Nenarisane meje

"Koliko je marka?" Škatla cigaret je v sredo v Gračanici, srbski vasici, enklavi nedaleč od Prištine, stala dve nemški marki. Dve marki! Koliko je to v dinarjih, osemdeset, petdeset, šestdeset dinarjev? Marka je v zadnjem tednu podivjala. Najprej se je povzpela na štirideset dinarjev za marko in kmalu po Miloševićevem padcu strmo pikirala na ušivih triindvajset ali celo dvajset dinarjev. Najprej v Srbiji, nekaj trenutkov zatem tudi na srbskih črnih trgih na Kosovu. Nekateri so zaslužili ogromno. No, bolj kot marka je divjala jugoslovanska valuta, divjali so dinarji. Prišle pa so tudi podražitve. Kilogram kruha se je podražil za sto odstotkov, s pet na deset dinarjev. Kilogram kruha velja torej od pol do tretjino marke, vrednost dinarja je ponekod ponovno padla. In Srbi na Kosovu so te spremembe občutili bolj kot spremembo oblasti v Beogradu ... Albanci pa ... Albanci svoje cene že dolgo računajo le v markah in jih dinar ne zanima. Pretirano jih ne zanima niti novi jugoslovanski predsednik, saj se pospešeno pripravljajo na svoje lokalne volitve; te bodo 28. oktobra in predvolilna kampanja se bliža vrhuncu. Albansko Kosovo je od srbskega danes ločeno bolj, kot je bilo kadar koli v preteklosti.

Kosovsko-srbska meja

Jarinje so majhna vasica, v kateri prebiva kakšnih 700 duš. Hiše so raztresene po griču nedaleč od glavne ceste, po kateri vozijo stari razmajani avtobusi iz Beograda proti Kosovski Mitrovici. Te stare škatle bi v kakšni drugi državi že zdavnaj zasluženo počivale na avtomobilskem odpadu. Na cesti so belgijski vojaki. Mednarodne vojaške sile - Kfor. Tam je zadnja postojanka mednarodnih vojakov pred petkilometrskim demilitariziranim pasom, ki sega v Srbijo, ali prva postojanka na meji mednarodnega protektorata, če potnik prihaja iz Srbije. "Gate 1" je dobro utrjena vojaška postojanka, majhna trdnjava, nad katero vihra velika belgijska trobojnica. Line bunkerjev so naježene od mitraljezov. Postojanka bi lahko bila nekakšen mejni prehod, če ne bi resolucija Varnostnega sveta Združenih narodov 1244 jasno določala, da Kosovo ostaja del Zvezne republike Jugoslavije. Tako tam, na "nekakšnem mejnem prehodu", nihče ne preverja potnih listov ... Belgijski vojaki pri ljudeh, ki prestopajo mejo Kosova, iščejo orožje, ki bi ga kdo morebiti poskušal pretihotapiti čez mejo mednarodnega protektorata. Skrbijo le za varnost. Pobiranje carin in preprečevanje tihotapljenja nista njihovi nalogi, se pa Belgijci hitro pohvalijo, da so cesto in ves prostor nedavno razširili, tako da na kontrolni točki ni več neprijetnih prometnih zastojev. Zelo dobro se vojaki razumejo z lokalnim prebivalstvom. Veliko ljudi iz srbskega dela Kosova namreč odhaja prek njihove kontrolne točke na delo v Raško in s temi ljudmi, ki jih srečujejo vsak dan, so se spoprijateljili ...

Na nikogaršnjem ozemlju, med postojanko Kforjevih vojakov in položaji srbske policije, je ob dolgem cestnem ovinku po nastanku "meje" zrasel pravi mali brezcarinski kompleks. Tam se kar pod milim nebom prodaja vse, od cigaret do pralnih strojev. Menda so zelo cenjeni, čeprav ne pretirano dragi pralni stroji, narejeni v Gorenju. Ob cesti pa rase tudi prava pravcata sodobna bencinska črpalka. Do nedavnega strog srbski policijski režim na kosovski strani meje se je po "težavah" prejšnje oblasti v Beogradu nenadoma močno omilil. Še vedno težko oboroženi srbski možje postave zdaj ljudi, ki prihajajo s Kosova ali na Kosovo gredo, sploh ne preverjajo več. Le iz vreč peska narejeni bunkerji, pokriti s posušenimi vejami, ki pozabljeni samevajo ob cesti, opozarjajo, da je bil položaj na tej meji nedavno bolj napet, policisti pa se zdaj le zdolgočaseno pretegujejo in kadijo ...

