Mili v Sloveniji

Moji prijatelji so vsi po vrsti prepričani, da ni s povprečnim gledalcem južnoameriških telenovel smotrno storiti ampak čisto nič drugega, kot da ga postaviš pred najbližji zid in mu s pomočjo strelskega voda skrajšaš eksistencialno bedo. Sam se, po drugi strani deležen žlahtne družboslovne izobrazbe, še kako zavedam fašistoidnosti tovrstnih izjav in se mi zdi, da bi bila recimo trajni odvzem volilne pravice in sterilizacija povsem dovolj. K temu naj dodam, da sem nekdo, ki na področju cenenega subimbecilnega trasha zelo dobro ve, o čem govori. Nekdo, ki je svojčas še kako zameril Bobbyju Ewingu, ker je tako brezsramno varal svojo Pamelo, ki je fanatično spremljal Jessico Harper od krokodilov do končne katarze v naročju razumevajočega plastičnega kirurga - nekdo, ki si je nekoč kot znanstveni projekt zastavil, da bo tri mesece skupaj na Zagrebu prav vsak dan gledal Santa Barbaro. Projekt je uspel, njegov prispevek k zakladnici civilizacijskega vedenja pa se glasi: res je, gre za ultimativno TV-smet.

Dokončna inavguracija kapitalizma je s svojim v številnih pogledih vsekakor sijajnim razbohotenjem komercialnega pristopa k prenašanju signalov prejle omenjeno dognanje popolnoma sesula oziroma modificirala v: res je, gre za ultimativno anglo-saško TV-smet, ki pa s svojimi latinskimi kloni glede globinske antikvalitete sploh ne igra v isti ligi. Kriteriji, ki so jih z dosežki na področju igralske zanikrnosti, scenografske stiskaškosti in celotne atmosfere, ki po prepričljivosti in privlačnosti ponavadi rangira precej pod tipičnim predstavnikom nemškega porniča, postavile te solzave opere, so namreč tako nedosegljivi, da bodo bržkone merodajni še desetletja, če ne celo kakšen milenij. Kako presenetljivo torej, da so se tako neizbrisno prijeli in trajno zasidrali tudi pri nas! V isti sapi pa je v smotru objektivnosti nujno dodati, da se prav Muneca Brava od ostalih grozovitosti loči po eni precej pomembni komponenti, in sicer po vseskozi prisotni imenitni glasbeni temi. Natalia Oreiro je k nam prišla tako kot oboje, kot nepopisno popularna pevka na povabilo založbe Menart in kot divji angel na povabilo naše prve komercialne televizije.

Tiskovka

V petkovem meglenem nalivu še posebej morbidna kocka POP TV-ja, ki se po novem vljudno diči tudi s par strateško razpostavljenimi neonskimi simboli Kanala A, na uradni jubilej prve petletke, in to pol ure pred začetkom tiskovne konference svoje trenutno najpotentnejše latino starlete ni dajala videza vojne cone, izrednih razmer, obsednega stanja. Razliki sta bili pravzaprav samo dve: prvič, že tako zoprni receptor je bil na ta dan še toliko bolj osoren, in drugič: pred vhodom se je zbrala tehtnosti priložnosti komajda še zadovoljiva gručica reporterjev, ki se ji je vseeno zdelo precej fino, da so tu. Dame so parlamentirale, kako globok izrez naj bi imela ob tej priložnosti Milagros, kamermani pa so drug drugega učili, kako se po hispansko čim bolj pravilno povejo reči, kot so: "Živjo, Natalija, ime mi je Marko in najraje poslušam Motorheade!"

