Dekliška moč

Leta 1967 je priletela klofuta, ki je v ušesih popkulture cingljala vse tja do devetdesetih: Supremes, največja girl group šestdesetih, se na lepem ni več imenovala Supremes, ampak Diana Ross and the Supremes. To je bil signal, da je senzacionalnega obdobja dekliških skupin konec. Supremes, spočetka Primettes, kvartet 15-letnic, so zapakirali leta 1959, da bi spremljal fantovski bend po imenu Primes. Florence Ballard je bila prvi, najboljši in najmočnejši glas skupine, ne pa Diane Ross. Nihče ni zares računal nanje. Niti starši, tako da je skupina hitro doživela trumo menjav. Punca, najprej šola, potem muzika! Punce so hotele k založbi Motown, toda Smokey Robinson, sicer sosed Diane Ross, ki naj bi bil bližnjica do Motowna, ob njihovem žgolenju ni niti trznil. Ko pa so se končno prebile v Motown, jim je veliki boss, Berry Gordy, po avdiciji rekel le - hej, vrnite se, ko boste končale srednjo šolo.

Tudi nenehno visenje v recepciji Motowna ni vžgalo. Toda rinile so se ravno dovolj, da jih je pobrala neka mala založba in jim leta 1960 izdala prvo ploščo, ki pa je bila tako monumentalno kratke sape, da je odšla, še preden je prišla. Sledila so kakopak nova visenja na hodnikih Motowna. In ker so bile že ravno tam, so jih včasih uporabili kot back vokale. Včasih so v ozadju lahko ploskale. Dokler ni Gordy rekel, okej - samo to kretensko ime zamenjajte! Supremes, je rekla Florence. To pa že ne, je rekla Diane. Supremes, je rekel Gordy. Pika. Ker je Diane hotela pokazati, da je nekaj več, je spremenila ime - svoje. Ni bila več Diane, ampak Diana ... Diana Ross. Kar je ni pripeljalo na naslovnice. Prej narobe. Leta 1962 je bila tako obupana, da se je zaposlila v nekem kafiču. Supremes so namreč lahko svojih prvih pet singlc vrgle kvečjemu ob steno. Žgolele so sicer I Want a Guy, toda fantje niso hoteli njih. Dve leti kasneje so še vedno stale na dežju. Brez hita. Le še trio.

Toda leta 1964 je neka druga, precej bolj etablirana dekliška skupina, Marvelettes, znana po hitu Please Mr. Postman, ki so si ga priredili tudi Beatlesi, naredila veliko napako: ponujeni komad, Where Did Our Love Go, je zavrnila. Dajte to raje kakim bananam! In res, komad so zapele najbolj supremne med bananami, Supremes, ki se potem niso več ozirale niti nazaj, niti v kafiče, niti k staršem. Pesem Where Did Our Love Go (punca sprašuje fanta, zakaj jo zapušča) je odvreščala na prvo mesto. Poplestvice so tako čez noč dobile nove kraljice. In seveda, ker je Diana v tem komadu pela prvi vokal, ni bilo nobene dileme, kdo bo to počel tudi na naslednjih singlcah. Supremes so v hipu postale mašina, ki strelja hite - in ruši rekorde. Tudi oba naslednja komada, Baby Love (punca spet sprašuje fanta, zakaj jo zapušča) in Come See About Me (punca še vedno sprašuje fanta, zakaj jo zapušča), sta bušnila na prvo mesto, tako da so Supremes postale prvi izvajalec, ki je z istega albuma na prvo mesto poslal tri pesmi.

No, ko je takoj zatem na prvo mesto butnila še pesem Stop! In the Name of Love (punci končno kapne, da jo fant zapušča zaradi druge punce), so Supremes kakopak postale prvi izvajalec, ki je z istega albuma na prvo mesto poslal štiri pesmi. Obenem pa so postale prva dekliška skupina, ki ji je preboj na prvo mesto uspel tudi v Angliji (Baby Love). Čas je bil za evropsko turnejo. Čas je bil, da izmojstrijo nastop, predvsem tiste svoje značilne "policijske" gibe rok. "Stop! In the name of love! Before you break my heart."

