Boj za Prago

Na Vaclavski trg se je spustila noč. Bulvar sredi Prage je bil prazen, le nekaj novinarjev in demonstrantov je še postopalo naokoli. Pred Narodnim muzejem so v vrsti stali policisti, oblečeni v neprebojne jopiče, z maskami in ščiti. Bili so živčni. Na tleh, pred njimi, so ležale granitne kocke. Bližnji McDonald's je bil v črepinjah, razbit in razdejan. V zraku je bilo nekaj sladkega, vonj po solzivcu se je ravno razgubil. Še pred dobro uro je tu divjala bitka med demonstranti in policisti, rezultat pa je bil za zdaj še neodločen. V stranskih ulicah so policisti v civilu aretirali ljudi, vklenjene so jih potem zapirali za hišno ograjo, dokler seveda ni prišel avto in jih odpeljal v zapor. Bitka pa še ni bila končana. Na Vaclavskem trgu je bilo še dobrih 100 demonstrantov. Na spodnji del trga je avtobus pripeljal nov kordon policistov, od daleč se je videl kovinski blesk njihovih plinskih mask. Ozračje je bilo napeto in tudi demonstranti so utišali svoja gesla. Zgodilo se je kar naenkrat. Najprej je počilo, pa še enkrat in enkrat. Hrup plašilnih raket je hitro preglasilo cvrčanje izstrelkov s solzivcem. Potem so napadli policisti. Z dvignjenimi palicami so se zagnali v demonstrante. Množica se je zganila, prelomila in začela bežati. Plašilna raketa je eksplodirala ravno pod mojim nogami, zakril sem si ušesa in z odprtimi usti na pol grbast bežal proti stranski ulici. Nekje sem prebral, da si tako zavaruješ bobnič. Začelo me je dušiti, zakašljal sem, spodaj, v prsih, me je zapeklo. Pogledal sem nazaj, policisti so bili oddaljeni le še kakšna dva metra, v sencah sem začutil hitro utripanje srca. Še zmeraj sem tekel in oni za mano. V sosednji ulici sem opazil hotel in pred njim 20 policistov. Sedaj sem ujet, sem pomislil, sedaj je konec. Tekel sem dalje, gor, stran od Vaclavskega trga. Po nekaj minutah sem se ves zadihan ustavil, naslonil sem se na vhodna vrata neke stanovanjske hiše in pogledal proti trgu. Okoli mene so bili upehani demonstranti. Policistov ni bilo, ustavili so se kakšnih 200 metrov nižje, zaprli so ulico, nas gledali in čakali. Izvlekel sem mobilni telefon in poklical fotografa. "Kje si?" "Tu zgoraj, nad tabo." Pogledal sem gor po ulici in ga videl, kako s fotoaparatom in torbo sloni na ulični svetilki. "Ej, Jure," je rekel, "jaz se tega ne grem več ..."

Tako se je končal torkov dan. Dan s kodnim imenom S26. 26. septembra se je namreč v Pragi začelo zasedanje Mednarodnega denarnega sklada (IMF) in Svetovne banke. No, vse se je začelo seveda že prej. Najprej aprila 1999 v Seattlu, kjer so bili prvi pravi protiglobalizacijski protesti. Potem so prišli Washington, London, Melbourne in Praga. Med vsakim večjim zasedanjem teh dveh finančnih ustanov protiglobalizacijsko gibanje pripravi demonstracije.

