Pljuča iz El Pasa

Tu moraš upoštevati, da je El Paso popolnoma bogu za ritjo. Gotovo smo bili pod vplivom televizije in koncertov, ki smo jih videli. Poslušali smo tisto, kar se je dogajalo na scenah na obeh obalah, v D. C.-ju, New Yorku, na Floridi, v Berkeleyju ali L. A.-ju. Teh vplivov je bilo veliko, ampak koščke, ki smo jih po malem pobrali od vsega tega, smo čisto zavestno hoteli vključiti v nekaj svojega, izvirnega, ker pač prihajamo iz tako odročnega okolja. Ne gre za to, da bi svoj zvok hoteli na silo skoreografirati na tak način, da bi izstopali. Če živiš v majhnem kraju v Teksasu, nimaš pametnejšega dela, kot da vse dneve preživiš in predihaš z bendom. Potem se po naravni poti rodi tak in tak zvok. V večjih mestih pa ljudje kar naprej vplivajo drug na drugega. Dejstvo, da živimo petnajst minut od dežele tretjega sveta, ima ogromen učinek na besedila. Spoznaš, da mogoče le ni tako zelo fino biti Američan. Gledaš ljudi, ki prihajajo čez mejo v Teksas delat za malo ali nič, ker preživljajo po osem otrok. Prav gotovo se te dotakne.

Leta 1994, ko ste ustanovili bend, smo ravno doživljali novo eksplozijo "komercialnega" punka.

Tako je. Green Day so izvirali iz scene okrog Gilman Streeta, ta pa je obstajala že celo večnost. Kar naenkrat so se pojavili na televiziji in postali všeč moji sestri. Poskusil sem ji razložiti ...

Da so pri Lookoutu izdali že dve plošči.

Točno. Tudi njihove stare stvari so ji bile všeč, pa sem jo poskusil navdušiti še za Bikini Kill. Ni jih marala, ker je bilo malce presurovo in ker je bilo preveč dretja, ampak konec koncev je bila navajena na mainstreamovsko glasbo. Dopovedoval sem ji, da so Rancid že pred leti igrali v domu za ostarele v El Pasu, pa jih skoraj nihče ni prišel gledat. Noro je, da se lahko bend tako razvije.

Ljudje so glede zvoka in besedil delali vzporednice med vami in bendom Fugazi. Ta sicer prihaja iz mesta z dolgo glasbeno zgodovino.

Na njihovo domačo sceno (Washington, op. p.) so zelo močno vplivali Minor Threat in vsi so jim hoteli biti podobni. Fugazi so naredili korak naprej in poskusili z nečim drugačnim. Definitivno sodijo med bende, ki smo jih poslušali. Poleg tega smo odrasli recimo ob poslušanju Government Issue. Njihov pevec je potem v El Pasu ustanovil nov bend. Nasploh je washingtonska scena vplivala na nas v smislu etike, estetike in zvoka. Te ljudi smo si jemali za zgled. Tudi mi smo poskusili delovati na tak način, ustanoviti svojo založbo in te stvari, ampak nekako smo se vsako leto vrnili domov s sklonjenimi glavami. Izgubljali smo ogromno denarja, izcimilo pa se ni nič produktivnega. Ostajalo nam je na kupe majic in vinilnih singlov, kopičili so se računi za telefon in servisiranje kombijev, tako da nismo mogli niti vračati sposojenega denarja. Na turneje smo lahko hodili samo poleti, takrat pa so to počeli tudi vsi drugi. Nikogar nismo zanimali. Igrali smo po klubih, kjer je bil folk navajen poslušati po pet bendov na večer. Bili smo popolnoma izčrpani. V takih okoliščinah je zelo težko, če se lahko zaneseš samo nase. Vsekakor spoštujemo način, kakršnega zagovarja skupina Fugazi, ampak mi smo se odločili za drugačno pot. Zdaj sodelujemo z založbo Grand Royal (eden njenih lastnikov je Mike D iz benda Beastie Boys, op. p.), ki spada med večje založbe, ker pač posluje prek Virgina. Sodelovanje z njo nam daje veliko več svobode. Tam imajo opravka z bendi, kot sta Beastie Boys in Le Tigre. Mike D niti ni toliko šef kot nekdo, ki je malo modrejši, kar se tiče stikov z ljudmi iz multinacionalke in predstavniki drugih družb. Dobro ga je imeti na svoji strani, da nam kot nekakšen starejši brat gleda čez ramo.

Baje ste se z bendom preselili v Los Angeles.