Prva invazija

Supremke so postale ameriški Beatlesi. Dekliška verzija. Fenomen. In leto 1964 je bilo nasploh zelo dobro za dekliške skupine: Martha & the Vandellas (Dancing in the Street), Shangri-Las (Remember - Walkin' in the Sand), Murmaids (Popsicles and Icicles), Honeys (He's a Doll), Dixie Cups (Chapel of Love) in Jewels (Opportunity) so bušnile na nebo lestvic. Toda ironično, leto 1964 je bilo za dekliške skupine tudi slabo, pravzaprav zelo slabo, celo fatalno. Tega leta se namreč v Ameriki niso izkrcali le Beatlesi - izkrcala se je kompletna pop & rock Britanija. Začela se je "britanska invazija", Amerika je dobesedno ponorela za britanskimi fantovskimi bendi, ti pa so dobro vedeli, na kaj se morajo šlepati - točno, na hite ameriških dekliških skupin. Beatlesi, Manfred Mann, Herman's Hermits, Mindbenders in drugi britanski bendi so množično prirejali hite, s katerimi so blestele dekliške skupine a la Shirelles, Cookies in Marvelettes, ki so teren za new sound of sixties sondirale, še preden so eksplodirale Supremes, in poskrbele, da so bila šestdeseta tudi čas fenomenalnih dekliških skupin. V tem novem zvoku so se rokenrol, rhythm & blues, gospel in doo wop zmiksali z melodičnimi, bogatimi, mogočnimi, kompaktnimi, zelo spoliranimi orkestracijami, harmonijami in aranžmaji, strastnimi godali, ritmičnimi ploski rok, ihtenji galebov in celo ropotom motorja, pesmice a la Needle in a Haystack (Velvelettes), Be Good To Your Baby (Avons), He's a Rebel (Crystals), My Boyfriend's Back (Angels), Son-In-Law (Blossoms), One Fine Day (Chiffons), A Lover's Concerto (Toys), In Paradise (Cookies) in Be My Baby (Ronettes) pa so postale prave najstniške simfonije, male opere.

Chantels (Maybe) so bile sicer prva girl group, ki je dokončno prelomila z belo tradicijo (1958), toda prva tovarna hitov so postale Shirelles, najstnice iz New Jerseyja, ki so leta 1960 vse belo odpihnile s hitom Will You Love Me Tomorrow. Pesem, ki sta jo zložila Carole King & Gerry Goffin, eden izmed mnogih genialnih avtorskih tandemov iz broadwayske Brill Building, je bila ravno dovolj pred svojim časom, da se je mnogim - tudi samim Shirellkam - zdela preveč bela. No, tomorrow je rodil trumo novih dekliških skupin. Nekatere so nastale na srednjih šolah, nekatere v študentskih naseljih, nekatere v Bronxu. Nekatere so bile iz Nashvilla, nekatere iz Detroita, nekatere iz New Yorka. Pogosto so se združile sestre, magari dva para sester, celo dvojčice. Nekatere je poganjala založba Motown, nekatere legendarni producent Phil Spector. Nekatere so hlepele po slavi, nekatere le po izobrazbi. Nekatere so snemale tudi albume, nekatere le singlce. In seveda, vse te skupine so bile temnopolte.

Sladka ljubezen

Drugače od dekliških skupin, ki so sladkale petdeseta. Hja, drugače od zelo popularnih, belopoltih Chordettes (Mr. Sandman) in McGuire Sisters (Something's Gotta Give), ki so v petdesetih utrjevale konformizem srednjega razreda in idilo Amerike, na čelu katere je stal general Dwight D. Eisenhower, mhm, vojskovodja "Ike", heroj II. svetovne vojne in eks poveljnik zveze Nato. Te belopolte girl groups so imele le periferno zvezo z novimi trendi in novim zvokom, saj so se v glavnem šlepale na imidž in zvok Andrews Sisters, treh entuziastičnih, razigranih, vihravih, optimističnih, vedno srečnih boogie-woogie sester iz Minnesote, kraljic plesnih dvoran in juke-boxa, ki so med II. svetovno vojno patriotsko in neutrudno zabavale, tešile in opogumljale Eisenhowerjeve soldate. Ko so potem fantje jurišali na Hitlerja, niso peli ameriške himne ali pa Hej, brigade, ampak Boogie Woogie Bugle Boy, Rum and Coca Cola, Beer Barrel Polka - in Pistol Packin' Mama.

