Mami, kaj je že to grandž?

Prva in osnovna stvar, ki jo je treba v zvezi s to takrat svežo in za vse vrste mladih mamljivo tržno nišo vedeti, je, da ne gre niti približno toliko za pravo glasbeno zvrst kot za učinkovito komercialno domislico. Glamurozna spoliranost glasbe iz sredine in s konca osemdesetih let se je ob prelomu desetletja dokončno izpela in prišel je čas za kaj novega. Prišel je čas za revival malce tršega roka, grandž - krovni marketinški naziv za plejado med seboj muzikalično precej različnih in včasih celo nasprotujočih si mladih skupin - pa je bil znotraj glasbene industrije torej naslednja velika stvar takoj po zadnji veliki stvari.

Dobro, med njegovimi posameznimi predstavniki so nekatere osnovne podobnosti vsekakor obstajale. Zelo je pomagalo, če si bil iz Seattla oziroma iz njegove širše okolice, oblačiti si se moral v umazane, zapacane in obvezno veliko prevelike kratke hlače ter v po možnosti v preteklosti večkrat pobruhane flanelaste karirane srajčice. Ob tem te kolegi praviloma niso grdo gledali, če si se umival nekako tako pogosto, kot si postavljal božično jelko - navsezadnje naj bi sama beseda grunge pomenila vse blatno, pošvedrano in preprosto nehigiensko. Veliko je pomenilo, če si izdajal pri založbi Sup Pop, še posebej imeniten pa si se lahko sam sebi zdel, če ti je uspelo priti na grandžerski manifest - na soundtrack za film Singles. Zelo poenostavljeno bi lahko grandž vsaj v začetnih fazah opisali kot precej edinstveno fuzijo panka, heavy metala in hipijevstva, čeprav so bili za pravi metal grandžerji veliko premehki, v nasprotju s premnogimi pankerji so znali prav izvrstno obvladati svoje instrumente, s hipiji pa niso niti pod razno delili vsesplošnega optimizma in slaboumne ljubezni do slehernika.

Če pogledamo samo glasbo, je ta slogovno precej razgibana, pretežno pa jo odlikujejo težki in zapacani kitarski rifi s pogosto izrazito nedojemljivimi besedili. Zvrst je očitno rehabilitirala rokovsko balado, saj njeni odjemalci niso bili umazani motoristični roadhogi, temveč predvsem zagrenjeni in po krivdi lastne neprilagodljivosti in zakompleksanosti osamljeni najstniki, ki nas, verjemite mi, v tistih časih ni primanjkovalo niti v Sloveniji. Nasploh bi v celotni zgodovini žanra sila težko našli omembe vredno količino kakršnekoli pozitivne energije, vendar grandžerji svojega besa in razočaranja nad odtujenim in odčaranim svetom niso izražali navzven, temveč so vso tiso rakavo negativo usmerili neposredno sami vase. Zelo moderno je bilo biti shiran, pijan in nad vsem tem. Kokain in heroin sta bila out, najbolj priljubljena gosta v krvnem obtoku sta bila spet dobri stari alkohol in marihuana, plus morda občasni tripček. Grandžerje je bolel kurac za ves svet z vsemi njegovimi problemi in lakotami, vse se je vrtelo izključno okrog lastne kričeče in nikoli izpolnjene eksistencialne luknje.

Strnjeno zelo na kratko: grandž je bil po vsem svetu idealen in glasbeno brez nadaljnjega izjemno kakovosten soundtrack za celo generacijo tinejdžerjev, ki niso znali oziroma hoteli svoje mladosti porabiti za nič boljšega kot za svetobolno kvaziintelektualistično posedanje po parkih, morbidno pijančevanje in občasne divje izbruhe energije. Ko je bil K4 pred davnimi leti še ustanova, kjer se je dalo vsake kvatre poslušati dobro muziko, ste tam namreč sila težko našli ljudi, ki bi na svoje idole noreli bolj brezrezervno in kot da jutri sploh ne obstaja, kot so to počeli prav grandžerji.