Morbidni hrup

Da bi lahko v resnici razumeli ozadje, iz katerega izhajajo najvplivnejši predstavniki tega žanra, moramo najprej omeniti dva že precej pozabljena, a zato toliko bolj ključna benda. Dlakocepci bi rekli, da moramo nujno omeniti tri bende, vendar se bodo morali na koncu tudi oni strinjati, da se kronološko najstarejšega Green River ne bomo niti približno toliko spominjali po pobesnelem fragmentiranem soundu kot po tem, da je bil odskočna deska za vse, kar je sledilo (Stone Gossard in Jeff Ament sta končala kot gonilna sila Pearl Jamov, Mark Arm in Steve Turner pa sta bila ustanovna člana alternativcev Mudhoney). Vedeti moramo, da si je cela grandžerska scena pridelala sloves izrazite incestoidnosti, in sicer še najbolj zato, ker je taka tudi izrazito bila: če malce pretiravamo, boste med njenimi vidnejšimi predstavniki težko našli dva, ki v teh letih ne bi ob tej ali oni priložnosti igrala ali pa vsaj producirala skupaj.

Kakorkoli že, prvi izmed dveh hudo vplivnih bendov se imenuje Mother Love Bone in v zvezi z njim je treba poleg sodelujočih Amenta in Gossarda omeniti predvsem prababico grandža in kasneje njegovega ektoplazmičnega angela varuha, karizmatičnega pevca in tekstopisca Andyja Wooda. S svojimi nezaslišanimi srebrnimi oprijetimi outfiti in platformskimi motorističnimi škornji se je že od prve vaje imel za totalno rokovsko zvezdo, čeprav ni tega prepričanja takrat z njim seveda delil nihče. Poleg fascinantne pojavnosti je svilenolasega frontmena - njegova odrska idola sta bila Freddie Mercury in Marc Bolan - krasil tudi izrazit talent za melodijo in rimo, velike ambicije in fanatična predanost ciljem pa so bile značilne praktično za vse člane skupine. Nič čudnega ni bilo torej, da jih je pod korporativno perutničko razmeroma hitro pobasal Polygram in zdelo se je, da bo Andyju o svojem zvezdništvu zdaj zdaj uspelo prepričati še preostali svet.

To bi mu bilo glede na moč posnetega materiala bržkone precej hitro uspelo, če ne bi dva tedna pred izidom prvega albuma Apple udarila mešanica krute usode in eskapistične nepazljivosti: Andyja Wooda so zaradi heroinske overdoze našli povsem komatoznega v njegovem stanovanju in nekaj dni kasneje, 19. marca 1990, se je njegova življenjska črta dokončno preselila v vodoravno stanje. Njegova smrt je v razvijajoči se in med seboj zelo tesno povezani seattlski revir udarila kot macola, tako med Andyjeve sodelavce kot med številne prijatelje. Zdi se, da ni izguba med vsemi prizadela nikogar bolj kot Andyjevega mladega sostanovalca Chrisa Cornella. Ta je za vsaj delno lajšanje osebne bolečine vpregel svoje v Soundgardnu tako neprekosljivo izpričane ustvarjalne talente in preminulemu tovarišu v spomin napisal Reach Down in Say Hello 2 Heaven in ju želel z Gossardom in Amentom posneti kot komemorativni singl za prezgodaj izgubljenega umetnika.

"Najprej smo želeli posneti samo kakšen EP," se je kasneje spominjal Cornell, "ampak nove pesmi in ideje so letele na plano kar same od sebe. In veste, sploh ni šlo za žalosten, zatravmiran proces, vse skupaj smo doživljali na naravnost prazničen način!" Skupaj s kitaristom Mikom McCreadyjem (kasneje Pearl Jam) in bobnarjem Mattom Cameronom (Soundgarden, kasneje tudi Pearl Jam) je trojica tako formirala skupino (točneje rečeno one-album projekt) Temple of the Dog in enako naslovljena plošča, tematski album kot rekviem izgubljenemu tovarišu, velja danes za enega najpomembnejših temeljev seattlske strukture ter, brez pretiravanja, eno izpovedno daleč najmočnejših rokerskih plošč devetdesetih let.

