Kultura 2000

Ecstasy, koncert Louja Reeda v ljubljanskih Križankah, definitivno najpomembnejši dogodek za kulturo na Slovenskem, kajti roker, ki je z vsakim letom boljši, je dokazal, da je levičarska drža v kulturi najproduktivnejša in da rok prebije vse barikade: mentalne in materialne.

Plastos, paleoantropološki muzej Marka A. Kovačiča v galeriji Kapelica, najboljša arheološka razstava leta, najboljša antropološka razstava leta, najboljša futuristična razstava in najbolj logično urejena postavitev sodobne umetnosti.

Peter Greenaway v Ljubljani, projekt Museuma, ko je Greenaway postavil Ljubljano na prvo mesto pri risanju zemljevida poti v paradiž, ko je Ljubljani spet pokazal svoje filme, ko je Ljubljana dobila Bologna Towers 2000 - fascinantno filmsko fresko zgodovine nekega mesta - in ko je njegova instalacija v grajskih kazematah pokazala, kako čustveno nabito in hkrati družbenokritično je lahko sodobno umetniško delo.

Zbirka 2000+ Moderne galerije Ljubljana, podnaslovljena Umetnost Vzhodne Evrope v dialogu z Zahodno, je velik korak za slovensko muzealstvo in za vzpostavitev sodobnega tipa muzeja, je drzen korak vodstva Moderne galerije in povsem nov korak v sponzoriranju umetnosti.

Vsi na volitve, razstava političnega plakata v Jakopičevi galeriji v Ljubljani, je pokazala, koliko več pathosa, ethosa in logosa je bilo v slovenskem grafičnem oblikovanju včasih in koliko ga je ostalo do danes, da o politiki sploh ne govorimo.

Bionični teritoriji, mednarodni festival Arhitektura in novi mediji, je v slovensko okostenelost, kako dojemati in kako misliti arhitekturo, prinesel informacijo o novih digitalnih prostorih, o novem urbanizmu, predvsem pa razmislek o tem, kaj danes arhitektura sploh je in kaj bo od nje ostalo v prihodnosti.

Izbor Uršula Cetinski

Odrske umetnosti

Letos je bilo po svetu veliko plesnih festivalov, ki so ponudili pregled sodobnega plesa v posameznih državah. Po ogledu več kot sto nemških, avstralskih, kanadskih in nizozemskih predstav ugotavljam, da je slovenski sodobni ples dinamična, živahna in perspektivna umetniška zvrst, referenčna tudi v mednarodnem merilu. V primerjavi z omenjenimi plesnimi scenami se v Sloveniji ne moremo ponašati s tolikšno kvantiteto vrhunskih plesalcev, zato pa prednjačimo z bogatim idejnim svetom naših koreografov, kajti ta je v omenjenih državah prej redkost kot pravilo. Zaradi slabih produkcijskih možnosti je bilo letos večjih plesnih produkcij malo. Med njimi zopet izstopa skupina En-Knap z izvrstno predstavo Emanatio protei Iztoka Kovača. Projekt Drive-In Camillo Emila Hrvatina so kritiki uglednega časopisa Ballet-Tanz International uvrstili med najinovativnejše produkcije tega leta na svetovni plesni sceni. Pomembne mednarodne festivale je obredel tudi Matjaž Farič, ki je sodeloval pri skupinskem gledališkem projektu Hotel Evropa. Največji korak naprej pa je napravil Branko Potočan, saj se je s predstavo Vrata prvič lotil večjega plesnega dela. V Sloveniji nastaja razmeroma veliko plesnih prvencev. Največ odobravanja je požel hudomušni prvenec Gorana Bogdanovskega 1 : 0.

Med inovativnimi gledališkimi projekti izstopa še "predstava" Brainscore Darija Kreuha in Davida Grassija; avtorja sta ustvarila prvi slovenski gledališki dogodek v virtualnem prostoru.

