Baročna zgodba

Odkar poznam Davida Krašovca, poznam pa ga od njegove preselitve iz Francije v knjižnico k njegovemu slovenskemu stricu iz Ljubljane leta 1996, vem, da "nekaj" vneto raziskuje, "nekaj" piše v zvezi z umetnostno zgodovino. Ponoči "nekaj" dela v založbi, tako da se podnevi, če ga srečate na cesti, lahko zgodi, da sploh ne ve, kateri dan je, kaj šele, koliko je ura. Bili so časi, ko so se okrog širile govorice, da so ga premagali konkurenti. Da je David nihče drug kot francoski vohun. Da Davidova knjiga sploh ne bo izšla. Končno, prejšnji teden v Francoskem centru v Ljubljani, je šestindvajsetletni umetnostni zgodovinar uradno predstavil več kot 300 strani svojega dvojezičnega raziskovalnega dela v modrih platnicah. Gre za prvi primer v Sloveniji, da sta o isti temi preučevanja hkrati nastali dve knjigi. Prva, Davidova (v slovenskem in francoskem jeziku), govori o slikarju Valentinu Metzingerju (1699-1759) v kontekstu baročne kulture na Slovenskem oz. v Notranji Avstriji. Avtorica druge knjige, nekdanja direktorica Narodne galerije Anica Cevc, obravnava istega slikarja, rojenega v Franciji, vendar se po napovedih bolj poglablja v slike kakor v družbena razmerja, v katerih je slikar ustvarjal. Predstavitev druge knjige je napovedana ob razstavi Metzingerjevih slik v Narodni galeriji 21. decembra letos.

Dve knjigi

Da ugotovimo, kako dobro je nogometno moštvo, se mora prej ali slej srečati z drugim moštvom. Samo tako izvemo, kako dobri so posamezni športniki. Kot pravi David, "to ne sme biti izziv, ampak spodbuda. V Franciji, kjer sem v Strasbourgu magistriral iz umetnostne zgodovine, in drugod po svetu je konkurenčno ravnanje raziskovalcev obvezen pogoj za kakovostno delo zgodovinarjev. Študenti enih fakultet se srečujejo z diplomiranci drugih univerz, da se spoznajo in izvedo, kdo so njihovi tekmeci. Tako sem spoznal veliko prijateljev in ne sovražnikov! V Sloveniji tekmovalnosti kot take med zgodovinarji ni. Mlajša generacija poskusno uvaja spremembe, a je preveč odvisna od nekaterih konservativnih starejših strokovnjakov, ki se izogibajo tekmovalnosti. Samostojen sem in si upam povedati in narediti to, česar si drugi ne morejo privoščiti. Mogoče je bilo prav zato na nekaterih točkah moje raziskovanje po nepotrebnem oteženo. Vendar sem na različnih ravneh nastajanja knjige spoznal veliko ljudi, nekateri so postali moji dobri prijatelji."

Metzinger, če ne zaradi drugega, je pomemben zaradi svoje produktivnosti. Danes v svetu obstaja več kot 320 njegovih slik, večina jih je v Sloveniji. To pomeni, da je naredil več kot deset slik na mesec. Ohranile so se slike predvsem religiozne vsebine. Portreti, tihožitja in slike z drugimi motivi so se izgubile v zasebnih zbirkah. Nekaj del je bilo uničenih med II. svetovno vojno, nekaj ukradenih itd. "Metzinger se je preselil v Ljubljano pri 28 letih, o tem, kaj je počel pred prihodom v slovensko prestolnico, ne vemo nič. Prepogosti so bili poskusi zapolnjevanja lukenj v njegovem življenjepisu, pri čemer je eleganca imela prednost pred zgodovinsko objektivnostjo." Tako je nastal mit o tem, da je Valentin imel prirojeno hibo. Eden od zgodovinarjev je rekel, da je mogoče, da so bili umetnikovi prsti že od rojstva zlepljeni skupaj v dva dela in da je slikar med delom zagozdil čopič mednju in tako risal. Drugi zgodovinar je rekel, da je ta hipoteza skoraj gotova. Tretji pa je vse skupaj sprejel za stoodstotno resnico. "Tudi ta pogubni zdrs raziskovalcev od "verjetno" h "gotovo" je eden od razlogov za raziskovanje. Sprotna odkritja, kot je recimo to, da teza o velikem vplivu Benetk na Kranjsko ne velja, je eden od prijetnih "stranskih" učinkov preučevanja slik."

Detektiv

Ko je David prišel v Slovenijo, ni imel niti pomočnikov niti avtomobila. Zato je prvo leto raziskovanja prepotoval velik del slovenskega podeželja, kjer se po cerkvah skrivajo Metzingerjeve slike, s kolesom. "Nekajkrat sem se izgubil v gozdu, ker nisem natančno vedel, kje je cerkev. Pridobil sem enak občutek za razdaljo, kakršnega so imeli v preteklosti ljudje, ki so prihajali gledat preučevane slike. Platna sem se naučil ceniti skozi noge." Ko se je enkrat decembra zapeljal s kolesom iz Kamnika do Gornjega Grada, je sijalo sonce. Vendar je začelo na poti nazaj tako močno snežiti, da so cesto zaprli. Nekaj kilometrov je moral iti peš, ker prespati zunaj ni bilo mogoče. Sicer pa mu je veliko ljudi ponujalo prenočišče, vendar ne vselej. "Najvarneje je, če spiš v gozdu in ne zraven cerkve, saj živali ne napadejo človeka."

