Kako stlačiti slona v mišjo luknjo

"Programska zasnova predlaganega posega v Tivoli je sporna, vprašljiv je velikostni razred posega, vsebina objekta je v neskladju z obstoječimi prostorskimi akti, ti pa so za nameček v neskladju z mestnimi in državnimi akti in obveznimi izhodišči državnega plana," komentira zaplete in debate z mestnimi strukturami, ki trajajo že leto in pol, mag. Aleš Bizjak, predsednik Društva krajinskih arhitektov, društva, ki je ta teden ustavnemu sodišču predložilo pobudo za oceno zakonitosti odloka PUP za območje urejanja CR 3/3 kopališča Ilirija. "Gre torej za trojno neskladje. Mesto je sicer pred dvema letoma in pol razgrnilo Prostorske ureditvene pogoje (PUP) za urejanje območja kopališča Ilirija, a je bil takrat odziv prebivalstva in stroke prešibak. Razgrnitev je potekala v stilu: čim bolj neopazno, na tiho in v zadnji sobici velike hiše mestnih uradov. PUP so bili sprejeti, kljub temu da so v nasprotju z mestnimi in državnimi akti. Sedanji načrti mesta na lokaciji kopališča Ilirija so torej v nasprotju z odlokom, ki ga je mesto sprejelo pred dvema letoma. Gre tudi za to, da so v natečajnih izhodiščih programsko predimenzionirali projekt, tako nekako, kot če bi želel stlačiti slona v mišjo luknjo. In ne nazadnje gre tudi za postopkovne kršitve, kajti MOL je sama izdelala PUP, po pravilih pa bi jih morala dati izdelati zunanjemu, za taka dela pooblaščenemu izvajalcu. Skratka, velika zmešnjava, in takšne igre se stroka, v tem primeru združena v strokovnih društvih, ne more iti in se je tudi ne sme!"

Če bo pobuda pozitivno obravnavana na ustavnem sodišču, to pomeni razveljavitev prostorskega akta, pomeni, da se morajo na novo izdelati prostorskoureditveni pogoji in da bodo imeli stroke (urbanizem, arhitektura, krajinska arhitektura) in meščani Ljubljane še enkrat možnost vplivati na zakonske določitve v zvezi z urejanjem tega prostora.

Zgodovina zapleta

"Spoštovana gospa Županja," so zapisala vsa tri društva (Društvo arhitektov, Društvo urbanistov in Društvo krajinskih arhitektov) 16. maja 2000 na povabilu za javni pretres prostorskega plana lokacije bazena Ilirija, "Tivoli je dragocena mestna vrednota ne le za strokovno, ampak tudi za splošno javnost. Že s tem dejstvom je dovolj utemeljena zahteva po javnem arhitekturnem natečaju. V zvezi z nameravanimi posegi v občutljivo obrobje Tivolija pa so se odprla tudi kočljiva urbanistična vprašanja, ki jih je dolžna razrešiti občina in ne investitor, saj gre za javni interes." Zaradi tega so strokovna društva predlagala dvostopenjski natečaj, najprej za urbanistično poizvedbo in v drugi fazi še za arhitektonsko rešitev. Mestna občina Ljubljana pa je 6. julija 2000 razpisala javni anonimni enostopenjski državni natečaj v dveh delih: urbanistični anketni natečaj za širše območje pasu ob Tivolskem parku in arhitekturni projektni natečaj za pridobitev projektne rešitve. Imenovana je bila tudi žirija, postavljeni so bili roki in navedene nagrade. Vsa tri strokovna društva so se takoj odzvala na ta natečaj z oglasom, ki so ga morala plačati, saj mediji niso bili zaintresirani za drugačno obliko. Oglas je bil naslovljen kot obvestilo politiki, javnosti in poziv strokovnjakom (arhitektom, urbanistom, krajinskim arhitektom), naj se v skladu z moralnim kodeksom arhitektov ne odzovejo na razpisani natečaj. Razpis so spodbijali zaradi njegove neskladnosti s pravilnikom o izvajanju natečajev in hkrati še enkrat razložili javnosti, da društva zaradi nepopustljivosti naročnika niso mogla privoliti v imenovanje svojih članov v žirijo takega razpisa. Zato je bila njihova skupna krovna Inženirska zbornica Slovenije (IZS/MSA) prisiljena odstopiti od že podpisane pogodbe. Razpisani natečaj je bil tako organiziran brez sodelovanja vseh strok.

