Ole, ole! Toro!

"Strah? Seveda, vsakega bikoborca je strah," brez omahovanja odvrne Jaime Gonzales Horteno. "Strah in spoštovanje. Pred bikom sem vedno čutil oboje, tudi spoštovanje!" Nekdanji matador je danes star šestdeset let in že skoraj štiri desetletja so minila, odkar je nazadnje stal na s krvjo prepojenem pesku bikoborske arene. Zmagovati je začel sorazmerno pozno, šele z devetnajstimi leti. In ko jih je imel dvaindvajset, je moral v vojsko. Za tri leta, v severno Afriko. Vrnil se je, a medtem so imele množice v arenah že nove ljubljence, njegovo ime je utonilo v pozabo ... Jaime je prodal svojo drago, z zlatom izvezeno opravo, nekaj kosov obleke je podaril prijateljem, ki so ostali v "poslu", in si poiskal novo službo. A bikoborba, pravi, ti ostane v krvi ...

Plaza de Toros

Bikoborbe so stare. Njihove zametke gre nemara iskati že v razcvetu starodavne minojske kulture z otoka Krete. Pozneje je bil bik nasprotnik človeku v rimskih časih, v srednjem veku ... Toda šele ko se je leta 1725 reven andaluzijski kmet Francisco Romero peš spoprijel z bikom, da bi v areni rešil plemiča, ki ga je bik vrgel iz konjskega sedla - do takrat so se ljudje z rogatimi živalmi ruvali s konjskega hrbta, je postal tak način boja običajen. Francisco Romero je ob nezgodi žlahtnega gospoda, ki se je znašel na milost in nemilost prepuščen bikovim rogovom, brez obotavljanja preskočil ogrado, s svojim širokokrajnim sombrerom odvračal bikovo pozornost in divjo žival naposled spretno usmrtil z mečem, ki mu ga je vrgel nekdo iz navdušene množice. Nova pravila igre so bila tako postavljena slučajno in nehote. In igra se je obdržala.

Katalonci krvavim bikoborbam niso naklonjeni. Tista prava, zahtevna publika, ki nespretne bikoborce neusmiljeno izžvižga in zmerja, hrabre zmagovalce pa nosi na rokah in neizmerno časti, je doma južneje, v Madridu in Sevilli. A vendar bikoborci niso vezani le na eno areno - Plazo de Toros, pač pa kot sodobni nomadi potujejo po deželi. Bikoborec je hkrati nomad. Vsako mesto ima svoj čas, svoj praznik, ko v areno pridejo tisti najboljši, najspretnejši in najbolj znani. V andaluzijski Sevilli je to pomlad, v Katalonijo - v Barcelono pa pridejo najboljši bikoborci običajno septembra.

Dan za bikoborbo je nedelja. Natančneje nedelja pozno popoldan, le ob praznikih se spopad v areni odvija tudi kakšen drug dan. Na barcelonskih ulicah so vabili ljudi veliki pisani plakati. "Fabulosa Corrida de Toros" je pisalo na papirju z velikimi in mastnimi črkami. Nastopali bodo trije odlični matadorji: Miguel Rodriguez, Luis Miguel Encabo in Rafael Osorio ter "6 extraordinarius toros".

Gneča pred barcelonsko Plazo del Toros se začne že debelo uro pred predstavo. Ljudje se gnetejo pred številnimi okenci, kjer je moč kupiti vstopnice. Zmedeni turisti, ki se ne znajdejo med številnimi nerazumljivo zvenečimi imeni tribun, ki so v notranjosti amfiteatra, ter domačini, ki natančno vedo, kje je kotiček, ki jim ustreza. Notranjost arene je namreč razdeljena na različne tribune, od tistih najdražjih, ki so nizko, tik ob samem pesku, na katerem bo potekala krvava predstava, do tistih, ki so visoko v ozadju, vendar kljub več kot trikrat nižji ceni vstopnice ne ponujajo nič kaj slabšega razgleda na prizorišče. Arena je razdeljena še na senčno in sončno stran. Množico, ki se gnete pred vhodom, kjer je od glasnih in prepričljivih prekupčevalcev že moč kupiti karto za naslednjo predstavo, naslednjo nedeljo, vznemirjeno opazujejo policaji, in zdi se, da tudi sami le stežka zadržujejo željo, da bi vstopili.