Album so izdali aprila 1991 in zanimivo je, da bi lahko prodajo na začetku v najboljšem primeru opisali kot skromno. Česa več v bistvu ni pričakoval nihče, saj so bili člani zunaj svoje ožje skupnosti še vedno skoraj totalni anonimusi. Tako ali tako je bila plošča mišljena kot labor of love, eksorcizem žalosti in hommage fantu, ki je bil po besedah mnogih "najdobrotljivejše bitje, kar si jih lahko zamislite". Ker pa sta spomladi oba benda, Pearl Jam in Soundgarden, posnela albuma, s katerima se jima je sekira trajno zagozdila v med, se je z eksplozijo teh dveh bendov na trgu tako rekoč čez noč pojavilo žolčno povpraševanje po praktično čemerkoli, kar bi bilo lahko vsaj od daleč povezano z njima, in tako torej več kot zasluženo tudi po Temple of the Dog.

Druga zanimiva stvar, povezana s tem projektom, je vsebina njegovega najuspešnejšega singla Hunger Strike, ki je glede na vso drugo grandžersko introspektivnost in malodane aktivno zavračanje vsake širše družbene angažiranosti izpričal zares fascinantno kritično komponento. "I don't mind stealing bread from the mouth of decadence..." sta sredi rodovitnih polj žgolela Cornell in v Seattle pravkar prispeli surferski poba iz San Diega Eddie Vedder: "But I can't feed on the powerless when my cup's already overfilled, so I'm going hungreeeeee... I'm going hungreeeee..."

Pearl Jam in Soundgarden

Gossard, Ament in McCready so surferskega poba iz San Diega - ki so ga odlikovali precej všečen videz, nesporne tekstopisne sposobnosti in, kot je dokazal z leti, bržkone še kako pristna zatravmirana preteklost (za grandž vedno nepogrešljiv bonus!) - porabili za prvovrstnega frontmena in s svojo razgibano in precej izvirno mešanico štadionskega roka iz sedemdesetih in precej bolj liričnega postpanka iz poznih osemdesetih let kmalu navdušili radijske postaje, ki so zavohale, da bo "alternativna" rokovska glasba zelo kmalu zopet postala zelo in. Mnogi iz kasnejših generacij oboževalcev se sicer ne bi povsem strinjali, vendar so po slastni marmeladi Eddiejeve babice poimenovani rokerji svojo najmočnejšo in najpomembnejšo ploščo ustvarili kar pri prvem poskusu.

Ten se zdi danes morda res do neprebavljivosti zlajnana plošča, vendar je bila v prvih mesecih leta 1992 za povprečnega k malce težjim rifom orientiranega romantičnega tinejdžerja to prava Meka žlahtnega svetobolja in zanj poprej nikoli s pravimi besedami ubesedene nerazumljenosti. Vsekakor je skupaj z legendarnim Rickom Parasharom samoproducirana plošča za debi izpričala neverjetno stopnjo zrelosti, k uspehu pa je veliko pripomoglo tudi to, da se je vanje takrat še nekako prebavljivi MTV zacopal do ušes.

Res je, da je šel njihov uspeh številnim kolegom močno v nos, Kurt Cobain jih je sčasoma obtožil celo, da so skočili na alternativni bandwagon -Ten je bil v Ameriki med prvimi dvajsetimi najbolje prodajanimi ploščami še leto in pol po izidu, samo v ZDA so ga do konca leta 1996 prodali v več kot desetih milijonih izvodov. Mojstrovine, kot so Alive, Evenflow in Jeremy, pomenijo v paketu s svojimi do kraja zestetiziranimi videospoti danes za takratnega ameriškega tinejdžerja tisto, kar so svojčas za generacije prejšnjih let pomenile najuspešnejše stvaritve kakšnih Beatlov. Jamovski Unplugged velja še danes za enega najboljših performansov v tej MTV-jevi zelo uspešni seriji.

Pričakovanja za drugi album so bila tako našponana do skrajne možne točke, vendar so člani skupine pritisk očitno znali prenesti in oktobra 1993 izdali sijajni Vs. Na kritike kolegov so se odzvali z odločitvijo, da s tega albuma ne bodo izdajali singlov in ne bodo snemali videospotov, kar se je nedvomno izrazilo tudi prek serije infarktov vodilnih MTV-jevskih producentov širom po svetu. Kljub tej odločitvi je album debitiral na prvem mestu Billboardove lestvice in takoj na začetku zaradi vseh vnaprejšnjih naročil podrl vse rekorde, v prvem tednu so ga namreč prodali v 950.000 izvodih. Uspeh je bil zaslužen, saj avtorji niso nasedli na čeri sindroma drugega albuma in so svoja dokaj hermetična sporočila (hermetičnost je bila od zvezdookih mladoletnih mas sprejeta več kot navdušeno, vsak si je ob njej pač naslikal svoj pejsaž puščobe in neuslišanosti) zapakirali v producentsko gledano nemara še bolj živahno in domišljeno pakungo.