Majhna lesena baraka, kjer pod zveriženo streho domuje trgovinica - butik Nataša, stoji le nekaj deset metrov nad močno utrjenimi cestnimi zaporami in prežečimi oklepniki belgijskih vojakov. Tam čika Dule prodaja pijačo, cigarete, obleko, hrano in različne drobnarije. Hlače iz džinsa veljajo v njegovi trgovini 25 nemških mark, srajca 15. "Tukaj malo trgujem. Tako zase, da se lahko živi. Trgovina ne izbira meja," pravi, a se hkrati namuzne in pove, da je tale meja kar nekakšno posebno ozemlje, pravi mali paradiž. "Tukaj nismo niti na Kosovu niti v Srbiji." Ljudje tam imajo privilegije. Življenje je lažje kot na Kosovu ali v Srbiji, saj lahko trgujejo, kupujejo tam, kjer je ceneje, in prodajajo na drugo stran. Edina težava so bili, pred volitvami v Jugoslaviji, srbski policisti. Ti pretoka poceni blaga s Kosova v Srbijo in v nasprotni smeri niso dovolili. Blago je zato čez mejo pogosto romalo kar po zavitih stezah skozi gozd. "Toda zdaj so policisti nenadoma postali nenavadno mehki ... Ker ni Albancev, pri nas tudi ni težav. Nikogar se ne bojimo," pravijo Duletovi sogovorniki, ki postopajo okoli njegovega lokala. Služb ni, a vsa vas nekako shaja. Je pa danes reka Ibar zelo umazana in v njej ni več rib, se pritožujejo domačini. Čika Dule, ki se je na odmaknjeno kosovsko mejo preselil iz Kraljeva, je bil nekoč strasten ribič. Danes njegove ribiške palice brez dela stojijo v kotu sobe, jedilnik je zaradi tega manj raznolik. Čika Dule ima v butiku še telefon, tako da lahko belgijski vojaki kličejo svoje domače. Minuta pogovora stane marko. A belgijski mladeniči ne vedo, da so telefonski pogovori v severnem, srbskem delu Kosova za zdaj še zastonj. Nekakšna čudna tehnična napaka pač. Dober biznis za Duleta.

Od kosovsko-srbske meje, od postojanke "Gate 1" vodi cesta proti jugu. Po nežni dolini, ki jo obdajajo hribi, ob Ibru, skozi Leposavić, Zvečan in do severnega dela umazane in nezdrave Kosovske Mitrovice, kjer na zidovih visijo strgani predvolilni plakati s podobo Slobodana Miloševića. Potovanje po Ibrski magistrali se tam za potnike iz Srbije, iz Beograda konča. Mesto je razdeljeno in avtobusi s srbskimi registrskimi tablicami znanega mostu, ki ga po novem poleg Francozov varujejo še španski vojaki, ne prečkajo. Ob mostu so še vedno srbski "varuhi mostu". V mestu, kjer je sedež Mednarodne brigade Sever, ki je pred nedavnim dobila novega poveljnika, francoskega brigadnega generala Christiana Falzona, še vedno stoji kosovski "berlinski zid". Na drugi strani mostu, tega prav zdaj obnavljajo, na drugem, južnem bregu reke Ibar, se v Mitrovici začenja albansko Kosovo!

Nikoleta je petletna črnolasa deklica, ki z mamo in s starejšo sestro stanuje na severni, srbski strani Kosovske Mitrovice. Nikoleta je radoživa in zelo rada riše ter se presenetljivo hitro uči. Riše kroge, metulje in gosenice ... Zna že nekaj italijanskih in angleških besed, z otroško, nekoliko okorno pisavo pa na belo podlago že napiše svoje ime. Na obešalniku v veži stanovanja, kjer Nikoleta živi, so še vedno obešeni deli jugoslovanske uniforme, na steni pa je nalepljen plakat Arkanovih tigrov. Pred Nikoletinim blokom je parkiran velik francoski goseničar in tam so do zob oboroženi francoski vojaki. Nikoleta se zelo boji čarovnice - baba roge.

