Plesalci so nevidne miške

Najpreprostejša definicija sodobnega plesa je, da je to gib v prostoru in času. Seveda je bistveno, kakšen je ta gib, koliko časa traja in v kakšnem prostoru. Vse je odvisno od tega, kaj se občinstvu želi sporočiti in kakšna so izhodišča plesne predstave: ali izhaja iz slike, glasbe, besedila, abstraktne ideje ... Multimedijskost je danes zabrisala meje med posameznimi umetniškimi zvrstmi, pa vendar je sodobni ples široko kodiran korpus, pri katerem gre za vprašanje koncepta. V Sloveniji ima sodobni ples bogato zgodovino, ki zajema veliko zanimivih in dobrih predstav, hkrati pa v širši javnosti še ni dosegel pravega priznanja za svoje dosežke in tudi ne tistega statusa v polju sodobne ustvarjalnosti, ki mu gre.

Med najpomembnejše plesalke in koreografinje slovenskega sodobnega plesa nedvomno sodi Ksenija Hribar. Veliki dami slovenskega sodobnega plesa vse mlajše generacije, ki so rasle ob njenih predstavah in obiskovale njene klase, priznavajo, da je slovenski sodobni ples povzdignila na raven, primerljivo z mednarodno. Večina predstavnikov in predstavnic mlajše generacije se je šolala v tujini: Angliji, Belgiji, na Švedskem, v Nemčiji itd. V to generacijo sodi tudi plesalka Tanja Skok, ki komentira sedanje razmere v Sloveniji: "Situacija se je delno premaknila s tem, ko je bila ustanovljena Srednja šola za sodobni ples, ki ima status gimnazije. Država jo financira, strokovno jo vodi Maja Delak, ki se je med vsemi nami najbolj ukvarjala z učnim programom za srednjo šolo in ga s pomočjo sodelavcev društva za sodobni ples tudi finalizirala. S šolo se je že začela vzpostavljati potrebna infrastruktura. Ukvarjamo pa se tudi že s programom osnovnošolske izobrazbe in v povojih so osnutku za visoko šolo. To pripravljam skupaj z Uršulo Teržan. Za to naju je pooblastilo društvo za sodobni ples. Tovrstni institucionalni elementi so tisto, kar trenutno sodobni ples v Sloveniji potrebuje. Lahko je govoriti o tem, kako je sodobna plesna scena svobodna in kako smo inovativni. Vendar brez infrastrukture ne gre! Ne želimo se pripenjati na trende, pa tudi se ne želimo od njih oddaljiti, jih zanikati in postavljati nove elemente. Brez šol vse to nima prave vrednosti, kajti brez osnov se ne ve, čemu se pravzaprav upiraš, kaj zanikaš, kaj presegaš. Res pa je predvsem to, da slovenska javnost premalo resno jemlje zvrst sodobnega plesa, morda zaradi tega, ker se z njim preredko seznanja."

Intakt

Tanja Skok je končala podiplomski študij na London Contemporary Dance School, sodelovala je pri številnih projektih Plesnega teatra Ljubljana, Flote, Fourklora, pri Terri Mystici itd. Poučevala je sodobni ples (tehniko cunningham) po Sloveniji, na Dunaju in na Madžarskem. Pred petimi leti je začela voditi plesni studio Intakt: "Ob nastanku (konec osemdesetih let) je bil Intakt prvi odprti studio, kamor je lahko prišel kdorkoli, plačal šolnino in hodil na klase. Osnovni moto Intakta je bil, da se na klase lahko vpiše, kdorkoli to želi. V sklopu Intakta so nastajale tudi predstave, recimo Faričeve koreografije, kjer so sodelovali Intaktovi plesalci. PTL (Plesni teater Ljubljana) je imel takrat bolj zaprte klase, tja ni mogel priti vsak. Intakt pa je sprejel ljudi ne glede na predznanje. Seveda so bili razporejeni na različne ravni na podlagi znanja. Tovrsten odnos mora ostati osnova Intakta. Produkcija predstav v tem primeru ni tako pomembna kot možnost, da se seznani s tehnikami sodobnega plesa, kdorkoli to želi."

