Glasbeniki, osli, psi in drugi

"Kaj naredi zgodnje vstajanje iz ljudi, ki tega sicer niso vajeni ..." "Ja, v glavnem jih poneumlja." Tako se začne "snemalni" dan na Hvaru: z zajtrkom ob osmih, ob prepevanju Muce, ki nagaja, in izmenjavi mnenj o prejšnjem dnevu. "Mene obhaja mrzlica, če samo pomislim, kaj bi bilo, če bi igral v pravem hollywoodskem filmu. Če bi moral večkrat skočiti pod kakšen avto, zato ker bi se prvič in drugič znašel pod napačnim kolesom," pravi Žiga Golob, ki v tem črno-belem filmu igra enega od štirih glasbenikov, glavnih junakov. Sicer pa kontrabasa ne igra samo v filmu, ampak si z njim služi kruh tudi v vsakdanjem življenju. "Ko se po takem snemanju vrnem domov, nepretrgano spim vsaj en dan," nadaljuje Žiga Koritnik. Fotografira in snema z največjo kamero od šestih, ki jih uporabljajo, drugače pa je zaposlen na TV Slovenija. V pogovor se vmeša lastnica hiše, v kateri stanuje klapa: "Joj, vi vegetarijanci ste tako problematični ljudje. Le s čim naj vas hranim?"

Prevlada vegetarijancev pri nastajanju enknapovskih filmov se ponavlja iz snemanja v snemanje. Pri vseh treh dosedanjih filmih. Avtor ideje tega in drugih filmov in plesnih predstav, koreograf, plesalec, direktor, občasno tudi snemalec Iztok Kovač je po besedah enknapovcev najbolj enknapovski.

Žiga ne igra samo glasbenika, ampak tudi čudaka, ki ob naročilu česar koli zmeraj naroči pet vrst, pa naj bo to kava ali vino. In to od najtemnejše do najsvetlejše barve. Žiga, ki se v filmu ves čas vozi po cestah, pri snemanju še najbolj trpi. Kontrabas ni kamuflaža, ampak njegov pravi inštrument, ime mu je František in tehta približno 12 kilogramov, ki jih Žiga - z zelo primernim priimkom za umetniško kariero - Golob vse snemanje nosi na svojem hrbtu brez prevleke in prenaša občasne popadke snemalne ekipe, katere člani se na vsak način hočejo dotikati tega bleščečega glasbila ali zaigrati nanj. Kruno Levačić iz Zagreba igra drugega glasbenika - bobnarja, ki se boji oblakov. Ko nebo zameglijo puhasti sovražniki, hodi od drevesa do drevesa, uporablja jih za orientacijo. Teo Martinović iz Dubrovnika, tretji glasbenik, ki igra klaviature/sintetizator, ima rad travo, pa ne tisto, na katero ste najprej pomislili. Različne vrste trav rad nosi s sabo in ne ve, kaj naj bi z njimi. Četrti član skupine je pevec Aleš Hadalin (doma iz Dutovelj), ki sodeluje z Iztokom Kovačem že več let in se pojavlja tudi v dveh filmih iz Trbovelj, ki ju Iztok namerava skupaj s filmom iz Dalmacije zmontirati v celovečerec. Aleš, kot pravi, igra samega sebe. Človeka, ki ima težave z vidom, ki veliko hodi pod električnimi žicami in poje džezovske standarde. Po scenariju so vsi štirje odprti ljudje, ki se stvarem zelo čudijo. Ob srečanju vržejo igralne kocke in tako določijo, kje se bodo sešli naslednjič. Do kraja srečanja potujejo vsak na svoj način: Aleš pod električno napeljavo, Kruno od drevesa do drevesa, Teo od grmovja do grmovja ob kamnitih zidovih, mocirah, in najbolj moderni Žiga po navadni cesti.

