Petar Luković

11. 9. 2000  |  Mladina 37  |  Kultura

Zlatna truba 2000

Guča, kraj mitičnega zbora trobentačev

Mesec pred srbsko-črnogorskimi septembrskimi burleskno-urnebesnimi zveznimi, lokalnimi in predsedniškimi volitvami, ki so do vseh bizarnih podrobnosti skrbno pripravljene in predhodno ukradene, tako da je popolnoma gotovo, da bo Slobodan Milošević ne glede na število glasov (matematika v Srbiji ni bila nikoli zanesljiva znanstvena disciplina) razglašen za zmagovalca že v prvem krogu, Socialistična partija Srbije in Jugoslovanska levica pa bosta doživeli zmagoslavje, saj obe ekskluzivno, 24 ur na dan, varujeta vnaprej napolnjene volilne skrinjice, torej mesec pred tem v tej Srbiji, ki svobodnjaško ure in ure na tropski vročini molče, brez besed, pokorno čaka v vrstah za olje, sladkor in mleko, v državi, kjer se lahko zgodi, recimo, da njenega nekdanjega predsednika (Ivana Stambolića) ugrabijo/morda ubijejo, novica o njegovem izginotju pa se šest dni ne pojavi v državnih elektronskih in tiskanih medijih ..., v državi, kjer nacistična marka divja s tečajem 30 dinarjev (pred borimi sedmimi dnevi je veljala 22 dinarjev) in kjer je - uradno - 850.000 brezposelnih, neuradno pa dvakrat več, kjer povprečna mesečna plača zaradi novega tečaja DEM znaša fantastičnih 55 DEM, pokojnine pa fenomenalnih 30 DEM (popolnoma dovolj za kilogram kruha in liter mleka na dan), torej v tej državi v Guči še naprej - kot da se ni nič zgodilo oz. saj se, jebi ga, ni nič zgodilo, kaj pa naj bi se bilo zgodilo, saj Srbija ni bila še nikoli močnejša in veličastnejša - poteka festival trobentačev, letos že 40., pogubno tradicionalen, z več kot 250.000 obiskovalci (nekateri trdijo, da več kot 400.000), ki se z avtomobili, avtobusi, vozovi, peš, z avtoštopom odpravijo na tridnevno cirilično avanturo, imenovano Dragačevska trobenta.

Na vrat na nos

Partijska naloga Mladine, naj se pojavim na kraju samem in poročam o svojih tamkajšnjih doživetjih, je izničila dejstvo, da Guče še nikoli v življenju nisem obiskal konec avgusta, v času folklorno-gastronomskih orgij; ker sem, seveda, to je bilo mogoče predvideti, izgubil vsako fizično, posebej pa še mobilnotelefonsko zvezo s fotoreporterjem Denisom (ta se je, bahavo, iz Beograda v Gučo odpravil s svojim avtomobilom), sem se ob pomoči najboljših prijateljev iz Lučanov/Ivanjice (njune zasluge bodo prišle v zgodovino; to sta Dušica in Džale) iz Beograda odpravil z avtobusom, lokalno različico primestnega prometa - brez naslonjal za glavo, z neudobnimi sedeži, z ves čas skrčenimi nogami -, kajti vsi resni/udobni avtobusi so bili že rezervirani za Gučo; kdo bi ob tem razmišljal o potnikih, ki se peljejo v Ivanjico, potnikih, ki izstopijo v nepovratu naprej od Čačka in čisto blizu Guče, na kraju, ki se imenuje Kratovska stena.

Že je osem zvečer, petek je; pričaka nas Dušičin oče (Mihajlo Kukić) z avtom in nas odpelje v vas Lisice, v svojo hišo. Tema je, ko se peljemo mimo razdejane tovarne v Lučanih, ki jo je Nato med bombaškimi napadi porušil do temeljev; ponekod, pokazali so mi naslednji dan, podnevi, ni bilo niti temeljev, ničesar več. Eno od največjih tovarn orožja v Srbiji (Milan Blagojević) so razdejali najnatančnejši izstrelki. Zažgana ogrodja stavb kot zogleneli fantomi gledajo izza ovinkov, s pobočij; vse, kar je bilo kaj vredno, vse bistveno, najpomembnejše je uničeno.