Besedila dekliških skupin so se rimala z romantično tesnobo najstnikov. Punca pusti fanta. Fant pusti punco. Punca vidi fanta z drugo. Fant se vrne nazaj k punci. Punca se spominja fanta. Punca ugotavlja, da je bilo vse zaman. Punca še vedno išče pravega fanta. Punca razlaga, kako bo ujela fanta. Punca da košarico Casanovi. Punca zataji mater, ki umre, medtem ko dela marmelado. Punca bo brez fanta umrla. Punca trdi, da ne bo več nikoli ljubila. Punca ne more spati. Ne zapuščaj me. Potrebujem te. Gorim. Jočem. O, baby, baby. Vrni se. Pohiti. Come on baby - don't say maybe. Toda bejbe so znale biti tudi bolj angažirane: Punca roti fanta, naj je ne zavrže, ker je nezakonska hči. Ali pa: punca pripoveduje o fantu, ki jo je pretepal (He Hit Me - and It Felt Like A Kiss). No, Shangri-Las, divje, mračne, usnjene, subverzivne bejbe iz Queensa, pa so v repertoar vključile tudi mrtve motoriste (Leader of the Pack), mrtve najstnike (Dressed in Black) in pobegle najstnice (I Can Never Go Home Anymore). Hitom Supremk sicer ni bilo konca (You Can't Hurry Love, You Keep Me Hanging On itd.), toda do leta 1967 je oblast v skupini prevzela Diana Ross. Florence Ballard so zarotniško nagnali, skupino pa preimenovali v Diana Ross and the Supremes. Ostale Supremke so bile le še back vokali. Diane na snemanju sploh niso več videle. Trend so dopolnile Martha and the Vandellas, ki so jim leta 1967 v ime dodali tudi Marthin priimek, tako da so bile zdaj Martha Reeves and the Vandellas. Ja, dekliški kolektiv je odpel. Razpadel. Ni bil več v rimi s časom. Leta 1967 je bilo prepozno za ubrano opevanje prvih ljubezni - Ameriko so pač obsedali novi, divji, protestni, uporniški, pesimistični, angažirani, psihedelični, nonkonformistični zvoki, ki so bili proti vojni. Nekaj za Shangri-Las, ne. Kar mislite si! Shangri-Las so namreč leta 1967 izdale pesem Take The Time, v kateri so hvalile ameriško intervencijo v Vietnamu - Amerika ne bo svobodna, če fantje ne opravijo svoje dolžnosti! To je bil kronski dokaz, da so dekliške skupine zunaj časa. Da so le še anahronizem. Da je z njimi konec. Okej, dekliške skupine so v različnih kombinacijah žgolele še globoko v sedemdeseta, toda bolj ali manj kot karikature sester Andrews, kar so postale tudi nove dekliške senzacije, Pointer Sisters (Fire), Emotions (Best of My Love), Hot (Angel in Your Dreams), Labelle (Lady Marmalade) in Silver Convention (Fly, Robin, Fly). Dobre so bile za disko, ne pa tudi za zadnje zice.

Žurerske frendice

V osemdesetih se je sicer razvil kult samostojne, pogosto osebnostno močne in ultimativno privlačne glasbenice, ki je brez najmanjših težav dosegala vsaj enake prodajne uspehe kot moški tekmeci, vendar je bil videz samostojne, močne in privlačne artistke praviloma predstavljen skozi izrazito šovinistično prizmo. Tista prva asociacija, ki veliki večini ljudi pride na pamet ob združitvi pojmov dekliške skupine in osemdeseta, so seveda The Bangles, nekoč izredno popularen ansambel štirih izrazito luštnih babnic iz Los Angelesa. Punce, ki so se ustanovile leta 1981, so najprej kar nekaj časa iskale svoj zlati sound: občinstvo namreč na začetku ni bilo pripravljeno kupiti, da mu štirje glamurozno kičasti ameriški dekliči iz zgornjega srednjega razreda prirejajo angleške napol pankerske komade o tem, kako se odpravljajo moledovat za zaposlitev na liverpoolsko borzo dela. Ko pa so enkrat našle svoj melodični, weast coast kitarski pop, so bile sredi osemdesetih s hiti, kot sta Walk Like An Aegyptian in Eternal Flame praktično neustavljive. Prvo megauspešnico Manic Monday jim je spisal mali Prince in od takrat so bile na razprodane koncerte praktično abonirane.