Po zajtrku se je ekipa napotila v mestece, kjer so največ snemali. V kraj Grablje, ki leži v notranjosti, ne pri morju, v umirajoče mesto, ki šteje približno 20 prebivalcev (večinoma starejše ženske v črnem) in več starih zapuščenih hiš, zgrajenih v sredozemskem slogu. Usedem se v Iztokov avto in vprašam, ali se moram pripeti. "Na Hvaru se je treba odpeti!" mi odgovori. Razpoloženje pokvari najbolj ciničen član ekipe: "Zato, da čim prej skočiš ven, če avto zleti s ceste v prepad!"

Zverina

Prvič smo se ustavili takoj po izhodu iz mesta Hvara: snemamo prihod Žiga v starem fičku. Take zverine, kakršen je ta fičo, se ne da zrežirati, lahko ga le najdete kje na odpadu. Iztok pa si je avto, še v voznem stanju, sposodil od lastnika gostilne, v kateri je ekipa dan prej večerjala in posnela nekaj scen s pojočimi domačini. Obledela in odrgnjena rdeča barva z modrimi napisi tipa BMW, slavna zgodovina, ki se kaže v izboklinah na strehi in vratih, za vse to bi morali igralci zahtevati dodatek za kaskaderstvo. Režiser Dan Oki, ki predava na splitski akademiji za vizualne komunikacije, Iztok in lastnik so kakšnih 15 minut porabili samo za to, da so v avto spravili kontrabas, ki je bil občutno večji od prostornine vozila. Nato se je Žiga ob ploskanju prisotnih zapeljal naprej. Ko pa se je moral obrniti, je zaradi nemirnega bencina v žrelu zverine skoraj zletel s ceste strmo po hribu navzdol. Hoteli smo mu pomagati ročno in je šlo. Tačas je izza oblakov pokukalo sonce in vsi neudeleženi pri snemanju so se razkropili naokrog (obiskovanje kakršnega koli lokala ni bilo možno, saj smo bili več kilometrov stran od civilizacije). Tonski mojstri so v diskontnih količinah nabirali rožmarin. Drugi so se pogajali o užitnosti rdečih jagod, ki so rasle na grmu, pod katerim sta za kamero pozirala še dva glasbenika in se kljub pihanju vetra valjala po asfaltu. Nekdo je zaspal na sedežih v kombiju. Nato je v mir in tišino snemanja nenadoma vdrl starejši gospod v obleki in okrog sebe takoj zbral množico začudenih poslušalcev.

Izkazalo se je, da je to župan Hvara, ki nas je poiskal zaradi pritožb prebivalcev Grabelj. Oziroma, po domnevah enknapovskega organizatorja Jaka Šimenca, prebivalk. Dan poprej je ekipa snemala pred grabeljsko cerkvijo. Za potrebe filma so kooperativni domačini pripeljali pred vhod dva osla, ki sta tam dokaj mirno stala, dokler nista skočila drug v drugega. Starejši vaščanki, ki sta prav takrat šli k maši, sta bili neizmerno nezadovoljni s početjem oslov, pa tudi s tem, da so ju nepričakovano snemali. Kot je kasneje rekel župan, naj bi šlo za oskrunitev cerkve, zato naj teh posnetkov ne bi uporabili v filmu. Uh, skoraj tako kot v dobrih starih časih vsesplošnega cenzuriranja. A tokrat brez zapletov, mestna oblast se je omejila le na opozorilo.

