Strastni motorist blage nravi

Lik Alda Ivančića se, tako kot mnogo drugih prodornih ustvarjalcev sedanjosti, ostri v podzemlju Diska FV, valilnici panka in dela danes tako opevane civilne družbe osemdesetih. Aldo se privaja videu in nastopanju znotraj matične teatrsko aktivistične združbe FV 112/16, poleg miksete, kjer se, v nasprotju z ortodoksnejšimi didžeji, izkaže tudi s plesnejšo muziko, pa poprime za vajeti in stikala ansambla Borghesia. Industrialni in z za tiste čase provokativno S&M estetiko ter "neobičajnimi" spolnimi praksami spogledujoči se pogon, eden prvih, ki se v domovini poglobljeno ukvarja z elektroniko, je z izdajanjem plošč za belgijsko založbo Play It Again Sam tudi eden redkih, ki se vpišejo v svetovno glasbeno zapuščino. Aldo pa pusti svoj odtis tudi drugje, saj z večeri industriala, electronic body music in tehna v začetku devetdesetih v K4 navduši za sintetizatorje pionirje sodobne slovenske elektronike z Umekom in Random Logic vred. Potem ko je mikseto prepustil nadobudnim, ne vedno tudi enako razgledanim ali načelnim didžejem, se ukvarja s produciranjem vrste domačih ansamblov v studiu Alien in doma, lani pa z Vukom Krakovićem obelodani pretežno triphopovski in z etničnimi vplivi ožarčeni plošček Bast. Bast, ki se je z nastopi all star zasedbe prelevil iz projekta v skupino, ki komunicira z izmenjavanjem posnetkov, semplov in ritmičnih matric, je bil pred kratkim nominiran za enega izmed bumerangov, kljub siceršnjemu glasbenemu sporedu "alternativnih" nagrad, ki jih sedaj že tradicionalno podeljuje Studio City. Na koncu pa se je domov, in to s pokalom za življenjsko delo vrnil le Aldo, strastni motorist blage nravi, ki v domačem studiu ravno cizelira nov posnetek Basta, na katerem se z vatikanske spletne strani sneto besedilo o spolnih pregrehah prepleta s kričanjem pevca Dicky B. Hardy.

Se ti zdi, da je bumerang prišel ob pravem času?

V bistvu sem bil malo šokiran. Kljub vsemu se ne počutim tako starega. Ponavadi se dobi priznanje za življenjsko delo, ko človek konča neko etapo. Potem sem se spomnil, da so ga lani dobili Laibachi, torej gre za drug nivo življenjskega opusa. Po drugi strani sem z Basti tekmoval za ploščo leta za prodor in so bili nominirani tudi The Stroj, s katerimi sem se identificiral malo bolj kot samo v vlogi producenta. Na podelitvi so igrali tudi Dicky B. Hardy, ki bodo po mojem nominirani naslednje leto, ker je plata res fajn. Snemali smo jo na Metelkovi, zmiksal pa sem jo doma.

Že približno dve leti ne delaš več v studiu Alien. Se pravi, da živiš od tega, kar narediš doma. Ti znese?

Malo reklame: ravnokar sem delal pri novem video projektu Zemire Alajbegović in Nevena Korde Rezine časa. Produciral sem kranjski bend, ki je tudi kar zanimiv, a na žalost še nima imena. Trip hop, ženski vokal. Lani sem produciral, zmiksal posnetke v živo za maksi singel Siddharte. Veliko sem snemal za Draga Ivanušo, za Porno film in V leru, za gledališke in plesne predstave. Srečen sem, da mi gre, da lahko srečno živim in se ne ukvarjam z vsakim drekom, ki pride v studio. Slovenski studii se za zdaj še niso profilirali, tako da bi bendom ponudili optimalno okolje za snemanje njihove muzike, recimo, da bi rokerjem ponudili primerno dizajniran, domač studio, kjer se da kaditi in piti pivo. Tako pa se večina bendov, ko pride v "pravi" studio, v anemičnem okolju, ki naj bi ustrezal vsem in hkrati ne ustreza nikomur, kar malo ustraši. Ravno zadnjič sva z Dragom ugotovila, da v Sloveniji provinca narekuje tempo urbani sceni in da se stanje slabša. Pred leti ni bilo govora, da bi Helenca ali Simona imeli tako veselico v Hali Tivoli. Pop je pri nas itak dopolnilna aktivnost, kateri se predaja brez srca in duše.

