Burek za keš pičke

Bilo je leto 1994. Bile so občinske volitve, v kinih so vrteli Pulp Fiction, po Sloveniji so organizirali prve rave zabave, imeli smo 126.000 brezposelnih državljanov. Začela se je orožarska afera, vlagali smo certifikate, z javno prodajo so se olastninili Mercator, Lek, Pivovarna Laško ... Enkrat spomladi se je zgodila Depala vas, na trgu so se pojavile prve tabletke ekstazija, po petih letih stagnacije smo končno dosegli porast industrijske proizvodnje, v Cankarjevem domu je osem moških, med njimi tudi eks slovenski popevkar, začelo nov nacionalni šport gladovnih stavk, na Valu 202 je osebnost leta postal Janez Janša, Urad za žensko politiko je protestiral zaradi ritk na reklamnih plakatih za sončno kremo, pojavil se je red bull, ki so ga za nekaj časa pri nas celo prepovedali. Estrada? Vlado Kreslin je dvakrat razprodal veliko dvorano Cankarjevega doma in v muziko zafural etno štos, čeprav ga je ogrožal Bajaga. Magnifico je imel jajca, koncentirala sta Jovanotti in Balašević.

Toda vse to je scenografija. Leta 1994 je imel Ali En enaindvajset let ter izdal svoj prvi CD. Leva scena: "Vsem se bom zameril, ampak resnica boli, na domači glasbeni sceni prav vse smrdi, končno zdaj je čas, da nekdo pove resnico pravo, nekdo, ki ima jajca in misli s svojo glavo. Vse so sama znanstva, vse so same veze, levih bendov je milijon in skor vsi total brez veze ..." In tako dalje in tako dalje in razglasil se je za prvega slovenskega raperja: "Sem priletel med folk, tukaj, kjer je moje mesto, pokazal vsem, kdo ima prav, kdo dela cool funky štalo, zdaj lahko vidijo vsi, da repat ne more vsako budalo." Odziv? Urednik mojega takratnega "intelektualnega" časopisa je prepovedal objavo teksta o Ali Enu, češ da so njegova besedila žaljiva in neokusna in mu že ne bomo delali reklame. Refren Leve scene "Debilna je ta scena, debilen je ta folk" je bil deležen neverjetnih zgražanj, ker tam so Anjo porivali lopovi, muskontarji so padali čez balkon in si zlomili vratove. Dragan Bulič je takrat izjavil, da "to ni način, da si na račun drugih nekdo ustvarja popularnost. Njegov odnos do vsega je mučen. Kaj je naredil v primerjavi s tistimi, ki jih sesuva, da je lahko tak?". Ali En pa je vehementno odgovarjal, da "gre predvsem zato, da je vse skupaj dobra reklama. To je v Sloveniji še vedno najboljše. Šimfanje in različne aferice." In tega se je držal dosledno, z vsemi incidentki a la molčanje na intervjujih, televizijsko hrustanje zlatih ribic, galamljenje med tv oddajami in razglabljanje, da komada o Janu ni na CD, ker je tako svetoval odvetnik.

Normalno. V času, ko so po slovenski družbi še krožile orožarske afere, je bila glasbena "aferica" samo odsev stanja družbe. Saj za to gre, kajne? Za to, da se raperji tako radi dičijo s tem, da oni pa govorijo o resničnem življenju, o lajfu z ulice. Se pravi, kar raper misli, je izrečeno v njegovih besedilih, in to je alfa in omega neke generacije. Ok, če je tako, bi lahko trdili, da je Ali En leta 1994 odražal slovensko resničnost. Kako bi jo ovrednotili sedaj, s to časovno distanco?

