Napo.lee.tano

 |  Mladina 47  |  Kultura

Mali veliki zmaj

Dober miks med dvema rap komadoma in dobra podaja katerega od Olimpijinih igralcev marsikomu ne pomenita nič, za Mareta Godnjavca -Jesusa pa sta to dve precej pomembni stvari v življenju.

© Igor Škafar

Po vseh hudih besedah, ki so bile o green dragonsih po peripetijah z vlakom v Štorah napisane in izrečene v domačijskih javnih občilih, je bil pred srečanjem z Jesusom, enim od zmajskih šefetov, kanček strahu v mojih počasi se starajočih kosteh popolnoma upravičen. Mislim, če se zeleni pobje-zmaji ne bojijo fizične konfrontacije s postavnimi in za ravnanje v vseh primerih nasilja izšolanimi modrimi angeli varuha javnega reda in miru, zakaj bi se potem njihov šef lepo obnašal do mene? To je bil eden od redkih, če ne celo edini trenutek v življenju, ko sem želel zatajiti svoj štajerski izvor. A strah je bil popolnoma odveč, pa ne samo zato, ker Jesus komajda spravi skupaj polovico moje telesne teže (če sploh, glede na to, da sem se spet malo poredil), ampak zato ker se je izkazal za sila miroljubnega sogovornika. Ko sva naročala krmo v eni od ljubljanskih picerij, sem se najprej v velikem loku ognil ptujski in pohorski različici priljubljene italijanske jedi, pri naročanju pijače pa sem že korajžno, in - priznam - provokativno naročil štajersko rumeno grenčico. Jesus ni niti trznil, kaj šele, da bi vrnil provokacijo in naročil šišensko superco. Naročil je džus, že kar nekaj let se ni pritaknil alkota. Kaj pa prej, je kdaj njegovo grlo okusilo slast laške zvarine? "Ne, nikoli!" Jasno, mali je že 23 let, se pravi celo življenje, Ljubljančan, natančneje beesovec. Dragon pa je "od začetka slovenske lige, tako, uradno. Na tekme sem pa hodil že prej, s fotrom pa z bratrancem, ki je policaj. Ko sem bil pa proti koncu osnovne, sem pa hodil že sam." Se pravi, da je v glavi še živ zgodovinski spomin na velike vzpone in padce bežigrajskega žogobrca. "Seveda, spomnim se tekme s Partizanom, še preden je Olimpija izpadla iz prve lige. Pa potem druge lige-zapad in Pelistera, Mačve, Bačke ... takrat je blo za mularijo do petnajstga leta zastonj ... pa seveda Zvezda, una tekma, ko je blo po polčasu ena nula, nakar je Olimpija v drugem polčasu ful napadala, pa je Zvezda dala še pet golov, pa smo šli domov." Takrat seveda še ne kot green dragon, ta zgodba se je začela pozneje. Jesus zna povedati, da ljubljanske navijaške skupine sploh niso ustanovili