Po ozki ovinkasti poti skozi gozd, koruzo, mimo nasadov jablan in skozi nizko žejno rastje prispemo do hiše Kukićevih; odpre se nam pogled na hrib po tipično slovenskem vzoru - spodaj garaža, vodnjak, nekoliko naprej vhod, nad njim dvorišče (miza in štirje stoli, obdani z rastlinjem), na vrhu hiša z veličastno odprto teraso, veliko jedilno mizo in perverzno tišino, ki jo moti le pritoževanje čričkov. V Beogradu je bilo tistega dne 37 stopinj, v Lisicah tistega večera največ 20. Uživam v svežini večera, v mega prizorih temačnih vzpetin, ki zastirajo obzorje. Molčimo in pijemo domače žganje. Oblečem jakno, končno; na ta trenutek sem čakal več mesecev, ujet v beograjskem nebotičniku, brez vode, izpostavljen soncu, kot bi se vrtel na ražnju.

Gospa Nada je mimogrede, nič posebnega, samo toliko, da prigriznemo, pripravila čuda in pol: koruznjak, domači sir in kajmak, nekaj suhomesnatega, gibanico, teletino s krompirjem, pekoče paprike, paradižnikovo solato, paprike, polnjene s sirom, in za posladek - princes krofe made in Lisice, da si nemudoma ob pamet in bi se preselil v srce Srbije, h gospe Nadi, forever. Gostitelj Mihajlo, kot se spodobi, prinese vino, letnik 1992, v barvi zlatnikov. Že razmišljam, ali naj sploh grem v Gučo, po opisanem jedilniku se mi Guča zdi kot fast-food, predlagam, da bi šli tja naslednje jutro, zdaj pa bi se nemudoma odpravili spat, saj sem v nekaj mesecih že pozabil, kako je, če je zunaj sveže, zdi se mi, da že več desetletij nisem spal pod odejo, navzoče poskušam prepričati, da pri Mladini ne bodo nikoli izvedeli, da v resnici nisem bil v Guči, in da je o Guči mogoče pisati tudi iz Lisic, kaj pa vedo Slovenci, kaj so to trobentači.

Moj predlog je zavrnjen - takoj po večerji gremo v Gučo, oddaljena je le 17 kilometrov, videl boš, Luković, ne boš mogel verjeti!

Nič ne verjamem, med zaspanimi protesti se odpravim in se prepričujem, da Guča ni nič posebnega, da je ta zbor, imenovan sejem, imenovan trobenta, nekaj samo po sebi umevnega; malo pijače, malo hrane, malo zabave, malo muzike, malo eskapizma, malo mentalnega praznega teka, malo zajebancije, malo veselja, malo turistov, malo razpoloženja, malo Evrope, če lahko dodam!

Orgije na cerkvenem terenu

Mrak je nekoliko popačil dostope do Guče; že pet kilometrov pred njo upočasnimo; Dušica za volanom, prepričana o moči lokalnih poznanstev, obljublja, da ne bomo parkirali kot trapasti beograjski turisti več milj od cilja in potem pešačili. Pogumno zapeljemo v mesto, naletimo na kontrole, kjer prodajajo vstopnice in posebne prepustnice, Dušica se ne ozira nanje, ko vsi zavijejo levo, po ovinkih, okrog in naokrog, zapelje desno; policist je iskreno prepričan, da ima pred sabo female police personality, ki ne potrebuje nobenega papirja, in nas spusti v mesto. Ulice so polne parkiranih avtomobilov, dvajset kilometrov naokrog - tako nam povedo pozneje - ni parkirnega mesta, vse je polno: Ivanjica, Lučani, Arilje, vasi in zaselki, skrbni domačini pobirajo parkirnino tudi sredi noči in v Guči ni prostora. A imamo srečo, neki avto odpelje, parkiramo, smo sto metrov od središča dogajanja.

