Umetnost in seksualnost sta povezani

Alain Kirili se je rodil v Parizu leta 1946, takoj po drugi svetovni vojni. Odraščal je v obdobju, ko je bila Evropa v fazi rehabilitacije in ko je Pariz izgubil status umetniškega in kulturnega miljeja, ki ga je pred tem imel. Umetnost in z njo ves kreativni naboj sta se preselila v New York. "Imel sem osemnajst let, ko sem začutil, da potrebujem okolje, v katerem mi bo dano ustvarjati in me bo polnilo s pozitivno energijo. Iz mentalnih ruševin Evrope sem prišel v New York v obdobju, ko se je tukaj koncentracija umetnosti ravno kopičila." Ker je kipar samouk, je potreboval izkušnje, pridobival pa jih je v ateljejih različnih umetnikov, med drugim tudi pri Robertu Rauschenbergu, enem glavnih utemeljiteljev kolaža, in ob Andyju Warholu, utemeljitelju pop arta.

Kirili je življenje in umetniško kariero zastavil med dvema metropolama, med Parizom in New Yorkom, med dvema svetovoma z različnima zgodovinama. Ob svoji ženi, fotografinji Ariane Lopez - Huici je v svet elite vstopal le počasi. Odkrival je strategijo art marketa in se izpostavljal kot zagovornik emocij. Pogosto je obiskoval vasice pripadnikov afriškega plemena Dogonov, tam je bival po več mesecev in se učil kulture družbe, ki ji je materialistični svet skorajda tuj.

Samostojno se je prvič predstavil leta 1972, takrat ko se je iz različnih ateljejev prikopal do svojega studia in začel ustvarjati kot avtor. Danes ima atelje in več asistentov v Parizu in New Yorku. Oblikuje predvsem kovino. V procesu obdelave prisluhne melodiji ognja, pred tem pa izdela skico z ogljem v merilu ena proti ena. Sodeloval je z več galeristi in z njimi vred v kratkih časovnih obdobjih doživljal vzpone in padce. Ekstremno! Pa se ni prepustil "boemskemu življenju umetnika", s katerim opravičuje neuspeh in išče v njem krivdo za nerazumevanje občinstva marsikateri kvaziumetnik. Po veliki razstavi Moderne skulpture leta 1998 v Parizu se je Alain Kirili uvrstil med kiparje, kot so Alberto Giacometti, Auguste Rodin, David Smith, Henry Moore ...

Njegova dela si je mogoče ogledati v newyorškem Jewish Museumu, v Muzeju sodobne umetnosti v Centre National d''Art Contemporain v Parizu in v vseh pomembnejših galerijah Evrope in Amerike.

Živite v velikem belem loftu v Tribeci, čisto blizu rezidence pokojnega J. F. Kennedyja mlajšega. Pravzaprav na najprestižnejši lokaciji na Manhattnu. To so sanje vsakega umetnika. Se vam je kot umetniku želja izpolnila?

V New York sem prišel kot samouk. Iz želje po umetnosti, ki se je tukaj takrat kopičila. Umetniki iz Evrope so prihajali sem, ker je bil to prostor mnogoterih možnosti. To je še danes. Spoznaval sem umetnike, galeriste, skratka, živel sem v miljeju, ki je bil v Evropi porušen.

Zelo hitro sem doživel občutek kapitalističnega klišeja, saj je tukaj v vseh pogledih zelo prisoten. To je imperij, ki vlada svetu in ga oblikuje. V nasprotju z Evropo je to svet, kjer prevladuje moč protestantov in puritancev. Ameriška umetnost je zaradi tega drugačna.

Ali ni v obdobju globalizacije popolnoma vseeno, kje umetnik živi in ustvarja?

To lahko velja za umetnost virtualnega sveta, za prostor računalniškega zaslona, pred katerim sedi ateist. Fizični prostor pa polnijo ljudje različnih verskih pripadnosti in popolnoma nasprotujočih si moralnih vrednot. Umetnik, ki svoje delo prezentira v takem prostoru, to zlahka čuti.

New York je mentalni prostor, kjer prepričanje protestantov zelo vpliva na umetnost. Biti protestant pomeni hkrati biti puritanec in s tem zavračati seksualnost, ki je po mojem prepričanju primarno v svetu kreacije. Umetnost in seksualnost sta neposredno povezani. Gre za popolnoma enak kreativni proces. Sem Evropejec in s tem vezan na evropsko zgodovino umetnosti. To je kultura, ki ni nikoli ločevala umetnosti od erotike. Vsa velika dela evropskih umetnikov kažejo odnos do sveta prek erotike. Kot umetnika me stimulirajo polne ženske ustnice, napete prsi device, gracioznost ženskega telesa ... S svojim delom v abstrahiranih oblikah prinašam tisto, kar človek nujno potrebuje. Poleg tega sem svoja dela vedno prezentiral v tesni povezavi z glasbo in s plesom. Jazzovska glasba je nastala v bordelih Harlema in ima izrazito seksualen pomen.