Ljubljančani, ampak Zasavci, "Pančo in ostali njegovi, ki so živeli s fuzbalom, sej veš, knapi pa to. Oni so se potem tudi začeli postavljat za gol, pa malo bolj organizirano navijat, tudi ime Green Dragons so se spomnili. Leta 88 je potem prišlo do razhajanj med to zasavsko frakcijo in nami, oni so bili starejši, mi Ljubljančani pa mulčki". Nakar hitro pridoda še šnelkurz tipov navijačev. Po prvi stopnji nezainteresirancev za šport sledimo mi, ki zadeve gledamo po televizorjih in amatersko simpatiziramo s prepotenimi športaši. Organizirano navijaštvo se začne s "feni, to so ponavadi starejši ljudje, z brčicami, ki so v upravnem odboru kluba in ki zaropotajo, da pa ta in ta ne trenira in je potem že cela frka. Taki so pri nas recimo Goriške Vrtnice. Potem so ultrasi, to smo pri nas mi, ki recimo sodelujemo s klubom, ampak nismo v nobeni od njegovih struktur, od njih pa pričakujemo to, da ko gremo na gostovanje, da oni krijejo stroške. Potem so pa huligans, ki jih pa pri nas sploh ni". Huh, še dobro ...huliganom gre pač verjetno bolj za to, da se pretepajo, razbijajo, razgrajajo in popivajo, kakor pa da bi gledali tekmo in navijali za svoj klub. Ventil za frustracije, saj veste, zateženi Angleži pa to. "Ekstremen primer so navijači Chelsea, ki pridejo, naredijo frko in pregonijo ful folka, potem pa jim delijo vizitke, kao: jaz sem te pretepel, tuki maš pa moj naslov in telefon, če ti kaj ni všeč." No, pustimo te boleče teme in se vrnimo k (relativno) umirjenemu navijanju na slovenskih športnih dogodkih. Če prav razumem, pri nas navijači ne tolčejo in ne brcajo drug po drugem brez razloga. "Dragonsi imamo pravilo, da nikoli ne začnemo prvi. Ampak če smo napadeni, pa potem vrnemo trikrat. Recimo, frko med dragonsi in violami so zakuhali Mariborčani, ki so leta 90 na tekmi Olimpija : Dinamo naredili transparent Bad Blue Boys Maribor in navijali za Dinamo. In to takrat, ko se je Slovenija že skoraj odcepla od Juge." Ampak ko na zeleno trato stopi cvetober slovenskih brcajočih nog in se pred tekmo zapoje Zdravljica, se edinost, sreča in sprava vrnejo tudi med navijače, ki so si sicer bolj vražji kot dobrososedski mejaki. "Ja, zmenili smo se, da je reprezentanca svetinja in da se na reprezentančnih tekmah ne razčiščujejo stare stvari in zamere. Čeprav zadnje čase policaji insistirajo, da je na tribuni poseben koridor za nas in poseben za viole. Ampak itak zadnjih par let ni nobenih frk, kar se tega tiče."