Ko smo že tu, se ti zdi umesten sedaj zelo prometen izraz pop rock?

Sam bi temu prej rekel safe rock, lepa ilustracija pa bi bil s plastiko prekriti mikrofon v video spotu Tabuja. Si predstavljaš, da bi Marilyn Manson pel v olagumo, samo zato, ker so na snemanju trosili toliko moke in bi se mikrofon lahko poškodoval? Moj odnos do glasbe je determiniralo odraščanje v Pulju. Že ko sem hodil v srednjo šolo, sem spoznal puljske hipije in sem se družil v glavnem z njimi. Takrat smo hodili na koncerte v Ljubljano, od McLaughlina do Stranglersov. Vse živo. Dobivali smo se pri frendu, ki je bil že takrat, na začetku sedemdesetih let, v Indiji in je s sabo prinesel sitar, table, tamburo. Imel je tudi magnetofon. In ko smo se zvečer dobili, nismo igrali Neila Younga, ampak smo furali improvizacije.

In ste si kakšnega zvili.

Ha, ha, ha. Takrat ni bilo tako. Ampak ja, oni so. V bistvu je ta scena ful vplivala name. Jaz takrat nisem poslušal šlagerjev, ampak Doorse, west coast, jazz rock, zgodnje Kraftwerk ... V Pulju je delal rock klub Uljanik, kjer se je vsak večer v živo špilal rock. Oko, Bumerang, Srce, September, Bijelo dugme, to je šlo vse skozi. Mislim, da me je to zelo determiniralo, v smislu, kaj sem poslušal. Mogoče imam ravno zato tak odpor do šminke in šlagerske pop glasbe.

Kaj pa potem Georgia On My Mind dela pri Bastu?

Georgia je kar tako padla noter. Delal sem plato za saksofonski kvartet Saxtet in je prišla Alenka Godec in odpela Georgio. Njena interpretacija mi je bila kar simpatična in sem začel delati remiks. Ampak oni niso bili preveč zainteresirani za to. Jaz sem potem odstranil saksofone, pustil sem samo vokal in z Vukom sva začela delati. Potem je Drago naredil klaviature. Tako je prišla Georgia. Tako je prišel tudi Ron Athey. Ron je prišel v studio posnet tekst, ki ga je rabil za performans v Kapelici. To se je vleklo nekaj mesecev. Imam dobro navado, da nikoli ne presnamem stvari, ki jih delam, in potem sem delal komad in sem se spomnil, da bi vanj pasal vokal. In sem Rona kompletno presemplal in ga prilagodil glasbi. Okrog tega smo potem spet gradili komad. Na neki način se skozi ukvarjam z reciklažo, pravzaprav s postopkom montaže zvoka. Kar je delal John Heartfield s fotkami, jaz delam z zvokom. Skratka tisto, kar pride okoli, mi je kot ta krik od Nikota (Dicky B. Hardy), ki sem ga pobral z njihove plate.

Se obeta še kak izdelek Borghesie ali pa je z njo nepreklicno konec?

Borghesia je v bistvu na čakanju. Bomo videli, kako pa kaj. To z Bastom je izpadlo zelo neplanirano, itak je bila plata delana tako, da ni bilo kakšnih ambicij z bendom. Šlo je pač za moj in Vukov projekt, in tako, kot je folk uletaval v studio, tako sem tudi jaz delal. Potem so na Dallasu vprašali, kaj je z bendom. Absolutno mi ni bilo do tega, da bi se spet klatil po turnejah gor in dol in visel na vajah. In sem si rekel, zakaj ne bi naredil nekakšnega dream teama, spravil na papir imen, ki jih konec koncev osebno poznam. In kogarkoli sem potem poklical, je bil za. Nazaj se več ni dalo in tako smo štartali. V bistvu je bend padel noter z že narejenim materialom, imeli smo par vaj in smo zaštekali, da je v bistvu brez veze reproducirati plato kot tako. Tako smo se lotili dela. Potem je bilo poletje, pa jesen, ki je bila za vse ubitačna, vsi smo bili totalno zasedeni. Tako smo se šele zdaj dobili in naredili ta komad. Zdaj se bomo spravili na novo plato.

