Mi vstajamo, jadramo!

Trideset let sicer na kozmični skali res ni dolga doba, za filmarje pa pomenijo te tri dekade še kako znaten izsek iz njihove ustvarjalne kariere. Samo predstavljate si torej lahko, kako vzhičeni so bili kreatorji nekdaj slovite in danes žal kar nekako pozabljene TV-serije Bratovščina sinjega galeba, ki so jo s pomočjo nekaj pozitivne iniciative in mnogo entuziastične požrtvovalnosti zdaj v lični pakungi izdali tudi na videokasetah. Prizorišče: ljubljanski jazz club Gajo. Prisotni: večina nekdanjih kratkohlačnih pomorščakov in kar nekaj tistih, ki so jim takrat iz zakulisja pomagali do bleska. Vzdušje: težko bi bilo bolj prijateljsko, kdorkoli je vstopil, se je moral najprej vsaj pet minut objemati z vsemi navzočimi.

Da bi podrli še tiste zadnje nostalgične bariere, je bilo treba prirediteljem seveda samo zavrteti eno izmed polurnih nadaljevanj, in ko so pokovci v zimzeleni uvodni špici hkrati dvigali zastavo in deklamirali udarno glavno temo, bi morali za merjenje prvinske otroške radosti in veselja med navzočimi izumiti neko povsem novo mersko enoto. Ko se je pod sijajnim poletnim soncem zmagovito pobleščal še zmagoviti napis SINJI GALEB, se je - pa ne samo izpod damskih očk - utrnila tudi kakšna solzica. Prvo, kar smo neposredno zatem uzrli na platnu, je bila seveda nepozabna čeljust Berta Sotlarja in spomini so začeli tudi vame pritekati kot po tekočem traku. Za mojo generacijo ni bila serija niti približno tako formativna, kot je bila nezamenljiva za tistih nekaj generacij prej, vendar se vseeno spomnim, da smo jo vsi gledali z velikim užitkom. Danes se sicer nihče ne spominja ničesar konkretnejšega, vsem pa je ostalo tistih nekaj vtisov, pravih praslik, ki nam, nanizane druga za drugo, vedno znova potrdijo vtis, da je šlo za fino zadevščino.

Lepi so taki spomini na otroška leta, in če sem ob predvajanju tega pradavnega, a vseeno privlačnega materiala počustvoval jaz, ki sem Bratovščino pred popoldanskim turnusom samo gledal na jutranjem programu slovenske televizije, kako so se morali potem šele počutiti nocoj zbrani gospodje in gospe, ki so ob soustvarjanju filmske verzije te resnično prisrčne fabule o korajži in poštenju bržkone preživeli eno najbolj magičnih poletij v svojem življenju. Prav vsak prizor so seveda navdušeno komentirali, najbolj hvaležna možna publika je to bila, ki je z ovacijami izpela hommage vsakemu, še tako obskurnemu članu igralske zasedbe, ki mu je nocoj do jazz kluba uspelo priromati samo s pomočjo videotraku. Seveda si lahko predstavljate, kako je vsaka šala požela vsaj šestkrat toliko nostalgičnega krohota, kot bi si ga objektivno zaslužila. Samo "Kaj pa imate tu? Je to kaj za pojest?" je bilo treba reči bucmastemu Juretu in že so se po tleh valjala celotna omizja.

Petindvajsetminutno četrto nadaljevanje je v bistvu minilo, kot bi mignil. Kolega Sarkič je na začetku sicer nekaj besno zavijal z očmi, pa ja ne bodo zavrteli cele, vendar se je pri izpostavljanju določenih stanovanjskih blokov (ki so znotraj posameznih panoramskih posnetkov s svojimi brutalnimi neosocialističnimi pročelji še kako delali napoto nakazani seliškarjevski obmorski brezčasnosti) v vsesplošno prešernost kaj kmalu vklopil tudi on in proti koncu sprožil tudi lepo število izjemno uspelih spontanih aplavzov. Glasno izraženi spomini so med posameznimi kadri kar deževali. Same zgodbe na tem mestu sicer ne bi obnavljali, čeprav niti ni ne vem kako kompleksna, je pa moč iz Bratovščine sinjega galeba nedvomno potegniti par zelo osnovnih življenjskih maksim - ki lahko še kako koristijo tudi modernemu človeku -, kot so na primer:

