Veslaška tradicija

Leta 1912 je na petih olimpijskih igrah v Stockholmu sodeloval Rudolf Cvetko in v sabljanju v ekipnem tekmovanju osvojil srebrno kolajno. Nastopil je sicer v moštvu habsburške monarhije, toda Slovenci od takrat veselo preštevamo svoje kolajne. Do danes smo jih osvojili že 39. V evforiji preštevanja kolajn bi lahko našteli marsikatero več, če bi tudi športnike, tako kot številne umetnike ali dobrotnike, ki so se pač rodili na sončni strani Alp, poslovenili. Tako kot smo pred leti Antonia Caccia, moža, ki je Savudrijski polotok podaril občini Piran, čez noč prekrstili v Toneta Kačo. Vsaj dosledni prevajalci bi lahko bili in ga preimenovali v Antona Lovca. Morda bi pa bilo dovolj že to, da bi istrskim veslačem priznali vsaj, da so bili avtohtoni prebivalci slovenskih mest, tako kot je Giuseppe Tartini lahko Pirančan, čeprav je ustvarjal drugje.

Bi se za dve kolajni več izplačalo posloveniti nekaj ljudi? Kje pa! S tem bi zagotovo ogrozili identiteto večinskega naroda, žalili bi sveta nacionalna čustva, ponaredili zgodovino in celo tako delali vtis, da je ozemlje države, kjer so se rodili olimpijski zmagovalci, še zmeraj sporno.

Zlati Pullino

Menda je v obdobju med obema vojnama veljalo, da četverec s krmarjem iz Izole ali Kopra, ki zmaga v medsebojnem obračunu veslačev iz teh mest, postane olimpijski prvak. Leta 1928 so Izolčani v Amsterdamu osvojili zlato, Koprčani pa štiri leta kasneje v Los Angelesu srebro.

Veslaški klub Pullino so v Izoli ustanovili leta 1925. Pullino je ime podmornice, na kateri je leta 1916 potonil italijanski heroj Nazario Sauro. Izolski četverec s posadko, ki so jo sestavljali Giovanni Delise, Nicolo Vittori, Giliante D'Este, Valerio Perentin in krmar Renato Perentino, je leta 1928 zmagal na italijanskem prvenstvu in se uvrstil na olimpijske igre v Amsterdamu. Devetnajstletnih Izolčanov na Nizozemskem nihče ni imel za favorite, saj so bili menda premladi in premalo izkušeni, povrhu pa še prvič daleč stran od doma. Baje so v Amsterdamu prvič videli Japonce in jih, vsaj tako so pisali časopisi, zamenjali za palčke. Kakorkoli že, Pullinov četverec je poskrbel - takrat so temu rekli tako - za čudež. V predtekmovanju je izločil favorizirane Nemce, v finalu pa za nekaj dolžin čolna premagal Švicarje in tako Italiji priboril prvo olimpijsko zlato v četvercu s krmarjem. Po olimpijskih igrah je posadko seveda sprejel Mussolini.

Štiri leta kasneje se za izolski čoln ni izteklo ravno vse po načrtih. Na italijanskih kvalifikacijah za olimpijske igre v Los Angelesu je Izolčane premagal čoln koprskega Libertasa. O olimpijskem finalu koprske posadke znajo ostareli ezuli še danes veliko povedati. Ne glede na to, da takrat še ni bilo televizije in so finale videli le na kakšni fotografiji v časopisu, so prepričani, da so jih sodniki ogoljufali za zlato. V finalu so se pomerili s ponovno favoriziranimi Nemci. V cilj so menda priveslali hkrati, in sicer tako sinhrono, da je bilo nemogoče presoditi, kateri čoln se je prvi dotaknil ciljnega traku. Seveda so bili oboji prepričani o svoji zmagi, Koprčani še toliko bolj, saj so dan prej Nemce premagali v kvalifikacijah. Sodniška presoja je bila jasna. Nemci so prišli v cilj nekaj centimetrov prej. Na ameriških olimpijskih igrah pa je veslal še en izolski veslač, Giuliano D'Este, tekmovalec, ki je v italijanskem četvercu brez krmarja osvojil bronasto kolajno.

Čez štiri leta se je na igre v Berlinu ponovno uvrstil izolski četverec s krmarjem z nekoliko spremenjeno posadko. Veljali so za nesporne favorite, vendar jim je tako kot večini športnikov, ki na velika tekmovanja prihajajo iz naših koncev, menda zmanjkalo športne sreče oziroma jim sreča takrat ni podala roke. Čeprav v Berlinu vsaj med igrami ni razsajala nobena viroza, je novi član posadke Umberto Vittori nepričakovano zbolel. Kljub vročini več kot 39 stopinj je vseeno poskusil. Kot temu radi rečemo, na regati so ga izdale moči. Izolčani so izpadli iz nadaljnjega tekmovanja. Kljub porazu so jim v Izoli pripravili veliko slavje, le k Mussoliniju na sprejem tokrat niso bili vabljeni.

Sicer pa je izolski četverec na regatah zmagoval do druge svetovne vojne. Do leta 1950 so čolni izolskega Pullina zmagovali na blejskih regatah. Leta 1951 je moral klub spremeniti ime. Poimenovali so ga po olimpioniku Giovanniju Deliesu, ki je umrl v avtomobilski nesreči takoj po vojni. Klub z novim imenom ni več zmagoval s četvercem, ampak z osmercem; ta je zmagoval od Bleda do Dunaja, Maribora in Beograda. Leta 1955 so vsi izolski veslači, tako kot 95 odstotkov preostalih Izolčanov, s culo na rami optirali v Italijo. Klub Pullino so preselili v Milje, kjer še danes vzgajajo nove talente v upanju, da se bo zlata olimpijska doba ponovila. Štirje izolski zlati olimpioniki, ki so se razkropili po vsej Italiji od Sicilije do Trsta, so po letu 1960 vzgojili kar nekaj italijanskih prvakov. V Izoli so ustanovili nov veslaški klub, ki priznava, da ni naslednik zlatega Pullina, temveč le klub, ki nadaljuje veslanje v Izoli.