Pri Intaktu je bilo smiselno narediti program, ki bo obravnaval vse tiste zvrsti, ki manjkajo v ponudbi drugih šol, recimo Plesne šole Urška, Kazina in drugih plesnih studiev. Tako so se odločili za dve sodobni plesni tehniki, za tri ravni ter za jazz in etno. Lani so vključili tudi programe za najmlajše (starejše od štirih let), predvsem zato, ker je bilo veliko povpraševanje. Razredi na baletni šoli so v trenutku polni in nekateri otroci so prav želeli sodobni ples. Otroške in mladinske gibalne delavnice v Intaktu vodi Nataša Tovirac. Sicer pa imajo tri različne pristope do sodobnega plesa. Tanja je ugotovila, da nekateri želijo obiskovati klase samo enega pedagoga in hodijo k njemu že vrsto let. Ne gre več za različne stopnje, ampak za plesalca, koreografa in pedagoga, ki svoje znanje in izkušnje prenaša na vse tiste, ki so se odločilo za njegov klas. V letošnji sezoni Intakt v svojem programu ponuja tri zelo različne pedagoge sodobnega plesa poleg stalnih: Valentino Čabro, Tanjo Skok in Igorja Sviderskega, trenutno poučuje tudi Matej Kejžar. Vsi so samostojne osebnosti z zelo različnimi pristopi. Tako so ravni brisane in vsak pedagog mora po svoje rešiti vprašanje začetnikov in svojih starih/stalnih šolarjev. Uskladiti ravni, držati tempo zanimiv za vse, tiste, ki so že napredovali, in sočasno dajati dovolj informacij za začetnike. Da je ta princip pravilen, potrjujeta obisk in povpraševanje. Poleg osnov sodobnega plesa daje baletni klas znanje in plesni vokabular, ki je lahko podlaga drugim plesnim tehnikam, ta del vodita Uršula Teržan in Marinka Ribič. V programu so obdržali tudi fizični teater, ki ga poučujeta Branko Potočan in Jana Menger. Dimitri Courteau, francoski plesalec, gojence in gojenke seznanja s plesnimi koraki funky, hip-hop in vogueing, Žak Valenta poučuje tehniko new dutch mime, Nagm Eldin Mohamed, plesalec iz Sudana, pa elemente afriških etno plesov in glasbe. Danes se kažejo sadovi takšnega dela. Zgodil se je premik v glavah, ljudje drugače gledajo na Intakt in vse kaže, da ima vedno večji ugled. Predvsem pa je napredek viden pri plesalcih v odnosu do plesnega materiala in do telesa.

Kje so moški?

Pri Intaktu enako kot v predstavah sodobnega plesa glavnino sestavljajo plesalke, plesalcev je zelo malo. Tanja to komentira takole: "Pri Intaktu smo prav želeli imeti moški klas, a nam še ni uspelo. Pomanjkanje moških plesalcev sodobnega plesa je že prav drastično povsod in seveda tudi v Sloveniji. Pravzaprav ne vem natančno, zakaj. Pri sodobnem plesu gre za ukvarjanje s telesom na način, ki fantom morda ni blizu. To ni bodybuilding, ni trošenje energije kot pri različnih fantovskih športih in tudi ni tekmovanje. Zanimivo je, da so pri standardnih in latinskoameriških plesih moški plesalci dobro zastopani. Treba je poudariti, da sodobne plesne tehnike niso feminilne. To ne more biti ovira za mlade fante, ki imajo dovolj narcisizma, da negujejo svoje telo, mišice in svoj videz."

Moški se znajo zelo precizno ukvarjati s posameznim delom svojega telesa, zelo konsistentno. Zelo so vztrajni, vendar samo, če so rezultati hitro opazni. Pri sodobnem plesu pa rezultati niso vidni tako kmalu in hkrati se fantje v klasih srečajo s prevlado deklet. V tej situaciji pride odločilni trenutek: ali se bodo fantje izpostaviti kot carji, bodo zasijali ali pa bodo nemudoma zapustili klas. Kajti dokler niso zelo dobri, je zanje težko. Postati dober plesalec ali plesalka sodobnega plesa pa je dolgotrajen proces. Tisti fantje, ki se zapišejo sodobnemu plesu, ostanejo v njem za vekomaj. So mu bolj zvesti kot marsikatera plesalka. "Vsi, ki so ostali, so uspeli, saj praktično ni neopaženih moških plesalcev na slovenski sceni," ugotavlja Tanja.