"Kolektivna norost"

Danes na Kosovu še vedno živi okoli 100.000 Srbov. Po podatkih misije OVSE na Kosovu se je izmed teh približno 45.000 volilnih upravičencev udeležilo nedavnih jugoslovanskih volitev. Vrnitev pregnanih Srbov, teh je bilo pred kosovsko vojno več kot deset odstotkov prebivalstva pokrajine, po nekaterih srbskih podatkih celo okoli 350.000, je eden od pogojev, pri katerih mednarodna skupnost vztraja, albansko prebivalstvo Kosova pa nad njim vsaj ni navdušeno, če mu že ne nasprotuje odkrito in z grobo silo.

Dragan Velić je srbski član Začasnega administrativnega sveta Kosova. "Ne moremo reči, da je proces vračanja Srbov na Kosovo vzpostavljen, vendar je vzpostavljen njegov začetek," pravi. 75 do 90 Srbov se je že vrnilo v Gračanico, vrnili so se tudi v Gnjilane, v bližino Vučitrna, Prizren, Klino, Dolac in nekatere druge vasi ... V vseh dejavnostih, povezanih z vračanjem srbskih beguncev, poleg Unmika, Kforja, Visokega komisariata za begunce in drugih nevladnih organizacij sodeluje tudi Srbski nacionalni svet Kosova in Metohije. Na pobudo vladike Artemija je bil ustanovljen Komite za vrnitev Srbov na Kosovo, v katerem sodelujejo tudi visoki predstavniki mednarodne skupnosti. Delo je zdaj usklajeno in lažje. "Trenutno stanje je daleč od tega, da bi bili lahko zadovoljni. Vendar smo kljub temu v zadnjih treh mesecih naredili veliko. Pred oblikovanjem naših meril za vrnitev, ki so zelo natančna, se ni niti govorilo o vračanju Srbov. Razmere so zaradi slabe varnosti še vedno težke. Povsod, kjer vračanje poteka, se o tem dogovarjamo tudi z lokalnim albanskim prebivalstvom. Za organizirano vrnitev je potrebna velika podpora mednarodne skupnosti," je dodal Dragan Velić. Poudaril je še, da so velikega pomena finančne težave in da je težava to, da se vrnitvi Srbov lokalno albansko prebivalstvo kljub prejšnjim stikom ponekod močno upira. Vrnitev je lažja za ljudi, ki se vračajo na sever Kosova in v severno Mitrovico, kjer živi le srbsko prebivalstvo. Vračanje Srbov na Kosovo, ki je potekalo do zdaj, je bilo selektivno. "Mednarodni" so se bali, da bi bili med povratniki tudi vrinjeni destruktivni elementi, ljudje, ki bi destabilizirali zdaj dokaj ugodne varnostne razmere v pokrajini. Vračanje je za zdaj zastalo zaradi razmer v Srbiji, otežila pa ga bo tudi bližajoča se zima. "Po spremembah v Srbiji, z začetkom procesa demokratizacije, bo že začeto vračanje naših ljudi na Kosovo lažje potekalo," je prepričan Dragan Velić. Po njegovem je treba ljudem, ki naj bi se vrnili, najprej zagotoviti varnost, jih pripeljati na domove in jim najti zaposlitev. A stvarnost v srbskih enklavah je še vedno "virtualna". Ljudje vidijo le dogajanje nekaj kvadratnih metrov okoli sebe. Njihovo gibanje je omejeno na zelo ozek prostor, realno sliko je težko dobiti. "To je kolektivna norost," pravi Dragan Velić. "Tisti trenutek, ko propagande, ki nas zasipa že celo desetletje, ne bo več, ko bodo njene posledice izginile, se bodo ljudje vprašali, ali je mogoče, da se je vse to res dogajalo. Po drugi strani pa nekateri Srbi vidijo rešitev zdajšnjih razmer še vedno le v vojaški sili."