"Zivjo!" je začivkala posedenim novinarjem v popek in bradavičke še kako poudarjajočo modro majčko, z rdečimi srčki ovenčane črne usnjene hlače na zvonec in kričečim sinjim make-upom oblečena Mili: "Zivjo!" Več kot očitno je bilo, da se je odločila to deželico osvojiti by storm, na koncu koncev je neposredno pred tem zašarmirala celotno Vzhodno Evropo, in če so se vanjo lahko do ušes zaljubili neki Madžari, kaj se ne bi tudi neki Slovenci? Za kamere si Natalia nadane podobo brzostrelne namiguše - frflje v najboljšem pomenu te besede - in čeprav je v tako kratkem času težko soditi, se zdi, da v tej vlogi resnično uživa. V ozadju je na velikem platnu Mili z narobe obrnjeno repersko čepico briljirala s svojo svetovno znano imitacijo Ronalda, Natalia pa je začela migati z boki.

"Oh, kaj so me poslali sem ..." je tarnal neki nikoli zadovoljni kolega, ki pa sem ga sčasoma le pripravil do tega, da mi je priznal, da se zabava vseeno nekoliko bolj, kot če bi ga poslali na primer na kako Drnovškovo tiskovno konferenco. Po tistih par obveznih organizatorskih uvodih (hefe pri založbi Menart se je recimo posebej za to priložnost cel prejšnji dan piflal par v končni izvedbi naravnost sijajno izgovorjenih španskih stavkov), je glavna beseda seveda pripadla Natalii. "Je povedala kaj pametnega?" so me pozneje spraševali na uredništvu in seveda sem jim odgovoril z: kaj vam je, to bi bilo vendar kontraproduktivno! Saj veste, hrabri angel je navdušen nad svojim uspehom, že popularnost v svoji deželi jo je dovolj presenetila - da pa jo tako bogato gostijo po celi Evropi, to pa so sanje, ki so prekoračile vsako mejo. Očitno je v njeni glasbi neki univerzalni jezik, muchas hvala, na povabilo bo v Maribor seveda prišla, zelo rada bi sodelovala s tem in tem ... Trenutno sicer živi v Argentini in to prav na Slovenski ulici, vendar za El Baiuca še ni slišala, je to kak pomemben gospod? Muy Importante? No, potem bo pa gotovo še imela priložnost.

Iz Mili so vseskozi žarele sproščenost, domačnost in radoživost, se je pa zdela na koncu nekoliko razočarana, kako malo vprašanj so ji zastavili slovenski novinarji. Gospodična je pred posebno belo steno torej padla v objem teleobjektivom, če se je hotel kdo z njo slikati objet, ni bil noben problem, jaz pa sem čas bolje izkoristil za globoke ruminacije z nekaterimi predstavniki organizatorjev o tipičnih predstavnicah bejb iz latinskih žajfnic, ki so na zunaj sicer nepopisno moderne in osamosvojene mučače, znotraj pa si v resnici želijo biti predvsem globinsko arhaične priležnice in podpornice, ki bi šle za svojega moškega plavat tudi v ognjeno jezero. Če je tudi Mili ena izmed takih, nismo imeli priložnosti ugotoviti, je pa imela ena izmed mojih sogovornic (ki je samo sebe označila kot organizacijski man behind the man behind the man) popolnoma prav, ko je napovedala, da se bodo pred veleblagovnico v BTC-ju, kjer je imela zvezdnica nagovoriti svoje najbolj žareče oboževalce, drenjale same tinejdžerke in niti ena sama babica. Dobro, v bistvu moja sogovornica ni imela prav, saj sta se na mrzlem dežju s čedalje bolj jenjajočo sapo drenjali natanko dve babici, je bilo pa zato toliko več mladoletnic. Proti strašljivim slikam z Esmeraldine vseslovenske turneje ni imel prizor pred Müllersom niti za žemljo, vendar pa je treba seveda vedeti, da Esmeralda ni bila tak fenomen samo zato, ker je bila uboga, dobra in slepa (= Slovenci), temveč tudi, ker je s svojo osebnostjo naslavljala prav vse generacije deklet, babice pa so prek nje lahko na lep in poceni način podoživljale svojo mladost, v kateri ni nihče nikogar grdo gledal, če ni vedel, kaj je to internet. Milagros je z napovedano prisotnostjo pritegnila recimo par sto ljudi, od katerih jih je bilo vsaj četrt prav gotovo naključnih mimoidočih.