Sedaj delaš po drugačnem principu kot z Borghesio.

V Borghesii sva bila dva, ki sva delala muziko, podobno je bilo tudi z Vukom. Zdaj pa me bolj zanimata interakcija improvizacije in strukturalizacije ter kolektivno delo.

Strukturalizacija pride bolj v poštev v studiu kot v živo.

To govorim za plato. V živo pa se mi je zdelo absolutno najbolj zanimivo intervenirati z mešalko. Danes tako že vsak bend fura tisto, kar sem počel z Borghesio, loope in elektroniko. To se mi zdi rahlo dolgočasno. V bistvu smo skozi vaje ugotovili, da nam bolj leži oster, na nož zvok kot laidback, triphopovska varianta. Na zadnjem koncertu, ki smo ga imeli v Močvari, se je meni in celemu bendu zdelo, da smo zadeli pravo. Petnajst minut, preden smo šli na oder, na večerji in pivu, smo se začeli pogovarjati, da bi pičili kakšno improvizacijo. In isto je bilo za bis. Zdelo se mi je ful v redu, da koncert ni čista reprodukcija nekega že stokrat izrabljenega materiala, ampak da je to izziv, interakcija glede na to, v kakšnem prostoru igraš, in glede na odziv publike.

V primerjavi z Borghesio je Bast mnogo bolj skuliran projekt.

Misliš na plato? Ja, hotel sem se spočiti, zatripati v bolj intimne zadeve. Ampak v živo smo spet vsi nekako na nož. Zdaj bomo začeli pripravljati material, ki bo baziral na revolucionarnih, anarhističnih vižah. To je tudi rezultat tega, da smo čez poletje vadili na Metelkovi, kjer smo zaživeli s prostorom. Mislim, da je to zelo vplivalo na nas kot bend. Enkrat smo vadili v Teatru Gromki, drugič v Gala hali in absolutno bi se ob tej priložnosti zahvalil vsem Metelkovcem, ki so nam odstopili prostor. Po drugi strani pa se mi zdi, da te taka atmosfera usmeri drugam, v estetiko, ki je specifična in nekonformistična.

Vsi količkaj starejši akterji elektronske scene te omenjajo kot prvega, ki jim je predstavil elektroniko in jim razširil obzorja. Kako to, da nisi nikoli postal "pravi" DJ, kako da nisi segel po vinilih in mikseti? Saj se tvoje in Umekovo obdobje skoraj prekrivata.

Začel sem kot pank DJ in to je ta ideologija spoštovanja komada ...

Da gre cel skozi?

Ja. Se je zakoreninila v meni. Vedno sem imel odpor do teh miksov, zdelo se mi je, da izgubiš rešpekt do muzike, kar je seveda trapasto. Po drugi strani se mi zdi, da se je klubska scena zaciklala, da zadnje čase na trgu ni inovativne glasbe. Govorim o plesišču, ne o off sceni. Naveličal sem se, ker me zanima predvsem muzika, šele potem njena funkcionalnost. Lepo pa je, če se to prekrije. V začetku osemdesetih sta najbolj trgala punk in novi val, ampak potem so spet prišli vplivi hip hopa, rapa.

Čim je bilo kaj plesnega ali bognedaj elektronskega, je veljalo že za sumljivo.

Da ne govorimo o funku, jazzu, Materialu, Lutherju Thomasu, Jamesu Bloodu Ulmerju. Pa konec koncev tudi o rocku, ki je zame pravzaprav glasba z ulice in iz klubov. In v klubih se je vedno plesalo. Jazz je pravzaprav plesna godba. Takrat, ko glasba izgubi stik z ulico, s street fightom, preprosto izgubi bistvo. Postane akademska. Vedno me je zanimalo, kako neki nov glasbeni izraz, se pravi punk, potem pa rap, pa jazz, industrial, funkcionira na plesišču. Potem me je nehalo zanimati, da bi postal profi didžej. Sicer pa bi mi bil vedno problem, če bi moral v enem večeru vrteti štiri ure minimala ali pa housa.Vsi didžeji, ki so prišli v Ljubljano, ki sem jih povabil, so bili točno taki. Hitro se naveličam - ful uživam, ampak potem hočem spremembo. Takrat ni bilo prostora za tako razmišljanje.