Novi jugoslovanski predsednik je v zadnjem času večkrat dejal, da ne priznava sodišča za vojne zločine, storjene na ozemlju nekdanje Jugoslavije, v Haagu. Prejšnjemu predsedniku Slobodanu Miloševiću in drugim, ki naj bi bili zagrešili vojne zločine, naj bi po njegovem sodili na ozemlju Jugoslavije. S takšnim razvojem dogodkov bi se strinjali tudi številni lokalni srbski voditelji DOS-a na Kosovu. V njihovi retoriki se tako še vedno pojavljajo "zločinsko Natovo bombardiranje" in "šiptarski teroristi", hkrati pa se veliko govori o odpravi sankcij mednarodne skupnosti - tema, ki je za različnimi omizji po priljubljenosti takoj za ugibanjem o tem, kakšen je aktualni tečaj nemške marke.

V Gračanici

Cesta, ki zavije z glavne, prometne, ki pelje iz glavnega kosovskega mesta Prištine proti Skopju, proti srednjeveškemu samostanu, proti Gračanici, je dobra. Na cesti pred vhodom v vas je kontrolna točka - check point. Tudi tam je nekaj cestnih ovir, zaklonov, delno zakrit oklepnik na kolesih in nekaj vojakov v svetlo zelenih maskirnih uniformah. Nič nenavadnega. Navaden kosovski vsakdanjik. Srbsko enklavo Gračanico varujejo pripadniki bataljona švedske vojske iz sestave Kforja. Vojaki, ki jim prek ramen visijo puške, običajno le malomarno zamahnejo z roko, dovolijo prehod in že se znajdeš v popolnoma drugem svetu, ki pa kljub vsemu na zunaj ni pretirano drugačen od albanskega dela pokrajine. Le namesto zbledelih napisov UČK, so tukaj stene popisane s štirimi srbskimi S-ji in napisi v cirilici, starci namesto tradicionalnih belih albanskih plisov nosijo srbske šajkače ... Tukaj je Srbija! V Gračanici živi od 5000 do 6000 ljudi, Srbov. V vsej enklavi jih je okoli 17.000.

Srbske enklave na Kosovu, razen severnega dela Kosovske Mitrovice in območja severno od reke Ibar, ta dva imata neposredno cestno povezavo, ki mejijo z matico Srbijo, so skoraj odrezane od sveta. Ljudje lahko iz svoje vasi odpotujejo le v avtobusih, ki jih pred napadi albanskih skrajnežev varujejo oklepniki in vojaki Kforja. Avtobusi vozijo iz odročnih vasi do Kosovega polja, od tam do Mitrovice in Leposavića pelje Srbe močno zastražen vlak. Iz Gračanice pelje avtobus dvakrat na teden naravnost v Srbijo.

Suzana in Sonja hodita v sedmi razred osnovne šole v Gračanici. V šoli poteka pouk v treh skupinah in obe deklici imata pouk popoldan. Kot otroci povsod po svetu tudi oni pogosto zamujata, ne pozabita pa povedati zadnje novice, da se je njuna učiteljica angleščine nedavno poročila z učiteljem biologije ...

V Gračanici se stvari spreminjajo na bolje. Gradi se nova kanalizacija, po naselju poleg policije Unmika patruljira tudi od nedavnega oborožena kosovska lokalna policija, ki je v tem kraju srbska. Urejena je ambulanta, naselje je čisto ...