Ko odpiramo vrata avtomobila, ekipa trobentačev v vijoličastih uniformah (srajcah take barve in črnih hlačah) ureže bregovičevsko Mesečino. Na poti v središče Guče srečamo "rumeno ekipo" (rumene srajce in črne hlače), vidim progasto moštvo (temno vijoličaste srajce), ki vadi na ulici. Vsi muzikanti so, izvem, nastanjeni v bližnji šoli, pred katero zvečer, v mesečniški viziji, slišimo fragmente glasbenih variacij.

Čisto levo, v ulici, kjer je spomenik trobentaču iz Guče, na improviziranem lesenem odru v transu, tresoč se v ritmih minimal-techno sunkov, na stotine ljudi poskuša uskladiti trobentače in clubbing, premikajoč se le toliko, kolikor je treba, da ostanejo v ritmu narodnjaških hitov. Moški so goli do pasu, deklice, mlajša dekleta, starejša dekleta in zrele ženske - razgaljene do popka, napol gole, preznojene, pripravljene na vsakršno avanturo, brez zadržkov kažejo prsi, gole noge, privlačne zadnjice in fatalistični, s spolnostjo nasičeni attitude, ki kot da pravi, da je to the end of the world in da po Guči 2000 ni več življenja, ni seksa, ni Slobodana Miloševića in ni - ničesar več.

Hodim po ulicah, prepolnih ljudi; ko rečem prepolnih, mislim na fizično stanje, ko ni več niti enega prostega mesta pod katerim koli šotorom, v kavarni, restavraciji, bifeju, diskoteki na prostem; ne hodiš sam, nosi te množica, pri porti ob cerkvi med ogromnimi šotori (vsaj 2000 kvadratnih metrov) prideš med ljudi, ki te vodijo; levo pihalci, desno pihalci, naravnost meso na žaru (jagnjetina, svinjina, hajduški čevapčiči iz svinjske vratovine), nekje vmes ženitovanjsko zelje, guška specialiteta (plast zelja, plast mesa, plast zelja, plast mesa ... v glinenem vrču, ki drži petdeset litrov), vse to s hektolitri vina, viskija, domačega žganja, vinjaka in muzike, ki je sploh ne čutiš več kot tujek, ampak kot instrument, ki v glavi dela 24 ur na dan in napada iz vseh zvočnih orožij, primitivno in pogubno.

Rinemo se in prebijamo, Dušica pozdravlja prijatelje in ponosno ugotavlja, da je Guča super, Džale in jaz molčiva, poskušava najti priložnost, da se pogovoriva. Navsezadnje na ulici ugotovimo, da ni nikjer prostora, vse je zasedeno, vse polno, plešejo moški in ženske, stopajo na mize, mlade Ciganke so za deset mark pripravljene takoj uprizoriti neizvirno različico trebušnega plesa, vzkliki "Do nacga!" sublimirajo razpoloženje, v katerem je dovoljeno res prav vse, kar ni prepovedano, prepovedano pa ni nič, ravno nasprotno.

Smo kot izgubljeni, tavamo iz ulice v ulico, mimo šotorov, v katerih se tisoči nemških mark selijo na prsi pevk in glasbenikov, z vseh strani pa v nas bijejo zvoki trobentačev v različnih dresih. Nekajkrat se znajdemo med dvema moštvoma, ki nam z leve in z desne igrata različni melodiji, glasno, do bolečine, toda uspe nam preživeti, rešimo se z begom na glavno ulico, kjer na videz imamo iluzijo svobode, dokler ne naletimo na orkester, ki igra pred restavracijo Pri Miletu ali Zlata podkvica, kjer - vizualno, toda dobesedno - naletimo na tisoče pravkar pripravljenih pleskavic, klobasic, čevapčičev, ražnjičev ali vešalic, obdanih s čebulo, kumaricami, paradižnikom, papriko in domačo lepinjo, vnaprej pomočeno v mastno zmes za žar, le toliko, da se spomnimo, da je to Guča, ki ne dovoli presenečenj.

