Bitka za Jakobov vodnjak

(Janez 4: 12)

"Vse te krvave havarije so se začele s križarji," nas prepričuje grški pravoslavni oče Justin Mamalos. Sedimo v mehkem zavetju pravoslavnega samostana v Nablusu, v spokojnosti, kakršno menda začutiš le za visokimi samostanskimi zidovi. Pred močnim soncem, pa čeprav je že konec oktobra, nas varujejo več stoletij stare oljke. Z udobnih stolov lenobno opazujemo delo na gradbišču, kjer obnavljajo baziliko. Od časa do časa naš pogovor, zares bolj samogovor očeta Justina, preglasijo udarci kamnosekov. Ti starodavni glasovi, ko ob kamen težko udarja kladivo, samo še poudarjajo neminljivost trenutka, večnost kraja.

Podrobno si ga ogledam. Na obrazu, podaljšanem z navpičnimi gubami, opazim čisto rahel, pa vendar zelo zgovoren, ironičen nasmeh. No, ja, da bi se začelo s križarji ... Dovolj je že bežen pogled v Sveto pismo, pa je popolnoma jasno, da prav mirni kraji to niso bili nikoli. Spomnim se tudi, kako je nastajala mošeja Al-Kabir, ki ima prav gotovo najveličastnejši minaret med tridesetimi mošejami v središču Nablusa. Zgodba pravi, da je postavljena na kraju, kjer so Jožefovi zavistni bratje pokazali očetu Jakobu sinovo suknjo, ki so jo pomočili v kozjo kri. S tem so ga prepričali o smrti njegovega najljubšega sina. Izvirno je bila to bizantinska bazilika, ki so jo križarji spremenili v cerkev, muslimani pa so iz nje naredili mošejo, v katero danes razen njih nima vstopa nihče.

"Vsi imamo občutek, da ta prostor," oče Justin iztegne roko proti veličastnim stebrom bazilike, "pripada prav nam." "Židje ga imajo za svojega, ker naj bi bil Jakob kupil to zemljišče, na katerem je postavil šotor, od sinov Sihemovega očeta Hemorja za sto kesit. Tu je postavil oltar, ki ga je imenoval 'Mogočen je Bog Izraelov'. Skopal je vodnjak, ob katerem je toliko stoletij kasneje sedel Jezus, ko je bil utrujen od pota, in si je zaželel vode, ki mu jo je ponudila Samaritanka. Torej je tudi krščanski in muslimanski. Pri kopanju se je moral zelo namučiti, saj je globok 40 m in širok približno 2 m. Voda je globoka 8 m. Nad vodnjakom je bizantinski cesar Zenon zgradil v čast presveti Devici osmerokotno baziliko. Torej, kdo lahko reče, da ne pripada tudi nam Grkom," se zasmeji.

Nablus, največje mesto na Zahodnem bregu, ki je pod palestinsko upravo, se razprostira v vznožju kamnitih hribov Gerizima in Ebala. Pravzaprav je sodobna reinkarnacija Sihema, enega najstarejših biblijskih mest. Danes je eno izmed najpomembnejših palestinskih središč za industrijo in trgovino, v mestu je tudi edina borzna hiša, ki jo premorejo Palestinci. V nasprotju s sivo in mračno Gazo je Nablus tipično živahno in glasno arabsko mesto. Muslimanski Arabci so ga zavzeli leta 636 in od takrat je - razen kratkega obdobja v križarskih časih - muslimansko mesto. Številni trgovci v starem središču ponujajo vse, kar se za orientalsko mesto spodobi: zlate ogrlice, bakrene posode, izdelke lokalnih kmetov, pečen sladki krompir, zelenjavne kroglice ... In seveda milo. V arabskem svetu veljajo za najboljše izdelovalce mila iz olivnega olja. Včasih so ga izdelovali samo iz domačega olja, zadnja leta ga vse več kupujejo v Italiji. Letos bodo morali uvoz še povečati. Marsikateri palestinski oljkar lahko pride do svojih oljčnih gajev le po cestah, ki jih nadzorujejo izraelski vojaki. Zaradi napetega ozračja se pogosto zgodi, da jim Izraelci prepovedo dostop do njihove zemlje.

"Pa ne le to," se razburi oče Justin, ki je popolnoma zaljubljen v oljke, "danes se je zgodilo, da so kmetom stresli po cesti vse obrane olive in čeznje zapeljali z džipom."