Aretacija pod Nuselskim mostom

Že nekaj dni pred torkom so se v Pragi dogajale popolnoma različne stvari. V kongresnem centru je država pripravljala srečanje najmočnejših finančnikov sveta, tiskala je propagandno gradivo, urejala hotele in parkirne prostore ter pisala govore svojim delegatom. V starem mestu pa so se zbirali mladi aktivisti. V Prago so prihajali ves teden iz vsega sveta. Že pred torkom so se zgodile manjše akcije, koncerti, filmske predstave, vse kot oblika protesta proti nezadržni globalizaciji. Vse te dogodke je policija dobrohotno tolerirala, a njena živčnost se je pred torkom stopnjevala. Prva prava policijska akcija se je v Pragi zgodila že v ponedeljek. Trije aktivisti so na Nuselski most obesili transparente z napisi People not profit in Earth First! ter razvili veliko zastavo, kjer sta bili prečrtani imeni IMF-a in Svetovne banke. Zakaj ravno na Nuselskem mostu? Ta namreč povezuje stari del mesta s kongresno dvorano, s poslopjem, kjer je bilo zasedanje finančnikov. Seveda policiji ni bilo všeč, da pred očmi množice tujih finančnikov visijo transparenti z 'žaljivo' vsebino. Zato je poskušala transparente in aktiviste odstraniti, a ji vsaj na začetku ni uspelo. Nuselski most je namreč zelo visok, ograje okoli njega pa segajo tudi do dva metra. Aktivisti so se z alpinistično opremo preprosto privezali na ograjo, obesili napise in mirno viseli kakšnih 80 metrov nad tlemi. Po daljšem prigovarjanju so se s policisti dogovorili, da bodo, če jih seveda ne bodo aretirali, splezali z mosta. Medtem ko sta njegova dva prijatelja še lezla proti tlom, je vodja akcije, Američan Ted Vain, pred novinarji še vidno zadovoljen razlagal, kakšen je bil namen akcije: "Želeli smo pokazati, da sta IMF in Svetovna banka središče korporacijske moči, ki izkorišča ostali del sveta." A konec seveda ni bil srečen. Ko so bili vsi trije na tleh, so nanje planili policisti v civilu in jih grobo strpali v neoznačena vozila. "Obljubili so, da nas ne bodo aretirali, to je kršenje človekovih pravic," je kričal Ted, ko so ga trpali v belo škodo. A pravzaprav se jim ni zgodilo nič kaj hudega, že po štirih urah so jih namreč izpustili, vrnili pa so jim tudi zastavo in transparente. "Policisti so bili živčni in napeti, kot da so se bali torka, kot da bi našo akcijo najraje kar pozabili," je pozneje komentiral Ted.

Miren začetek torka

Najprej se je začelo srečanje. V dvorani kongresnega centra se je zbrala vsa finančna smetana našega sveta, prišli so guvernerji bank, predstavniki finančnih ministrstev, člani vodstev velikih transnacionalnih podjetji. Na začetku je vse pozdravil češki predsednik in nekdanji demonstrant Vaclav Havel. Finančniki so ga pričakali stoje, s ploskanjem. Havel je govoril o prepadu med revnimi in bogatimi, o razlikah v tem svetu, vmes pa je navrgel še kakšno o ameriškem nogometu in novi Evropi. Njegov govor je bil po svoje presenetljiva kritika obstoječega sveta, a se je tako kot razumevanje revščine predsednika Svetovne banke Jamesa Wolfensohna prehitro razgubil med puhlice finančnih oblik slonokoščenih institucij. Zasedanje je bila namreč nazorna manifestacija sodobnega sveta, ki ga tako zelo sovražijo anarhisti: vsi moški, razen novinarjev, so bili v suknjičih, vse osebje je govorilo tekočo angleščino in se prav prijazno, tako po jupijevsko smejalo, sprejem gostov, obedek, pogovori, celo stranišča so bili umetno popolna, dostop do interneta je bil prijazno voden in tudi policaji so se novinarski izkaznici prav ponižno nasmihali. Globalna uniformiranost je bila vidna na vsakem koraku, Azijci, Afričani, Američani, Evropejci, vseh 18.000 delegatov je bilo enakih. Pač ljudje, ki se jim iz oči svetijo zeleni bankovci. Prostora za drugačne misli ni bilo.

A te drugačne misli so nastajale dober kilometer od kongresnega centra. Ob 9.00 se je na Trgu miru začela zbirati množica demonstrantov. Bili so prava zbirka različnih političnih in civilnih interesov. Množica, velika dobrih 10.000 ljudi, je bila tako razpršena, da so si bile nekatere skupine v njej po svoje celo nasprotne. V Prago so prišli ekologi, mirovniki, sindikalisti, neomarksisti, anarhisti, prišli so tudi turisti, demonstranti kar tako, pa pripadniki različnih mladinskih subkultur, rejverji, pankerji, hipiji in celo fašisti in nacisti, ki so ponoči napadli organizatorje protestov. Prišli so ljudje iz vsega sveta, iz Nemčije, Grčije, Španije, Anglije, Francije, Poljske, Turčije, tudi Slovenije, pa Indije, Amerike, Šrilanke itd. Udeleženci demonstracij so bili tudi različne starosti, vse od mladih, ki so šele začeli odpirati oči, pa do sivih mož, ki so malo sramežljivo skrivali leta in zato bolj ponosno kazali obledele spomenice. A ta zmes različnih interesov je skrivala tudi ljudi, ki so v Prago prišli po turistično adrenalinsko injekcijo, ki so prišli pogledat demonstracije, kakšen je let granitnih kock in če imajo policiji res rdečo kri. Za poživitev počasnega življenja so obiskali Prago in v turističnem paketu poleg Karlovega mosta dobili še demonstracije. A teh ni bilo veliko in hitro so se zgubili v najbližji interesni skupini.