Odvisniki od ženitovanjskega zelja nimajo pripomb; pustimo ob strani, da porcija stane marko in sedemdeset pfenigov (borih 50 dinarjev), gre za zmagoslavje gastronomije, ki se tu na vsakem koraku dokazuje s tradicijo, da je mogoče po vsem drugem zaužiti še zelje z mesom, katerega okus, dovolite mi, vpeljuje razliko med razkošjem in luksuzom in uvaja fizični užitek kot kategorijo, ki prepriča, posebno ko v Guči - tako pravijo meščani - v treh dneh norosti prodajo/pojejo več kot 200.000 porcij te božanske jedi, katere vzporednic ni priporočljivo iskati v bosanskem loncu ali srbski "tepsiji" z zelenjavo. Preprosto, ženitovanjsko zelje - v taki obliki, v glinenih vrčih po petdeset ali sto litrov - je mogoče najti le v Guči, skupaj s koruznjakom (nikakor ne z navadnim kruhom, to bi bilo bogokletno), s čimer, dovolite, celotna manifestacija pridobiva ne samo izvirnost, ampak celo nesmrtnost, kot se v takih gastronomskih primerih razume.

Polnoč je in šele petek; v soboto pričakujejo še sto tisoč ljudi - takrat Guča, mestece z 2000 prebivalci, z nekaj kavarnami, trgovinami in slaščičarnami, bedno izgubljena vse leto, v treh dneh happeninga najde svojo dušo. Vse, kar se lahko odpre, je odprto - bifeji, kavarne, šotori, ulične cisterne ... Zaradi množice ljudi se ni mogoče premikati, deklice v letnih oblekicah Darka Rundeka se gnetejo v kolonah skupaj s plesalci dancea, ki ne zamudijo niti enega trobentaškega trenutka. To je Srbija, ki je videti, kot da so jo obvestili, da se vulkan nad Pompeji prebuja - taka je količina ekstaze, orgijaštva, uživanja, fizičnega strmoglavljanja v ritmu glasbe, erotike, ki se ob zvokih trobente spreminja v pornografsko doživetje ... nemških mark, ki se nehote delijo in lepijo na instrumente, na gole prsi mladih Cigančic, na trebuhe erotično izzivalnih Beograjčank, ki mislijo, da imajo kaj pokazati, na lepljivo ozračje seksualnega semnja, kjer sta hrana in pijača samo uvod v dokončno rešitev - kolektivno kopulacijo ...

Brez uspeha, se razume, se poskušamo preriniti v enega izmed šotorov, tavamo po prepolnih ulicah, gledamo beograjski jet-set, ki je ugotovil, da je Guča "in". Nekoč, pred davnimi leti, so tukajšnje družine čutile moralno dolžnost, da se pojavijo na Trobenti, njihovi člani so sedeli pod šotori, jedli, pili in uživali. Danes so se zaradi vse hujše revščine gostitelji prelevili v opazovalce, kajti štiričlanska družina si le težko privošči, da bi v enem večeru potrošila petdeset mark za skromnejšo različico večerje.