Histerija

Največji del publike so bile seveda predvsem ženske, točneje deklice, izstopal pa je s preprosto čepico pokriti družinski oče z buldogovsko pobešenimi lici, ki je z žepnim fotoaparatom resignirano slonel ob varnostni ograji prav v prvi vrsti, saj je bil hčerki/nečakinji/ženki očitno obljubil fotko urugvajske dive. Upajmo, da je na koncu v tej ali oni obliki dobil zasluženo nagrado, videti je bil namreč kot pobešen nudeljc. Še bolj krčevito so se svojih fotoaparatov oklepale plejadice največ-srednješolskih mladenk, in ker je dobro znano dejstvo, da je pričakovanje vsaj polovica praktično katerekoli stvari, jih moderatorju ni bilo težko spraviti v zaželeni hrepeneči kaos. Vreščanja ni bilo treba vaditi, saj smo nekoliko prisebnejši oglušeli že, ko je Mili skozi šipo zgornje etaže prvič dražljivo zamigala z ritko, pa vseeno: dobro, videli smo jo že, mogoče bi bilo pa zdaj prav, da jo prikličemo. Recite Natalia! "AAAAAA!!!!!!!" Ne ne, Natalia! "IIIIIIIII!!!!!!!" No, saj je v redu, ampak a se lahko zmenimo, da jo bomo, ko jo bomo prosili, da nam zapoje, zelo glasni? "AAAAAAAAAAAAA!!!!"

Natalia jih je dražila, dokler je bilo to še smotrno, nemalo vzburjene so bile v ozadju tudi v bele halje odete prodajalke, vsi skupaj pa smo na koncu seveda le dobili, kar smo si želeli. Natalia, ki si je množici in decembru na čast odela srebrno jaknico, je s svojimi pordelimi lički zaobjela celo ljudstvo, po mojem se ni prav nihče počutil zapostavljenega, saj je ljubeča in nasmejana podpisala prav vsako zgoščenko in svoj pomanjkljivo oblečeni ekspos'Š, kar jih je dobila v roke. Šef Menarta je iz ozadja prav s temi fotografijami obsipaval prve vrste publike, v zvezdo so začeli leteti skrajno ljubeče mišljeni fluorescenčni plišani in vrtnice, množica je valovala glede na njeno premikanje po improviziranem odru, starši pa so bržkone začeli preklinjati dan, ko so v ledjih začutili tisti rajcajoči dražljaj, zaradi katerega so se bili zdaj prisiljeni prerivati po tej klavnici.

Ob pravem trenutku je Natalia apet vključila svojo ustno brzostrelko, tolenamojiglavijefrufru - radavasimamvamniničmraz - moramsenaučitislovensko, nakar je še zažgolela, ne na playback, in ob tem vseskozi podpisovala svoje slike in mahala množici. Napevu so se priključile mamice, cvilile so vnučke, džuskal je kolega Sarkič. Dogodek na mrzlih stopnicah pred vhodom v veleblagovnico je kar trajal in trajal, Mili je pela naslednjo in naslednjo pesem, množica je rjovela, varnostniki pa so delovali nekoliko izgubljeni, ko so bili prisiljeni namesto običajnega lomljenja reber s samim pogledom tokrat skrbeti predvsem za transfer CD-jev iz izproženih zahtevajočih ročic do črnega flomastra dobrotnice iz Južne Amerike in nazaj. Kar malce čudno je bilo opazovati slepo oboževanje na obrazkih nekaterih izmed prisotnih deklinic, vendar pa sem se moral ob tem samo spomniti, kako bi se v njihovih letih počutil sam, če bi nas obiskala recimo Apollo in Starbuck.

