previdno naredilo dva kroga. Treba je oceniti položaj in izbrati tehniko gašenja. Zadeti je treba žarišče požara. Če je pogašeno žarišče, potem je požar tako rekoč pod nadzorom. Leti se nizko, skozi dim. Letalo zaradi zračnih turbulenc poskakuje kot iskri žrebec. Motorji rjujejo. Manj kot trideset metrov nižje je goreč gozd. Zdi se kot na dlani. Izpustne lopute na dnu letala se odprejo in voda brizgne iz cistern ... Ko nad ogenj pada šest ton vode, je hitrost oranžnega letala 120 km/h. Letalo je nekaj trenutkov zatem lažje. Tresaje se bliskovito in strmo dvigne, kot da bi ga kdo spustil s povodca. Dviguje se in končno izravna. Stroj se naposled umiri. Pilot je zadovoljen in prepusti upravljanje letala kopilotu. Sproščeno se pretegne in nasmehne, do jezera je šest minut prijetnega leta ... Pogosto so vmesni leti bistveno krajši in stvari v notranjosti letala, med divjim rodeom, ki poteka med zajemanjem vode in gašenjem, skačejo do stropa.

"Naša letala niso nič drugega kot leteče ladje," je že v Zemuniku povedal letalski tehnik druge posadke Šime Rudić, ki je pred svojo letalsko kariero dejansko dolga leta služil na ladjah. "Naše letalo je hitrejše od vsakega gliserja," se je še zasmejal. Ko se je letalo številka 66 ponovno dotaknilo gladine vode, tokrat na Perućkem jezeru, je postalo jasno, da se ni motil. Zajemanje vode je trajalo le slabih petnajst sekund. Letalo se je najprej previdno spustilo nad gladino, se je dotaknilo in zaplulo ... Ogrodje se je treslo in voda je brizgala na vse strani. Cisterne v notranjosti so se napolnile. Čudna jezerska prikazen se je nato hitro ločila od vodne gladine. Sledilo je šest minut leta v obratni smeri, proti kraju požara ...

Gašenje z letalom je bilo za posadko očitno rutina, izpiljena do zadnje podrobnosti. Le s helikopterjem, ki je gasil nad istim požarom, se je bilo treba dogovoriti o natančni smeri letenja, da ne bi prišlo do nepričakovanega srečanja. Sledilo je triurno gašenje. Po vodo, zatem strmo in poskakujoče nad požar, izmet vode, ponoven hiter dvig skozi oblake dima, da se nevajenim takšnega letenja pogosto obrne želodec, in spet po vodo ... "Pazi, da ne izprazniš celega jezera," sta se med seboj šalila pilota. Nekajkrat je bilo na tleh blizu ognja opaziti majhna rdeča gasilska vozila in človeške postave, ki so opazovale svojega letečega prijatelja.

Končno zatišje?

Ko so se kolesa canadierja številka 66 spet dotaknila letališke steze v Zemuniku, so padle prve sramežljive kaplje dežja. Dobra novica za vse, ki gasijo. Leta je bilo konec, sledila je vožnja mimo hangarjev, in že so bila ob letališki stezi skupaj parkirana vsa štiri nenavadna gasilska letala.

"En dan rahlega dežja ni nič. Krepko bi moralo deževati vsaj pet, šest dni, da bi si lahko nekoliko odpočili," je v pisarni menil poveljnik Birsa. "Zdaj prideta še september in oktober, ko je požarna ogroženost celotnega območja še vedno zelo velika. Prišla bo tudi burja, ko so razmere za letenje najtežje. Veter je zelo nevaren." Pravega počitka za pilote in gasilce torej, kljub napovedanemu dežju, nekaj časa zagotovo še ne bo.

Poveljnik Birsa je poudaril, da njihova enota pogosto sodeluje s podobnimi enotami iz drugih držav, čeprav so imele to poletje ekstremne razmere vse sredozemske države in so imele vse preveč dela doma. Drugače pa je mednarodno sodelovanje dobra možnost, kako učinkoviteje gasiti. Hrvaška letalska gasilska enota je tako že sodelovala s Francozi, Italijani, z Nemci iz sestave sil Sforja iz sosednje Bosne, z Avstrijci ... Lani so hrvaški piloti sodelovali s svojimi canadierji med skupno slovensko-hrvaško gasilsko vajo nad Ilirsko Bistrico, letos pa bi morali sodelovati na letalskem mitingu v Cerkljah. Ta nastop so preprečili požari.

Na vratih poslopja,v katerem so na letališču nastanjeni piloti canadierjev, je nalepljenih veliko razglednic. Piloti in posadke so nanje ponosni, saj se jim ljudje tako neposredno zahvaljujejo za njihov trud, njihovo požrtvovalno delo in uspehe. "Bili ste prava pomoč ob pravem času!" piše na hrbtu ene izmed njih, ki je prišla iz Trilja na Cetini, in na drugi: "Zdržite še malo, deževje prihaja!"

OKV "Ja sam ovdje u PM-ju! Ludim!" je hrešče odmevalo iz radijske postaje, medtem ko so utrujeni in umazani gasilci zaskrbljeno opazovali dva nova stebra dima, ki sta se dvignila proti nebu daleč za njihovimi hrbti. Nova požara sta se začela pred kratkim, pred nekaj urami.