Dramsko gledališče je letos živelo bolj v kontekstu repertoarnih gledališč kakor na "off-sceni". Slovensko dramsko gledališče si je nekoč reference pridobivalo na območju nekdanje Jugoslavije, pa tudi v mednarodnem kontekstu. Trenutno v Sloveniji ni dramskega režiserja, ki bi imel toliko mednarodnih referenc, kot jih ima Iztok Kovač v sodobnem plesu, saj ga gostijo ugledni plesni festivali. Slovensko dramsko gledališče je na festivalih, kot so Avignon, Dunajski slavnostni tedni, Gledališki spektakel v Zürichu, praviloma odsotno. Ti festivali so osredotočeni na dramsko produkcijo, na njih pa se izkažejo tudi režiserji iz bolj "eksotičnih" dežel, recimo Litvanec Oskaras Korsunovas. Zato si slovensko dramsko gledališče s festivalom Borštnikovo srečanje in z nekritičnim "navijaštvom" dela strokovne javnosti identiteto za zdaj "umetno" utrjuje predvsem v domačem kontekstu, kar bi utegnilo slabo vplivati na njegovo prihodnost.

Izbor J. Kacin

Nominacije za grlo leta

MANIFESTA - ker je uspešno vzburkala likovno močvirje in bojujoče se za državne institucije, dotacije in gaže oskrbela s priložnostnimi argumenti. Medtem nas ni uspela prepričati v radikalnost svojih perspektiv, v smisel velikih razstav ali v zvestobo izhodiščnemu "borderline" konceptu in je po bombastični otvoritvi naredila le malo, da bi Ljubljano zajel "kulturni izbruh".

METELKOVA - ker je, zaradi napol volunterskega dela na njej delujočih klubov, razmaha in pestrosti njih dejavnosti, letos resnično postala mladinsko zbirališče, kakršnega si prestolnica zasluži in ga potrebuje, osvobojeno ozemlje na udaru represivnih sil. Daleč od profita, daleč od vseh zanj zainteresiranih subkulturnih skupin, kar Metelkovi daje nadih najbolj sproščenega in najmanj nevarnega kulturno ponočnjaškega poligona.

SAZAS - ker z občasnim fehtanjem denarja za svojo črno luknjo otežuje že tako komajšnje preživetje pokrajinskih klubov, zelenih organizatorjev koncertov in veselic, vseh primernih žrtev.

SLOVENSKI PURITANCI - ker so uspešno zamenjali vzrok s simptomom. Ob vseh gonjah proti alkoholu, ki da je kriv za smrt na cestah in v bolnišnicah, razpad družine in drugo, je le malo besed namenjenih slovenskemu kultu pločevine in drastičnim socialnim spremembam, še manj pravici slehernika do izbire življenjskega sloga in tudi bolezni. Kajti pohlep je gonilo napredka in prepoved je njegova metoda.

SLOVENSKI POLICJOTI - ker se že vseskozi zdi, da nastopajo v vlogi inkasantov, da si za tarče najraje jemljejo najlaže izsledljive delikte in da najraje zatirajo (mlajše) krajane brez finančne ali politične moči, medtem ko poklicni kriminal in mahinacije vrhuške prosperirajo. Kolikšen je odstotek ugodno rešenih pritožb na njihovo delo, kako, da se v "pravni" državi še vedno hvalijo s protiustavnimi dejavnostmi, kakršne so ponavljajoče se preiskave poharjev in racije rejverske druščine? Ombudsman my ass!

SLOVENSKA TANCMAŠINA - ker deluje že tolikšno število let, da se je v njenih nedrjih, sproti se ločevajoč od konzumentske, nenehno obnavljajoče se večine, klientele predvidljivih megadogodkov, zaredilo dovolj naredi-sam avtonomistov, ki si iščejo preživetja izven utečenih mehanizmov big biznisa. Kdaj pa se bo do stopnje samoorganiziranja, magari le v bran pred brezobzirnostjo sil javnega reda, zgodnjega vstajanja in discipline, razvilo slovensko rajferstvo, za čigar pravice se ni potegnil še noben od dobro stoječih organizatorjev tehno veselic?