Še vedno čakajoči na postaji

Če bi ta tekst začeli z verzom kakšne stare slovenske popevke a la Vozi me vlak v daljave, bi bili populistično klišejski. Če bi se morebiti obrnili na umetniško in kulturniško sceno, bi scitirali kar Prešerna ali Župančiča. To bi bilo sicer še vedno precej klišejsko, ampak leitmotiv teksta bi se vsaj navezoval na pesnike, te dehteče cvetove slovenskega naroda. Pa še Prešernovo 200-letnico bi počastili z obuditvijo njegove druge najbolj pop pesmice. O PPP - ne poezija po pošti, ampak Prešernova pop poezija - boste tako ali tako še kaj izvedeli. V najboljšem primeru bi lahko začeli s slovenskim filmom. Šterkov Ekspres, ekspres je pred leti v nas ponovno vzbudil romantično zanimanje za vlake. Kar videli smo se, kako potujemo z muzejskim vlakom, šarmiramo s sopotniki, zasanjano pogledujemo po zelenih slovenskih gričih in preštevamo avstro-ogrske železniške postaje ... Ah, popotovanje, ah, romanca. Še vedno nam ob misli na premierski dogodek na pamet pade ena sama beseda: bjutiful. In takrat je bil v železničarsko srenjo spet vrnjen tudi Oto Pestner. Leta in leta je čakal na dekle črnih las in od takrat dalje je pesmica spet postala hit. V vagone slovenske železnice je padlo tudi gledališče z Živadinovim in njegovim zaprtim živinskim vagonom. Pretekli teden je gledališče še enkrat obiskalo tire s Potujočim labirintom Gabriela Eduarda Hernandeza Ladine in Barbare Pie Janič. Že prej se je tir artu pridružila še fotografija na med Mariborom in Koprom potujoči razstavi Gorana Bertoka. Vlaki so v umetnosti očitno in.

Končno je letos padla še literatura. Poezija Express. Ravno v času, ko po tirih brzi najnovejša pridobitev Slovenskih železnic, ultrahitri in moderni vlak, ki nas bo razveseljeval na poti v Maribor. Trenutno ga lahko na mnogo krajših degustacijskih vožnjah preizkusite za sto tolarjev. Idealno priporočilo za nedeljski izlet.

Poezija Express je bil projekt beletrinske frakcije slovenskih literatov. Beletrina je ta trenutek verjetno najbolj progresivna založba pri nas. Razlog: fantje delajo s polno paro. Se dogajajo. Dogodek Poezije Expressa so propagirali kot najbolj avantgardni dogodek po Podbevšku. In kot karavano literature od Murske Sobote do Kopra, ki bo lepoto pisane besede približala plebsu. Kako plemenito! Ampak ker smo cinični skeptiki, imamo določene pomisleke o obeh trditvah.

Najprej avantgarda. Podbevška je bila ena sama mehanizacija. Človek bomba, človek stroj, človek akcija. Branje Podbevškovih spisov je bilo eno najbolj zabavnih doživetij vsakega študenta komparativistike in med slovenskimi literati je večina takih. Je pa seveda tudi nekaj takih, ki se sklicujejo na življenjsko proletarsko šolo. Kakorkoli - vsak povprečni komparativist se spomni, kako je profesor Lado Kralj na predavanjih o evropski avantgardi za katedrom gromoglasno prebiral avantgardne manifeste. In ravno zavoljo te izkušnje nas je toliko bolj čudilo, da so organizatorji na vsaki postaji prek povezovalca Matjaža Pikala omenjali Podbevška in avantgardo. Hm, najbolj avantgardna poteza literarnega vlaka sta bili skozi okno viseči zastavi. In nič drugega. Še ideja sama je le odsev evropskega vlaka literature, ki je poleti presopihal pot od Lizbone do Sankt Peterburga in nazaj do Berlina. Namen: panevropski projekt za podporo leposlovju, ki ga tako zelo ogroža šund. Mogoče pa je vse le del antiglobalistične propragande. V tem trenutku bi bila zares avantgardna ideja o vesoljski literarni karavani. Od Miru do Alfe. Ali pa mi oprostite, ker narobe razumem pojem zgodovinske avantgarde.

Vinorodni kraji

Sedaj pa smo v hudi dilemi. Literatura je pri nas tista nacionalna substanca, ki ima eksluzivistični status nedotakljivosti. Čez literaturo pač ne bomo udrihali, še posebno ne, če imamo kakršnokoli literarno ambicijo in bi morda enkrat v nedorečeni prihodnosti kot vsak pošteni Slovenec napisali knjigo. Iz čisto sebičnih razlogov se torej ni dobro zameriti založnikom. Pa vendar ...Takole: vlak literature je relativno dobra ideja. Bil je neverjetno organiziran, sponzorji so bili kar radodarni, še posebno vinogradniški in prehrambeni. In tukaj je zanka. Namreč ideja o podajanju poezije ljudstvu se je sfižila v samovšečno branje literarnih del na železniških postajah, ki je bilo namenjeno le in skoraj izključno udeležencem vlaka. Oni pa so tako ali tako že okuženi z literaturo, kaj ne? Za popularno ali populistično ali samo pop podajanje literature je bilo na postajah premalo populusa. Petkovim srednješolskim in študentskim vozačem se mudi na vlak, da bodo čim prej doma. Torej kdo je poslušal? V Postojni se je najbolj zabaval lokalni postajni klošar, ki je v zahvalo za pozornost dobil še steklenico posebej za to priložnost ustekleničenega vina. In družina južnjaške provenience, ki je na hribu nasproti postaje posedala v senci drevesa skupaj z zlatim prinašalcem. In lokalni novinarji, ki so hiteli zapisovati veledogodek. Pa še lokalni župani, ki so se sončili v soju kulture in Prešerna. Na koprski postaji, ciljni točki potovanja, je bil vlak parkiran na zadnjem tiru. Program naj bi tekel zabavno in tekoče, a kaj ko se je zazdelo, da so Dicky B. Hardy igrali preveč naglas za nežna literarna ušesa in so jih stišali, nato pa so fantje užaljeni prenehali. Pa saj jih tako ni nihče poslušal. Kot ob pečenih ribah niso pretiranega zanimanja poželi literati. Ali kot je rekla mimoidoča lokalka: "Ma kdo bi prišel, saj je trgatev!"

V medijih so bili seveda reportažni zapisi kulturnih novinark polni superlativov o plemenitosti ideje. Ideje že, realizacije tudi, toda vse skupaj je na koncu izpadlo kot zanimiv način skupinske vožnje na literarno delavnico. Ne mečimo si peska v oči: vlak poezije je bil le poetični sindikalec. Premikajoča se Vilenica. Ja, na vlaku je bila seveda ena sama literatura. Na šipah nalepljeni printi pesmi. In Pesniki v svojem naj elementu. Ne, takole: trije vagoni so se razlikovali glede na stopnjo živahnosti. Prvi je bil tih in umirjen. Drugi taborniški s kitaro in srednješolci, ki so prepevali vse od Mačka Murija, Računajte na nas do Kelly Family. Debate so bile živahne in intelektualne. V tretjem vagonu pa en sam razvrat - žurerski predel, kjer se je nenehno pretakalo vino, kjer so bile ženske in so se pesniki razkazovali v najboljši luči boemstva. Moto: dejmo se ga nalit, ker samo tako smo pravi poeti! Mislim ... pozerji. Ups, pa je verjetno šla moja beletristična knjiga.