Demonstracij ni organizirala ena sama skupina; formacija INPEG (Iniciativa proti ekonomski globalizaciji), ki je vodila celotno dogajanje, je bila le nekakšen dežnik, pod katerim so se zbrala vsa ta različna združenja. Vse odločitve so sprejemali predstavniki združenj skupaj, na sestanku, z argumenti in glasovanjem. In odločitev prvega dne demonstracij je bila mirna blokada zasedanja. Protiglobalizacijski aktivisti so torej želeli preprečiti delegatom, da odidejo domov, v svoje tople hotelske sobice. S tem naj bi pritegnili pozornost javnosti in postavili pomembna vprašanja, vprašanja o problemih globalnega trga, o dejstvu, da ima 20 % ljudi v rokah 80 % vsega svetovnega denarja, da vsak dan zaradi odplačevanja dolgov Svetovni banki umre 19.000 otrok, da veliki finančni skladi brez nadzora manipulirajo z večino proizvajalnih sredstev, da takšna globalizacija še poglablja revščino in razlike med ljudmi. Namen demonstracij je bil torej preusmeriti pozornost javnosti od plitvega zvena finančnih dogovorov na resnične probleme globalizacije. Pa se je vse sfižilo in javnost si je zapomnila le granitne kocke, molotovke in solzivec.

Od Trga miru do popolnega kaosa

Demonstranti, oboroženi s transparenti pa tudi z rutami proti solzivcu, so se v torek okoli 11h razdelili v tri skupine. Rumena, ki so jo vodili italijanski aktivisti, je želela do kongresnega centra priti po najkrajši poti - čez Nuselski most. Okoli 200 Italijanov je bilo na spopad s policijo dobro pripravljenih. Oblečeni so bili v bele obleke, podložene s penasto gumo, s sabo so imeli plinske maske, šale, nekateri med njimi pa tudi plastične ščite. Pravzaprav so bili zelo podobni policistom, le da niso imeli gumijastih palic in sprejev. Načrt roza skupine je bil podoben, po drugih ulicah se je želela približati Nuselskemu mostu in prek njega priti do kongresnega centra. Skupino so vodili španski sindikalisti. Videti so bili kot udarne brigade, nekakšen prežitek minulega časa, z rdečimi zastavami in z bojnimi pesmimi. Njihovo geslo je bilo "Workers united, will never be defeated" in njihova barva seveda rdeča. Med obema vodilnima skupinama je bilo tudi veliko manjših skupin, iz različnih političnih in civilnih sfer, pa tudi čisto navadnih ljudi, ki so le želeli protestirati proti globalizaciji. Iz te množice različnih interesov z enim ciljem so izstopali trije moški, z oblekami, ki so bolj spadale na ono kot na to stran mosta. To je bila trojka čeških parlamentarcev: "Tukaj smo predvsem zato, ker se ne strinjamo s politiko, ki jo izvajata Svetovna banka in IMF. Ne protestiramo proti češki državi, ne podpiramo pa metode, ki jih uporabljata omenjeni organizaciji. Te demonstracije so pravi mednarodni politični protest proti izkoriščanju ljudi."