Z Omarjem sva se preselila v Long Beach, Jim je ostal v Teksasu, Paul se bo mogoče preselil nazaj, Tony pa je tudi v Los Angelesu, se pravi nekako vsi razen Jima. V Teksasu smo bili blazno dolgo. Vsi albumi so imeli v sebi toliko El Pasa, da smo potrebovali spremembo življenjskega tempa in okolja. Vsakič, ko smo igrali v Long Beachu, smo se družili s člani benda Shoegazer, postali smo dobri prijatelji. Našli so nam neko staro trgovino in ravno zdaj jo renoviramo. Šele pred kratkim smo vgradili tuškabino, prej pa se leto ali dve nismo stuširali (smeh). Osebno sem hotel priti v stik z mularijo iz kake nove punk scene in tudi to se je lepo izšlo, saj so v placu čez cesto kar naprej koncerti.

Torej niste odšli, ker vas tam ne bi upoštevali ali kaj podobnega?

Sploh ne. Naš zadnji koncert v El Pasu je bil med največjimi, kar jih je tam kdaj bilo, izjema so mogoče Fugazi ali kaj podobnega. Lepo je priti tja, po drugi strani pa sem res potreboval spremembo. Tamkajšnje ozračje zna biti grobo. Na koncertih sem popolnoma varen, ko pa se sprehajam naokoli in recimo zaidem v bar, znajo biti ljudje rahlo neprijetni. Mesto je veliko, večje od Albuquerqueja v Novi Mehiki ali Austina v Teksasu, vendar ima malomeščansko mentaliteto. Imaš mehiške kmetavze, pa tudi navadne bele kmetavze in z obojimi je precej težko shajati. Zgodilo se je že, da sem moral bežati pred 15-letnimi mulci, čeprav sem star 26 let. Ne maram se pretepati, njim pa se je zdelo, da sem gej. Velik problem pri tamkajšnjih ljudeh je mešanica šovinizma in katolištva. Ko tej kombinaciji dodaš še veliko nasilja v družinah, dobiš realno sliko Juareza v Mehiki in revnejših delov El Pasa. V takih razmerah najbolj trpijo ženske. V Juarezu je bilo zadnje čase umorjenih ogromno žensk.

O tem govori komad Invalid Litter Dept., ne?

Ko na CNN-u govorijo o Teksasu ali El Pasu, je veliko govora o Nočnem zalezovalcu Richardu Ramirezu, Rezendezu, ki je moril po železnici, pa o drogeraških kartelih in podobnem. Vse to ne kaže prav lepe podobe. Kadar umirajo moški, je ogromno kravala, stvari, o katerih sem govoril prejle, pa se pometejo pod preprogo. Na koncertih radi govorimo o tem. Ljudi spodbujamo, naj pišejo na naslov www.casaamiga.com. Če se bodo mulci oglasili, bodo v Mehiki mogoče malo bolje izobrazili ekipe sodnih izvedencev, ki se ukvarjajo s prizorišči umorov. Če ne bi zašuštrali toliko dokaznega gradiva, bi se kakovost življenja v tistih krajih mogoče vsaj malo popravila. Trenutno je dokumentiranih 200 umorov tovarniških delavk, 16- in 17-letnih punc, ampak dejanska številka naj bi bila bližje 500. Poleg tega je trajalo šest ali sedem let, da so spravili skupaj krizni center za posiljene ženske. Vse to se dogaja petnajst minut od Združenih držav. Nobenega smisla nima. V Juarezu lahko dobesedno nekaznovano ubijaš.

V nekem videointervjuju si rekel, da At The Drive-In ni političen bend. Vseeno pa se mi zdi, da so vsa ta družbena trenja le nekako preniknila v tvoja besedila.

Vsekakor, ampak zdi se mi, da so vse to bolj vprašanja zdrave pameti. Želja, da se do tebe človeško obnašajo, ni nujno politična. Nekateri bendi so s svojo ikonografijo na skrajni levici in to jim ustreza. Levičarske ideje in socializem mogoče ustrezajo nekaterim deželam tretjega sveta, v našem okolju pa se nekako ne primejo. V bistvu gre za romantične predstave, ki se krasno berejo, v praksi pa niso izvedljive. Na plošči (aktualni album Relationship Of Command, op. p.) sicer imamo nekaj ikonografije, ki spominja na te stvari, vendar smo jo vključili samo zato, da bi v ljudeh spodbudila mišljenje. Taka je npr. vrstica "single sparks are spectral fires" iz del Mao Zedonga. Z njo sem hotel izraziti nekaj takega kot "že mogoče, da nas je malo, ampak ta peščica se lahko razširi". Tu lahko gre za nove predstave o obnašanju občinstev po koncertih ali za to, da smo trn v peti butastemu mainstreamovskemu rocku, metalu, rap-metalu ali čemurkoli že. Politika včasih res prodre zraven, vendar se je izogibamo, kolikor je le mogoče, ker se kot posamezniki ne strinjamo glede političnih vprašanj. Po drugi strani smo vedno sodelovali z različnimi organizacijami, kakršna je recimo Food Not Bombs in podobnimi, s katerimi smo prihajali v stik na turnejah. Šli smo na turnejo z Rage Against the Machine, ki so dokazali, da mislijo resno. Mislim, da so od vsake prodane vstopnice darovali dolar, to pa na njihovih koncertih znese kar veliko denarja. V vsakem mestu so dajali denar najrazličnejšim organizacijam.