Pred ustavno sodišče

Po vseh peripetijah so Društvo krajinskih arhitektov, Ljubljana in drugi pobudniki (člani društva arhitektov, društva urbanistov in posamezniki, meščani) v skladu s 24. členom Zakona o ustavnem sodišču vložili pobudo za začetek postopka ocene ustavnosti in zakonitosti odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje CR3/3 Kopališča Ilirija (Ur. l. RS 22/98) Mestne občine Ljubljana. Predlagajo, da ustavno sodišče začne postopek presoje zakonitosti navedenega odloka ter odlok kot nezakonit razveljavi in da do končne odločitve tudi zadrži izvrševanje navedenega odloka. Vendar, natečaj je bil razpisan, MOL in Ljubljanski zavod za izgradnjo Ljubljane (ZIL) mrzlično delata naprej. Kako potekajo priprave, smo želeli izvedeti od inž. Nestorja Mankoča, direktorja ZIL inženiringa, torej predstavnika investitorske hiše in direktorja plavalnega kluba Ilirija, a je žal še vedno v Avstraliji in tudi inž. Igor Jurančič, načelnik Oddelka za urbanizem in okolje Mesta Ljubljana, je še na dopustu. Uspelo nam je dobiti izjavo Tatjane Katana, vodje projekta "CR 3/3 Kopališče Ilirija" v ZIL Inženiringu, ki na podlagi pogodbe z MOL vodi vse aktivnosti, potrebne za izvedbo graditve na območju urejanja Kopališče Ilirija: "Takoj po sprejetju prostorskih ureditvenih pogojev (PUP) za območje CR 3/3 Kopališče Ilirija (februarja 1998), na podlagi katerih je možno na tem območju zgraditi podzemno parkirno hišo za 1200 do 1300 parkirnih mest, nadomestne telovadnice za Športno društvo Narodni dom, pokrit olimpijski bazen ter dopolnilni kompatibilni program z ustrezno ponudbo, ki sodi na to lokacijo v mestnem središču, je Mestna občina Ljubljana (MOL) povabila k sodelovanju Inženirsko zbornico Slovenije (IZS), ker PUP zahtevajo, da je treba za pridobitev arhitekturne rešitve prenove kopališča ali njegove popolne rekonstrukcije in gradnjo telovadnice izvesti javni arhitekturni natečaj. V času usklajevanja vsebine, oblike in obsega natečaja je MOL na predlog IZS razširila projektni natečaj na celotno območje CR 3/3 in dodala temu delu natečaja še urbanistični anketni natečaj za širše območje stičnega pasu mesta s parkom Tivoli in oblikovanje križišča pri Delavskem domu. Za izvedbo tako usklajenega natečaja v dveh delih je IZS podpisala z MOL pogodbo avgusta 1999, s tem da bo člane žirije s svoje strani sporočila naknadno. 21. aprila 2000 je IZS pisno sporočila MOL, da odstopa od pogodbe za izvedbo natečaja, ker ni v stanju zagotoviti ustrezne žirije. Zaradi tega je bila MOL prisiljena, da izpelje natečaj brez sodelovanja IZS. Do 15. septembra, ko je potekel rok za dvig natečajnega gradiva, se je odzvalo osem domačih arhitektov, Oddelek za urbanizem MOL pa je v dogovoru še z nekaj arhitekti iz tujine. Rok za oddajo del za prvi del natečaja, to je urbanistično anketni natečaj za širše območje stičnega pasu mesta s parkom Tivoli in oblikovanje križišča pri Delavskem domu, je 3. november 2000. Morebitne dodatne usmeritve za drugi del natečaja, za arhitekturni, bo ocenjevalna žirija posredovala natečajnikom najpozneje do 6. decembra. Rok za oddajo del za ta del natečaja pa je 23. februar 2001." Tako gospa Katana, ki je prav gotovo najbolj posvečena v skrivnosti poteka sedanjih aktivnosti.