Roza in rumena skupina sta se združili pred mostom in tukaj se je njuna pot tudi končala. Pričakalo jih je vsaj 700 policistov, okrepljenih z vodnimi topovi in štirimi vojaškimi oklepnimi vozili. V rokah so držali napise v angleščini in nemščini: "Državljani, češka policija vas opozarja, da so vaše demonstracije nezakonite. Svetujemo vam, da jih prekinete in se mirno razidete. Če ne boste upoštevali naših navodil, bomo ukrepali v skladu z zakonom in sprožili akcijo." Na oklepnih vozilih so bili nameščeni zvočniki. Prijeten ženski glas je božal razborite demonstrante in jih opozarjal, da je najbolje, da se demonstracije nehajo. Češka policija je vsaj na mostu ravnala zelo profesionalno, že po pol ure se je namreč prijeten češki glas spremenil tudi v italijansko žgolenje, tako da so lahko neuki Italijani v prvih vrstah razumeli sporočilo oblasti. Seveda ga niso upoštevali. A ne njim in ne rdečim sindikalistom ni uspelo prebiti policijskih linij. Pri blokadi mosta je tudi ostalo. "Tukaj je podobno, kot je bilo leta 1968, spet so tanki na ulicah in spet ne pustijo ljudem, da povedo svoja mnenja. Radi bi le miroljubno protestirali proti dejstvu, da na svetu 3 milijarde ljudi živi za manj kot 2 dolarja na dan. Danes lahko vidimo, kaj pomenita ti dve instituciji: tanke, policijo in krivičnost. Hočemo demokracijo!" je v megafon kričal predstavnik Italijanov, a policisti so kljub mnogim na pol obupanim napadom množice vztrajali. Tudi dolgolasi Anglež, ki je pred policisti izvajal prave govorne vaje, ni imel uspeha: "Poglejte se, kakšni pa ste? Ali branite kmete v Bangladešu, otroke v Kolumbiji? Ves svet vas gleda! Fuck you, fuck you," je kričal in pljuval vanje. Stena se ni zganila, ne po eni uri, ne po treh. Zdržala je do konca in pred mostom je bilo solzivca le za vzorec. Policistov je bilo preveč. "Ravnali so zelo inteligentno, kako naj, kako naj pridemo do kongresne dvorane, če so na most postavili oklepnike, ne vem, tokrat so zmagali," je razočarano tarnal neki češki aktivist.

Zgodba modre skupine pa je čisto drugačna. Pomešana z nekaj sto anarhisti je hitro razpadla na več manjših skupinic, ki so se poskušale same prebiti do kongresnega centra. Zahodno od njega so naleteli na barikade. Začelo se je. Demonstranti so napadli policiste z molotovkami in granitnimi kockami, tako da so vodni topovi morali gasiti goreče varuhe reda, ne pa napadati demonstrante. Seveda je policija hitro dobila okrepitve in uredila svoje vrste. Bilo jih je preveč za frontalno bitko, zato se je v Nuslah razvila prava urbana gverilska vojna. Podobno je bilo tudi na Lumirovi ulici in južno od kongresnega centra. Anarhisti so bili zakrinkani v črno in opremljeni s črno-rdečimi zastavami. Čez usta so imeli zavezane rute, obuti v težke čevlje so bili na pogled nevarni. Policiste so napadli iz zasede, na hitro so zmetali granitne kocke in potem potonili v sosednje ulice. V nekaj urah se je vsem tem malim, razpršenim skupinam nekako uspelo zbrati pod kongresnim centrom, blizu kraja, kjer so bili v ponedeljek aretirani prvi trije aktivisti. Sovražnikov sedež je bil le nekaj metrov višje. Pred njim je sedela peščica miroljubnih demonstrantov, ki se jim je kljub blokadam uspelo prebiti do samega vhoda v kongresni kompleks. Sedeli so na gredicah in peli. Nižje pa so se zbirali malo bolj napadalni protestniki. Okoli štirih popoldne so z granitnimi kockami začeli obmetavati kongresno palačo. Začelo se je pravo obleganje. Na eni strani so izza šip in ograj kukali preplašeni finančniki, pod njimi pa je množica, večinoma v črno oblečenih mladih, vanje metala kamne. Iz sosednje ulice se je prikazal ulična rejverska skupina, ki je z bobni in piščalkami pričarala pravo bojno ozračje. Policaji so se pod točo kamenja morali umakniti in finančna trdnjava je bila v nevarnosti. Potem pa so prišli specialci. In psi. In solzivec. In rakete. Po krajšem boju pa tudi umik. Policiji je uspelo vzpostaviti red okoli centra. Finančniki so si lahko oddahnili. Njihove žrtve? Ranjen japonski diplomat.

Torkove demonstracije so se iz urejenih dopoldanskih pohodov popoldne spremenile v pravo anarhijo. Ne INPEG-ovci ne nihče drug ni vedel, kaj se v mestu pravzaprav dogaja. Pod Nuselskim mostom, okoli kongresnega centra, na Vaclavskem trgu, povsod je vladalo obsedno stanje. Na ulicah so v skupinah postopali živčni policisti in čakali ukaz nadrejenih, nad mestom pa sta ves čas krožila policijska helikopterja. Finančniki so bili zaprti v svoji palači in noč je obetala še večje nemire. A policija je nekako uredila svoje vrste in začela je z množičnimi aretacijami. Zaprtih je bilo okoli 850 ljudi, od tega vsaj 200 tujcev. Po INPEG-ovih podatkih je veliko aretiranih poškodovanih "Imamo jasne dokaze, da policija muči zapornike," so zapisali na svoji internetni strani. V torkovih demonstracijah naj bi bilo ranjenih vsaj 50 ljudi, med njim tudi nekaj policistov in finančnikov. Rane so bile predvsem opekline, udarnine in ureznine. In seveda nekaj zlomljenih reber.