Še ena koncesija preziru njihovih "pokončnejših" (= neprimerno manj uspešnih) kolegov je bil bržkone precej žolčen spor s promotorji Ticketmaster, zaradi katerega so poleti 1994 celo odpovedali svojo mamutsko turnejo. Ker Ticketmasterju ni uspelo/ni želel poskrbeti, da bi ostajale cene vstopnic nekje pod mejo dvajsetih dolarjev, ga je skupina celo zvlekla na sodišče in obtožila nepoštenega poslovanja. Ob tem je nujno zapisati, da se fantom za lanski ljubljanski koncert očitno ni zdelo prav nič problematično zaračunati za naše revirje precej megalomanskih 5000 tolarjev, je pa po drugi strani tudi res, da so se za visoko vstopnino oddolžili s hudo doživeto predstavo in, navsezadnje, laskavim ljubljanskim koncertnim albumom. Kakorkoli že, tožbo so po dolgotrajnem nategovanju izgubili, odsotnost videospotne in koncertne promocije pa se je občutno poznala pri prodaji tretjega, tudi imenitnega albuma Vitalogy. Zelo solidni četrti album No Code je njihov najslabše prodajani album, tako da so morali za naslednjega, Yield, kar lepo posneti videospot. Danes ustvarjajo naprej, besedi grandž se v pogovoru raje vljudno izognejo, v Ameriki pa so še vedno izjemno popularni. Poslušajo jih predvsem neki novi klinci, in čeprav bi lahko kakovost njihove glasbe skozi čas opisali kot padajočo krivuljo, se imajo z vsakim novim albumom za še toliko bolj important artiste.

Drugače od njih in Nirvane Soundgarden morda res ni seattlski najvplivnejši bend, ga pa ima zato kar nekaj izmed nas za najboljšega. Čeprav ne gre seveda niti približno za heavy metal bend, odlikuje njegovo srh zbujajočo in hrbtenico lomečo muziko precej več podobnosti z blatnimi in počasnimi rifi skupine Black Sabbath kot s paranoično hitrimi razturancijami kakšne Nirvane, pri čemer so svoj kitarski zid vsebinsko najraje zvarili z osupljivo inteligenco in občasno celo silno ironičnim smislom za humor.

Ena najbolj ambicioznih in razločljivih skupin iz tega ozadja, ki se je poimenovala po zanimivi seattlski skulpturi/znamenitosti - ta je v kombinaciji s pihljanjem vetra producirala skoraj hipnotične zvoke -, je bila tudi med prvimi, ki so snemale za legendarno grandžersko založniško matico Sub Pop. S prvima dvema EP-jema Screaming Life in FOPP so opozorili nase in si z razbeljenimi pobesnelimi predstavami po vsevrstnih luknjah kot bi mignil priigrali razmeroma močno koncertno bazo. Že prej omenjeni Chris Cornell, nosilec enega najbolj jebozovnih geštelov v rokovski zgodovini nasploh in v tesni povezavi s tem tudi eden najkarizmatičnejših frontmenov v devetdesetih letih, je pri skupini začel kot bobnar, vendar je za svoje v tem obdobju precej stekle ritme opazil, da ga resno ovirajo pri petju, zato se je povsem posvetil mikrofonu in kasneje tudi kitari. Vsekakor izvrstna odločitev, saj je postalo njegovo možato cviljenje kaj kmalu ena glavnih blagovnih znamk te fenomenalne skupine.