Prebivalci Nablusa, ki jih je nekaj več kot sto tisoč, so v večini muslimani. Ob njih je v mestu le majhna skupnost nekaj sto kristjanov in še manjša skupina Samaritancev. Oče Justin se je med muslimani odlično znašel. Zagotavlja, da je na domovino Grčijo pozabil in da se domov vrača samo takrat, ko potrebuje denar za svoje delo. Ne verjamem mu prav zares. Ko začne opisovati gosto zeleno barvo oljčnih gajev, ki se spreminja, ko se dan preveša v noč, in svetlobo, ki se zbuja s soncem, mu oči zažarijo na poseben način.

"Oljke so na Krfu popolnoma druge barve kot tu," meni.

Zato pa mi ni težko verjeti, da se z muslimanskimi sosedi razume več kot odlično.

"On je naš človek," mi razloži palestinski vojak Tareq Kailany.

Obnova

Medtem ko srkamo s kardamomom odišavljeno grenko kavo, oče Justin in Shaik Yousef, višji oficir palestinske vojske, ugotovita, da sta oba siroti. V smehu se prepirata, kdo bo koga posvojil. Odločita se, da bo posvojitelj tisti, ki je bogatejši. S tem seveda nista nič bliže rešitvi, saj se izkaže, da je njuno bogastvo neizmerljivo. Shaik Yousef ima zemljo na izraelskem območju in je zanj zato nedosegljiva, oče Justin pa je vse svoje premoženje vložil v prenovo bazilike.

Oče Justin nima nikoli dovolj denarja. Ko je pred dvajsetimi leti prišel v Nablus, se je odločil, da bo restavriral baziliko, ki v svojem podzemlju varuje Jakobov vodnjak. Bazilika je bila zgrajena leta 380. Sto petdeset let kasneje so jo porušili Samaritanci. V 12. stoletju so jo na novo postavili križarji, kasneje pa sta jo ruska in potem še grška ortodoksna cerkev renovirali, pravzaprav postavili čisto na novo. Močan potres leta 1927 jo je precej poškodoval.

Ko je prevzel samostan, je bilo ogrodje bazilike bolj ali manj prekrito z zemljo. S skupino arheologov in kopačev se je takoj lotil dela.

"Ko smo odkopali že precej debelo plast zemlje, se je prikazal cel bataljon izraelskih vojakov in delo smo morali ustaviti. Škoda je bila zaradi tega velikanska, saj je bilo gradbišče odprto, nezavarovano in je lahko vsak vzel, kar je hotel. Izraelci mi niso pustili, da bi ogrodje bazilike prekril s streho."

"Ampak od leta 1994, ko je Zahodni breg pod palestinsko upravo, je moje življenje prijetno. Pred tem pa je bilo vse prej kot lahko. Nekaj let sem vsako noč spal drugje."

Izraelskim naseljencem, ki so se v sedemdesetih letih razbohotili predvsem na pobočjih Gerizima in Ebala, je šlo izjemno na živce, da je bila Jakobova zemlja v lasti grških pravoslavcev, in so naredili marsikaj, da bi jih pregnali. Zares se še vedno niso potolažili. Oče Justin pokaže 80-milimetrski tulec, ki ga je pred nekaj dnevi pobral na svojem vrtu, potem ko so Izraelci streljali iz helikopterja.

Mrtvi psi

Leta 1979 so na krut način ubili očeta Philomenosa Knassapisa. Njegovega naslednika, ki je prišel v spremstvu sestre, so se znebili malce nežneje v nekaj mesecih. Medtem ko sta molila pri vodnjaku, so v podzemeljski prostor vrgli bombo. Eksplozija sicer ni ranila nikogar, zato pa ju je tako preplašila, da sta v hipu jadrno zapustila Sveto deželo. Oče Justin trdi, da je sestra celo končala v psihiatrični bolnišnici. Kakor koli že, potem ko je bil samostan dve leti prazen, ga je prevzel oče Justin.

"Danes pes, jutri ti, so mi napisali v arabščini, angleščini in hebrejščini na ogromen list papirja in ga nabili na vrata. Pred vrata pa so položili odsekano glavo mojega najljubšega psa."

"Štriindevetdeset psov so mi ubili v 14 letih!"

"Štiriindevetdeset?" nejeverno ponovim.