Seveda je pomembno vprašanje, zakaj so se miroljubne demonstracije sprevrgle v popoln kaos. Gotovo so krive majhne, nasilne skupine mladih, ki so v Pragi iskale boj s policisti, in ne vsi protestniki, ki so bili večinoma miroljubni. "Kriva pa je tudi policija. Kljub velikemu številu ni ravnala profesionalno. Namesto da bi izolirala marginalne skupine protestnikov, ki iščejo težave, jih je najprej pustila, da delajo nered, potem pa se je na enak način spravila na vse nas. Torek je bil žalosten dan za protiglobalizacijsko gibanje; namesto da bi ljudje videli, kje so pravi problemi, so videli le obojestransko nasilje," je prepričan Jeff Bangles, ameriški sindikalist, ki se je skupaj s prijatelji udeležil demonstracij. A poleg mladih nasilnežev in policistov je krivo tudi institucionalno nasilje, ki ga izvajata finančni organizaciji. Nasilje se namreč ne rodi samo od sebe, zmeraj ima svoj nasilni vzrok. "Protiglobalizacijska gibanja imajo v svojih temeljnih doktrinah zapisano, da so nenasilna, a na demonstracijah se pač zgodi, da se jih udeležijo tudi skupine, ki jih ne moremo, pa tudi ne znamo kontrolirati. Seveda se z njihovimi dejanji ne strinjamo. Vseeno pa se mi zdi, da se bodo takšni izbruhi nasilja ponavljali, saj sta za krivice pravzaprav krivi ti dve finančni instituciji. Nasilje demonstrantov je tako le posledica delovanje teh dveh institucij," je dan po torku povedal že izpuščeni Ted Vain. A bojna sekira je že bila izkopana, trpek vonj torkovega nasilja pa je napolnil tudi naslednje dni.

Sredina lekcija parlamentarne demokracije

V sredo sta IMF in Svetovna banka predčasno končala zasedanje. Po besedah generalnega direktorja IMF-a Horsta Koehlerja ne zaradi demonstracij, ampak zaradi "učinkovitega potekanja zasedanja", saj naj bi bili govori delegatov krajši od predvidenih. Hja, kdaj pa so govori politikov krajši od predvidenih?! Že v torek so se v stavbo ujeti delegati počutili nelagodno, grožnje z novimi demonstracijami pa so gotovo pripomogle k skrajševanju govorov.

A seveda se zgodba praške jeseni tu še ne konča. V sredo se je nekaj sto miroljubnih demonstrantov zbralo na Trgu miru, da bi se dogovorili, kako priti do aretiranih prijateljev. Takoj jih je obsula nekajkrat večja množica policajev, zaprli so vse dohode in ceste ter jih obkolili. Stali so v dveh linijah, po štirje specialci na enega demonstranta. Nekdo je pomislil na Kitajsko. Začela so se dolgotrajna pogajanja. Med demonstranti je nastala prava politična razprava z glasovanjem in pogovorom, po starem atenskem konceptu so odločali kaj narediti. In to v štirih jezikih, s ploskanjem in dviganjem rok. "To, kar se danes dogaja v tej ulici, je dokaz, da imamo prav. Vsak lahko pove, kaj hoče, in vsak glas velja. Četudi pod budnim policijskim nadzorstvom in po neprespani noči. Globalizacije ne bomo premagali z nasiljem, premagali jo bomo drugače. Revolucija je proces in proces je revolucija," je bil nad ulično lekcijo demokracije navdušen eden od protestnikov. Na pogajanje z ujetimi demonstranti sta prišla celo mladi češki notranji minister Stanislav Gross in poveljnik češke policije Ji''i Kolar. Policija je na koncu popustila, demonstrante je spustila iz obroča in popisala le deset ljudi, ki so prostovoljno pokazali svoje potne liste. Ljudje, ki so na drugi strani obroča čakali, kaj se bo zgodilo z ujetimi aktivisti, so bili navdušeni, s ploskanjem, objemi in poljubi so pozdravili ujete aktiviste.