The end of the world

Bolj ko se odmikamo od polnoči in približujemo jutru, bolj razpoloženje v podrobnostih posnema Kaligulove hedonistične vizije. Imamo vtis, da bo pojutrišnjem konec sveta in da so vsi ti ljudje prišli sem, v Gučo, da tukaj preživijo zadnjih 72 ur svojega življenja. Brez uspeha poskušamo dogajanje pojasniti s tem, da Srbija propada; v obupu, bedi, otopelosti in strahu se fešta, popolnoma svobodna, posvečena užitku, zdi kot zadnja rešilna bilka. Pleše se po ulicah, na stolih, mizah, preznojeni moški in preznojene ženske z minimumom oblačil in maksimumom energije pojejo, vriskajo, skačejo, se objemajo, poljubljajo, nič ne dvomim, da se kdo kje v mraku tudi ljubi, pod jasnim nebom, gledajoč zvezde v zvočnem vrtincu pihalskih ritmov.

V eni od uličic diskoteka brez trobentačev, v glavo nam udari Stingovo spogledovanje z Orientom, ogledamo si navzoče - enaki gibi, enako zibanje, enak fatalističen izraz na obrazu kot pri ljudeh na trgu, ki poslušajo enega od orkestrov. Vse to je glasba, nekdo filozofsko ugotovi, ko se poskuša prebiti iz množice, ki se ziblje kot pijana ladja. Skoraj dve je že, nekako se nam uspe osvoboditi pritiska reke ljudi, tako da zavijemo v eno od ulic v predmestju. Ehokakofonija razbija noč na drobne koščke, prispemo do avta v upanju, da se iz Guče pride laže kot vanjo. Seveda se motimo; policist nas pošlje vzvratno, napoti nas na obvoz, tam pa, kamor koli pogledaš, avtomobili, šotori, balkoni in strehe, polni ljudi, kakih deset kolesarjev brzi v Gučo, šele okoli štirih zjutraj se začne prava zabava! Prihod v Lisice, v monumentalno tišino, je nestvaren; trobentači mi še naprej igrajo v glavi, iz leve možganske poloble udarja boben, v centru za ravnotežje je zmeda. Uspe mi postaviti nov osebni rekord, zaspim v dveh sekundah pri odprtem oknu in planinskem zraku, ki me objema s svojo svežino.

Dan potem

Vstanemo pred deveto, gospa Nada je pripravila zajtrk, spet nič posebnega (vroča koruznjak, sir, kajmak, gibanica, šunka, solata, paprike v nekaj različicah), odpravimo se v Lučane, Arilje, Ivanjico in Gučo, župnijo si ogledamo podnevi, da preverimo, kako je razpoložena Srbija. Nekoč središče vojaške industrije z nogometnim stadionom, na katerem je igral prvoligaš Mladost (v goste sta prihajala Partizan in Crvena zvezda), mesto, ki je živelo od proizvodnje razstreliva in pridelave sadja, po Natovem pohodu učinkuje zlovešče, zapuščeno in pozabljeno. V Arilju je že nekoliko bolje, lepe hiše, dvorišča, čiste ulice, pejsaž, obdan z vzpetinami in ovinkastimi cestami (ne tako dobrimi kot v Sloveniji, toda za naše razmere dostojnimi). Prispemo v Ivanjico; v drugačnih razmerah, pod drugo oblastjo bi bilo mestece v dolini, nad katero se dviga planina Golija in je videti kot pladenj, ki ga reka, tekoča skozi središče, reže na pol, podaljšek Švice. To mesto mi je zelo ljubo: stara hidroelektrarna s slapom, ki je še vedno videti kot manjši Niagarski slapovi; pod velikim jezom stene kot sestavljene v avantgardne skulpture. Voda, ki se geometrijsko pravilno zliva po betonskem okviru in pri tem ustvarja nežne vrtince z belo peno, nad slapom restavracija, kjer se na ražnju vrti jagnje. Šumenje vode, tišina, veter, ki umiva obraz, in pogled na goro, ki ji ni videti konca - pod nebom z drobnimi oblački - kronajo nirvano. Nekaj minut božanskega feelinga, da Srbija, včasih, prav tukaj, zna biti središče sveta.

