Francetu Prešernu v spomin

Z nacionalno podstatjo se ne gre zajebavati, in ker smo si v teh revirjih tako mnogo te podstati napletli okrog tega kranjskega pravnika, se je Mladina, vedno pozorna na stopnjo pokončnosti narodove hrbtenice, v Cankarjev dom odpravila budno motrit, kako je poeta, ki ga v šolah propagirajo kot slovenskega največjega, milenijska generacija prevedla v jezik glasbe. Čeprav so prireditev popreje v medijih bučno reklamirali tudi kot večer rockovskih priredb dobrega starega Franceta, smo od rocka na samem odru videli bore malo oziroma je bil to rock'n'roll, kakršnega bržkone na harmoniko rad zašopa kakšen Lojze Peterle. Namesto pocastih usnjenih jaken torej godalni orkester, namesto jeklenih špičastih zakovic lično zlikane bele srajce. Kot se za nacionalno svetinjo tudi spodobi.

Mladih avtorju Poezij v neopreobleki kljub trenutnemu pomanjkanju drugih zanimivih koncertov ni uspelo pritegniti v kaj preveč znatnem številu, je pa zato prišla uživat lepa povodenj starejših meščanov. Starejših ne v smislu, da bi bili že v letih, temveč takšnih, ki jim je Billy Joel bistveno ljubši od Billyja Idola - takšnih, ki se še iz prve roke spomnijo glorioznih časov kakšnih Hot Chocolate. Kar se je krasno poklopilo s samo prireditvijo, saj so za svoj denar dobili skoraj natančno to. Ker je nedvomno šlo za nobel priložnost, se je je udeležilo lepo število znanih in semiznanih osebnosti iz slovenske širše javnosti, pobrundavat so si prišli kolumnisti, klepetat TV-starlete, pametno kimat radijski špikerji, spotaknili pa smo se lahko tudi ob kakšno županjo. Nadškofa Rodeta, tega deklariranega fena Prešernove erotike, vseeno ni bilo.

Z odrom hvala bogu niso pretiravali in so ga torej uspeli napraviti ravno dovolj svečanega, ne da bi bil pri tem pretirano kičast. Velikanska slika mrkega dolgolasca z lepo izpostavljenim avtogramčkom, zadaj projekcija njegovega rokopisa, milijon žarometov. Bolj kot tovrstni ornamenti so pesniku slavo peli trije voditeljski pari (le kako ste vedeli, v enem izmed njih je briljiral nihče drug kot Pavle Ravnohrib), ki so zaporedje glasbenih točk vsake toliko časa prekinili z novo, še mogočnejšo odo Prešernu in Sloveniji nasploh, recimo: decembra bo dvesto let, odkar nam je usoda podarila moža, zaradi katerega se nam glede umetniškega navdiha ni sram pokazat bok ob boku z drugimi narodi. To je bil ustvarjalec, ki se ni zaprl v slonokoščene stolpe artistične osame, temveč je pisal za omizje, za preproste ljudi, za veselo družbo. "Tudi tako imenovane kosmate mu niso bile odveč. Nič človeškega mu ni bilo tuje."

Kar je evfemizem, če sem kdaj slišal kakšnega, čeprav je bilo moje pokolenje v šoli glede tega vse prej kot odveč kosmatega prav ganljivo državotvorno tiho. Prešeren v Prešernovem letu na prešeren način se je glasil uradni moto koncerta, katerega edina hiba je bila v tem, da se je nekomu očitno zdel tako naravnost nepopisno imeniten, da ga je bilo treba ponavljati pred čisto vsakim naslednjim komadom, tako da smo proti koncu nekateri ob njem že kar nekam škripali z zobmi. Začeli smo, kot se spodobi, veselo, in sicer s Pando, ki so se bluzovsko in lahkotno lotili pesmi Judovsko dekle. Kljub teži same pesmi, ki priča o nezmožnosti tiste prave ljubezni med posamezniki židovskega in krščanskega prepričanja, čeprav vera nalaga, da moraš ljubiti vse ljudi, je to prvi dokaz, kako neverjetno poskočen je lahko tale France. Pravi swinger, o čemer bi lahko med vsemi dečvami največ povedala kakšna Ana Jelovškova, a je nocoj ni bilo k mikrofonu.

