21. 11. 2000 | Mladina 47 | Kultura
Mali veliki zmaj
Dober miks med dvema rap komadoma in dobra podaja katerega od Olimpijinih igralcev marsikomu ne pomenita nič, za Mareta Godnjavca -Jesusa pa sta to dve precej pomembni stvari v življenju.
© Igor Škafar
Po vseh hudih besedah, ki so bile o green dragonsih po peripetijah z vlakom v Štorah napisane in izrečene v domačijskih javnih občilih, je bil pred srečanjem z Jesusom, enim od zmajskih šefetov, kanček strahu v mojih počasi se starajočih kosteh popolnoma upravičen. Mislim, če se zeleni pobje-zmaji ne bojijo fizične konfrontacije s postavnimi in za ravnanje v vseh primerih nasilja izšolanimi modrimi angeli varuha javnega reda in miru, zakaj bi se potem njihov šef lepo obnašal do mene? To je bil eden od redkih, če ne celo edini trenutek v življenju, ko sem želel zatajiti svoj štajerski izvor. A strah je bil popolnoma odveč, pa ne samo zato, ker Jesus komajda spravi skupaj polovico moje telesne teže (če sploh, glede na to, da sem se spet malo poredil), ampak zato ker se je izkazal za sila miroljubnega sogovornika. Ko sva naročala krmo v eni od ljubljanskih picerij, sem se najprej v velikem loku ognil ptujski in pohorski različici priljubljene italijanske jedi, pri naročanju pijače pa sem že korajžno, in - priznam - provokativno naročil štajersko rumeno grenčico. Jesus ni niti trznil, kaj šele, da bi vrnil provokacijo in naročil šišensko superco. Naročil je džus, že kar nekaj let se ni pritaknil alkota. Kaj pa prej, je kdaj njegovo grlo okusilo slast laške zvarine? "Ne, nikoli!" Jasno, mali je že 23 let, se pravi celo življenje, Ljubljančan, natančneje beesovec. Dragon pa je "od začetka slovenske lige, tako, uradno. Na tekme sem pa hodil že prej, s fotrom pa z bratrancem, ki je policaj. Ko sem bil pa proti koncu osnovne, sem pa hodil že sam." Se pravi, da je v glavi še živ zgodovinski spomin na velike vzpone in padce bežigrajskega žogobrca. "Seveda, spomnim se tekme s Partizanom, še preden je Olimpija izpadla iz prve lige. Pa potem druge lige-zapad in Pelistera, Mačve, Bačke ... takrat je blo za mularijo do petnajstga leta zastonj ... pa seveda Zvezda, una tekma, ko je blo po polčasu ena nula, nakar je Olimpija v drugem polčasu ful napadala, pa je Zvezda dala še pet golov, pa smo šli domov." Takrat seveda še ne kot green dragon, ta zgodba se je začela pozneje. Jesus zna povedati, da ljubljanske navijaške skupine sploh niso ustanovili Ljubljančani, ampak Zasavci, "Pančo in ostali njegovi, ki so živeli s fuzbalom, sej veš, knapi pa to. Oni so se potem tudi začeli postavljat za gol, pa malo bolj organizirano navijat, tudi ime Green Dragons so se spomnili. Leta 88 je potem prišlo do razhajanj med to zasavsko frakcijo in nami, oni so bili starejši, mi Ljubljančani pa mulčki". Nakar hitro pridoda še šnelkurz tipov navijačev. Po prvi stopnji nezainteresirancev za šport sledimo mi, ki zadeve gledamo po televizorjih in amatersko simpatiziramo s prepotenimi športaši. Organizirano navijaštvo se začne s "feni, to so ponavadi starejši ljudje, z brčicami, ki so v upravnem odboru kluba in ki zaropotajo, da pa ta in ta ne trenira in je potem že cela frka. Taki so pri nas recimo Goriške Vrtnice. Potem so ultrasi, to smo pri nas mi, ki recimo sodelujemo s klubom, ampak nismo v nobeni od njegovih struktur, od njih pa pričakujemo to, da ko gremo na gostovanje, da oni krijejo stroške. Potem so pa huligans, ki jih pa pri nas sploh ni". Huh, še dobro ...huliganom gre pač verjetno bolj za to, da se pretepajo, razbijajo, razgrajajo in popivajo, kakor pa da bi gledali tekmo in navijali za svoj klub. Ventil za frustracije, saj veste, zateženi Angleži pa to. "Ekstremen primer so navijači Chelsea, ki pridejo, naredijo frko in pregonijo ful folka, potem pa jim delijo vizitke, kao: jaz sem te pretepel, tuki maš pa moj naslov in telefon, če ti kaj ni všeč." No, pustimo te boleče teme in se vrnimo k (relativno) umirjenemu navijanju na slovenskih športnih dogodkih. Če prav razumem, pri nas navijači ne tolčejo in ne brcajo drug po drugem brez razloga. "Dragonsi imamo pravilo, da nikoli ne začnemo prvi. Ampak če smo napadeni, pa potem vrnemo trikrat. Recimo, frko med dragonsi in violami so zakuhali Mariborčani, ki so leta 90 na tekmi Olimpija : Dinamo naredili transparent Bad Blue Boys Maribor in navijali za Dinamo. In to takrat, ko se je Slovenija že skoraj odcepla od Juge." Ampak ko na zeleno trato stopi cvetober slovenskih brcajočih nog in se pred tekmo zapoje Zdravljica, se edinost, sreča in sprava vrnejo tudi med navijače, ki so si sicer bolj vražji kot dobrososedski mejaki. "Ja, zmenili smo se, da je reprezentanca svetinja in da se na reprezentančnih tekmah ne razčiščujejo stare stvari in zamere. Čeprav zadnje čase policaji insistirajo, da je na tribuni poseben koridor za nas in poseben za viole. Ampak itak zadnjih par let ni nobenih frk, kar se tega tiče."
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