Eden izmed očitkov, pomislekov ali samo prebliskov, povezanih s takratnim ustvarjanjem Ali Ena, je bil, da njegova besedila niso politično angažirana. Glede na to, da je bil v širši slovenski javnosti po dolgem času prvi, ki je glasno protestiral, so malo starejše generacije pričakovale, da bo sklepal vsaj eno vižo na račun sistema. Ker je bila to takrat še tradicija, to sesuvanje sistema, politična kritika. In ker je bila družba male podalpske deželice takrat v globoki tranziciji, ko smo se šele učili demokracije in kapitalizma in bili še vedno emocionalno zapleteni v travmo izgube države, se še nismo rešili politike. Pa Ali En ni pel o politiki, razen nekaj malega o nasilju policije nad študenti, kar pa je tako ali tako obvezen lik vsakega raperskega izvajanja.

Pač pa se je zdelo, da je bila ena temeljnih potez tedanje slovenske družbe jugonostalgičnost. Tiha, sramežljiva, morda celo nezaželena, kot huda bolezen, ki jo je treba izkoreniniti. Ne pozabimo, to je bilo leto, ko se je na slovensko sceno vrnil Balašević, ki se mu je končno izpolnila večna želja, da je napolnil Halo Tivoli. Menda je bil ravno Balašević tako prelomen, prvi veliki jugo koncert, prebite blokade in barikade, ki so za seboj pustile razdejanje in lomljenje svinčnikov: smo solzavi, smo postarani? Kakorkoli, Đorđe je potem v pismih zatrjeval, da se "ne bom odpravil v vaške diskoteke, ne bom koval dobička v vaši deželi". Jugonostalgičnost je bila tudi v tekstih Ali Ena. Legendarni burek, sirov ali mesni, burek kot sinonim nočnega življenja prestolnice in burek kot sinonim Balkana.

Ostali atributi visoko razvite družbe zahodne civilizacije se v besedilih Ali Ena iz leta 1994 prikazujejo le v obrisih. Kot vsak dober raper je moral nekaj povedati o kriminalu in v komadu V mestu nekaj dogaja oznani, da je Ljubljana kot velemesto, "kar preseneča, veliko je kriminala in ni razlike od velemest, kjer vsaka pojava skoči pred tebe, z nožem maha v obraz". Hm. "Če bi vlada bolj skrbela za kulturo, bi se ljudje bolj zanimal za koncerte in maturo in manj otrok bi ropal šolo za foro." Seveda, leta 1994 se nismo ukvarjali z nasilno mularijo, ki bi pobijala mačke in množično izsiljevala svoje vrstnike.

Aha - še odnos do žensk. Za leto, ko je Urad za žensko politiko tako gromoglasno protestiral nič pretresljivega: "Ženske so taka stvar, da se nosijo, ponavad bi rade tipe k imajo full denarja." (Stremetzsky). Vse ostale so za obdelat. Če seveda niso debele, ker tiste morajo na fitnes, in če si upajo reč tipu, naj jim ga da v usta. Ah, ja, ta mikro mačizem ubogih dečkov.

Dva

Leto 2000. Tisti, ki so leta 1994 pametno vložili certifikate ali bili zaposleni v pravih podjetjih, so obogateli, delnice so postale del vsakdana. Brezposelnost se je še zmanjšala. Orožarskih afer ni več. Janša je bil spet za hip obrambni minister. Imeli smo nore krave, plazove, fuzbal, več vlad in novo tisočletje. Nastopi Balaševića so postali minorni in res ni nastopal v vaških diskotekah. BDP se viša iz meseca v mesec, jugotov ni več na cestah. Državljani so šli na volitve, pa se niso preveč obremenjevali s tem. Politika je samo še začimba in ne več glavna jed. Ali En je postal zrel in poročen mož z novim imenom, izdal je novo zgoščenko in odplaval malo stran od rapa v neki novokomponovani njuedž ambient ali nekaj podobnega. Estrada? Simona Weiss polni velike dvorane, poročena Helena se ne preveč obetajoče vrača na sceno, rave je v zatonu, bili so neki Siddharta, Lovšin-Predin-Kreslin so nam prodali navijaški kvazi rock, mesni burek se je spremenil v relikvijo slovenske urbane prehrane, zamenjal ga je mc-burek ...

