Slovenska rap scena

Slovenija je v zakladnico svetovne hiphop produkcije za zdaj prispevala šest diskografskih izdelkov (ena kompilacija slovenskega rapa, 2 x Pasji kartel in po enkrat Ali En - ta je sicer izdal dva albuma, ampak drugega pač ne moremo evidentirati kot hiphopovskega -, Dandrough in Klemen Klemen). Vsi po vrsti so na neki način simpatični, a odobravanje najširših (mladih?) množic sta pokasirala predvsem Ali En z Levo sceno in Klemen Klemen s Trnow stajlom. Razlog za izločanje teh dveh ljubljanskih gobcev morda tiči v tem, da smo Slovenci precej usmerjeni v individualne sfere in nam dobrososedski odnosi in timsko delo niso tako blizu, kot bi si želeli, in radi verjamemo, ta individualnost pa se v svetu rap muzike še napumpa z egotripanjem, ki ga ukvarjanje s to vrsto muzike zahteva.

Oba najglasnejša slovenska glasnogovornika imata kar nekaj skupnih točk, a vsaj toliko, če ne še več razlik. Čeprav je bila Leva scena tudi z muzikantskega stališča gledano izjemen funkovski izdelek, je Alijev bum bolj kot na glasbenih podlagah temeljil na treh šokantnih besedilih. V Levi sceni je mladič prav nič ljubko, zato pa nadvse duhovito in celotni alternativi všečno obračunal s celotno paleto samovšečne slovenske glasbene estrade. Pododdelek tega komada je (samo na kasetni različici albuma objavljeno) pljuvanje po Janu Plestenjaku, ki je (bil?) očitno največji in najbolj boleč trn v Alijevi peti. Zgražanje moralne večine pa si je En zagotovil s komadom Stremetzsky, v katerem z eksplicitnim vokabularjem tipa "a s že kdaj pofuku pičko k ma obrito pizdo?/Nobena stvar ni lepša od mehke obrite pizde!" precej ostro obračunava s pedofilijo, in to kar nekaj let preden je ta tema postala medijsko izjemno vroča. Če si šest let po izidu človek še enkrat zarola Levo sceno, lahko ugotovi, da se Ali na njej pokaže kot soliden MC, ki se loti obdelave vseh sort tem, in da mu poleg bureka, trave, partijev in bejb niso tuje niti bolj resne teme, recimo pedofilija v omenjenem komadu Stremetzsky ter sociala v komadu Plun k' delavc. Leva scena je kot prvi hiphop album nedvomno postavila visok standard, in mogoče se je prav zaradi njene kvalitete in odmevnosti marsikateri raper odločil svoje rime še malo mediti.

Klemen Klemen, ki je že mikrofoniral v komadu V mestu nekaj dogaja na Levi sceni, je recimo svoje kompozicije pilil in dodeloval skoraj celo petletko. Posledici tega medenja sta dve: da so komadi narejeni v nulo in da rapoljubci kar nekaj materiala poznajo že par let. Tudi Klemen podobno kot Ali udarja brez dlake na jeziku, a nam raje kot napotke in nasvete podaja samo štorije, poslušalcu pa prepušča odločitev, kaj od povedanega je res ...In res se zdi veliko reči, saj Klemen v besedila vplete številne lokacije, ki jih pozna vsak Ljubljančan, njegovo pripovedovanje je jasno, razločno in angažirano - kot da bi pripovedoval scenarij za film, zato se ne bi čudil, če bi iz komadov s Trnow stajla nastala fletna kolekcija videospotov. Nekatere teme - travanje, ulična zajebancija, partiji & bejbke - so iste kot pri Aliju, a od tod se Klemen ne odpravlja v družbeni komentar, ampak v fantazijske štorije o trnovskem rablju iz leta 1600, o biku v areni in o sebi po smrti. Glasba, ki ga spremlja, je precej manj organska kot na Levi sceni, a to še ne pomeni, da je slabša, je pa precej bolj tipično hiphopovska.

Še eno razliko bi bilo morda treba izpostaviti: Ali En se je vsekozi zdel - tipično rapersko - precej vzvišen nad vsem, o čemer je govoril v svojih komadih, in na tej domnevni superiornosti je tudi gradil svoj zvezdniški status, ki ga je navsezadnje pripeljal tja, kamor na začetku gotovo ni hotel - na rob leve scene. Na drugi strani je Klemen precej bolj down to the ground - tako v svojih komadih kot v svojih medijskih nastopih. In ravno zaradi njegove dostopnosti in odprtosti mu tudi marsikatera puristična duša odpusti kvanto ali dve. Da ne govorimo o bejbkah, ki zagotovo že poizvedujejo, kam hodi v službo. Klemen je namreč maser.