Klepet

Na poti v Grablje smo se zaradi snemanja posameznih kadrov še večkrat ustavili. Nekateri so delali, drugi srkali različne tekočine, pokadilo se je veliko cigaret. Kaj češ, saj so vsi del ekipe; tudi če imajo dela le za eno uro, morajo biti prisotni ves čas, čeprav v spečem stanju. Kostumograf Uroš Belantič, ki je študiral modo na visoki šoli uporabnih umetnosti na Dunaju, sploh ni načrtoval tega službenega potovanja na Hvar. Vendar igralci niso mogli do njega v Ljubljano in tako se je moral prav za svoj 25. rojstni dan z vsemi delovnimi pripomočki (s sabo je imel celo likalno desko) zapeljati na otok. "Kruna in Tea pred snemanjem sploh nisem videl, oblekel sem ju na kraju samem. To mi je všeč, ker skupaj z igralci ustvarjamo značaj lika, ki se izraža v obleki," med snemanjem razloži Uroš. Zadnje čase se največ ukvarja s televizijskimi reklamami, namerava pa odpreti tudi svoj atelje. Pevec in igralec Aleš Hadalin si ravno tako prizadeva za samostojnost, pred kratkim je zapustil skupino Tantadruj: "Imam to srečo, da lahko, če mi stvar ni všeč, ne delam. Pri tem filmu sodelujem, ker mi je všeč, ker je nekaj novega. Ne morem si sam izmisliti koncepta in ga izpeljati do konca. Rad imam naloge, rad delam v skupini. Poleg tega stvari lahko odnesem s sabo, pa naj je to uporaba posnetkov pri mojem nadaljnjem delu ali nov način dela." Iztoku Kovaču se že mudi, meni, da smo predolgo snemali na cesti: "Ob takem snemanju nikoli ni dovolj časa, pa to ni zato, ker bi zamujali. Če bi imeli več kot štiri dni, bi poskusili več stvari, saj je scenarij le osnutek, ki ga je treba prilagoditi lokaciji in idejam, ki se pojavljajo sproti. Lokacija se je, kljub mojim strahovom pred snemanjem zunaj Trbovelj, izkazala za izjemno fotogenično."

Žiga jaha Sokola

Končno smo prišli v Grablje. Po snemalni knjigi naj bi sledila scena "Žiga s kontrabasom jaha Sokola". Sokol je okoli 30 let star osel, ki je imel na sebi že najrazličnejše predstavnike flore in favne. Še preden se je Žiga lotil osnovne naloge - petja na oslu v ozki ulici - je kakih pet do osem minut z njim vzpostavljal diplomatski odnos. Osel je, čisto drugače od ljudi, ki so jih ves čas motile kure, ki so se jim motale pod nogami, stvari prenašal mirno. Potem se je režiser začel pritoževati, da Žigova roka leži na kontrabasu nenaravno. "Pa p...., saj komaj sedim na njem!" je proseče zavpil Žiga. Ta čas se je Lado, mlajši Sokolov kolega, očitno zaljubil v kontrabasov kovček, ki je obležal pod drevesi. Z vzvratno hojo se mu je z zadkom približal in že dvignil rep, da bi naredil nekaj dišečih kroglic na prevleko, a so ga pravočasno umaknili. Tudi Lado je imel par svojih zvezdniških trenutkov, vendar jih ni znal izkoristiti najbolje. Med slikanjem so ga najbolj zanimale fotografove oranžne hlače, tako da jih je poskusil celo žvečiti.

Če boste kdaj snemali film in boste želeli pridobiti naklonjenost kritikov ženskega spola, jim morate v svojem filmu ponuditi vlogo. Čeprav bo manjša, celo statistična, bodite prepričani, da bo potem o vas slišati same hvalnice. Saj si je vsaka ženska vsaj enkrat želela biti igralka, meni pa se je zgodilo, da sem celo igrala, dobila sem vlogo statistke. "Ksenja ima dva repa na glavi. Odigrala bo kmetico z vasi," toliko o mojem videzu, ponudili mi niso nobenega kostuma. O moji igralski karieri je odločil Iztok, ko smo snemali srečanje glasbenikov v grabeljskem kulturnem domu v ženski družbi. V tem zapuščenem klubu ni dišalo niti po socializmu, tam je bil vonj z začetka prejšnjega stoletja in priznanje iz leta 1955 za "sakupljanje ljekovitog bilja". Ekipo so še naprej zasledovale živali, tokrat je bil to zelo komunikativen pes, ki se je ulegel na sprednji sedež avtomobila in se kljub grožnjam fotografa in drugih ni hotel premakniti. Ob sončnem zahodu so tri domačinke skupaj z mano stopile v klub in se usedle na klopco. Fantje so začeli igrati, starejša gospa v športnih supergah in z velikimi očali, ki so bila hit v šestdesetih letih, pa je nemirno obračala glavo, ker so jo motile kamere. Še preden so glasbeniki končali, je zavpila: "Gotovo!" Tovrstne džezovske variacije so bile zanjo predolgočasne in kljub vznemirljivosti dogajanja je hotela čim prej domov. Jaz pa sem se ubadala s tem, da bi bila čim bolj naravna.