Konča se zadeva vseeno na pozitivni noti: "In šla je žalostna domu, tožila milemu Bogu, de nje ni vere, nje rodu. Al večkrat je nazaj prišla; nje vere trden jez je bila, ljubezni nje ni ustavila." Čeprav časovno že svetlobna leta oddaljeni od tiste svoje najbolj zmagovite, svetlikajoče se faze, so Panda ohranili kar nekaj svoje značilne spevne dinamike, ki jih je dolgo časa ločila od večine drugih mainstreamovskih ansamblov, tako da so bili tudi danes kar dobra izbira za uverturo.

Prešeren v Prešernovem letu na prešeren način. Da ne bi bili preveč poskočni in da bi čim prej pokazali, kako gre tu predvsem za vsebino, je tej lepo sprejeti viži sledil Jure Ivanušič in njegova različica pesmice Apel in čevljar. Šlo je za mešanico melanholičnega vokala in na trenutke kar nekam afriške ritmične podloge. Blago klofuto, ki jo je doktor fig prisolil od svoje slovnične ekspertize opitemu znancu Jerneju, je bilo treba za nocojšnje namene seveda ustrezno podaljšati (saj gre pravzaprav predvsem za miniaturno burlesko, za vic, in niti približno za pravo popevkarsko besedilo), kar je bilo rešeno na prisrčno simplicistični način: Jure je besedilo odpel dvakrat zapored. To mi je omogočilo več kot dovolj časa, da sem se zelo živo spomnil, kako špasen se je zdel zadnji, le-čevlje-sodi-naj punchline praktično vsem mojim šolskim učiteljicam in kako pisano smo jih iz klopi nazaj gledali od vseh Pod krinko in Zlatne serije razvajeni zdolgočaseni kratkohlačniki.

Prešeren v Prešernovem letu na prešeren način. Za Čuke je na oder pritopotal ekstra godalni orkesterček in devet boke mično pozibavajočih plesalcev obeh spolov, pa tudi žametni tamtamčki v ozadju so naredili svoje, da se je vse skupaj slišalo natanko tako, kot se je imelo slišati: kot duet prehlajenega Marjana Smodeta in Rafka Irgoliča, ki ga neznansko boli zob. Še naslov je bil pravi: Vso srečo ti želim. Ati, ki si nedeljsko krvavico s kislim zeljem tako radi zasladijo z opoldanskimi melodijami prvega programa Radia Slovenija, bi od otroško radostnega ploskanja dobili žulje. Skoraj gotovo bi se jim dopadla tudi naslednja točka, Patrik Greblo in Ukazi, če je ne bi šli dekadentni artisti kvariti z vse preveč jazzy ritmi. Prav ti (in pa naravnost megalomanski čustveni vložek, ki ga je glavni vokalist vtkal v svoj nastop) so pesem vendarle napravili poslušljivo, to je bila ena za Franka Sinatro.

Da ne bo videti, kot da se samo pritožujemo, bo treba izpostaviti zaporedje precej bolj dih jemajočih točk. Če smo bili dosedaj umirjeni, spolirani in silno orkestralni, smo dobili tudi priložnost, da raztrgamo smokinge in prav po živalsko zarjujemo. No ja, ne zares, ampak najbližje, kar smo lahko temu prišli, smo lahko nocoj prišli z ansamblom Hiša. Čeprav mi je dal ansambel Hiša v življenju glede glasbenih aspektov bore malo razlogov, da jih ne bi prav globinsko in nepremostljivo preziral, so nas danes dejansko počastili z več kot solidno samo za naprstnik žalostno rockovsko poskočnico Popotnik pride v Afrike puščavo, torej sonet, v lepo zaokroženem paketu z ustrezno donečimi bobni in ravno prav motnim distorsionom. "Nebo odpre se, luna da svečavo; tam vidi gnezditi strupene gade, in tam brlog, kjer ima tigra mlade, vzdigvati vidi leva jezno glavo."