Status

"Zanimivo je še nekaj," dodaja Tanja, "v Sloveniji si v trenutku, ko si koreograf, ime, si znan. Dokler si samo plesalec, si brez imena." Na to je opozoril Igor Sviderski, ko je dobil nagrado zlata ptica in želel poudariti, kako pomembno je, da je bila nagrada enkrat za spremembo podeljena plesalcu za njegovo delo, ne pa koreografu. A se zdi, da ga niso prav dobro razumeli, in njegova izjava je šla žal mimo ušes, mimo javnosti. Drastična primerjava statusa igralca in plesalca pripelje do tega, da ugotovimo, da bi na primer lahko vso slavo in pozornost za gledališko predstavo požel režiser in bi igralci ostali v ozadju. A s plesalci je tako! Obravnavani so kot nevidne miške. Navsezadnje pa so oni tisti, ki naredijo predstavo, na njih predstava sloni, stoji in pade. Ampak to, da delo plesalcev ostaja anonimno, je posledica pomanjkanja dovolj velike kritične javnosti, premalo je strokovne publicistike. Velik del tako imenovane infrastrukture je treba še vzpostaviti, ne le srednjo in visoko šolo za sodobni ples, sem sodita še konstruktivna kritika in publicistika. Tudi letos je nastalo kar nekaj zanimivih plesnih predstav koreografov in koreografinj, postavljenih iz zelo različnih izhodišč, različnih koreografskih konceptov in plesnih tehnik, vendar niso doživele pravega strokovnega ovrednotenja.

Koreografi

Balet je v primerjavi s sodobnim plesom zelo zakodirana oblika, s formami in vokabularjem, ki so že zelo dolgo zasidrani v mentalno strukturo baleta. V sodobnem plesu je drugače. Toliko, kolikor je pionirjev sodobnega plesa, toliko je tehnik. Šole so prepoznavne, ne, to so že gibalni principi, ki so bili sprejeti kot zakonitosti sodobnega plesa. Pri sodobnem plesu je morda zakodiran način treninga, koreografije predstav pa so neobremenjene s pravili.

Predstava sodobnega plesa je po svoje timsko delo. Kakšno je razmerje med samoiniciativnostjo plesalcev in med koreografom, ki mora vedeti, kaj hoče? Tanja pravi, da gre za seštevanje idej in deloma za skupno delo. Pa vendar je koreograf tisti, ki predstavo podpiše, ki jo na koncu izčisti in oblikuje. Koreograf ne vzame plesalca zato, ker bi fizično in tehnično ustrezal normativom kot pri klasičnem baletu, ampak ga vzame v svojo predstavo zato, ker bo ta plesalec znal hotenja koreografa v kombinaciji s svojimi pogledi, čustvovanjem in tehniko ustrezno postaviti na oder. Koreografe sodobnega plesa, podobno kot sodobne filmske režiserje, zanima osebnost plesalca (režiserje pač osebnost igralca) in njegova sposobnost interpretacije in vživetja v vlogo. Torej da izoblikuje lik, ki s svojimi posebnostmi zafunkcionira znotraj predstave, v kombinaciji z vsemi drugimi sodelujočimi. Navsezadnje koreograf velik del predstave naredi že s tem, ko si izbere sodelavce: plesalce, glasbenika, lučkarja, scenografa, kostumografa ...

Predstava je seštevek vsega tega, in ko pride koreograf s timskim delom do materiala, ki je dober, se mora sam odločiti, kaj pride v predstavo in kaj ne, kje reže in zakaj. In to je najtežje, definitvno najtežje. Ohraniti le esenco. Plesalec je soavtor predstave, do konca dela pri predstavi, a končna odločitev je v rokah koreografa. Plesalci dajo veliko od sebe, koreografom veliko ponudijo, zavedajoč se, da bo le droben del prišel v končno koreografijo. Veliko težje je, če mora plesalec samostojno skreirati lik, kot pa če se mora le vživeti v nekaj, kar mu je predložil koreograf.

Predstave sodobnega plesa so pri nas kot unikati. Študijski proces je dolg, hkrati pa je življenje ene predstave zelo kratko. "Imamo premiero in največ pet ponovitev, redkokdaj več. Tudi v tem se kaže odnos družbe do našega dela. Prav zaradi tega pa je pomembno delovanje v smislu promocije širom po Sloveniji. Nekaj takega želi vzpostaviti Mreža za mobilnost teatra, ki je odlična zamisel," kritično ugotavlja Tanja. Predstave sodobnega plesa niso zahtevne v smislu odrske postavitve. Vso sceno in pripomočke lahko spravijo v en kombi. Edina večja zahteva je morda osvetlitev. V Sloveniji je veliko mest z dobro opremljenimi odri, ki samevajo. Morda pa je odnos do sodobnega plesa podoben odnosu, ki ga je imela družba nekoč, daleč v preteklosti, do baleta. V času, ko je bilo videti zgolj ženski gleženj že zelo pohujšljivo, je bil balet hudičevo revolucionaren.