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Napo.lee.tano

 |  Mladina 47  |  Kultura

© Igor Škafar

Po vseh hudih besedah, ki so bile o green dragonsih po peripetijah z vlakom v Štorah napisane in izrečene v domačijskih javnih občilih, je bil pred srečanjem z Jesusom, enim od zmajskih šefetov, kanček strahu v mojih počasi se starajočih kosteh popolnoma upravičen. Mislim, če se zeleni pobje-zmaji ne bojijo fizične konfrontacije s postavnimi in za ravnanje v vseh primerih nasilja izšolanimi modrimi angeli varuha javnega reda in miru, zakaj bi se potem njihov šef lepo obnašal do mene? To je bil eden od redkih, če ne celo edini trenutek v življenju, ko sem želel zatajiti svoj štajerski izvor. A strah je bil popolnoma odveč, pa ne samo zato, ker Jesus komajda spravi skupaj polovico moje telesne teže (če sploh, glede na to, da sem se spet malo poredil), ampak zato ker se je izkazal za sila miroljubnega sogovornika. Ko sva naročala krmo v eni od ljubljanskih picerij, sem se najprej v velikem loku ognil ptujski in pohorski različici priljubljene italijanske jedi, pri naročanju pijače pa sem že korajžno, in - priznam - provokativno naročil štajersko rumeno grenčico. Jesus ni niti trznil, kaj šele, da bi vrnil provokacijo in naročil šišensko superco. Naročil je džus, že kar nekaj let se ni pritaknil alkota. Kaj pa prej, je kdaj njegovo grlo okusilo slast laške zvarine? "Ne, nikoli!" Jasno, mali je že 23 let, se pravi celo življenje, Ljubljančan, natančneje beesovec. Dragon pa je "od začetka slovenske lige, tako, uradno. Na tekme sem pa hodil že prej, s fotrom pa z bratrancem, ki je policaj. Ko sem bil pa proti koncu osnovne, sem pa hodil že sam." Se pravi, da je v glavi še živ zgodovinski spomin na velike vzpone in padce bežigrajskega žogobrca. "Seveda, spomnim se tekme s Partizanom, še preden je Olimpija izpadla iz prve lige. Pa potem druge lige-zapad in Pelistera, Mačve, Bačke ... takrat je blo za mularijo do petnajstga leta zastonj ... pa seveda Zvezda, una tekma, ko je blo po polčasu ena nula, nakar je Olimpija v drugem polčasu ful napadala, pa je Zvezda dala še pet golov, pa smo šli domov." Takrat seveda še ne kot green dragon, ta zgodba se je začela pozneje. Jesus zna povedati, da ljubljanske navijaške skupine sploh niso ustanovili Ljubljančani, ampak Zasavci, "Pančo in ostali njegovi, ki so živeli s fuzbalom, sej veš, knapi pa to. Oni so se potem tudi začeli postavljat za gol, pa malo bolj organizirano navijat, tudi ime Green Dragons so se spomnili. Leta 88 je potem prišlo do razhajanj med to zasavsko frakcijo in nami, oni so bili starejši, mi Ljubljančani pa mulčki". Nakar hitro pridoda še šnelkurz tipov navijačev. Po prvi stopnji nezainteresirancev za šport sledimo mi, ki zadeve gledamo po televizorjih in amatersko simpatiziramo s prepotenimi športaši. Organizirano navijaštvo se začne s "feni, to so ponavadi starejši ljudje, z brčicami, ki so v upravnem odboru kluba in ki zaropotajo, da pa ta in ta ne trenira in je potem že cela frka. Taki so pri nas recimo Goriške Vrtnice. Potem so ultrasi, to smo pri nas mi, ki recimo sodelujemo s klubom, ampak nismo v nobeni od njegovih struktur, od njih pa pričakujemo to, da ko gremo na gostovanje, da oni krijejo stroške. Potem so pa huligans, ki jih pa pri nas sploh ni". Huh, še dobro ...huliganom gre pač verjetno bolj za to, da se pretepajo, razbijajo, razgrajajo in popivajo, kakor pa da bi gledali tekmo in navijali za svoj klub. Ventil za frustracije, saj veste, zateženi Angleži pa to. "Ekstremen primer so navijači Chelsea, ki pridejo, naredijo frko in pregonijo ful folka, potem pa jim delijo vizitke, kao: jaz sem te pretepel, tuki maš pa moj naslov in telefon, če ti kaj ni všeč." No, pustimo te boleče teme in se vrnimo k (relativno) umirjenemu navijanju na slovenskih športnih dogodkih. Če prav razumem, pri nas navijači ne tolčejo in ne brcajo drug po drugem brez razloga. "Dragonsi imamo pravilo, da nikoli ne začnemo prvi. Ampak če smo napadeni, pa potem vrnemo trikrat. Recimo, frko med dragonsi in violami so zakuhali Mariborčani, ki so leta 90 na tekmi Olimpija : Dinamo naredili transparent Bad Blue Boys Maribor in navijali za Dinamo. In to takrat, ko se je Slovenija že skoraj odcepla od Juge." Ampak ko na zeleno trato stopi cvetober slovenskih brcajočih nog in se pred tekmo zapoje Zdravljica, se edinost, sreča in sprava vrnejo tudi med navijače, ki so si sicer bolj vražji kot dobrososedski mejaki. "Ja, zmenili smo se, da je reprezentanca svetinja in da se na reprezentančnih tekmah ne razčiščujejo stare stvari in zamere. Čeprav zadnje čase policaji insistirajo, da je na tribuni poseben koridor za nas in poseben za viole. Ampak itak zadnjih par let ni nobenih frk, kar se tega tiče."