S finančnimi prilivi prvega albuma Ultramega OK si niso mogli ravno začeti kupovati luksuznih jaht in tudi drugi, Louder Than Love, je na lestvici albumov dosegel največ 108. mesto, čeprav jim je po drugi strani s kot britev ostro perfekcionističnostjo prislužil nominacijo za grammyja. Tretji album, globoko občudovanje zbujajoči Badmotorfinger, se je komajda prebil na Top 40, čeprav je v podzemlju s svojo ušesa parajočo energijo in surovo brezkompromisnostjo čez noč zaplodil cel kult. Od prvega do zadnjega komada oda večno nezadovoljni, v zvezde tuleči duši velja album z mojstrovinami, kot so Outshined, Slaves And Bulldozers in Rusty Cage (to je pred nekaj leti tako špasno priredil sam Johnny Cash), za klasiko. Hardvorkerska ustvarjalna potenca pa se jim je v konjunkturi z vsesplošno grandžersko eksplozijo obrestovala z njihovim največjim uspehom vseh časov, na samem vrhu lestvic debitiranim bravuroznim albumom Superunknown. Čeprav vsekakor ne gre za kaj bistveno vedrejšo glasbo, kot so jo delali pred tem, so bili robovi le nemara nekoliko bolj zglajeni, pa tudi klima je bila za njihov pristop neprimerno boljša.

"Hang my head, drown my fear, till you all just disappear ..." je v tistem danes že nesmrtnem videu, kjer se obrazi zlatih predmestnih paradno oblečenih Američanov v pričakovanju Sonca-črne luknje za posamezno sekundo spreminjajo v nevzdržne spake, na posameznem glasbenem kanalu tudi do dvajsetkrat na dan zavijal Cornell in se zraven z drugimi člani benda lahko smejal, ker se jim ni bilo treba za megalomanski uspeh odreči praktično niti trohici integritete. "Osnovno merilo naše glasbe je, da z njo zabavamo sami sebe," je zatrjeval gorostasi kitarist azijskega rodu Kim Thayil, zato lahko upamo, da jih relativni neuspeh zadnjega albuma Hanging From the Upside, ki je leta 1996, čeprav je šlo za prav dober malce trši izdelek, z debitantskega drugega mesta kaj hitro zdrknil v nižje predele, ni preveč prizadel in tudi ni bistveno prispeval k dvomesečnemu kolektivnemu dopustu, ki se je po dveh mesecih spremenil v dokončni split. Chris Cornell je kasneje sicer posnel fin solo album, vendar zanesenjaki kljub temu še vedno nismo nehali upati na eventualni reunion, pa čeprav samo za en album, eno pesem, en sam rif ...

Grandpappiji in druga bitja

Skupaj z Nirvano sestavljajo Džemi in Gardni veliko trojico vesoljnega grandža, seveda pa obstaja oziroma je obstajalo poleg njih še malo morje drugih bendov, ki si zaslužijo vsaj omembo. Če se že pogovarjamo o kvaliteti, bi bil smrtni greh zaobiti seattlske bad boye Alice In Chains, ki so razvili povsem svoj oster in že ob rojstvu resigniran zvok in ga prek (kadar publike ni ravno fehtal za kokain) na koncertih osupljivo statičnega pevca Layna Staleyja združili z imidžem pomahnitalih džankijev. Tega imidža, ki jim je po svoje koristil in po svoje škodil, si niso niti najmanj izboljšali s komadi, kot sta na primer God Smack ali Junkhead ("What's my drug of choice? Well what have you got? I don't go broke and I do it a lot..."), in ko se je zdelo, da ne morejo postati s svojim hkrati odvisniškim in ljudomrznim orkanom niti za stotinko bolj povampirjeni, so šokirali kritike in oboževalce in leta 1994 zaplodili kot najfinejši kristal zveneči EP Jar of Flies, ki je postal prvi EP v zgodovini, ki mu je uspelo doseči prvo mesto na Billboardovi lestvici velikih plošč. Ta otožna bravurica je bila tudi njihov zadnji zares kakovosten izdelek, njihov tretji veliki album Alice In Chains namreč ni bil toliko slab, kolikor je bil pravzaprav dolgočasen in popolnoma irelevanten, danes pa skupina zaradi notranjih trenj in preproste lenobe tako rekoč ne obstaja več.