Najprej je treba čez majhno dvorišče. Notranjost, zakulisje velikega amfiteatra, v katerem domuje tudi bikoborski muzej, je temačna. Visoki koncentrični obokani hodniki vodijo pod tribunami. Tu je moč kupiti osvežilno pijačo, prigrizek ali kakšen spominek in žvenket vrnjenih kovancev, ki se zavrtinčijo na leseni mizi, čudno odmeva pod kamnitim nebom ...

Zunaj hodnikov, v stavbah, naslonjenih na zidove Plaze de Toros, so staje, v katerih hrzajo konji pikadorjev in kjer stojijo trije veliki konji z mogočnimi životi, s katerimi iz arene odvlečejo mrtve bike. Ob njihovem hlevu je prostor, kjer s stropa visijo veliki zlovešči kovinski kavlji - tukaj bo končal toro.

Čeprav je zgradba mlada, stara še niti svojih sto let, se znotraj hodnikov skozi sence počasi priplazi primerjava z amfiteatri antičnega Rima. Pred hodnikom, po katerem odidejo v areno bikoborci, si je lahko predstavljati strah, ki je nekoč hromil ude hrabrim gladiatorjem ...

Matador

Jaime Gonzales Horteno je šel prvič v bikoborsko areno s štirinajstimi leti. Bila je mala, nepomembna corrida nekje v bližini Figuerasa. Opravo, bika, stroške svoje quadrillie, svojih spremljevalcev, je plačal sam, honorarja ni bilo. Čista izguba. Morda, a le na prvi pogled. Mladenič je izvedel dobro predstavo in opazili so ga menedžerji, ki venomer oprezajo za novimi mladimi talenti. Naslednjič se je Jaime z biki spoprijel v Barceloni in zaslužek je že bil dober. Nekaj deset tisoč pezet. Takrat je bilo to ogromno denarja. A s profesionalno potjo, ki si jo je mladenič izbral, so se njegovi starši le stežka sprijaznili. Dolgo ga je na vseh treningih in nastopil spremljal oče. Minilo je še nekaj let, preden se je ime mladega bikoborca redno pojavljalo na plakatih ob imenih največjih matadorjev tistega časa in preden ga je publika vzljubila. Jaime je nastopal na corridah po vsej Španiji, na Portugalskem in v južni Franciji.

Življenje matadorja je asketsko. Bikoborci morajo paziti na prehrano in veliko trenirati. Trenirajo na deželi, daleč od radovednih oči oboževalcev, kjer kmetje gojijo divje bike posebej za corrido, kot tudi v arenah, kjer se dogajajo dejanski boji. Trening se začne brez bikov, prijatelji in quadrillia trenirajo skupaj. Nekdo z rogovi v rokah oponaša gibanje bika, drugi ga draži z rdečim ogrinjalom in se umika sunkom ter ostrim rogovom. Zelo pomembno je gibanje. Bikoborba je kot balet, matador se mora pred bikom gibati le na konicah prstov in neprestano zreti v bikove oči. Vsaka napaka se maščuje. Če hodiš po celih stopalih, te lahko nenaden sunek rogov hitro zvrne iz ravnotežja in že se znajdeš na hrbtu v pesku pred razjarjenim bikom. Pomembna je še gracioznost, igra v areni, zadovoljiti je treba publiko. Nisi dober takrat, ko bika ubiješ, ampak ko ga ubiješ tako, da navdušiš gledalce. Ko ljudje matadorja vzljubijo, potem so tribune polne in zaslužek je velik. Važno je tudi matadorjevo zapestje, biti mora gibčno in izjemno močno, saj mora zanesljivo zabosti meč v mogočna in močna bikova pleča.

Jaime je zavzeto pripovedoval, da matadorji na dan corride običajno vstanejo okoli dvanajstih. Sledi lahko prebavljiv zajtrk, in to je pred bikoborbo edina hrana. To je varnostni ukrep. Če se namreč bikov rog slučajno znajde v matadorjevem trebuhu, potem imajo zdravniki lažje delo. Nekateri bikoborci po zajtrku odidejo v cerkev, drugi se temu opravku raje izognejo. Jaime tem stvarem ni posvečal pretiranega pomena, je pa imel kot drugi poseben talisman, ki mu je prinašal srečo in si ga je pred nastopom vedno zavezal okoli vratu. Siesta je okoli treh in medtem so biki za corrido že izbrani. Izberejo jih ljudje iz ekipe. Matador svojega nasprotnika, bika, sreča šele v areni. Oblačenje in vse, kar sledi, je del točno določenega rituala. Matador mora biti v hotelski sobi sam, ob njem je edino možak, ki mu pomaga, da obleče obleko za v areno. Vsak prišlek bi prinesel nesrečo. Bogato izvezena obleka je natančno zložena: ozke oprijete hlače in suknjič ter klobuk so na stolu, la capa in muleta - večji vijoličasto rumen in manjši škrlatni plašč, sta skrbno razgrnjena na postelji. Razpored je vedno enak. Obleka je oprijeta iz preprostega razloga, bikovi rogovi morajo imeti kar najmanjšo možnost, da se zataknejo za tkanino in prinesejo bikoborcu nesrečo. Jaime je povedal, da je čas pred nastopom, čas, ko si v hotelski sobi sam, najtežji. Po glavi se pletejo številne misli in trema je velika.