Na koncu se je začela med nikoli končanim podpisovanjem zvezda vendarle ritensko umikati po stopnicah, hvalalepazelosemponosna - radabiostalašeprecejdljeampakimamzelonabiturnik - bompšeprišlakvamčao, dež se je zmešal s solzami, še par skupinskih fotk z uslužbenci, nato pa so na svoj račun prišli posvečenci notranjega kroga organizatorjev, objem za fotografiranim objemom, Mili pa je uplenila par prav gajstno izgledajočih pepelnikov iz najbližjih vitrin. "Ne bodi no tako čustvena!" je svoji ščitenki polagala na srce ena izmed mamic tam zunaj, ko je bila oboževana figura samo še spomin, a seveda je bilo vsako tako prigovarjanje zaman.

Vsaka čast, so si bili pol ure pozneje edini organizatorji na kosilu v Rotovžu, če bi bili vsi zvezdniki tako nerazvajeni in dobrovoljni kot gospa Oreiro, potem bi bil naš posel najlažji posel na svetu. Premnogi druge, tudi bistveno manj popularne osebe so povzročile toliko več problemov! Kosilo je bilo zanjo mišljeno kot sprostitev med napornim tempom celodnevnega razgrabljanja, zato ob uradni trditvi, da ne zna niti besedice angleško, nismo preveč godrnjali. Gospodična je vsekakor čebljala, vendar predvsem s svojim entourageom, med katerim je najvplivnejšo vlogo na njeni levi igrala kodrolasa nižja kolegica iz nadaljevanke, ki je ni oblegal praktično nihče. Pred predjedjo sta skupaj na ročni kameri pregledali posnetke frenetične množice/poteptanih cicibank in se ob tem neznansko zabavali. Mili je bila tako lačna, da je začela še pred juho drobiti kruh in se ga je očitno tudi tako najedla, da ji je potem za večji del ostalih jedi zmanjkalo prostora.

Kljub komunikacijskim barieram smo ji uspeli razložiti, da naš urednik, urednik muy importante političnega časopisa, gori zanjo, nakar smo jo lahko do konca obeda predvsem opazovali. Sicer na turneji maska nikoli zares ne zdrsne, vendar se mi kljub temu ne zdi pretirano tvegano zapisati, da je Natalia v veliki meri Mili in vice versa. Hiperkinetična, zvedava in na ljubek način samopašna, se neki zadevi za dve minuti posveti z vsem srcem, nato v trenutku izgubi vsako zanimanje in se strastno vrže v objem nečesa drugega. Prava profesionalka, izjemno vljudna punca, ki pa si ne neha prepevati niti, ko je na stranišču (vem, sem prisluškoval). Potencialno neprijetne pavze v pogovoru zna zelo vešče zapolniti s svojim odmaknjenim in hkrati zelo poznavalskim tipom salve smeha, pri alkoholu pa se vsaj ob delovnikih očitno raje drži precej nazaj. Z velikim zanimanjem je poslušala resnično zgodbo o nekem slovenskem kratkem filmu, v katerem jo ima malce zblojeni fant za idol in zato prodaja z grobov ukradene rože, da bi jo lahko nekoč odletel spoznat. Vino je teklo, njen osebni menedžer Pablo je nazdravljal in prepeval Penso Positivo, za konec se je Natalia v slavnostno knjigo gostov podpisala ob bok Gabriele Spanic. Zvečer, POP glamur.

Triindvajsetletna Urugvajka je k nam priletela na siv dan, tako da ji sončne strani Alp nismo uspeli pokazati. Žal je prišla morda malce prepozno, če bi se oglasila pred dobrega pol leta, bi jo lahko morda glede na takratne trende vsaj za kake tri mesece porabili kot kulturno ministrico, vendar se vseeno zdi, da smo domorodci te ljubke praktično evropske državice okrog nje plesali povsem dovolj, da svojega obiska ne bo preveč obžalovala.

povezava