In pojavil se je Klemen Klemen, menda novi princ slovenskega rapa, ki za zdaj polni manjše dvorane, ampak je s svojo deško podobo strašansko priljubljen med najstnicami. Klepanje verzov mu ne gre tako dobro, tako da se ne gre bati, da bo postal poet, o glasbeni vrednosti bodo kakšno rekli drugi, ampak recimo, da velja formula en Ali za dva Klemna. Toda dajmo, poglejmo, kaj nam govori o družbi.

Če je leta 1994 Ali En opozoril nase s komadom, ki razsuva estrado, je raper leta 2000 Klemen Klemen zažgal s keš pičkami. O estradi le toliko, da pove, kako se "dobra muzka naredi direkt iz srca" in "kaj ti dnar pomaga, če si kreten". S komadom o bejbah, ki padajo na denar, pa je nemara celo zadel bistvo stanja duha trenutne družbe. Če so bile pred šestimi leti deležne le enega verza, jim je sedaj posvečen največji hit zgoščenke Trnow stajl. Nič čudnega. Diferenciacija družbe je izrazitejša in Natalija Verbotnova se tako rada poigrava z rdečimi ferrariji. Za mnoge fantiče se ponavlja scena, ki se je Zabranjenemu pušenju toliko let prej dogajala v komadu o dekletih z druge strani ulice - nekatere bejbe so pač nedosegljive. Razlika? Če so jih kadilci samo slinasto opazovali, jih je Ali En obdelal verbalno, Klemen pa jih kar pobije: "ej, keš pičke, nekaj mam za vas - (rafal) - najrajši bi vse postrelu, pa je škoda nabojev za tak plevel". In v videu fantiči še pretepejo napihnjeno blond lutko. Nasilje nad ženskami, pa nihče ni protestiral. Čeprav komad Keš pičke lahko interpretiramo tudi drugače, kot (nezaveden) opis položaja sodobnega moškega, ki izgublja svojo identiteto, ker bejbe rolajo lajf, ker imajo ženske vse več moči, ker obvladajo.

Poleg povečanega nasilja nad ženskami je v Klemnovih tekstih tudi več kriminala. Kot vrednote: s krampom vlomijo v kiosk, "ukradena roba se je začela nabirat v škatli", srečanja s policijo: "v tej megleni Ljubljani nič ne moreš ukrast, ne da bi ti dečki v modrem nastavili past". Mala kriminalna dejanja so vrlina, dokler mulci ne zrastejo in dojamejo, da je "svoboda božji dar". Precej brez sramu so tudi pri uživanju mamil. V tekstih Ali Ena se je sicer dalo razbrati, da opisujejo stanje zadetosti, Klemen pa

je element jugonostalgije v rapu prestavil na višjo polico: ne burek, ampak kar sam Bajaga v predelavi komada 20. vek. Ulalalala! Vprašanje je seveda, ali sedanja generacija dvajsetletnikov pomni originalni komad, ali ga zaznavajo kot nekaj iz prejšnjih časov ali le kot nekaj, kar imajo zapisano v svoji glasbeni podzavesti. Fenomen, ki se menda kaže v raziskavah javnega mnenja mlajše populacije, pa se za kratek hipec pokaže v komadu Moj svet, kjer ne samo, da izraža izrazito pripadnost svoji mestni četrti, ampak celo državi. Patriotizem je emocija, ki je prejšnja generacija ni poznala, pri mlajših pa se za zdaj še kaže sramežljivo, a še vedno dovolj, da nas preseneti: "Deset let rapa za mano stoji, zakaj bi pel v angleščini, če smo v Sloveniji." Hkrati pa poudarja notranjo delitev Slovenije: "Sovražim Maribor, sovražim Viole, sovražim celo Pohorje, vzemimo sekire in gremo poklat Štajerce." Nedvomno vrednota, ki je v času skupnega zunanjega sovražnika še nismo manifestirali tako eksplicitno.

Pri vsem tem pa je najbolj zabavno to, da se nad Klemnovimi teksti nihče ne pritožuje. Morda zato, ker so rahlo otročji. Morda zato, ker smo postali normalna dolgočasna družba, kjer rapovski teksti sploh niso eksces. Morda pa le zato, ker je težko biti drugi.

povezava