Milutin Vidosavljević ima košaro, v kateri ima zložene škatle cigaret, postavljeno na mizo v baru pred vhodom v samostan Gračanica, kjer zdolgočaseno straži mlad svetlolas švedski vojak. S kforjevci se Milutin drugače odlično razume, včasih jim proda kakšno škatlo cigaret in s tujimi vojaki ni nobenih težav. Bolj kot ime lokala, pred katerim navadno sedi Milutin, je zanimivo ime sosednjega bara: 1389. Ime bara je letnica kosovske bitke. Tiste slavne bitke, ki je opisana v vseh učbenikih o srednjeveški balkanski zgodovini. Zmaga ali poraz? A Milutinov spomin ne seže tako daleč v preteklost, se pa v svojem življenju spominja boljših časov. "Ljudje danes blatijo Tita, jaz pa sem takrat živel najbolje," pravi. "Štirideset let sem delal v rudniku Novo Brdo-Kišnica in imam danes slabih 60 mark pokojnine. Cigarete prodajam, da je denarja nekoliko več. V Gračanico sem pred Albanci pribežal iz Prištine, kjer imam svoje stanovanje. Tukaj z ženo stanujeva pri njenih sorodnikih ... Vem, da niso vsi Albanci slabi. Najprej sem jaz sosedu, Albancu, varoval stanovanje, nato ga je on meni. A ni nič pomagalo, morali smo bežati." Milutin pravi, da zanj, za navadne ljudi, ni pomembno, kdo je v njihovi državi predsednik. Navadni ljudje tako ne dobijo nič. To pa, kar dela opozicija v Beogradu, to, da čisti s položajev vse, ki so člani SPS, po Milutinovem mnenju vendarle ni dobro. Vsi nikakor niso bili popolnoma zanič! Milutin pravi, da je proti revanšizmu. Tudi proti revanšizmu v Gračanici. "Vsi bi morali živeti dobro. Srbi, Albanci in Romi," je prepričan. "Večkrat pozdravim svoje albanske znance, če se ti slučajno z avtomobili peljejo skozi Gračanico. Če so v avtomobilu sami, mi vselej odzdravijo, če pa jih kdo spremlja, me ne poznajo ... Upam, da bom lahko nekako prodal stanovanje v Prištini in tako dobil vsaj nekaj denarja ..."

Rudnik svinca in cinka v Kišnici, v katerem je dolga leta delal Milutin in kjer je bilo nekoč zaposlenih več kot 4500 ljudi, je medtem obstal. Med kosovsko vojno so v njem delali večinoma le Srbi, Kfor je pozneje pripeljal Albance, Srbi pa so odšli. Milutin pravi, da Albanci niso hoteli delati, čakali so le na plače, in tako so rudniške jame danes polne vode.

Na samostanskem dvorišču šelesti odpadlo listje. Jesen je. Revno oblečena deklica in deček prežita na radovedne tujce, od katerih lahko izprosita marko ali dve. A tam so tudi stroge v črno oblečene redovnice, ki otroka grobo, celo z udarci napodijo s samostanskega dvorišča. "Pa, bruka je da deca od stranaca traže pare," pravijo.

Družina Cvetković je v Gračanico pribežala iz majhne vasi Dvorane v bližini Suve Reke. Še ena, številnim drugim podobna begunska usoda. Oditi so morali hitro, reševali so le gola življenja. Prišli so brez vsega in zdaj jim dajejo zatočišče samostanski zidovi. Tam, na sveti zemlji, je stanovanje zastonj, drugje bi morali plačevati zanje previsoko najemnino. Ded Stanoje, ki se je rodil daljnega decembra 1924, pove, da se je druga svetovna vojna končala prej, preden je njegova partizanska enota prikorakala do Trsta. A Stanoje je ostal v vojaški suknji, v Sloveniji, tudi po koncu spopadov. Bil je v Ljubljani in Mariboru. V svoji vasi se je ukvarjal z vinogradništvom. Zdaj ded preživlja čas za debelimi zidovi samostanskega dvorišča, po nakupih v Mitrovico se včasih odpravi njegov sin. Težava je denar. Vozovnice so za te ljudi drage, iz naselja bi se lahko sicer dokaj varno odpeljali s taksijem, a si takšnega stroška ne morejo privoščiti. Ostanejo jim samo organizirani prevozi, teh pa je, žal, premalo. Stanojev sin je povedal, da so časi slabi tudi za njihove sosede Albance. Tudi ti se morajo ob mraku skriti v zavetja svojih domov. Noč je na kosovskem podeželju še vedno zelo nevarna, pred skrajneži in roparji ni varen nihče. "Upajmo, da se bo zdaj tudi pri nas kaj spremenilo. Upajmo, da bo po zadnjih spremembah bolje tudi v Srbiji," je glasno razmišljal ded, medtem ko so se pred bližnjo samostansko cerkvijo redovnice pripravljale na popoldanski verski obred. O vrnitvi v svojo vas ti ljudje za zdaj še ne razmišljajo.

Zunaj samostanskega obzidja, v baru 1389, je igralo Bijelo Dugme: godine prolaze, laste mi ne dolaze ... a i ti me iznevjeri ...