Na velikih tehno veselicah še sedaj ni prostora za tako razmišljanje.

Pa tudi pretirana komercializacija scene mi je šla blazno na živce. Jaz sem zelo radikalen. V življenju nisem bil v Eldoradu, Babilonu, Gavioliju, Casi del papa, Asu. Če sem šel ven, so bili v zadnjih nekaj letih to Metelkova, Orto, Kud, K4 in tukaj se moj interes konča. Čez poletje je bilo na Metelkovi tako genialno. Škoda, da nimajo malo boljših kuharjev.

Na Tromostovju boš tudi letos skrbel za redna tedenska druženja bikerjev, na Metelkovi pa si lani, preden se je drugje po mestu razmahnila tovrstna dejavnost, organiziral Motorkult večere. S čim si se indentificiral, ko si se začel ukvarjati z motoristi?

Motorji so moj otroški fetiš in takrat, ko mi je uspelo zbrati malo denarja, sem si kupil motor.

Samo potem bi te pretežno macho motoristična družba morala že na začetku odvrniti od tega, da bi se kar počez bratil z motoristi ...

Tukaj gre za zelo ekskluzivno družbo. Ko komuniciraš intenzivno z desetimi ljudmi in ti je fajn. Gang. Sicer pa jaz na motociklizem oziroma bikersko sceno gledam zelo idealistično, zato tudi nisem v kakšnem klubu. Po drugi strani se mi zdi dobro, da tipi pridejo na zbor, pa rihtajo motorje. To je del te scene. Itak nisem v nobeni škvadri, tako da se lahko pohvalim, da sem dober z vsemi. Res. Čeprav med klubi prevladujejo zamere, tekmovalnost, sovraštvo. Že od nekdaj, pa sploh ne štekam zakaj.

A ni to bikerska tradicija?

Meni se zdi prej relikt s konca šestdesetih, sedemdesetih let.

Kaj ne gre za značilnost motorističnega imidža, kako na sebe radi gledajo sami in jih vidi javnost?

Ampak, saj pravim še enkrat, to je ta primestni oziroma ruralni štos. Mogoče že čez dva tedna izide fanzin Rockers, ki bo zastonj, notri bo predstavitev Dickyjev, stran o kanabisu oziroma predelavi tetrahidrakanabinola, pa dosti političnih tekstov, takih bikerskih. Poskušamo narediti neko opozicijo. V bistvu ne ustanavljamo kluba - gibanje se sliši zelo pretenciozno - ampak bolj, kako bi rekel, splošno zavest, da je biker del zelo konkretne scene, navezane na tradicijo, šestdeseta leta, rock, da je del urbane scene - Metelkova, Orto.

Pa to drži? Koliko bikerjev vidiš na podobnih prizoriščih?

Kako bi rekel. To je bolj utopija, mogoče okoli dvajset ljudi.

Seveda ne govoriš o tistih, ki imajo dirkalne motorje ali čisto nove harleyje.

V bistvu sploh ne gre toliko za motor kot za zavest.

Pred desetimi leti sem bil na bikerskem shodu v Žireh in je bilo kar pestro. Šef Eisenkreuza je hodil okoli z nožem v škornju, lokalni klub pa je imel pred kvartirjem postavljen napis, da je čefurjem in psom vstop prepovedan.

Ta scena se je zdaj precej civilizirala. Tu so tudi ženske, Furije, in vse skupaj ni več tako hard core. Tudi če pogledaš, kaj se je dogajalo v Moškanjcih, pa v Lendavi predlani in lani - izbor bendov je zelo respektabilen. Lahko si štejem, da sem tudi sam veliko pomagal. V bistvu se dela na tem, da se stvar posodobi, in rekel bi, da je na splošno scena zdrava. V Ljubljani in v celi Sloveniji. Je folk, ki šteka, pa tudi glede samega imidža, glede tistega, kar se posluša, je šel folk naprej. Po drugi strani pa so tukaj tudi tradicionalisti, še vedno nastopijo kakšni Drinkersi ali tiste stare device Requiem, turbo rockerji. Včasih naletiš tudi na kakšen zanimiv bend. Ko sem bil konec septembra na Hvaru, so mi padli v oči Sunny Ridersi, z basistom, ki poje kot Jack Bruce. Tako so prašili. Ful dobro. Avtentičen rock 'n' blues. Sedemdeseta, celo šestdeseta. Zelo dirty.