"Štiriindevetdeset!" mi zagotovi. "Mene so napadli vsaj dvajsetkrat. Šestkrat sem ujel napadalce. Razkrinkal sem tudi morilca očeta Philomenosa Knassapisa. Morilca, Izraelca Rabina Essela, so postavili pred sodišče, vendar se je izgovoril na norost in so ga oprostili. Podoben izgovor so prav tako uspešno uporabili moji napadalci."

"Palestina je prostor, kjer so se religije vedno srečevale, zato mi ni do tega, da bi Židje odšli od tod. Težava je le v tem, da so si izraelski priseljenci zgradili naselja na zemlji Palestincev. Moji prijatelji še vedno hranijo papirje, s katerimi lahko dokažejo lastništvo."

"Le nekaj sto metrov stran od tu je begunsko taborišče, kjer v najbolj bednih razmerah živi 25 tisoč Palestincev. Lahko si misliš, kako je tam ozračje napeto in grozljivo in vendar mi še nobeden od njih ni nikoli nič naredil."

Oče Justin s svojimi besedami spet mojstrsko preseneti ne le mene, temveč tudi vojaške prijatelje: "Celo puško bi prijel v roke, če bi moral braniti kamenje, iz katerega je bila zgrajena tale bazilika." Pogledam enega izmed palestinskih vojakov, ki ga duhovnikova želja po orožju prav nič ne navdušuje. Čeprav je že štiri leta v vojski, ima šele en mesec puško. "Češka kalašnikovka," mi razloži, "je precej boljša od romunske, ampak zato precej slabša od jugoslovanske."

Prepričana sem, da bi jo očetu Justinu z največjim veseljem odstopil. Puško je pozabljal, kamor koli smo šli, tako da smo jo ves čas nosili za njim.

"Grafični oblikovalec bi bil, če bi živeli v normalnih časih. Računalnik obvladam, ne pa orožje." To mu rada verjamem, saj, kot so mi povedali njegovi sodelavci, je tudi zaročenko, Američanko palestinskega rodu, spoznal prek interneta.

"Rajši si pustim odsekati roko, kot da bi dovolil, da bi kdo odnesel en sam kamen od tu," nadaljuje oče Justin. Če sem ga prav razumela, na tem koncu sveta kraja kamnov ni nič posebnega.

Oči mu živahno zažarijo. "Enkrat sem tudi sam sunil kamen. K meni je prišel neki fant in mi ponudil čudovit kamen, na katerem je vklesan križ. Takoj sem ga kupil. Le poglej ga, kako lepo se nam smehlja. Tu je njegovo mesto in nikjer drugje," pokaže na kamen, ki se bohoti z vrha bazilike.

Ko so odkopavali zidovje bazilike, so našli 56 kapitlov iz obdobij vseh treh gradenj, torej iz 4., 12. in 19. stoletja. Zdaj so vsi sestavni del bazilike, ki ima okrog tisoč kvadratnih metrov površine. Manjkajoče kamne za današnjo baziliko so pobrali na ruševinah arabskih hiš, ki so jih porušili Izraelci. Izkušeni kamnoseki jih prirejajo in vstavljajo v mogočne stebre.

Oče Justin niti približno ne ve, kdaj mu bo uspelo dokončati baziliko.

"Ko bo dograjena, lahko umrem. Želim le, da bi bil moj grob v zavetju samostanskega zidu."

Čigav?

Molčim. Zares nisem prepričana, da je to pravi prostor za večni pokoj. Pomislim na Jožefov grob, ki je od samostana oddaljen le nekaj sto metrov. Čeprav lahko razdaljo prehodiš v nekaj minutah, z avtom porabimo več ur, da pridemo do njega. Ko se odpeljemo po dovoljenje v vojašnico na drugi konec Nablusa, smo še zelo ležerni. Svetloba je v fotografovo največje zadovoljstvo mehka in topla. Žal pa se poveljnik vojašnice odloči, da nam zaradi nevarnosti ne dovoli ogleda. Grobnica leži ob vznožju pobočja, na katerem imajo Izraelci postojanko in tako popoln pregled nad dogajanjem. Poveljniku ni do tega, da bi jih po nepotrebnem izzival. Vojak Kailany, ki nas prevaža po Nablusu, se spomni, da bežno pozna županovega sina. Zato predlaga, da se ustavimo pri njem doma. Zapeljemo se v središče Nablusa. Župan je seveda v mestni hiši, zato pa sinu po telefonu zagotovi, da lahko mirno obiščemo grob. Ko spet drvimo na drugi konec mesta, se že stemni. Zdaj razumem, zakaj ga je oče Justin obiskal samo dvakrat: prvič, ko je komaj prispel v Palestino. To so bili še časi, ko so si ga vsi brez težav lahko ogledali, drugič pa v spremstvu veleposlanika Sovjetske zveze.