Resni glasbeni kritiki, ki cenijo nad vsem drugim originalnost, suverenost in integriteto, nam že gotovo resno zamerijo, ker v vsem tem času sploh še nismo omenili skupine Mudhoney. Za mnoge eni redkih pravih grandžerjev so ta zamazani zvok razlaščenih šopali že veliko prej, preden ga je na svojih krilih v svet ponesel multimilijonarsko ustvarjeni hype, vendar so se potem od celotnega prizorišča tudi že zelo zgodaj distancirali. "Hej-hej-hej-hej, kako smo prenapihnjeni!!!" so za seattlsko ozadje sardonično hropli že na soundtracku za film Singles, ko je bil grandž še svež kot otroška ritka, čeprav so v tej romantični komediji fiktivnemu bendu Citizen Dick posodili svoj največji uspeh, strupeno klofuto konvencionalnemu svetu Touch Me I'm Sick, s tem da je besedico sick povsem logično zamenjala besedica dick. Čeprav se člani skupine Mudhoney v intervjujih prilizovanja novinarjev, češ da so skupaj z Neilom Youngom v resnici "granpappies of grunge", niti ne branijo tako zelo kategorično, so se zgodaj razmeroma prostovoljno umaknili v ozadje, kar pa ne pomeni, da niso nadaljevali produkcije v najslabšem primeru dobrih izdelkov še leta po tem, ko je nekaterim mlajšim in neskončno bolj izpostavljenim kolegom že pošteno pošla sapa.

Resni kritiki z začetka prejšnjega odstavka, ki si raznim Pearl Jamom in Soundgardnom praviloma niso upali kratiti glasbenih kvalitet, so zato toliko bolj navdušeno polivali gnojnico po bendih, ki so na grandžerski vlak skočili pozneje, ko je bilo že več kot jasno, da je ta na poti proti El Doradu. Prav strašljivo je bilo takrat opazovati, kako hitro so velike založbe zaobjele deževno mesto (v tistih zlatih časih je veljalo, da je bilo povsem dovolj, da si bil iz Seattla in da si imel v lasti četrtinko kitare, pa ti je bila snemalna pogodba zagotovljena kot pribita), ga v enem samem velikem gulpu popolnoma izsesale in se takoj odpravile na lov po drugih mestih. Med vsemi bendi iz te druge generacije so nemara največ gnojnice kasirali prav Stone Temple Pilots, ki so se včasih imenovali Shirley Temple's Pussy. Glede na to, kako brezsramno so v svrho prvega uspeha kopirali način in grimase Pearl Jamov, je vsaj del kritik na njihov račun res upravičen, po drugi strani pa je tudi res, da so njihovi prvi trije albumi (Core, Purple in Tiny Music From the Vatican Gift Shop) po energiji kljub vsemu ena svetlejših strani v zgodovini glasne glasbe devetdesetih let.

Še posebej pomemben bend, ki si je pozicijo zacementiral prav z adventom grandža, je Smashing Pumpkins, ki smo ga, lučaj preden je eksplodiral kot supernova, videli tudi na Novem rocku. Siamese Dream, druga plošča, je z grandiozno melodiko pomenila morda celo tisti zadnji in ključni kamenček v grandžerskem mozaiku, čeprav je bila skupina v resnici iz Chicaga. "I used to be a little boy, so old in my shoes ..." je hreščal jajceglavi bledolični Billy Corgan v akustični megauspešnici Disarm, ki je začasno ponarodela tudi pri nas, skupina pa je trend najprej izsesala do zadnje kapljice, nakar ga je brez pomislekov izpljunila in se vrgla v nove instantno razgrabljene projekte, kot je recimo dih jemajoče uspešen dvojni album Melon Colie And the Infinite Sadness. Danes zanikajo, da so bili kadarkoli zares grandžerji, kar se sliši precej zafnano in nepravično, in kdo ve, ali ni bil tudi zaradi tega Corgan (ki že dolgo velja za enega hujših zajebancev v industriji) tako smrtno užaljen, ko se je David Bowie ob megalomanskem praznovanju svojega rojstnega dneva kljub vsem vloženim naporom namesto z njim raje družil s člani benda Placebo ...

Obstaja seveda še milijon bendov, ki so v zvezi s seattlsko rokovsko renesanso užili vsaj začasni sladki med uspeha, vendar bi jih bilo nemogoče in pa tudi nesmiselno vse naštevati. Za konec omenimo dva benda za grandžerske sladokusce, in sicer Screaming Trees, kjer je pel kasneje tudi solistično uspešni Mark Lanengan, in Dinosaur Jr., ki so bili, drugače od Razbijajočih Se Buč, veliko preveč kul, da bi se kadarkoli okoristili z grandžerskim predznakom, čeprav bi lahko to glede na svoj sound vsaj v obdobju pred epohalnim albumom Where You Been? in po njem brez najmanjšega zadržka storili; na ta račun si je marsikateri kritik javno izpulil že marsikateri las, saj je, če gledamo same pesmi, pustil ta nenavadni in zelo vplivni ansambel za sabo vsaj tako pomembno zapuščino kot kaka Nirvana.