Konec koncev jih je prihajalo gledat tudi po dvajset tisoč ljudi.

Mulci pogosto sploh ne štekajo. Všeč sta jim zvok in agresivnost muzike, do sporočila pa ne pridejo. Rage Against the Machine so se smejali zadnji, saj so nekako izkoristili ljudi, ki se jim sploh ni sanjalo, kaj so jim hoteli dopovedati. Del denarja pa so preusmerili v dobre namene. Razveselilo me je, ko sem videl, da mislijo resno. Niso se pretvarjali, z uporabo ikonografije Che Guevare in podobnega pa te kulture niso grobo izrabljali. Vse to nas je precej navdihnilo. V nasprotju z njihovo glasbo, te nisem nikoli poslušal. V turnejo smo privolili, da bi se predstavili ljudem. Kakšen večer nam je uspelo, pogosto pa tudi ne.

Družbeni vplivi so en vidik tvojega ustvarjanja. Kaj pa se ti zgodi na osebni ravni, ko se usedeš, da bi kaj napisal?

Pri Invalid Litter Dept. je šlo za zgodbo, ki jo je bilo enostavno treba povedati. Spet druga besedila dobijo pomen šele skozi interpretacije, ki jih na turnejah slišim od drugih ljudi. Sem in tja dobim pri mulariji vtis, da so besedila napisali sami, tako dobre refleksije imajo na moje početje. Pogosto izrežem ogromno sranja iz knjig in podobnega, potem pa vse skupaj vržem na kup. Ko smo pisali to ploščo, smo se osredotočili samo na ključne fraze, ker smo hoteli znotraj benda upoštevati vsa mnenja o pomenih komadov. Potem imaš spet komade, ki govorijo o specifičnih stvareh. Recimo Napoleon Solo, ki pripoveduje, kako smo v prometni nesreči izgubili 17-letni prijateljici. Precej direkten je, drugače od npr. Sleepwalk Capsules ali Pattern Against User, ki sta sama po sebi bolj nedoločljiva in ljudem ponujata več možnosti interpretacije. Naučil sem se, da ni nujno, da hodiš na turneje kot prodajalec. Lahko greš spoznavat ljudi in komunicirat z njimi. Pri turnejah mi je všeč, da spoznavam mulce, ki živijo daleč, daleč stran. Zadnje čase je sicer vse skupaj postalo malo bolj noro, saj nas včasih takoj zjutraj čaka kup intervjujev z velikimi časopisi, po drugi strani pa lahko vse to izkoristimo kot izobraževalno orožje.

Omenil si komad Napoleon Solo. Obakrat, ko ste igrali pri nas, ste z njim končali koncert.

Zame je ta komad nekakšna pokora, svojevrsten slavospev. Ko se je zgodilo, smo bili ravno na turneji in nismo imeli časa iti na pogreb. Sicer bi lahko šli, vendar so drugi ljudje v turnejo vložili preveč dela. S puncama, ki sta umrli, se takrat sploh nisem pogovarjal. Naslov po svoje označuje mojo trmo. Bil sem edini, ki se ni pogovarjal z njima, čeprav smo včasih igrali skupaj. Samo na tak način se lahko poslovim od njiju. Upam, da bi jima bilo prav, da smo ostali na turneji, saj bi to počeli tudi onidve, če bi jima starši dovolili. Niso jima pustili, da bi kot punci pri teh letih odšli po svetu. Ta komad nam res veliko pomeni. Zavestno ga vsak večer odigramo nazadnje in tako končamo neko glasbeno poglavje. Zelo blizu smo si bili z njima. Natisnili smo male plošče bendov, v katerih sta igrali, denar pa smo podarili zavetišču za pretepene ženske v El Pasu. Če bi bili živi, bi še vedno pisali fanzine, prirejali koncerte pri sebi doma in tako govorili "jebite se" tipom, ki vodijo sceno v El Pasu. Zato ju bom vedno imel rad in ju pogrešal.

Pa zdaj? Kaj vas čaka?

Po tej turneji bova z Omarjem ostala tu (na Dunaju), ker imava turnejo s še enim bendom.

Z Defacto, ne?

Ja.

In igrali boste tudi ...

Ja, tudi k vam pridemo. To bo kar zabavno.

Tam igraš bobne, ne?

Tako je. In glasba je čisto drugačna od te, ki jo igram s tem bendom.

Z interneta sem si naložil komad, ki pa je samo instrumentalen. So vsi taki?

Nekaj jih je instrumentalnih, nekaj pa tudi ne. Jimov bratranec poje. V glavnem igramo na bobne, bas, orgle ... Vokali so opremljeni s kupom efektov, tako da se slišijo zelo robotsko. (Defacto bo 7. marca nastopil v Ljubljanskem Orto klubu, op. p.)

povezava