Brenerjeva akcija je drag projekt

Mednarodni odbor Manifeste je slovenskim organizatorjem predlagal štiri kustose: Mario Hlavajovo (Slovaška), Kathrin Rhomberg (Avstrija), Francesca Bonamija (Italija) in Oleja Boumana (Nizozemska). Igor Zabel, kustos Moderne galerije, ki je dobil mandat koordinatorja Manifeste 3, je sprejel vse štiri in skupaj z njimi izpeljal ljubljansko Manifesto. Nesoglasja med njimi so bila očitna. Že to, da bi vsi štirje prišli na intervju, bi bil skoraj precedens. Boumana sploh ni bilo. Kathrin Rhomberg o Manifesti meni: "Manifesta je dokument, kako se Evropa spreminja. Če primerjamo Manifesto 1 in 3, ugotovimo, da sta to dva povsem različna pregleda sodobne evropske umetnosti. Manifesta je reakcija na sodobno, spreminjajočo se Evropo." Maria Hlavajova: "Na Manifesti ne predstavljamo imen, ki so že uveljavljena, predstavljamo pozicije, ki prebijajo mainstream." Francesco Bonami, kustos, ki deluje v Torinu in Chicagu, pa ...

Kaj je glavni namen Manifeste: ali le manifestacija mladih umetnikov, ali iskanje socialnih in političnih situacij, ki jih detektira umetnost (recimo neokonceptualizem), ali gre pri Manifesti za iskanje novih meja Evrope, tako v geografskem kot mentalnem smislu?

Manifesta je predvsem zanimiv proces, je zelo drugačna od drugih bienalnih prireditev. Vsaki dve leti na novo oblikuje, povzema novo obliko, ki mora biti v skladu z novo situacijo, novim kontekstom. Manifesta je nomadska institucija, ki se prilagaja lokalnemu kontekstu in zaradi tega se mora proces sam po sebi transformirati. V tem smislu je Manifesta način, kako se raziskuje "izrazni jezik" sodobne umetnosti, seveda predvsem v Evropi. Manifesta je eksperiment in prav ta eksperimentalnost ji daje enkratnost na zemljevidu mednarodnih razstavnih prireditev.

V enem izmed intervjujev ste omenili, da ste v času priprav na Manifesto 3 srečali veliko ustvarjalcev, ki delujejo na nekakšnem križišču med socialnimi raziskavami in antropologijo, nikakor pa ti rezultati ne nosijo v sebi umetniških prvin. Po kakšnih kriterijih ste ocenjevali ta dela?

Da, v času priprav sem srečal vrsto intelektualcev in med njimi je bilo kar nekaj dobrih umetnikov. Vendar je zame razlika med umetnino in recimo temu - zanimivo antropološko raziskavo povsem jasna takrat, ko imam ta dela pred seboj, ko jih vidim, ko jih čutim, veliko teže pa mi je to artikulirati z besedami. Nekatere mejne raziskave vizualne umetnosti z drugimi sorodnimi so zelo uspešne, predvsem v pokrivanju vrzeli med temi različnimi disciplinami. Tako imamo v tem trenutku zelo zanimive rezultate raziskav, ki pa niso dosegle takšnega vizualnega učinka, da bi jih lahko definirali kot umetniško delo. Zavedam se, da so vizualne umetnosti v nenehnem procesu spreminjanja, pa vendar še vedno verjamem, da umetniška ustvarjalnost implicira transformacijo realnosti v avtonomni jezik, ki ni izpraznjena forma, ki nosi vsebino, še več, ki nas je sposobna poriniti na višjo izkustveno raven.

Po performansu, ki sta ga na ljubljanski tiskovni konferenci Manifeste 3 izvedla Aleksander Brener in Barbara Schurz, se ne moremo izogniti vprašanja: ali je Manifesta del tega mehanizma velikega mednarodnega kapitala, ki vpliva na vse, tudi na trg umetnin?