če si siromašen ribič, nikar ne igraj kart za denar, še manj pa jih igraj za ladjo, od katere je vsaj delno odvisno preživetje tvoje siromašne ribiške vasice;

ne zaupaj bertom sotlarjem tega sveta oziroma jim nikoli ne zaupaj prvič, temveč vedno šele drugič, ko so imeli pred tem dovolj časa za podrobno analizo svojih malopridnosti; takrat jim zaupaj nemudoma in s celim srcem, saj se čez noč prelevijo v tudi v svetovnem merilu naravnost fenomenalne očetovske figure,

sonči se brez majice s kratkimi rokavi, sicer boš videti na ekranu obupno smešen, če bo posamezen prizor od tebe zahteval, da ga odigraj oblečen v majico s še krajšimi rokavi.

Velika bratovščina

Tej direktni nostalgiji je sledila serija dvogovornih kramljanj, na oder so povabili vrsto takratnih članov ekipe, do svojih petih minut so prišli vsi organizatorji snemanja, direktorji fotografije in tonski tehniki. Nihče izmed njih ni imel seveda povedati prav nič zares zanimivega, razen tega, kako nepopisno lepo so se imeli med samim snemanjem, kar je bilo za nocojšnjo publiko seveda vedno znova več kot dovolj. Z vsako preteklo minuto je preteklo tudi toliko več vinca in bratovščina je postajala znova čedalje bolj pobratena. Vse skupaj je bil seveda samo za uvod za nadaljnje, mnogo manj formalno debatiranje o tem, kako nepopisno lepo so se imeli med samim snemanjem.

Sam sem ta manj formalni del porabil za to, da sem se pozanimal, kaj je v teh tridesetih letih nastalo iz fantičev, ki so bili nekoč za nekaj let idoli celega pokolenja. "Ta nadaljevanka je cela zgrajena na vrednotah, ki jih danes v vseh teh bum-bum vesternih in kriminalkah ni več videti," mi je zaupal krmar Miha, ki danes v neki firmi skrbi za odnose med zaposlenimi. "Pomoč, sodelovanje in druženje, to je takrat vse bilo. In upam, da še bo, da bo čim manj tega presnetega individualizma. Mi smo se imeli takrat čudovito, na snemanju smo doživljali naše prve ljubezni, potem so nam začele oboževalke pošiljati vse tiste slike ..."

Največ slik je dobil lepi Ivo, ki je danes arhitekt. "Obupno! Obupno je bilo!" se spominja ujme tinejdžerskih gorečih src danes: "Na vrhuncu sem jih dobil tudi po več kot sto na dan. Te stvari je urejala kar moja mama, začela je zelo vestno, ampak je postalo kmalu preveč tudi zanjo. Je bilo kar malce naporno - če sem mogel, sem se kar izognil." S temi pismi so bili bombardirani prav vsi, tudi bucko Jure, ki je bil takrat videti kot hodeča reklama za viki kremo, vendar se mu je uspelo vmes odvečnim kilogramom lepo izogniti. Danes je planer proizvodnje: "Eno nepozabno doživetje iz mladosti je bilo to za nas, poleg tega zna danes moj mlajši sin pol dialogov iz nadaljevanke na pamet. Očijeve normalno vse. Mi smo snemanje vzeli kot ene super počitnice. Nihče nas ni sekiral. Ko se je delalo, se je delalo, drugače smo bili pa predvsem v puberteti." In prav tej celi generaciji takratnih pubertetnikov je teh ponovno izdanih dvesto minut morskega idealizma tudi namenjenih. Družno jim lahko zaželimo čim več prekrasnih obujenih spominov, čeprav bodo dolgoročno vseeno zmagali vsi tisti bum-bum vesterni in kriminalke.