Pri grobu fotograf sploh noče iz avta. Zaradi truda naših gostiteljev vseeno prikrije razočaranje. Še bolj je razočaran, ne, tokrat sva razočara oba, ko stojiva ob grobnici. Hej, ljudje, kaj se dogaja? Tako in tako sem prepričana, da noben kamen na tem svetu ni vreden človeškega življenja, ampak za tale majhen in izjemno preprost bel kupolast prostor je samo v zadnjem mesecu izgubilo življenje deset ljudi. Hm, res je, da naj bi v sebi skrival Jožefove ostanke, pa vendar ... Svetopisemska zgodba pravi, da so Jožefove kosti, ki so jih prinesli 'Izraelovi sinovi iz Egipta, pokopali v Sihemu, na delu zemljišča, ki ga je kupil Jakob od sinov Sihemovega očeta Hemorja za sto kesit in je bilo dano Jožefovim sinovom v dedino'. Pri tem pa tako in tako veliko ljudi verjame, da je bil pokopan v Hebronu. Torej, prostor je svet za Žide in muslimane, to pomeni, da si ga oboji lastijo. Grobnico so okupirali izraelski priseljenci v sedemdesetih letih, v začetku osemdesetih so, vsaj tako mi razložijo vojaki, imeli v njej versko šolo, predvsem pa so premaknili Jožefov grob za 45 stopinj in ga tako obrnili v 'pravo smer'. Čeprav je Nablus prišel pod palestinsko upravo leta 1994, so grob izraelski priseljenci obdržali zase. Letos, v začetku oktobra, so ga z velikimi človeškimi izgubami prevzeli Palestinci. Tareq Kailany mi razloži, pa ne brez ironije, da so belo kupolo, ki varuje Jožefov grob, takoj prebarvali v zeleno, islamsko barvo. Potem so ugotovili, da brez potrebe izzivajo Izraelce, in so jo spet prekrili z belo. Zdaj vse dneve zidajo in preurejajo prostor, saj so Izraelci iz grobnice naredili pravo vojaško postojanko. Palestinska vojaška patrulja, ki noč in dan varuje grob, nas hitro prežene, ustno dovoljenje županovega sina pač ni dovolj za daljše postopanje tam okrog.

Leta 331 je bizantinski cesar Konstantin legaliziral krščanstvo. Njegovo blagohotno pokroviteljstvo nad kristjani je povzročilo brezglavo zanimanje za 'Sveto deželo', kot so Palestino naenkrat poimenovali. Predvsem v tistih 'svetih krajih', ki naj bi bili na kakršen koli način že povezani z Jezusovim življenjem, so zrasli številne cerkve in samostani.

Sveta dežela? Sveti kraji? Če je kateri kraj 'svet', je to prav gotovo Nablus. To je tisti kraj, kjer se je Gospod prikazal Abrahamu in rekel: "Tvojemu zarodu bom dal to deželo." Izraelski očak Jakob je tu kupil zemljo in skopal vodnjak, ob katerem se je Samaritancem razodel Kristus. Tu je Jakob zakopal 'vse tuje bogove', ki so do tedaj spremljali njegovo hišo na vsej prehojeni poti. V Jozuejevem času so se tu zbrali izraelski rodovi, da bi obnovili zavezo. In prav tu si je zaželel Jožef, Jakobov sin, da bi počivale njegove kosti. Ampak to je tudi kraj, kjer je Abimelek, Jerobaalov sin, pomoril svojih sedemdeset bratov na enem kamnu, nato pa se dal oklicati za kralja. Le tri leta je vladal nad Izraelom, ko se je ta poskus končal z razdejanjem mesta. In navsezadnje je prav v Sihemu nastal verski razkol: deset rodov se je ločilo od Davidovega kraljestva in ustanovili so severno kraljestvo.

Sveta dežela? Sveti kraji? Kar se mene tiče, sem vse bolj in bolj na strani izraelskega pisatelja Abrahama B. Yehoschoue, ki je potem, ko se je vodja izraelske skrajne desnice Ariel Sharon na začetku oktobra v spremstvu 1000 oborožencev izzivalno sprehodil do Jožefovega groba, zapisal, da bi bilo treba vse nagrobne kamne kratko malo uničiti, ker so vir zla in tudi slabega spomina.