Za sceni primerno umiritev teh poganskih ritmov je poskrbel kar na stopnice posedeni in s strani prisotnih profesionalnih muzikantov povsem nespremljani Tomaž Pengov, ki je na svoj tipično akustični način izpovedal več, kot so v celem obstoju izpovedale premnoge filharmonije. Prav neverjetno, kako te po enem samem akordu izpod čarobnih prstov tega bradatega gospoda sploh ne neprijetno zazebe v ledja in kako ti možgani povsem avtomatično preklopijo na razpredanja o raznih raztresenih ognjiščih in izpraznjenih kaščah. "Ko brez miru okrog divjam, prijatli vprašajo me, kam," bi se sicer povsem legitimno lahko glasil tudi začetek novega skoraj-hita izpod neutrudnega peresa Janeza Zmazka-Žana, vendar je Kam? v tej izvedbi vseeno segla naravnost do kosti. Akustika v svoji najbolj presunljivi in kristalni obliki. "Totalno isto kot vse njegovo," sva se veselo strinjala z zalo desno sosedo: "Ampak totalno isto na zelo fin način."

Oto Pestner, ki je napočil naslednji, je bil tako po nekem srečnem naključju vkleščen med dve odlični pesmi, tako da mu enkrat za spremembo bobničem ni uspelo povzročiti prevelike škode. Sledili so namreč sijajni Avtomobili, s svojim mračnim, zdaj-grem-pa-malo-posedet-ob-nagrobnik-svoje-drage zelo kvalitetnim popom (tokrat Slovo od mladosti), ki ga, zdaj ko so me po dolgih letih spet spomnili nanj, pravzaprav zelo pogrešam. Njihov problem je bil morda vedno v tem, da so jim manjkali tisti osnovni prepoznavni megahiti, vendar se po drugi strani ne spomnim enega samega primera, da bi postal kar naenkrat slabe volje, ko sem jih zaslišal na radiju. Kar je za slovensko sceno že zelo lep dosežek.

"Ne zmisli, de dih prve sapce bode odnesel to, kar misli so stvarile, pozabi koj nesreč prestanih škode, in ran, ki so se komej zacelile, dokler, de smo brez dna polnili sode, 'zuče nas v starjih letih časov sile. Zato, mladost! po tvoji temni zarji, srce zdihvalo bo mi, Bog te obvarji!" Kdo pravi, da mora biti solaža zapletena, da je dobra? To je bil najbolj eighties komad celega večera in Simon Le Bon na zgornjem desnem balkonu je od pretirano navdušenega ploskanja padel v parter, kjer ga je precej srečno ujel Paul Young, tako da sta lahko entuziazem nad pravkar zaključeno numero izrazila lepo družno.

Avtomobili so bili po pričakovanjih torej biser večera, za tiste, ki osemdesetih nemara ne marajo, pa je sledil večno žametni Lado Leskovar s Silo spomina. Bila je to klavirska balada, stara šola, toga medenica in samo rahlo orošene oči. Jebačko? Še kar. "Marsikdej, ko ti tvoj ljubi zapoje, sreče v ljubezni se baha vesel, v srcu te zbadajo pesmice moje, ki jih od njene nesreče sem pel."