Čisto zadnjo bomo navedli še gospo Cobain, Courtney Love, ki naj bi si v otroštvu po sirotišnicah in poboljševalnicah načrtno rezala kožno povrhnjico, da bi ji telesna bolečina preglasila duševno, nakar se je odpravila kot najstnica služit denar na Japonsko, in sicer kot slačipunca v barih, ki so bili praviloma v lasti tamkajšnje mafije. Njen bend Hole, ki je s prvencem Pretty On the Inside prek osebnoizpovednih komadov tipa When I Was a Teenage Whore lomil rjo z v bližini koncertne dvorane parkiranih avtomobilov, je bil ob drugem albumu deležen zagrenjenih očitkov, da ga je itak v celoti spisal glavni norec iz vrst Nirvane. Live Through This, v vseh pogledih fenomenalen dosežek, je bil v resnici povsem drugačen od predhodnika in je v nekaterih pogledih izrazito spominjal na Nirvanin zadnji album In Utero, vendar Courtney do danes trdi, da gre za čiste laži. "Karkoli se zgodi, moraš vedeti, da si naredila imeniten album," naj bi ji bil v njunem zadnjem telefonskem pogovoru zaupal kmalu po tem brezglavi soprog, še več, v resnici je bila v zadnjem obdobju ona tista, ki je menda, kadar se mu je zataknilo, pri kovanju novih viž pomagala njemu! Kakorkoli, Courtney, ki je s svojo vulgarno in konfliktno persono vse prevečkrat popolnoma zasenčila bendov drugače zelo prodorni zvok, se je pred nekaj leti (če seveda ni šlo za predelavo kakšnih zadnjih osnutkov iz moževega skritega predala) povsem rehabilitirala s perfektno ploščo Celebrity Skin, poleg tega pa se je zelo uveljavila tudi kot igralka na velikem platnu.

Coda

Danes je grandž mrtev. Vsaj tako mrtev kot dodo in definitivno bolj mrtev kot pregovorno mrtvi pank: v zvezi s tem je morda ironično, da je bila prav generacija recimo temu svežih baby-pankerjev na čelu z Green Day in Offspring tista, ki je kot naslednja velika stvar na področju glasne godbe z radijskih in televizijskih valov dokončno izpodrinila zadnje vztrajajoče grandžerske soldate. Ne da ni vznemirljivi in v končni fazi izjemno lukrativni hepening okrog seattlske scene tudi po dokončnem pogrebu za sabo pustil malega oceana mladih in v svojih očeh nadobudnih post festum (Nir)wannabe klonov - od precej imenitnih post festum wannabe klonov, kot so Bush, prek povsem solidnih post festum wannabe klonov, kot so Creed, do cele zalege neštetih brezupnih drekačev -, vendar bi lahko konec sredine devetdesetih let nekako dokončno postavili za grobo ločnico med in in dead.

Grandžerji so za sabo pustili morbidnega hrupa začasno naveličan eter, stotine bajeslovno bogatih producentov in ob vseh smeteh tudi zvrhan koš glasbe, ki jo je mogoče brez nadaljnjega uvrstiti ob bok vsemu najimenitnejšemu, kar je bilo kadarkoli posneto. Starejši kritiki, ki so iz svojih nostalgičnih slonokoščenih stolpov nad celotno zvrstjo tako samovšečno vihali patricijske dihalne organe, češ da je bilo vse to že zdavnaj slišano in da gre preprosto za isto sranje v drugačnem korporativnem in samemu-sebi-smilečem se pakovanju, so v neskončni modrosti, ki bi jim jo lahko oporekal samo dodo, naredili natanko isto metodološko napako, kot jo delajo danes v Sloveniji kritiki Siddharte (s tem da pričakujem, da bomo njeni zagovorniki natanko isto napako vestno ponovili čez deset/petnajst let). Trik je samo v tem, da gre v obeh primerih za iskreno muziko, ki jo razmeroma mladi ljudje delajo za skrajno mlade ljudi. Če vam ni všeč, lahko preprosto ugasnete radio, navijete dobre stare Led Zeppeline in se začnete vsaj v mislih pripravljati na dolgo ledeno zimo.

povezava

povezava

povezava

povezava

povezava