Investitorji

V tem trenutku se še ne ve, koliko bo celotna investicija stala in kdo so investitorji. Ali je zgolj Mesto Ljubljana in davkoplačevalci? Kolikšen je del zasebnega kapitala? Ali gre za tuje investitorje ali zgolj za domači kapital? Vendar se zdi, da bi ob tako velikem in programsko obsežnem projektu že danes morali poznati finančne vire in vsaj del denarja bi že moral biti zagotovljen. Gospa Katana pravi: "Interes potencialnih investitorjev je še vedno enak kot pred dvema letoma. Glavnina projekta je pravzaprav podzemna parkirno-garažna hiša in nadomestni prostori za telovadnice v Narodnem domu. Ko bo znana projektna rešitev, bo Mesto Ljubljana določilo koncesionarja. Ali bo to domači ali tuji, je stvar ponudbe, za ostale prostore spremljevalne vsebine pa investitorji še niso povsem znani. Predlog vsebine in dejavnosti teh prostorov bodo dali udeleženci natečaja, upoštevajoč specifiko prostora in kompletnost ponudbe tovrstnega športno-rekreacijskega objekta ter tudi ekonomiko." Vse kaže na to, da se celotni projekt Ilirija odvija brez dolgoročne vizije razvoja mestnega prostora, niso znani investitorji ali pa se pravi investitorji javnosti prikrivajo. Vendar zakaj in v čigavem interesu? Na koncu lahko ugotovimo, da je lobiranje ozkih interesov pripeljalo Mestno občino do kršenja zakonov in o tem natančno govori pri ustavnem sodišču vložena pobuda. Gre za neskladje s prostorskimi planskimi akti Mestne občine in za neskladje z izhodišči Dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana Republike Slovenije (Ur. l. RS, št.11/99) o varovanju naravne in kulturne dediščine in s tem v nasprotju z 9. členom ZUN in tudi za neskladje z obveznimi izhodišči za državno planiranje. In nenazadnje so bili Park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib z mestnim odlokom razglašeni za naravno znamenitost, zavarovano kot krajinski park oziroma naravni rezervat, citiramo: "Za Tivoli, spomenik oblikovane narave, velja dodaten varstveni režim, ki prepoveduje spreminjanje okolice spomenika, tako da bi bil ta prizadet. Zlasti je prepovedano zapiranje značilnih pogledov, obzidavanje, rušenje arhitektonskih in krajinskih prvin spomeniške narave." In v tem stavku tiči izvirna prepoved. Namreč želje za novi kompleks Ilirija govorijo o 12 metrov visokem kubusu, ki naj bi bil postavljen na rob Tivolija, njegove stene pa bi prekrili z billboardi. Mar tičijo vsi investitorji za oziroma na billbordih? Ali je na delu predvsem interes kapitala in so plavalci prevzeli le vlogo maske? Lokacija starega bazena Ilirija se zdi investitorjem optimalna, plavalci si želijo bazen olimpijskih razsežnosti (50 m) kjerkoli že.