Kopanje

Ob koncu dneva so bili vsi tako utrujeni, da so tradicionalni večerni sestanek odpovedali, a se zato za naslednji dan dogovorili za start že ob 6.45. V načrtu je bil sklepni prizor, v katerem se Aleš, ki zmeraj hodi pod električno napeljavo, znajde na robu otoka, kjer ga žice popeljejo v vodo. V Iztokovem slogu torej, saj je sam na koncu filma Vrtoglavi ptič splezal na rob dimnika v Trbovljah, ki je menda najvišji v Evropi, in v plesu uprizoril ptiča. "Veličasten konec," pravim organizatorju Jaku. "Seveda, na betonu je tako spolzko, in to prav tam, kjer še ni toliko vode, da bo Aleš v svojih supergah gotovo padel, in to z glavo na beton. Tudi to bo veličasten konec," mi odgovori. Kdo pa bo odgovoren? "Zavarovali smo celotno snemanje." Tudi režiser je v skrbeh in začne prepričevati Iztoka, naj gre Aleš po pesku, saj se da stvari zmontirati. Podpira ga vsa ekipa. Kostumograf v grmovju na videz popolnoma mirnega Aleša pripravlja za hladno kopel v obleki, popravlja mu ovratnik in namešča očala tako, da se v vodi ne bi izgubila. Iztok pa s trdim glasom pove, da bo Aleš šel tam, kjer so načrtovali, in pika. "Uh, kakšen je postal na koncu snemanja," se sliši iz vrst zaskrbljenih. Aleš s svojimi čudnimi koraki, ob pozornosti šestih kamer začne počasi hoditi proti vodi. Ko Aleš srečno zaplava, ne sliši vzdiha olajšanja. Ker pa Aleš tudi z očali vidi slabo, zaplava v napačno smer, tako da je že slišati razočaranje snemalca. Ko Aleš pokuka iz mrzle vode in si zaželi, da bi se preoblekel, ga takoj prosijo, naj zaplava še enkrat. In zadeva se ponovi. "Daj še, še, plavaj, dokler lahko," se dereta režiser in snemalec. "Pa saj ne more več," zagovarja Aleša Iztok. Tokrat Aleš plava v pravo smer, vendar se ne more vrniti, zato vsi po vrsti začnejo vpiti: "Desno, desno, Aleš!" "Pa saj vidim, kam plavam!" se zadere nazaj. "Veš, se ne vidi, da veš, kam greš," mu odgovorijo že bolj potihem.

Še nekaj kadrov v Starem gradu in na hvarskem letališču in člani ekipe odhajajo domov. Montaža bo potekala na TV Slovenija (ta je koproducent filma) decembra. Film je podprl tudi Filmski sklad RS, del sredstev pa je prispeval En-Knap ob pomoči sponzorjev. Premiera je načrtovana za Festival slovenskega filma v Portorožu konec marca 2001, televizijska premiera pa aprila 2001 na TV Slovenija. Poleg tega Iztok Kovač pripravlja novo plesno predstavo o umetnosti hoje, ki bo premierno uprizorjena 1. februarja v Cankarjevem domu. Ob ogledu vam želim obilo užitkov.