Običajno na corridi nastopijo trije matadorji in vsak ubije dva bika. Bike pred corrido med bikoborce razdeli žreb. Številke bikov, te so vtetovirane na njihovo kožo, napišejo na listke in nato vsak matador izvleče dva listka iz majhnega črnega matadorskega sombrera. Vrstni red nastopajočih matadorjev je dogovorjen vnaprej in vse je pripravljeno za predstavo. Bikoborci se pred nastopom ne pogovarjajo, zaželijo si le srečo.

Nekaj minut pred šesto popoldan je na tribunah leta 1915 zgrajene Plaze de Toros Monumental v Barceloni že veliko nestrpne in vedno bolj glasne publike. Kljub poznemu popoldnevu je zrak še vedno vroč in težak. Kazalec velike ure nad tribuno se premika nesramno počasi in se naposled dotakne vrha številčnice. Trobente zapojejo. Domačini in turisti onemijo. Tišina! Vrata v areni se odprejo. Na prizorišče prigalopirata konjenika - pikadorja. "Ole, vamos!" prvič v en glas navdušeno zakriči množica. Sledi slikovit sprevod treh matadorjev s svojimi quadrilliami. Quadrillio poleg matadorja sestavljajo še dva pikadorja na konjih, dva banderillera in puntillier. Brade nastopajočih so dvignjene visoko, koraki so samozavestni in pogledi ošabno bliskajo proti publiki. Teater je dobro uigran. Quadrilliam sledijo še mullilas, možje in konji, ki bodo iz arene odvlekli mrtvega bika. Sprevod obkroži areno, se predstavi vzklikajoči publiki in izrazi spoštovanje predsedniku. Po pozdravu ta dovoli, da se predstava začne ... Na vrhu tribune, v ozadju, sedita možaka, ki si podajata velik usnjen meh in s hrbtom dlani brišeta vinske kaplje, ki so stekle po neobritem strnišču.

Corrida

Prvi bik pride v rdeče ograjeno areno korakoma. Mogočne mišice vidno valovijo pod kožo. Ustavi se. Počasi dvigne glavo, razširi nozdrvi in kot pijanec poceni vino vase hlastno vsrka zrak. Vonj je nenavaden. Žival postane nemirna, kot da bi zaslutila usodo svojih predhodnikov. Neroden korak nazaj. "Vamos!" začne kričati množica s tribun. Žvižgi in žaljivke. Ali ne zmerjajo bika za strahopetca, se sprašujejo turisti, ali pa žaljivke letijo na bikoborce? Banderilleri, ki so oblečeni enako kot matadorji, se zapodijo proti zmedeni živali, čakanja je bilo dovolj! Šov se začne ...

Slabo uro pozneje sta dva bika iz gobcev že iztegnila svoja jezika. Publika le nestrpno in nezadovoljno zmajuje z glavo. Meh dveh možakov v ozadju je poln le še do polovice in posamezne psovke so se spremenile v neprekinjen stampedo kletvic. "Slabi biki," v polomljeni angleščini domačini vzvišeno pojasnjujejo tujcem, ki nikakor ne razumejo neprestanega negodovanja, medtem pa delavci v areni grabijo pesek in odstranjujejo sledove krvi ubitega bika ...

"Ole!" Končno! Tretji bik skozi vrata prigalopira kot parna lokomotiva. Matador, ki ga na kolenih čaka na sredini arene, se rogovom izmakne s spretnim, akrobatskim skokom. "Ole, ole!" skočijo pokonci še zadnji vročekrvneži, ta bik je pravi.

"Ko bik vstopi v areno, ko ga zagledaš, moraš pozabiti na vse. Biti moraš hladen," pravi Jaime. "V areni se vedno igraš z življenjem!"