Ponekod je bilo njegovo preučevanje bolj podobno detektivskemu raziskovanju. Podatki o tem, kje hranijo slike, so bili starejši od 70 let, včasih precej starejši. Imena vasi in lastnikov so se ponekod spremenila. Nekaj del je prebarvanih. "Saj samo v sodobnih časih skrbimo za začetni videz umetnine. Prej so "izrabljeno" sliko uporabljali kot skico, povrh originalne podobe so narisali kaj novega. Menim, da je treba spoštovati "prebarvanje" kot del življenjepisa slik. Veliko slik je bilo zaradi pripravljanja razstave v Narodni galeriji v delu, tako da sem se moral tudi tam potruditi, da sem prišel do njih."

Najprej se je zanimanje za Valentina Metzingerja pojavilo na treh koncih. Slikarjevo rojstno mesto Saint-Avold (Francija) je ob 300. obletnici njegovega rojstva izrazilo željo po preučevanju več kot 30-letnega Metzingerjevega dela na Kranjskem. Sočasno, popolnoma samostojno, sta se z njegovimi deli začela ukvarjati Narodna galerija, ki je pripravljala posebno razstavo, in David. "Nobeden ni vedel za drugega in vsak je raziskoval po svoje. Ko smo pričeli komunicirati med sabo, se je francoska stran odločila, da bo podprla moja raziskovanja. Narodna galerija je šla svojo pot, ker je že imela svoj raziskovalni načrt. Nato sem dobil podporo Ministrstva za kulturo RS." Vendar ta sredstva niso pokrila vseh stroškov dela. "Preostali primanjkljaj nameravamo pokriti z denarjem, ki ga bomo dobili od prodaje. Ker želim, da bi bila knjiga dostopna čim širši publiki, sem se trudil pisati v čim bolj prijaznem jeziku. Pomoč založbe in pridobljeno znanje bomo z isto skupino raziskovalcev uporabljali kot startnino pri naslednji raziskavi". To bo širše preučevanje baročne kulture v Notranji Avstriji, torej na Kranjskem.

Slovenski Francoz

"Slovenci si sploh ne predstavljajo, kako je to obdobje bogato! Slovenija je bila v tem času premožnejša od nekaterih drugih delov Evrope. Zanemarjanje baročne dobe na Slovenskem izhaja iz predsodka nekaterih zgodovinarjev, ki menijo, da je baročna kultura tuja, tj. avstrijska kultura, in da ni vredna zanimanja. Ti zgodovinarji se najraje ukvarjajo s "slovensko" zgodovino oz. z zgodovino, ki je prispevala k ohranjanju "slovenstva", čeprav gre ponavadi za manipulacijo, ki izhaja iz duha prejšnjega sistema." Vendar so se prav v tem obdobju, meni Krašovec, na Kranjskem v kulturnem okolju dogajale izjemno pomembne stvari. "Čez slovensko ozemlje so se vozili različni umetniki, stavbarji, freskarji, znanstveniki, se ustavljali v Ljubljani in delali po naročilu. Evropski umetniki s svojim delom niso samo obogatili slovenske kulture, temveč so tudi izoblikovali poseben kranjski slog." Tudi Metzinger se je že po dveh letih dela v Sloveniji popolnoma prilagodil temu slogu, ga dopolnjeval in oblikoval.

In s katerim delom Evrope se identificira David? "Že od otroštva sem hkrati Francoz in Slovenec "iz Rudnice" na Štajerskem, pa tudi malo Rus." Svojo slovenskost je odkril, ko je dobil "vabilo" za slovensko vojsko. Njegova mama je najbrž ruskega rodu, čeprav o tem ni nobenih dokazov, razen ruskih potez na njegovem obrazu. Svojih pravih staršev ni poznala, saj sta jo posvojila Parižan in Nemka. "Moj oče pa je Slovenec, po katerem imam tudi slovensko državljanstvo. Odraščal sem v francoski kulturi, zato se počutim bolj Francoz." V Slovenijo je prihajal k sorodnikom, "čutim, da imam zelo močne korenine na Štajerskem. Vendar pred civilnim služenjem v slovenski vojski oz. pred začasno preselitvijo v Ljubljano nisem znal niti dobro slovensko. Najbolj sem se prestrašil, ko sem pri civilnem opravljanju vojaške obveznosti dobil za nalogo branje knjig in časopisov za slepe gospe."

Po letu raziskovalne dejavnosti v Sloveniji se je okrog Davida počasi oblikovala skupina mlajših ljudi, ki so mu pomagali iz golega navdušenja. V kolofon je napisal vse - tudi šoferje. "Od slednjih so bili nekateri posamezniki zelo odločni. Enkrat na podeželju sem svoji voznici samo pokazal, kje je cerkev z želenim platnom, še preden sem se zavedel, kaj se dogaja, je že peljala čez polje, skozi koruzo. Iskreno se zahvaljujem vsem in upam, da bo naša ekipa v isti sestavi še naprej tekmovala na "zgodovinarskem igrišču"."