Žal lepe punce očitno niso bile narejene iz dovolj trdnega materiala za svetovno slavo, saj so po tretjem albumu po hitrem postopku dokončno skrahirale. Njihov razpad je bil posledica nekoliko slabšega uspeha zadnjih nekaj singlov in kar nekaj časa trajajočega nerganja ostalih treh članic nad prominentno pozicijo frontbejbe, ki si jo je prigrabila Susanna Hoffs. Preostale so bile nezadovoljne, Suzi je verjela v meteorsko solo kariero, vse štiri pa so se krepko uštele. Za sabo so med drugim pustile tudi nekaj nekoliko prezrtih popdraguljev, navedimo samo hrbtenico mrazečo priredbo Hazy Shade of Winter in pa še morda Be With You.

Druga velika girl združba osemdesetih je bila angleška Bananarama. Tri nadobudne gospodične je glasbeni tisk najprej opazil, ker so delale po nočnih klubih na odru tak hec iz tega, da pojejo na plejbek, zraven pa so postopoma dostavile tudi niz dovolj kakovostnih singlov, kot so na primer Cruel Summer, Robert de Niro's Waiting in Love In the First Degree, da jih je lahko začela večinska populacija poslušati tudi, ne da bi jih pri tem nujno videla. Keren, Sarah in Siobhan so bile toliko bolj prepoznavne zaradi svojega imidža treh urnebesnih žurerk in ob tem neločljivih prijateljic (pristop so jim kasneje še veliko učinkoviteje uspešno sunile Spajsice, seveda tudi Angležinje), zato je bil za preostali dve velik šok, ko je Siobhan povila malega Sama, se dokončno odcepila in kasneje dosegla znaten uspeh v finem ženskem duetu Shakespeare's Sister. Keren in Sarah sta sicer nemudoma rekrutirali še eno prijateljico iz mladosti Jackie, da bi skupaj žurale in prodajale še bolj kot prej, vendar so kmalu prešle na priredbe (Help in Nathan Jones). Zadnji udarec je bil album Pop Life, za katerega so namensko najele alternativnega producenta, ki je prej delal tudi z recimo Killing Joke. Nekateri kritiki so bili nad novim konceptom celo navdušeni, feni pa vse prej kot to.

Poleg teh dveh megaskupin najdemo v osemdesetih sicer še nekaj drugih skupin (vsekakor bi bil greh ne omeniti The Go-go's, ki jih imajo mnogi za prvo all-group združbo z number one albumom v Ameriki, pri kateri ni šlo za skupek navadnih lutkic, ki jih vsepovprek manipulirajo moški producenti), navedli bi lahko tudi nekaj kratko živečih duetov tipa Wendy & Lisa in Mel & Kim, vendar se boste morali na koncu strinjati, da to preprosto ni bilo desetletje za dekliške skupine.

Divjakinje

Tudi na prehodu v devetdeseta jih ne mrgoli, tipične predstavnice iz tega obdobja pa bi bile recimo Wilson Phillips (hčerkice nekdaj tako slavnih Beach Boysov) in Expos'Š, neškodljive in sila spevne srnice. Če se artistke niso šle Wilson Phillips, so se šle Salt'n'Peppo, kar je bilo že v osemdesetih presenetljivo drzno (Can't You Hear the Music Pumping Hard Like I Wish You Would?/Now Push It ... Push It Good!), v devetdesetih pa se je pod tem imenom na ta račun prodajalo zgolj samo še golo meso. Na to vižo so bile precej bolj classy članice izjemno popularnih En Vogue, a so bili tudi pri njih dekolteji zelo profitabilno široki.

Prav zato se zdi v tem obdobju toliko bolj ljubek kontrast s predstavnicami tako imenovanega Riot Grrl gibanja, ki sicer ni bilo izključno glasbeno gibanje, a se bo v kolektivnem spominu bržkone najbolj ohranilo prav zaradi briljantnih in na trenutke prav res brutalnih bendov, kot so na primer L7, Babes In Toyland in nekoliko manj briljantni, pa zato nekoliko bolj brutalni Bikini Kill. V primerjavi z v prejšnjem odstavku omenjenimi porcelanastimi figuricami so bile glavne riot bejbe prave možače. Predstavnice tega v bistvu političnega žanra so se po videzu, ki je groteskno razmazan makeup rad združil z raztrganimi snežno belimi dekliškimi oblekicami in pošteno blatnimi vojaškimi čevlji, namenoma povsem odcepile od vsega, kar se je publika naučila od ženskih zvezdnic pričakovati v prijaznih osemdesetih.