Pevci

E, in ko smo že pri reprezentanci in ko se že menimo z vodjem navijanja pri green dragonsih (to je Jesusova uradna titula), si ne morem kaj, da ne bi povprašal, kdo je spisal note in libreto za najbolj prepevano slovensko poskočnico, ki pripadnost narodu ugotavlja glede na kvaliteto in pogostost odrivanja od tal. "Kdor ne skače ni Slovenec ... pravzaprav ni čisto naša. To je ena italijanska, ki gre takole: eee, eee, eee ... hej! hej! In ko so se začele reprezentančne tekme, že tam v prvih kvalifikacijah, smo to že mal pel. Se pa ne ve natančno, kdo je to prinesel v Slovenijo, po mojem so bili to koprski tifozi. No in potem smo vsi to peli, in ker niso vsi navijači Dragonsi, ki znajo pet, si pač niso vsi zapomnili, da je na koncu samo dvakrat hej. Pa so peli po trikrat hej in je tako ostalo." Lepo, da zborovodja zagovarja svoj zbor, čeprav mu zaradi tega priškrne malo slave. Pred Jesusom pevska komponenta ni bila tako razvita. "Takrat sem Igorju, enemu od šefov, rekel, da lahko naredim skupino navijačev, ki bo na eni tekmi navijala boljše od dragonsov." In jo tudi je, imenovali so se Bulldogs in so navijali na eni tekmi za NK Svoboda. To je bil sprejemni izpit, po katerem je Jesus počasi začel prevzemati vodenje navijanja pri Dragonsih. Pod njegovim vodstvom so odkrili svoje glasbene talente. Trenutno je interni hit Olimpijinih ultrasov Mala terasa. S prirejenim besedilom? "Ne. Besedilo od Hrušovarja. Sam je taka hvalnica Ljubljani, pa jo pol zapoješ v Mariboru, da jih mal provociraš. Smo pa naredili rimejk od Alfija Nipiča: Kamni letijo, taramtamtam ... Viole gorijo, taramtamtam ... Zapojmo vsi: Jebite se Štajerci!" Je pa poleg same provokativne vsebine komadov potrebno tudi pravo tempiranje in narekovanje tempa. Skratka, treba je najti pravi trenutek in dati komentatorju iztočnico za posplošitveno floskulo "vsi gledalci so na nogah". In tu pride do izraza Jesusov filing za vodenje navijanja. "Ti vidiš, da folk ne navija več, pa jim moraš dat eno tako pesem, en hit, da ga cela dvorana zagrabi. To je recimo takrat, ko Olimpiji ne gre, ali pa kadar je Olimpija ful v naletu, pa jih takrat še bl pumpaš. Ni pa enih pravil, morš met občutek, kater komad boš kdaj začel." In komadov je veliko, "po mojem se jih je nabral že več kot 100, sam se ne uporabljajo več vsi." Slaba stran poklica vodje navijanja je tudi, da je obrnjen s hrbtom proti igrišču, saj mora ves čas hujskati in spodbujati svoje pevce - tulilce. Ampak Jesus se zaradi tega ne obremenjuje preveč: "Ma jaz sem že tolk tekem videl, da me to ne moti, naj še drugi gledajo. Sem pa doma, pred televizijo, če slučajno ne grem na tekmo, petkrat bolj živčen kot v dvorani ali na stadionu. Razumljivo, saj v dnevni sobi ne more dati komande, ki bi lahko vsaj malo vplivala na razplet dogodkov na igrišču. Najbolj važno je, da se dobro navija na domačih tekmah od kluba, da daš takrat od sebe maksimum in si izmisliš še kakšne posebne stvari." In takrat te tudi javnost nadvse hvali in se istoveti s teboj ter odobrava sleherno potezo. Ko pa se zgodi kakšna frka, pa zgražanje skoz in skoz. "Mediji, predvsem komercialni, pač iščejo senzacije, grejo pa preberejo policijske zapisnike in potem obtožujejo, ne da bi se pozanimali za obe strani zgodbe."