Sakralno tišino pretrgajo trobentači, čez cesto, v majčkenem središču mesta še en orkester oznanja, da je tam svatba. Radovedneži so že zasedli pločnik, vsi čakajo nevesto, ta se obotavlja in izkorišča priložnost, ko je zvezda. Priča na konju, konj okrašen s trakovi in cvetjem, potrpežljiv, tudi on se je vživel v ritem. Končno se nevesta prikaže, gostje gredo po sredini ulice do občine, ki je tam, na dosegu roke, dve televizijski ekipi snemata, otroci tekajo za svati, slišati je klice: "Priča, mošnja se ti je vnela!" Iz bližnjega bifeja gledamo sprevod; duh Guče se je prebudil v Ivanjici, kjer se, to ni nobena skrivnost, na vsaki tretji hiši vidi pest Odpora.

"Gremo?" vpraša Dušica. Vstanemo, sedemo v avto in naravnost v Gučo. Že nekaj kilometrov pred mestom skozi zrak, razredčen od sonca, odmevajo znane melodije. Ne kupimo vstopnic za naivneže (rečemo, da se peljemo samo skozi, proti Lisicam), pripeljemo v Gučo, ki si je že opomogla in se pripravlja na sobotno norenje. Pričakujejo nekaj sto tisoč ljudi, kolone so nepregledne, na okoliških vzpetinah na tisoče turistov z odejami, pod šotori, sedijo in se sončijo. Džaletov prijatelju Gugi, profesor iz Kraljeva, samo za nas - tako nam sporoči po mobitelu - izvede skok z jadralnim padalom. Veter ga ovira, toda Gugi je pravi mojster; zagledamo ga v daljavi, videti je kot drobna pika, že čez nekaj minut pa v vsej svoji velikosti pristane pred nami. Turisti ploskajo.

Na stadionu v Guči potekajo zadnje priprave na nedeljsko tekmovanje orkestrov. Poskušamo prešteti avtomobile na improviziranem parkirišču sredi polj. Obupamo, ko ugotovimo, da jih je vsaj tisoč. Vidimo italijanske, avstrijske in nemške registracije, Užice, Beograd, Valjevo, Kraljevo, Novi Sad.

Izvemo, da prihajata generala Vojske Jugoslavije (Nebojša Pavković, Grujica Davidović), častna gosta; orkester jima bo - politično korektno - odprašil pesem Ječmen žanje kosovska deklina. Pričakujejo Željka Simića, srbskega kulturnega ministra, ki je prevzel pokroviteljstvo nad manifestacijo v Guči. Medtem slišimo, da policija pridrži vsakega, ki si drzne v Gučo priti v majici Odpora.

Približno okoli desetih zvečer, v soboto, se skozi Gučo ni mogoče prebiti, optimisti trdijo, da je tam pol milijona ljudi, pesimisti operirajo s številko četrt milijona.

Po polnoči Slobodan Salijević igra pod spomenikom Trobenti in iz tisoče grl doni: "Slobodan, ubij se in reši Srbijo."

Šotori so se zlili drug v drugega, Guča se je - vsa in v celoti - spremenila v poligon množične hipnoze.

Je se, kot da bo hrane zdaj zdaj zmanjkalo, pije se, kot da bo jutri začela veljati prohibicija, pleše se, kot da volitve ne bodo 24. septembra - morda je prav zato to zadnja priložnost za Srbijo, da izkoristi, kar more.

Vrnitev v Beograd je videti kot vrnitev v zapor.

Drugi TV dnevnik, posvečen veličastnim dejanjem Slobodana Miloševića in še veličastnejšim uspehom levice, s čestitkami iz Iraka, Kube, Severne Koreje in Gvineje, izniči Gučo, zdi se mi, kot da se mi je samo dozdevala.

Tako kot se mi včasih zdi, da je Srbija kot velikanska Guča, kjer trobentači proslavljajo dokončen odhod prve srbske trobente - Slobodana Miloševića - v Haag, v pekel, v pokoj, who cares. Tega se bomo spomnili že prihodnje leto, na 41. sestanku v Guči ...