4. 12. 2000 | Mladina 49 | Kultura
Očetov naših imenitna dela
Nehajmo se že spraševati, kako je na Prešerna vplival njegov čas ali pa kako je Prešeren vplival na nas, saj je čas, da se končno vprašamo - zakaj je Prešeren mislil, da živi v Sloveniji leta 2000 in kako smo nanj vplivali mi.
Naši sodobni poznavalci njegovega življenja so v nadaljevanki dodelili vlogo Prešerna Pavlu Ravnohribu, ki slovi kot igralec z najbolj zvenečim in seksi glasom pri nas. Ker je imel Prešern izredno zoprn glas, zaradi govorne napake je neprijetno sesljavo fefljel, ga je menda bilo poslušati, tako zaradi vsebine kot tudi izvedbe, skrajno mučno in gnusno.
Živimo v času, ko se po slovenski preteklosti brska za velikimi osebnostmi, ki bi se kvalificirale za mučenike, blažene ali pa svetnike. To je trend. Je Prešeren, dohtar pravice in nekdanji c.k. pravdosrednik v Krajnji, pisan na kožo temu trendu? Vsekakor. V obeh smislih, po obeh kriterijih. Po eni strani je storil veliko dobrih del (njegova poezija, največji slovenski pesnik, rešitelj slovenske jezikovne individualnosti, libertin in protestnik, pionir samobitnosti, zedinjevalec Slovenije), po drugi pa je veliko trpel. Naravnost mučeniško. Zlasti po letu 1835, ko je v Savi - specifično, v tolmunu pri Tomačevem - z majhno pomočjo infarkta in čudnih okoliščin utonil Matija Čop, ki mu je bil več kot najboljši prijatelj, več kot mentor, več kot guru, več kot junak in več kot modrostni zob. Da je Prešeren planil v silovit plač, se razume - solze so mu neutrgoma lile, ko je tekel čez mesto do bolnišnice, v kateri je ležalo Čopovo truplo. Toda to je bil le začetek - sledil je alkohol vseh sort, predvsem drago žganje, neskončne pijanske odisejade, bohemski tripi, hiranje, blodenje, nespečnost, omamljanje. Menjal je le gostilne. Živo si lahko predstavljamo, kaj bi počel, če bi imel na voljo heroin. Ali pa vsaj opij. Itak mu je bilo vseeno. Glavno, da je imel oštir kako mlado hči, po možnosti najstnico, tam pri petnajstih ali šestnajstih. Za imidž se ni več menil, kar seveda pomeni, da se je začel mastno rediti, da je začel naglo siveti in da je okrog taval zanemarjen, ves odsoten in - kot so rekli - nekako breztežen. In res, odtehmal kakega tehtnega razloga, da bi se spremenil in uredil ali pa da bi se nehal napijati in občasno onesveščati, ni imel. V naslednjih letih so se katastrofe valile s filmsko naglico in šekspirjansko stresnostjo. Umre mu oče, Šimen, in potem še mati, Mina, ki mu je zrežirala znaten kos življenja. Na lepem ohromi njegov drugi najboljši prijatelj, Andrej Smole, "bratec Andrej", ki nekaj let kasneje tudi umre - na poslednji večerji, huh, dobesedno. Spentlja se s 15-letno Ano Jelovšek, črnolaso pestunjo, s katero ima hčerko, ki pa kmalu umre. Ko Ana rodi še eno hčerko, je besen, ker ni rodila sina - ko zatem rodi sina, ne verjame, da je njegov, tako da mali že po tretji dan roma v rejo. Razide se z zoprno, zadirčno sestro Katro. Prošnjo za samostojno advokaturo mu zavrnejo, huh, prvič, drugič, tretjič, četrtič in petič - očitajo mu neurejeno življenje, pijančevanje, čutnost, grobo vedenje, nemarnost, prenaglo poslovanje, preslabo vodenje zapuščin in sfantaziranost. Na lepem za tifusom umre njegov novi prijatelj, Emil Korytko, poljski disident in poet. Tudi njega samega vse pogosteje grabi bolezen, tako da mu morajo puščati kri. Julija, njegova velika muza, vsa modrooka, belolica in plavolasa, se poroči z drugim. Tudi Jerica, gostilniška hči, njegova nova muza ("bela ko mleko, rdeča ko kri"), ki jo je pecal od njenega šestnajstega leta, se poroči z drugim. Veliki projekti - tragedija, povest, novela, roman - mu padejo v vodo. Izda Poezije (1846), toda kupcev ni, tako da zbirko v glavnem raztala prijateljem in znancem. Umre dr. Blaž Crobath, njegov mecen. Končno dobi samostojno advokaturo, toda pošljejo ga v Kranj, zgodnje-kapitalistično vukojebino, ko interneta, e-majlov, satelitov, televizij in videorekorderjev še ni bilo na spregled. Julija 1848, v času evropskih revolucij, skuša narediti samomor, in to na dokaj javnem kraju - v kuhinji neke gostilne se obesi, a ga rešijo. Iz kuhinje se napol pri sebi primaje za mizo in zbranim gostom oznani: He-he, samo hecal sem se! Po vsem, kar se mu je zgodilo v zadnjih trinajstih letih, je bil res videti kot vic, ki čaka, da ga nekdo pove. Kot kozmični vic, ki ga Bog v nemščini pripoveduje Jerneju Kopitarju. A takrat je že tudi sam vedel, da se mu je zgodilo vse tisto, kar se mora zgoditi človeku, če hoče, da bo njegovo ime trajalo. Vedel je, da je goden za beatifikacijo. Najmanj. "Ko bo moje truplo gnilo, moje bo ime slovilo!" Hja, vedel je, da ga komaj čakamo. Z razlogom. Ne preseneča, da se je vedno primerjal le z velikimi, priznanimi in slavnimi, pogosto s Petrarko (Gazele). Vedel je pač, da slovenske literature ni le pisal, ampak da jo je ustvaril. Skoraj iz nule. Dobro delo. Računal je na 70 let. Ni jih potreboval.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