Sčasoma je napočil tudi trenutek, ki smo se ga lahko najbolj bali, pa ni bilo tako hudo. Je to Thorn in My Side? Je to ženska z enim izmed najbolj simetričnih obrazov na svetu? So to Eurythmics? O ne, glej ga zlomka, to je vendar Aleksander Mežek s sploh ne pretirano rockabillyjevskim spremljevalnim orkestrom, in sicer izvajajo Trnovo, kraj nesrečnega imena. Ker je ključ večine zanimivih predstav izrazita nerazvlečenost, smo bili na tej točki že krepko čez polovico prireditve. Sledil je zaporedni četveroboj dam, ki so med seboj dajale za naslov dive večera. Prva je v spomin Andreja Smoleta pela Jerica Mrzel, izbrala si je formo francoskega šansona, pri katerem orglice seveda niso smele izostati, na platnu v ozadju pa so desetine in desetine malih svetlih kroglic uprizarjale poblazneli mali kalejdoskop, ob katerem smo lahko razmišljali o usodi, večnosti in podobnih rečeh.

Memento Mori v izvedbi Meri Avsenak se je, prikladno, začel na skrajno twinpeaksovski način, marsovci srečajo Jean-Michel Jarra in se skupaj odpravijo do mačka Murija, ki igra na bas, nakar se zadeva razživi v mešanico najbolj kvalitetnega izmed sluzastih poletnih terasastih napevov in prav srh vzbujajoče črne maše. "Dolgost življenja našega je kratka. Kaj znancov je zasula že lopata! Odprte noč in dan so groba vrata; al dneva ne pove nobena prat'ka." Čeprav bi bilo za duševno stanje papirja, na katerem je zapisan tako morbiden tekst, nemara bolje, če bi vanj zavili kakšno zelenjavo, je publika znala ceniti nastop prave performerke in ga je tudi ustrezno nagradilo s še posebej toplim aplavzom.

Po tej resnično izvrstni numeri sta se lahko Nezakonska mati Ditka Haberl, ki je na oder priskakljala v frfotajoči bakreni oblekici, in Dragica Kladnik - Dada z Elegijo svojim rojakom še tako trudili, vendar je bila titula dive preprosto že oddana. Kot predzadnji je nastopil sam Andrej Šifrer z naslovno pesmijo prireditve: s prej nevideno kombinacijo cenenih sončnih očal in sunkovite mimike torza je še najbolj spominjal na kakega ultrazvezdnika s TV Pinka, ki namesto o še vedno utripajoči pesnikovi pumpi poje o nedosegljivih lepojkah. Najbolj bizarno na vsem skupaj je bilo, da je bila točka, ko je poslušalec enkrat odmislil vse predsodke, zelo dobra - razgibana in doživeta. Naj mu bržkone zadnjič v življenju polaskam, gospod Andrej je bil za teh par minut spet tisti dobri stari, ki je bil vedno znova heroj malih velikih očk po raznih Živ-žavih, preden je dokončno osivel v na najbolj vulgaren možen način skomercializirano bledo kopijo nekoga, ki bi rad pel kot Jackson Browne.

Za konec so prišli na oder vsi trije voditeljski pari, vendar to na srečo ni pomenilo, da bodo svoj zoprni slogan ponovili trikrat. Navzoče so ob Zdravljici pozvali na noge, pa ne toliko zaradi himničnosti pesmi, temveč zaradi spoštovanja do moža, "ki je za Slovence naredil več kot kdorkoli drug". Zgledna masovka je bila to, na oder so prišli prav vsi nastopajoči in veselo rajali sem ter tja, dirigent je delal vedno nove navdušene piruete, pa tudi gledalci so ponosno poploskavali in kimali. Na koncu so bili vsi skupaj videti izjemno zadovoljni, čeprav so potem debate ob priložnosti primernem kozarčku rujnega z globokoumnega esteticizma zelo hitro zdrknile v vsebinsko območje recimo še ne najbolje prebavljene rižote z morskimi sadeži, ki da jo je ta-in-ta pomlaskal opoldne. Sam sem s prireditve odnesel vznemirljivi občutek, da se teksti našega znamenitega jezičnega dohtarja ob orkestralni spremljavi obnesejo bolje kot povprečna besedila slovenskih popevk, celo precej bolje - kar sicer ne pove veliko, nekaj pa verjetno že.