A sredina pogajanja so bila le farsa za kamere in novinarje, nekakšna dobra volja policijske izmene. V petek zjutraj je bilo v praških zaporih še vedno veliko ljudi, miroljubne protestnike, ki so v četrtek demonstrirali pred ministrstvom za notranje zadeve, pa je policija grobo razgnala. Prekinila je tudi pogajanja z INPEG-om, češka država pa je javno obsodila vse demonstrante. Veliko aretiranih tujcev je bilo izgnanih iz države.

Paradoksi krasnega novega sveta

Praška jesen v sebi skriva mnogo paradoksov. Prvi je seveda dejstvo, da je v Pragi demonstriralo veliko tujcev. Na protiglobalizacijskih procesih so tako sredi Evrope sodelovali Američani, torej tisti, ki so pravzaprav povzročili globalizacijo. Drug paradoks so Čehi. Ti so pred dobrimi desetimi leti na istih ulicah zahtevali več zahodne demokracije. Sedaj, ko to demokracijo imajo, jo zavračajo. "Sistem, ki je doma v tej državi, je slab. Stalinizem je povzročil veliko krivic, a zločini kapitalističnega sistema so večji kot zločini komunističnega," je povedal dolgolasi udeleženec žametne revolucije, ki je nekako skeptično opazoval protiglobalizacijske demonstracije. Malo bolj moder in zmernejši je bil osemdesetletni veteran praških demonstracij Tomasz Vrecelj, sodeloval je na vseh treh, leta 1968, leta 1989 in danes. "Stvari, ki se dogajajo v tem mestu, niso dobre. A svet ni črno-bel, nič ni le belo in nič le črno. Nekaj je problemov na vzhodu, nekaj pa na zahodu. Tako pač je. In podobno je s to globalizacijo. Pametna država mora poiskati najboljšo pot."

Problem globalizacije je torej sistemsko-političen. "Velike korporacije zahtevajo vedno več in več denarja, zato proizvajajo vedno več in več izdelkov. In te izdelke je treba nekje prodati, zato potrebujejo globalni trg. Vse to vodi v kolaps, razpad sistema in popoln propad planeta," problem globalizacije razume Jeffov prijatelj Andrew. "In demonstracije v Seattlu ter zdaj te v Pragi so znak, da so se stvari začele premikati, da se bo nekaj zgodilo". Protiglobalizacijsko gibanje je resnično nekaj novega. Aktivisti se med seboj ne poznajo, izvirajo iz različnih kulturnih okolji in komunicirajo le prek interneta. In ko pride dan zasedanja, si nadenejo delovna oblačila ter odidejo na demonstracije. Dejansko se aktivisti globalizirajo hitreje, kot se globalizirajo institucije, ki jih napadajo. Zanimivo je, da gibanje ne prekinja le zasedanj in razgraja po ulicah, njihovo delo je bistveno širše. Tako se npr. ukvarjajo z lobiranjem, političnimi pritiski in z različnimi kampanjami. Seveda je težko trditi, da prihaja nova revolucija, ki bo spet obrnila svet. Protiglobalizacijska gibanja niso znak nekakšnega krasnega novega sveta, so pa gotovo posledica slabih razmer v svetu, v katerem živimo. Dokler pa gibanje zanika le staro, njeni aktivisti pa le kričijo "Shut, shut, shut downt the IMF!" in ne ponujajo novih, boljših rešitev, tudi do novih, boljših rešitev ne bo prišlo. In utopičen sen političnih aktivistov ne bo odsanjan. In svet ne bo nič kaj boljši.

Praška jesen tako vsaj na prvi pogled ni spremenila ničesar. Ko sva se s fotografom mimo lično urejenih kuplerajev pripeljala do češko-avstrijske meje, naju je ustavil strogi obmejni policist. Da sva bila v Pragi, je rekel, in da so tile demonstranti res pravi, ko samo nekaj razbijajo in zažigajo imetje, kaj da midva misliva, takole za pozdrav, je vprašal. Pa mu raje nisva odgovorila. Miganje z glavo in nasmihanje je odprlo obmejno zapornico. Preden sva se odpeljala, sem odprl avtomobilsko šipo. S stisnjeno pestjo sem pozdravil štiri mlade Avstrijce, ki so se ravno vračali domov. Verjetno so bili na demonstracijah v Pragi. Zraven parkiranega avtomobila je z rokami v pasu stal policist in pregledoval vsebino njihove prtljage. Sumljivi so bili le zato, ker so bili mladi in ker so imeli dolge lase. Saj veste, kakšni so ti demonstranti ...