Gre le za sprejemanje lepote nasprotnega spola ali je morda umetniško delo človeka, ki ga impresionira isti spol, lahko močnejše? Spomnimo se samo razvpitega newyorškega fotografa Roberta Mapplethorpa.

Homoseksualci ali heteroseksualci so vedno producirali dobro umetnost. V galerijah v Chalsei vidiš, kakšen pomen ima umetnost, ki nastaja v takih krogih. Pravzaprav so to ljudje, ki so bistveno občutljivejših od ljudi, ki jih privlači nasprotni spol. To je zelo razpoznavno in jasno. Doživljanje seksualnosti je pri homoseksualcih najbolj prisotno. In to je dober art!

Pojem lepega in grdega potemtakem določa versko prepričanje ali, natančneje, etično načelo družbe?

S pojmom lepega in grdega se enako temeljito ukvarjajo filozofi, esteti in umetniki; ti stvari materializirajo. Ker sem kipar, dojemam lepoto v povezavi s spiritualnostjo, z orgazmom. Gre za razmerje med taktilnostjo in vsebinsko konotacijo samega umetniškega predmeta. Z oblikovanjem materije hočem doseči idejo stvari same. Zato so moje skulpture abstraktne, izsušene do samega bistva.

Družba mora biti sposobna dojemati pojem lepega skozi takšne ali drugačne medije, sicer ji preti siromaštvo. Če zaradi verskega prepričanja zavestno zavrača pojem lepega, ki je vezan na seksualnost, je to kriminal. Človek postane mentalno deformiran zaradi svoje pripadnosti.

V znani Marlborough Galery v Chalsei ste pred kratkim predstavili svoje skulpture. Vertikale v kovini. Sledil je performans v Merkin Concert Hallu, kjer so glasbeniki, solo pevci in plesalci izvajali interpretacije na temo vaših del. So vaša dela vedno del umetniške interpretacije?

Umetnost je skupni imenovalec za različne načine izražanja intelekta, ki lahko le kot celota sestavljajo umetniški presežek. Thomas Buckner je eden najboljših newyorških solo pevcev improvizatorjev. Sodelujeva od leta 1997 in danes slovi po izjemnem improviziranem petju na temo mojih skulptur. Kot sam pravi, lahko ob vizualni percepciji in dotiku oblikovane kovine improvizira ekspresivne mistične tematske sklope. Sodelujem tudi z afriškimi izvajalci improvizirane glasbe in s plesalko Marijo Mitchell, ki je, kot si videl, dala svojevrsten pečat celotni predstavi.

Vertikala je pri mojem delu jasno povezana s falusom. To je čaščenje vertikale. Svet pa ne obstaja samo zaradi falusa, temveč zaradi sinhrone igre vertikale in horizontale. To sem skušal ujeti pri teh skulpturah. Falus nujno potrebuje ljubezen ženske. Prav to pa je bilo v ameriški umetnosti zapostavljeno.

Jeklene vertikale so z režo razdeljene na dva simetrična dela. Je to povezano s simetrijo ali s prisotnostjo shizofrenije človeka?

Gre za vstop svetlobe med materijo. Svetloba vstopa skozi režo in res optično deli skulpturo na dva dela. Toda ob tem gre zopet za mistiko objekta in ne za simetrijo. Človeško telo je predvsem vizualni seštevek razmerij in idealno sožitje organov. To je po svoji enostavnosti najbolj zapleten stroj na svetu ... Shizofrenost je posledica nenadzorovanega tehnološkega napredka, človek je prisiljen opravljati več nalog, kot jih zmore. Čeprav na enem računalniku, na enem stolu in v enem prostoru ...

Kakšen odnos imate, glede na to, da ste "klasični" kipar, do računalniške umetnosti?

Virtualni prostor je predvsem prikrajšan za taktilnost. Kot kipar to nujno potrebujem. Latentno prehajanje energije s človeka na materijo in nasprotno. Računalniška umetnost in s tem nova estetika prav to zapostavljata. Oblikuje se nova percepcija umetnosti. V ospredju je koncept, ki je sam po sebi snovan na racionalni kreaciji. Emocionalni del je zapostavljen. Žal potrebuje človek dotik ženskih prsi, potrebuje fizično penetracijo in navsezadnje potrebuje za to neposreden stik. Mladi kiparji in slikarji ustvarjajo z računalniškim orodjem, toda malo je takih, ki so uspešni, ne da bi razumeli bistvo umetnosti. In to je erotika!

Bosta globalizacija in tehnološki napredek spremenila tudi pojem erotike?

Prepričan sem, da ne! Bistvo stvari same je ideja, ki je nastala ob velikem poku. In to je to! Globalizacija je le oblika organizacije, ki je deloma prisotna že pri afriških plemenih. V družbi, ki jo mi imenujemo nerazvita. In ko se človek poglobi v življenje take družbe, ugotovi, da je duhovno bistveno bogatejša. Mi imamo bogate muzeje, najpopolnejše knjižnice. Vse to obstaja kot nem arhiv. Od afriških plemen bi se pravzaprav morali učiti živeti. Tam je erotiko čutiti v vsaki kretnji človeka, ki ne pozna prostitucije.

povezava