Gledališče kot virtualno mesto

Arhitekt in filozof Yehuda Safran je profesor na Graduate School of Architecture na Kolumbijski univerzi v New Yorku. Po rodu je Izraelec. Rodil se je pred šestinpetdesetimi leti in je življenje posvetil raziskovanju umetnosti in arhitekture. Na podiplomskem seminarju usmerja študente z nenavadnimi miselnimi orodji, raziskuje urbane forme na podlagi novih moralnih vrednot, miselnih vzorcev, pri tem pa se trdno opira na antično filozofijo. Didaktično polje je hkrati zemeljsko in metafizično. Raziskuje resničnost umetnosti in arhitekture, ki je, kot pravi, najbolj abstraktna med umetnostmi. Arhitekturni izdelek je vedno oblika, ki je določena z vsebino, s procesom, v katerem je nastajala. Nad tem, da so se usmeritve najpomembnejših svetovnih šol zbližale, pa Yehuda ni ravno navdušen. Predavanje na Piranskih dnevih arhitekture je naslovil Gledališče kot virtualno mesto. Povezovalec ga je napovedal kot predavanje arhitekta nomada. Yehuda Safran veliko potujete. Živel je v različnih kulturah, na različnih koncih sveta, predaval v Kaliforniji, Angliji, Italiji ...

Zdaj predava in vodi podiplomske študente na oddelku Architectural Advanced Design.

Se vam zdi, da ste v svetovni metropoli ujeti, ustaljeni?

Ne, nisem vezan na fizični prostor. Zdaj predavam v New Yorku ... tam se počutim dobro in metropola mi ponuja veliko možnosti za razvijanje filozofskih tez o umetnosti, ki so vezane na javni in zasebni prostor in ljudi, ki ga uporabljajo.

Kaj ste: arhitekt, filozof, slikar ...?

Najprej se s poklicem ne bi opredeljeval. Ko razvijam arhitekturni projekt, bi se lahko opredelil za arhitekta, toda to velja le za čas, v katerem živim s projektom. Ko slikam, sem slikar, ko pišem, sem filozof ... Skratka, to vprašanje se mi zdi absurdno. Opredelitev s poklicem človeka omejuje. Vsak umetniški izdelek je konglomerat globalnega mišljenja, ki je lastno evoluciji življenja razmišljajočega človeka. Posameznik pa je le del ogromne mentalne mase.

V kakšni povezavi sta gledališče in mesto?

Teater je prostor, kjer je človekovo gibanje in obnašanje zelo izrazito. Ponuja veliko polje interpretacije poezije, ki je izraz dobe ali pa sega v zgodovino. Lahko ji verjameš ali jo vzameš v zakup. Bistvo klasičnega gledališča je dialog med skupnostjo gledalcev in živo uprizoritvijo igralca. Gledalec pa si lahko ustvari svojo podobo prostora, ki mu jo igralec z gibanjem v fizičnem prostoru ponudi. Gledalec spremlja igro s fizično in mentalno distanco. Od narave gledališča je odvisno, ali sta ti dve relaciji v nasprotju ali sta sinhroni. Gre za radikalno distanco, ki jo ima vsak človek do fizičnega prostora in mentalnega sveta. Torej je razmerje subjekta do objekta, ki je virtualen, v mestu in gledališču v popolnoma enakem kontekstu.

Torej sta teater kot igra in naše realno življenje v mestu zelo primerljiva!

Absolutno! Pri obeh gre za refleksijo kolektivne podobe sveta, za refleksijo socialnega življenja. Ne moremo govoriti o gledališču, ne da bi razumeli življenje, prav tako ne moremo ustvarjati prostora, ne da bi razumeli odnos posameznika do sveta in kulture do kulture. Prav tako kot gledališka umetnost ljudi zbližuje in utrjuje zavest, bi morale učinkovati arhitekturne stvaritve v velikem in malem merilu.

Če razdelimo gledališče na oder in avditorij, na prezentacijo zgodbe in gledalce, trenutne porabnike te zgodbe, kakšen pomen ima meja med gledalcem in igralcem?

Ne gre za fizično mejo, pač pa za mentalno. Zgrajena je v naši podzavesti, pri vsaki kulturi drugače, z drugimi moralnimi vrednotami. Projiciramo jo v naše kolektivno življenje. Meja, ki je prisotna med mano in tabo, ni miza, ampak meja med mojim in tvojim svetom. V tem trenutku je meja deformirana, ker sva v dialogu. Oblikujejo jo miselni vzorci, narava vprašanja in ponujenega odgovora. Enak pomen ima kritična distanca prebivalca v nekem mestu do arhitekture. Človek je porabnik arhitekturnih objektov in jih hkrati ustvarja, kot to narekuje tehnološki napredek, ta pa je spet plod človekove evolucije. To je nastajanje iz samega sebe.

Kako komentirate naslov letošnjega piranskega seminarja

Mislim, da je naslov nekoliko nerodno zastavljen. Brez hiš ne more biti mesta, to je vsakomur jasno. Gre pa za razliko med hišami kot posameznimi enotami, ki gradijo mesto, in arhitekturo objektov. In če postavimo klasično postavko, da je arhitektura umetnost oblikovanja prostora, nam je hitro jasno, koliko takih hiš oblikuje in definira mesto. Pojav objekta ne zadovoljuje njegove uporabnosti ali funkcionalnosti. Pomemben je prav ta dialog, v katerem postane objekt prostoru lasten. Spet gre za oder in avditorij, za moderno interpretacijo klasične zgodbe in materializacije te. Jezik ali govorica arhitekture je poezija dimenzij proporcev, ki se oblikujejo v vibracijah časa, v katerem živimo. In če je gledališče preplet poezije in gibanja, kaj drugega je potem mesto?