Gibanje je že na prvi pogled spominjalo na prvinski, še nerazvodenjeni pank - tipične predhodnice Riot Grrls s konca sedemdesetih bi bile recimo The Slits - saj je šlo predvsem za fuzijo glasne surove kitarske glasbe in tistega prikupnega Do It Yourself lotevanja glasbenega ustvarjanja, kar pomeni, da lahko bend ustanovi praktično kdorkoli, še najmanj pa je pri tem pomembno, kako dobro zna ta kdorkoli igrati kak inštrument.

Če pogledamo zadevo sociološko, je šlo za klic po enakosti in proti seksizmu in sovražnosti do žensk v ameriški vsakdanji kulturi. Težava je bila v tem, da je prišlo vse prepogosto samo sporočilo do naslovnika v končni fazi tako sprevrženo, da si ni imel z njim kaj pomagati. Po eni strani je bilo tako zaradi medijev, saj so ti na pojav gledali na dva osnovna žalostno enoplastna načina (riot skupine so bile zanje ali prav luštkane "punkettes" ali odvratne man-hating smrdeče lezbače), po drugi pa si z raznimi ekscesi niso pomagale niti same predstavnice tega žanra: o frontbejbi Bikini Kill Kathleen Hanna se je govorilo, da se je parkrat s pestmi in kremplji lotila moških obiskovalcev svojih lastnih koncertov, Donita Sparks iz L7 pa je med občinstvo rada vrgla še topel, pravkar iz spodnjih hlačk potegnjen vložek ali dva.

Sladko meso

Pojav riot dam se je potem žal nekako sam od sebe polegel, delno morda tudi zato, ker ga je preglasil perverzni projekt Girl Powerja in seveda njegovih glavnih nosilk Spice Girls. Girl Power prav res: med petstotimi so na posebni avdiciji izbrali (glede na vsaj osnovno rasno ravnotežje in s posebnim poudarkom na zbalansirani paleti telesnih tipov) pet marionetk, ki jih v celoti nadzorujejo moški producenti. Dedci jih oblačijo, dedci jih postavljajo v mamljive fotopoze, dedci jim pišejo muziko, dedci jim polagajo besede v usta tudi za intervjuje. Riot puncam, ki so dejansko prevzele popoln nadzor nad svojim obnašanjem in nad svojo umetniško svobodo, se bržkone še vedno ni nehalo kolcati. Kljub temu ali pa prav zato so Začimbice zavzele svet in se v srcih dodvajsetletnic od Pariza do Zimbabveja zasidrale kot prababice velike eksplozije ženskih skupin, ki smo ji bili priča v zadnjih nekaj letih. Nemara prvič v zgodovini popglasbe se girl groups enakovredno kosajo s fantovskimi tekmeci. Multiuspešne ženske skupine, kot so All Saints, TLC in Destiny's Child, so tiste, ki pravzaprav nosijo hlače, ki se znajo veliko bolje postaviti za svoje interese. V zvezi z Destiny's Child se lahko človek sicer na ves glas krohota, kako vneto v nekaj komadih gradijo svoj lasten mit na tem, da same plačujejo svoje račune, vendar jim lahko glede na resnično nadpovprečno kakovost glasbe podobne ošpice celo mirno odpustimo.

V primerjavi s tistimi iz petdesetih in šestdesetih let so današnji girl ansambli precej bolj samozavestni, če nič drugega, dosežejo prva mesta glasbenih lestvic tudi, če njihova besedila niso absolutno fiksirana na moškega kot osnovno brezprizivno gibalo ne samo hit pesmi, temveč tudi celotnega smisla obstoja. Če bi se pred nekaj desetletji kake The Ronettes tako kot zdaj All Saints pojavile pomanjkljivo oblečene na naslovnici Melody Makerja pod mastnim (in seveda grotesknim, a to ni zares pomembno) naslovom We're the Best Fucking Rock'n'Roll Band In the World!!!, bi letelo še kaj več kot samo perje. Girl Power je sicer nevzdržna prevara, a to ne pomeni, da sam na sebi ne obstaja kje drugje. V intervjuju za Angry Women in Rock ga je nemara najbolje povzela Chrissie Hynde: "Kako utrujajoča se mi zdijo vsa tista vprašanja, ali se med rockovsko kariero nisem počutila prav nič nelagodno, ker je to predvsem teritorij moških. Kako to mislijo, teritorij moških? Saj sem bila na njem vendar tudi jaz!"

povezava