Matador ima na voljo za igro s posameznim bikom približno petindvajset minut. Omejitve se mora držati, sicer zaigra godba in predsednik corride odredi, da se bik odvede iz arene. To je za bikoborca velika sramota, a zgodi se lahko tudi najboljšim. Matador lahko v žaru boja z dobrim bikom pozabi na uro, in časa za primeren, varen sunek, ki bi končal bikovo življenje, mu naposled zmanjka. Predsednik corride zamiži, podaljša boj le, če je predstava res odlična in publika neizmerno uživa. Toda to se zgodi le redko.

Tretji bik je po pesku arene divjal, kot da mu gre za življenje. Banderilleri so izzivali žival in se skakajoč umikali napadom rogov. Matador je imel čas, da si je ogledal reakcije bika ... Naslednja sta bila na vrsti pikadorja. Prijahala sta na velikih konjih, ki so imeli zavezane oči in bili odeti v nekakšna težka zaščitna ogrinjala, ki žival varujejo pred bikovimi rogovi. Jezdeca sta bila oborožena vsak s svojo sulico, na nogah pa sta imela kovinska oklepa, ki se nista razlikovala od tistih srednjeveških. Bik se brez obotavljanja zapodi v novega sovražnika, ki se je pojavil na pesku arene in pikadorjeva sulica se zapiči v njegova pleča. Črna živalska gmota poskuša obupno podreti svojega nasprotnika, medtem ko ji s hrbta začnejo teči potoki krvi. Bik se umakne. Strese z glavo, s kopitom nekajkrat zaruje po pesku in bum, v naslednjega konjenika. Ruvanje, sulica, škripanje kopit, kri, znoj pod jezdečevim klobukom in enak rezultat. Pikadorja sta svojo nalogo opravila. Čas je za banderillere. Običajno so trije in vsak izmed njih prek bikovih rogov v njegovo hrbtno grbo zapiči dve kratki sulici. Prvi, odlično. Tretji bik le nejeverno strese z glavo in pomaha z repom. Drugi banderillero ... Nad bika se skloni kot bogomolka. Orožje je pripravljeno. Publika zadržuje dih. Bikovi rogovi so nizko. Glava živali je tik nad peskom, hrbet je kot napeta tetiva. Zdaj! Švissss! Tetiva se sproži. Rogovi se izstrelijo v zrak. "Oleaaaaaa!???" zakriči publika. Salto! Nesrečni možak poleti visoko prek bikove glave, se nerodno obrne v zraku in nepremično obleži v pesku za bikovimi zadnjimi nogami. Tišina. Arena je naenkrat polna rdečih pregrinjal, ki obkrožajo bika. Zmeda. Tistega z manj sreče odvlečejo iz arene, na svoje noge se postavi šele za varnim zavetjem visoke ograde. Poškodba vendarle ni bila pretirano huda, hud je bil strah. Publika od navdušenja kriči kot pobesnela.

Jaime Gonzales Horteno se je boril v času slavnih. Slava, mediji, denar, dragi hoteli, vse to in še več je takrat sodilo k življenju matadorja. V areni so bili tisti najboljši prepoznavni. Vsak je imel svoj značilni stil, izdelano gibanje ali svojski udarec, s katerim je usmrtil bika. Glede tega se ni spremenilo nič. Morda so danes nove le kakšne finese v nastopu ... Matador pred končnim obračunom, bika in njegovo obnašanje si je pred tem že temeljito ogledal, zamenja veliko rumeno vijoličasto pregrinjalo za muleto, manjše, krvavo rdeče. Ogrne si ga prek roke, s konicami prstov prime krajec svojega majhnega črnega klobuka in se prikloni predsedniku in publiki. Včasih majhen klobuk odleti proti tribunam, v naročje zale mladenke ... Publika, bik in matador so pripravljeni na končni obračun.

Matador in tretji bik sta se gledala iz oči v oči. V bogato izvezeno opravo odet mladenič se je z bikom pogovarjal. V areni je nastala tišina, pričakovanje, da se je slišalo sopihanje bika in posmehljive besede v zveneči kastilščini. Huššš, je zapelo rdečo preginjalo in bik se je nerodno zavrtel okoli mladeničeve postave. Pogled matadorja proti publiki, korak nazaj, in medtem se bik že obrne in nasprotnika se ponovno zreta iz oči v oči. Huššš, bik se spet zaleti kot slepec in matadorjev meč lopne bika, tako da zadene rep, ki radoživo poskoči. "Ole!" Matador se zravna, za spoznanje dvigne brado in se na ves glas zasmeji. Na njegovem čelu se zasvetijo potne srage. Igra se ponovi. Publika je navdušena ... Nekaj minut pozneje matador odkoraka do rdeče ograje, medtem ko bik čaka na drugi strani arene, in zamenja lesen meč za drugega, pravega, jeklenega in smrtonosnega. Predstava se približuje koncu.