Kaj pa menite o razstavljenih projektih, ki so se letos potegovali za nagrado piranese? Ko sva se sprehajala po razstavi, ni bilo videti, da ste ravno navdušeni.

Razstavljenih je bilo veliko dobrih projektov, čeprav me prvi vtis z razstave o tem ni prepričal. Genialnosti nisem iskal, ker je interpretacija arhitekture različnih kultur, čeprav na majhnem področju, drugačna. Odločitev za zmagovalni projekt je popolnoma upravičena. Je čista, asketska arhitektura, ki dosega presežek z jasno mentalno potezo. Čeprav živimo v dobi visoke tehnologije, ostaja arhitektura zavezana mistiki, jasni in koncentrirani gesti človeka, ki se skozi ta medij izraža. To velja tudi za umetnost. Takrat ko je umetniški izdelek berljiv, osušen, lahko nastopi misel v svoji polni moči. Predvsem sta se mi zdeli nedodelani postavitev in prezentacija.

Prvič ste v Sloveniji in Piranu. Sediva v kavarni historičnega mesta, ki je v nasprotju z generičnim, modernim mestom. Nad čim ste tukaj navdušeni?

Čisto banalen odgovor bi bil, da je to mesto enostavno lepo. Navdušuje me topografija terena, na katerem je bilo mesto zgrajeno. Je kot scenografija na odru, ki sega v vodni avditorij. Če bi moral primerjati New York ali generično mesto s Piranom, bi opazil najprej drugačno gibanje ljudi, ki se pojavi zaradi drugačnega merila, dimenzij in fizičnih komunikacij. Prisotnost mobilnih telefonov in računalnikov se v historičnem mestnem tkivu drugače izraža. Mestni prostor temu ni prilagojen in je v nekakšnem konfliktu s sodobnim načinom življenja. Vzpostavljanje tega dialoga, ravnovesja pa je prav tukaj zelo zanimivo. Nevarno bi bilo povzemati vzorce ali strategije generičnega mesta in jih aplicirati v kontekst historičnega mesta. Funkcionirati kot arhitekt v takem prostoru, pomeni raziskovati povezavo novega načina življenja v zgodovinskem mestu, ne pa formalno povzemati modne smernice v arhitekturi.

Nizozemski arhitekt Ben Van Berkel je v uvodu knjige Moove, v kateri skozi svoje projekte in organizacijo biroja uveljavlja nekakšno arhitekturno biblijo, zapisal, da postaja vloga arhitekta podobna vlogi modnega kreatorja. Se s tem strinjate?

To je nekoliko nerodna interpretacija položaja arhitekture danes. Arhitektura ne more biti moda, čeprav nas preplavljajo najrazličnejše smernice. Proces, v katerem nastaja arhitektura, je še vedno predolg in prepleten z različnimi dejavniki, ki določajo končno podobo arhitekturnega izdelka. Lahko se to dogaja na akademski ravni, kjer je pomemben mentalni arhitekturni izdelek in ne materialni. Tam lahko eksperimentiramo, preverjamo. Seveda je treba modne smernice upoštevati, jih tehtati. Ne strinjam pa se, da je arhitekt krojač, ki prikroji obleko za izbrano postavo gibljivega človeka. Arhitektura je proizvod socialnega stanja populacije, politične moči in kulture.

V spomladanskem semestru podiplomskega študija na Kolumbijski univerzi ste vodili seminar na temo gostoljubnost in darila. V kakšni povezavi je ta tema z arhitekturo?

Darilo je čisto arhitekturna tema. Je oblika komunikacije, ki v sebi nosi široko arhitekturno temo. Seminar je bil usmerjen v problem gostoljubnosti in darila med drugimi praksami neproduktivne potrate in brezpogojnega donatorstva. Raziskovali smo darilo kot velikodušnost in darilo kot perverzijo, darilo kot iskrenost in darilo kot škodoželjnost, darilo kot malodušnost in darilo kot simetrično ali asimetrično strategijo nekega akta. Oba, darilo in gostoljubje, sta v nenehni navezavi z izzivom in hvaležnostjo, s svobodo kot s sporazumom, individualnim interesom, počutjem, pričakovanjem ... Skratka, gre za odnos med ljudmi, ki nastaja na podlagi predmeta. Na ravni mesta je to lahko hiša, most ...

Arhitekturo lahko ločimo na tako, ki je zavezana tektoniki in jo kot prostor definirajo zidovi ter jo razumemo kot trajno vrednoto, in arhitekturo z značilnostmi dizajna ali celo gledališko arhitekturo. Kje bi našli resnico obeh?

Arhitektura je "cosa mentale". Obstaja v vsakem posamezniku. Kako jo interpretiramo, in če jo sploh, pa je naša odločitev. S kakšnim medijem se bomo izrazili, s kakšnim materialom, s kakšno gesto ..., to je odločitev.

Čisto banalno vprašanje: kaj je po vašem najboljši predmet tega sveta?

Hm ... vodovodna pipa ...