Pogoji za vrhunski šport

Našim profesionalnim plavalcem privoščimo in želimo optimalne razmere za treninge. Morda si tudi meščani Ljubljane želijo tako kvaliteten in lep športni objekt, vendar na ustrezni lokaciji in v arhitektonski ter konstrukcijski odličnosti, kot je sydneyjski Aquatic center arhitekta Philipa Coxa, dokončan leta 1994. Aleš Bizjak pravi: "Naj Ljubljana le zgradi športni campus, kjer bodo visoko profesionalne razmere za vse zvrsti športa, kjer bo popolni servis. Vendar ta campus, z atletskimi progami, olimpijskim bazenom, telovadnicami, različnimi igrišči, športnimi halami itd. pač ne more biti v središču mesta! V majhni srednjeevropski prestolnici je gradnja mega bazena in multifunkcionalnega športnega centra na stiku med centralnim mestnim parkom in strogim centrom mesta ter zgodovinskim jedrom več kot sporna. Velik problem Ljubljane so seveda promet in parkirne površine, in dokler teh primarnih problemov mesto ne bo rešilo, se bo dušilo v pločevinastih krčih. Velike parkirne hiše sodijo v bližino novega ljubljanskega ringa, ne pa v mestno središče ali celo v park Tivoli. Tudi lokaciji za olimpijski bazen in omenjeni športni campus sta primernejši v bližini ringa in tako dostopnejša za obiskovalce športnih prireditev državnega in mednarodnega pomena."

O javnem interesu pa na drugi strani govorijo tudi privrženci gradnje tega športnega multifunkcionalnega objekta. Predstavniki športnega društva Narodni dom trdijo, da je Narodni dom lastnik zemljišča, kjer stoji staro kopališče Ilirija, imenovano tudi letno telovadišče. Že nekaj let si prizadevajo, da bi na tem zemljišču zgradili nadomestne prostore za sedanje, ki jih zasedajo v stavbi Narodnega doma oziroma Narodne galerije. Predsednik društva Narodni dom, Dejan Crnek, nam je naštel štiri točke v prid gradnji novega športnega objekta na lokaciji Ilirije:

1. Nadomestni prostori za ŠD Narodni dom, kar pomeni izpraznitev starih prostorov in možnost, da se konča prenova Narodne galerije.

2. Rešitev problema izvajanja programa športne vzgoje na Ekonomski šoli v Ljubljani, ki nima svoje telovadnice in gostuje v Narodnem domu.

3. Posodobitev kopališča Ilirija.

4. Gradnja garažne hiše, ki bi omogočila končno urejanje problematike mirujočega prometa v Ljubljani.

Nedvomno je prostorska stiska ŠD Narodni dom nevzdržna, društvo ima 1500 članov in večina jih je doma iz centra mesta. Vendar se zdi, kot da primerjamo neprimerljivo. Urbanisti, arhitekti in krajinski arhitekti govorijo o načrtnem razvoju in viziji mesta, športniki govorijo o parcialnih interesih, o prostorskih stiskah srednje šole, o 1500 rekreativcev društva in o Narodni galeriji. Investitorji želijo veliko parkirno hišo in nekaj tisoč površin za trgovine in lokale, slovenski vrhunski športniki si želijo olimpijski bazen. Kolizija interesov? Tisti, ki mora ta zaplet rešiti v prid vseh, predvsem pa skrbeti za smotrn in kakovosten razvoj mesta, pa je seveda Mestna občina Ljubljana.

Aleš Bizjak pravi, da društva nočejo prevzeti vloge partybreakersov. Niso proti bazenu, niso proti plavalcem, so le zastopniki ceha, ki morajo celostno stati za stroko. Nočejo, da bi jih kdo čez leta pocukal za rokav, pokazal na pozidani mestni park in billboarde, ki bodo zakrili ves pogled na park Tivoli, in rekel, le kaj ste počeli takrat, ko so padale odločitve! Hkrati pa nočejo, da bi jim kdo drug očital, da so s tem, ko so se uprli gradnji multifunkcionalnega športnega objekta v centru mesta, preprečili, da bi mesto pridobilo bazen olimpijskih razsežnosti. Prav zaradi tega so potrebovali pravno osnovo, ki je razgrnjena v pobudi za oceno zakonitosti, kajti pri tem "ilirskem projektu" je bilo storjenih preveč napak in preveč kršitev.