Govorjenje o komercialnosti, trgu, kapitalu v zvezi z Manifesto je smešno, skorajda norčevanje. Manifesta je finančno podhranjena, vpliv velikega kapitala nanjo - to je zares smešno! Najdražji projekt Manifeste 3 je bila prav Brenerjeva akcija, ko je posprejal filmsko platno v Cankarjevem domu. Zdi se mi, da ga bo ta akcija stala 15.000 DEM in še stroški za odvetnika. Povprečni stroški za enega umetnika na Manifesti so okoli 5000 DEM, in če pogledamo honorarje kuratorjev, niso mnogo višji, kot je bila škoda, ki jo je povzročil Brener s svojo akcijo. In kdo je edini, ki je profitiral z Brenerjevo akcijo? Nihče drug kot podjetje, ki proizvaja filmska platna - veliki kapital. Nenazadnje smo se kuratorji borili zato, da smo priskrbeli dodatni denar za nekatere projekte, uvrščene na Manifesto, da so se sploh lahko izvedli. Hkrati pa nismo mogli prispevati nič k temu, da bi olajšali življenje nekaterim umetnikom, ki živijo na robu preživetja.

In kako potem razumete Brenerjev očitek, da je Manifesta diktirana s strani skorumpiranih intersov peščice kuratorjev, trgovcev in birokratov, katerih informacije o sodobni umetnosti so delne in površinske?

Preden je Brener zapisal ta svoj manifest o skorumpiranih interesih, bi moral z menoj potovati v Armenijo ali pa s Kathrin v Albanijo, poleg tega pa bi moral bolj natančno analizirati listo umetnikov, ki so uvrščeni na letošnjo Manifesto.

Brener je zapisal, da so razmerja v sodobni kulturi bliže lanskim manifestacijam v Seattlu kot današnji Ljubljani. Kakšno je vaše mnenje o vzrokih, ki so pripeljali do uličnih bitk v Seattlu v času konfernece WTO?

Manifesta ostaja umetniška manifestacija, ki je odprta za mnoge podbude, ampak še vedno je umetniška manifestacija z določenimi omejitvami. Diskusija o Seattlu je zelo široka in se ne more rešiti z neko preprosto izjavo. Zame je delo pri pripravah na Manifesto pomenilo, da sprejmem njene omejitve. Pomeni, da gre za umetniški dogodek in za proces, a to še ne pomeni, da zanikam svet okoli sebe in njegove probleme. Ne, hkrati pa se ne sprenevedam in se ne slepim, da bi s svojim delom lahko rešil vse probleme tega sveta. Recimo, ali lahko brivec s svojim delom reši svetovne probleme, ali pa taksist, s tem da po mestu prevaža ljudi? Torej če Brenerja zanima Seattle, potem bi moral svoje akcije izvajati tam. In če bo, kot on imenuje "mednarodni svet (sistem) umetnosti" uničen, prav zaradi podobnih idej, kot jih je predstavil v Ljubljani, se bojim, da svet ne bo boljši. Pravzaprav sem prepričan, da bo naš svet postal veliko slabši.

Kako interpretirate trenutno situacijo, ko vzporedno živi vrsta umetniških praks, različnih medijev in izraznih sredstev?

Danes prevladuje obsedenost z internetom in spletnimi stranmi, kar je sicer fantastična oblika komunikacije s svetom, in prepričan sem, da je v smislu kreativnosti prav na tem področju še veliko rezerv in neodkritih možnosti. Izkušnja umetnosti se nenehno spreminja, in pri tem ne gre zgolj za drugačne ali nove medije, ampak gre za to, kako lahko posamezniki odpirajo različne dialoge s svojim okoljem, s politiko, s socialnim in umetniškim kontekstom. Smo priče nove generacije, ki se je rodila in zrasla z novimi mediji, ki zna z njimi upravljati, komunicirati, ti novi mediji so pravzaprav del njihove DNA. V tem smislu se ustvarjajo novi jeziki, ki me zelo zanimajo, vendar ne le kot možnost, da kategoriziram ali ločujem, kaj sodi v video umetnost, kaj je slikarstvo in kaj internet. Velike osebnosti so že povedale o tem, kako sodobni svet uporablja slikarstvo, na drugi strani pa so video umetniki, ki nam nič ne povedo, ki govore ništrc ali pa zelo malo o stvareh, ki so bistvene. Mnogokrat gre zgolj za sofisticirano tehniko, ki je oblika regresivnega manierizma.