100 % rap

In ko smo pri medijskem senzacionalizmu in kredibilnosti poročanja, trčimo na drugo veliko Jesusovo, hja ljubezen in strast: muziko, predvsem rap. Kako to, da je tako miroljubno bitje - za kar se je Jesus do tega trenutka nedvomno izkazal - tako navdušeno nad dvema stvarema, ki ju ponavadi pripisujejo nasilnim deviantnežem? "Problem ljudi, ki pišejo o raperjih in ultrasih, je, da ne poznajo dobro ne enega ne drugega. Ko ustrelijo kakšnega raperja, je takoj halo, da kako nasilna muzika je to. Ampak saj so ustrelili tudi Lennona, pa nihče ne trdi, da je bil nasilen. Le poredko pa kdo kaj napiše o totalno miroljubnih in pozitivnih raperjih, kot je De La Soul ali Common." In od kdaj se Jesus navdušuje nad rimano besedo. "Od četrtega razreda, ko je brat prinesel domov eno plato od LL Cool J-ja, in jaz sem si jo takoj nasnel na kaseto pa poslušal skoz." Hu, taf četrtošolček, ni kaj. Ampak fant že takrat ni bil ekskluzivist in je uho na široko odpiral vsem sortam muzike, poslušal radio, snemal in se navduševal tudi nad metalci, pankerji, housom, etnom, jazzom ... "vse, sem si posnel par komadov, ki so mi bli kul in to je blo to. Za rap sem pa pogruntal, da mi je všeč 80 % tega, kar sem slišal. Zdaj je drugače, ker je tudi rap postal industrija in je res kul ene 5 % izdanih plat." Nima najljubšega banda oziroma ima vsak dan drugega, čeprav vedno nosi kakšen kos obleke z napisom Cypress Hill, ampak to je bolj posledica rednega elektronskega komuniciranja s tolkalcem Ericom Bobom, pridruženim članom omenjenega banda. "Ti pa lahko povem, katera je najboljša plata." Povej! "6 Feet Deep od Gravediggaz." Zakaj? "Takrat, ko sem jaz to slišal, ko je izšlo, mi je blo d best. Ful temačno, ful inovativno, pa razumljivo. Takrat so Wu-Tangi že zelo krivili besedila v neke nerazumljive blodnje, Gravediggaz so bli pa tud odbiti, ampak si jih razumel. So mal metalci v duši - vsaj po besedilih in tehnično totalno dobri MC-ji, pa še huda produkcija." Argumenti, ki jim ne gre ugovarjati. Čeprav se Jesus v debati izkaže za zelo kritičnega poslušalca, pa vendar zelo navija tudi za razvoj rapa pod Slovenci: "Klemenova plata ful trga, pa upam da bo kej ratal nardit še Kingu iz Gorice, ki je itak totaln car, pa ostalim, ki so zlo dobri, ampak to ve samo tistih 100 ljudi, ki pridejo na party." Od nereparskih slovenskih izvajalcev mu je pri srcu Magnifico, pa tudi Zmelkoow, "zarad dobrih besedil in zajebancije. Ne morem pa poslušat besedil kot joj, kok te mam rad, ampak ti mene nimaš al pa me maš in je vse the best, greva na Havaje. Čist brez veze."

Aha, dajmo še malo o razumljivosti besedil, ki je velikokrat nepremostljiva ovira za razumevanje hip hopa. Ker se iz zvočnika komercialnega radia, ki špila v piceriji, zasliši Eminemov zadnji singl, beseda nanese nanj. Bi se strinjal s tezo, da je Eminem car zato, ker so njegova besedila razumljiva? "Ne, Eminem je car zato, ker je bel. Industrija je potrebovala belega raperja. Eminem je v bistvu raperski Elvis. Stvari ima totalno naštudirane z vsemi temi tožbami in aferami vred. Zato ga pa kupujejo vsi, tudi tiste štirinajstletnice, ki kupujejo Britney." Ne morem oporekati, Jesus pač dela v štacuni s platami in ve, kaj ljudje kupujejo. Štacuna ga je zagrabila - cel dan lahko posluša muziko in to se res ne sliši slabo. Je pa res, da ga je odvrnila od študija matematike ("ne bi zdej o tem") in ga preusmerila v bolj uporaben študij organizacije. Ampak za svojo dušo še vedno skrbi: bere, igra šah, šofiranje mestnega avtobusa na progi št. 20 pa je opustil. In si kupil dva gramofona, mešalko in začel zbirati vinile, predvsem raritete in nerazvpite komade. "Ko sem bil v New Yorku, sem zadnji dan našel eno plato, totalno rariteto, promo single Fat Joeja, ki je izšel samo v 400 kosih. Cena je bila 16 dolarjev, jaz pa sem jih imel samo 7. Nikoli več je ne bom našel, stoprocentno." No, če bo kdaj gost v Res je!, bi bilo lepo, da bi Miša vseeno našla tisti singl. Še posebej zato, ker je Jesus takrat imel precej več dolarjev, kot je mislil. Tisti presežek dvestotih je doma v žepu drugih hlač našla njegova mama. Ampak ni frke, tako ali tako ga ne zanima vrtenje muzike v klubih in na partijih. Vrti sam zase. "Eni grejo na Everest, pa smučajo z njega, eni si pa vrtimo vinile in smo srečni, če nam rata dober miks." Tako je prav, človek se mora znati navduševati tudi nad majhnimi in za druge nepomembnimi stvarmi. Dober miks med dvema rap komadoma in dobra podaja katerega od Olimpijinih igralcev marsikomu ne pomenita nič, za Jesusa pa sta to dve precej pomembni stvari v življenju. Za nameček pa rad koga še vrže na finto. "Veš kaj napiš? Da sem se rodil v Mariboru ... he he he!!!" Raje ne, Jesus, ti bo padla avtoriteta.

povezava