Zadnji udarec, estocada, je zelo pomemben. Meč se mora zariti na majhno mesto globoko v bikov hrbet. Bikova glava mora biti nizko, da matador doseže cilj. Bikove noge morajo biti skupaj, sicer lopatice živali zaprejo pot jeklenemu rezilu in bikova želja po napadanju mora biti dotlej že uničena, če ni, potem je slabo ...

Tretji bik je krvavel in bil popolnoma miren. Bikovi rogovi so bili nizko. Glava je bila tik nad peskom. Matadorjev meč se je iztegnil in konica je nežno zadela tarčo na bikovem hrbtu. Mlado človeško telo se vzpne na prstih nog, roka z mečem je visoko in meč se zarije v veliko gmoto mesa. Elegantno, gladko, brez napake. Žival se strese in zgrudi. Bikoborec graciozno odskoči, res, kot da bi bila predstava baletna, hkrati se klanja publiki. "Ole!" Meh z vinom na tribuni je že prazen. Priskočijo banderilleri. Puntillier biku zada še en, zadnji udarec, ki je le "za vsak primer", bika je "uradno" ubil matador. Publika je na nogah, glasno vzklika in maha z belimi robci.

V areno pridejo mulillas s konjsko trovprego. Mrtvega bika pripnejo za konje z verigami. Konji, ki imajo kot konji pikadorjev zavezane oči, se spustijo v drnec. Nekaj udarcev z bičem in rezkih krikov ljudi jih nažene v galop, tako da s pripeto bikovo težo, glasno topotajoč, odvihrajo iz arene.

Publika stoje maha z robci in skandira. "Ole, ole ..." Matador počasi hodi ob tribunah arene in se s pogledi in pokloni zahvaljuje navdušeni publiki. Ustavi se pred predsedniško ložo in se počasi globoko prikloni. Predsednik je zadovoljen, bikoborec bo nagrajen. Matador je triumfiral ... Predsednik ga bo nagradil z enim ali dvema bikovima ušesoma. Če je bila predstava po predsednikovem mnenju, ki je odločilno, ne oziraje se na odzive publike, res izredna, odlična, bo dobil mladi matador še bikov rep ...

"Danes ne vem, če je bilo biti matador dobro ali slabo," pravi zamišljeno Jaime Gonzales Horteno. V areni je bil ranjen enkrat, bikov rog mu je razparal roko in poškodoval obraz. Ko je nehal, je bil mlad, morda premlad. Ostalo mu je nekaj denarja in spomini. Jaime danes na corride ne hodi, včasih si jih z zanimanjem ogleda na televiziji. Bikoborba ti ostane v krvi.

PODPISI

"Fabulosa Corrida de Toros"; plakat, ki vabi na bikoborbo.

Jaime Gonzales Horteno danes in pred štirimi desetletji

Pozdrav publiki

"Ole!" Publika je navdušena.

Mrtvega bika odvlečejo iz arene s konji. Zatem pograbijo pesek, odstranijo bikovo kri in ponovno narišejo bele kroge

Ponesrečen poskus, nenačrtovan salto nazaj...

... in pristanek na hrbtu

Pomoč tovarišu v nesreči mora biti bliskovita, drugače je za nesrečnika prepozno.

Picadorja se resno spoprimeta z bikom prva, da ga nekoliko "omehčata"

Bikova usoda je vedno enaka. Včasih odide iz arene sicer živ, a naposled vedno konča na kavljih

"Vamos Toro!" V "mrtvem kotu" bikovega vidnega polja je bikoborec relativno varen, publika pa več kot navdušena.

Priprava...

... in napad

glavna

Tretji bik je v areno prihrumel kot parna lokomotiva. Velikost bika ni pomebna, nevarni so lahko prav vsi

Slikovita Plaza de Toros Monumental v središču Barcelone

V hladnih hodnikih pod tribunami bikoborske arene poteka prodaja osvežilnih pijač in spominkov

Tribune

Priprava na zadnji udarec, estocado z mečem.