Poznaš tudi tu kak bikerski bend?

Tukaj je pa tako, saj veš. Tisti iz Postojne, No Name Ridersi, so imeli lani dober žur, a so na žalost bolj ali manj razpadli. Celo Ljubljana je še vedno zelo majhno mesto. Preprosto potrebuješ kritično mejo urbanega okolja, da kulture, ki so strogo urbane, zaživijo. Poglej rejversko sceno: Ljubljana še zdaj nima kluba za petsto do tisoč ljudi, kar bi bilo normalno. Za glavno mesto! Ljubljana še zdaj nima niti rock kluba za petsto do tisoč ljudi. In zdaj se postavlja vprašanje, zakaj.

Ker je odpovedal privatni sektor.

Ali pa ker ni kritične mase, ki bi napolnila tak klub.

O tem pa dvomim ...

To je skepsa, ki se mi je pojavila. Po toliko letih še vedno nimamo rock kluba, normalnega prostora z normalnim odrom, light showom, ozvočenjem, da vidiš bend v faco, da ima bend normalen backstage. Še vedno ga nimamo.Tudi v privatnem sektorju se še ni pojavilo dovolj prepričanja ali interesa, da bi taka stvar lahko zaživela.

Imaš Orto ...

To je klub za dvesto ljudi. V Ljubljani imaš gotovo petdeset ljudi, ki imajo milijon mark, pripravljenih za investicijo v tak prostor. Saj ni treba, da tip tripa na rock, da bo investiral v to. Če bi lahko računal na dobiček, bi verjetno eden od teh petdesetih investiral v projekt, pa ni. Verjetno res ni kritične mase, ki bi zapolnila tak prostor. Navsezadnje je Dakota propadla ravno zaradi tega. Gavioli pa dela enkrat na teden.

No, zna biti, da je Dakota propadla tudi iz drugih razlogov in da se enostavno ni dovolj angažirala za novo rejversko občinstvo. V Gavioliju pa je tako ali tako veliko strank iz Italije.

Prideš do sklepa, da kritične mase, ki goji tako urbano kulturo, preprosto ni. V vseh segmentih. In potem prideš do vprašanja, ali se ti to splača. Ti moraš imeti profit od tega, če hočeš sfurati tako stvar.

Če bi bil lastnik večnamenskega kluba, v katerem bi lahko delal prireditve za od tristo do tisoč ljudi, bi po moje lahko preživel z oddajanjem promotorjem, ki trenutno iščejo dvorane drugje. Mimogrede, ali hodiš na volitve?

Če se le da, grem.

Misliš, da se tako da vplivati na razvoj domovine?

Niti ne. Ha, ha, ha. Po drugi strani, če gredo vsi na volitve, se da tudi nekaj narediti. Znotraj danih okoliščin. Glede na to, kakšna je ponudba na politični sceni. Zdi se mi škoda, da še vedno ni stranke, ki bi zastopala urbano okolje. Glede na to, kako je izgledalo na začetku z LDS, da je bila struja, ki je bila recimo ZSMS-jevska, zdesetkana, se mi zdi, da je imel tukaj Žižek odrezan velik kos pogače. Zdi se mi škoda. In vsa ta leta je skozi politične strukture ta scena zamrla. Po drugi strani pa se mi zdi v redu, kar se zadnjih nekaj let dogaja z Metelkovo in z Uradom za intervencije. Civilna iniciativa, ki se na en način zaveda pomena civilne družbe iz osemdesetih let. Ne da se samo sklicuje, ampak tudi deluje z zavestjo internacionalizma. Tako da ni še vse izgubljeno, kot je kazalo pred nekaj leti.

Kaj pa se dogaja v Kranju?

V glavnem sem doma. Zvečer mi še ni uspelo iti ven. V bistvu je par placev, kjer so koncerti, ampak nekako je moje socialno življenje že vedno bolj vezano na Ljubljano, na frende. Tukaj pa je čist zrak, čista voda.

Zdravi krajani ...

Kar tudi nekaj pomeni, če je Ljubljana pol ure daleč.

povezava

povezava

povezava