Lej jih, reperji!

Začelo se je v socialni bedi ameriških getov, nadaljevalo med deprivilegiranimi manjšinami v Parizu in Marseillu, zdaj razgraja po Nemčiji in Hrvaški, vse bolj jasno pa je, da vztrajno prodira tudi v Slovenijo. Pojava se ni treba bati. Gre za kulturo mlade urbane populacije. Hiphop je med nami.

Ne vem, kako je s sedanjo generacijo slovenskih otročkov, a v časih našega detinstva, ko pred nami ni bilo drugega kot svetlo rožnata prihodnost, se je najpogostejše vprašanje, ki so nam ga zastavljale v lička ščipajoče tete, glasilo: Kaj boš pa ti, ko boš velik? In cicibančki smo jadrno začeli svoje like projicirati v devetdeseta leta in prepričljivo bluziti o kuharjih, poštarjih, tovarišicah (= vzgojiteljicah & učiteljicah) in neposrednih kmetijskih proizvajalcih. Sam sem se najprej videl v klasični elegantni modri miličniški opravi, pa sem si potem ob maminem prigovarjanju premislil in omahoval med dvema belinama - kuharsko in zdravniško, obe pa je kaj kmalu zamenjala nova opcija, saj se mi je nekje pri petih zazdelo, da bi bilo pa hudo frajersko, če bi bil smetar, in to tisti, ki stoji na zadnjem delu tovornjaka in je glavni jack, ker si ful upa. A življenje se pač obrača čisto po svoje in po mnogih profesionalnih opcijah in menjavah, ki jih na tem mestu ne bom podrobno opisoval, je pač prišlo do tega, da sem postal pisun(ček), ki je vesel, ker lahko svoje misli priobčuje v pričujočem cenjenem tedniku. In zakaj, si zdaj mislite, moramo pod naslovom Lej jih, reperji! prebirati otroške poklicne ambicije avtorja članka? Zato, ker se mi zdi, da bo glede na eksplozijo rapa v Sloveniji vedno več aktualnih slovenskih cicibanov med svoje prihodnostne načrte uvrstilo tudi opcijo biti raper (ki jo bodo na prigovarjanje staršev verjetno kmalu predelali vsaj v biti pop pevec), te možnosti pa naša generacija ni imela, saj smo starejši od rapa kot takega, še posebej pa od slovenskega.

Biti raper je na prvi pogled prav enostavna reč, še posebej, če nasedemo obče priznanim ozkoglavim in zaprtoušesnim stališčem, da rap pa že ni nobena muzika in da uni črnci itak kr neki nakladajo. Stereotip je seveda moč razumeti v luči izključno proevropsko orientirane glasbene izobrazbe, ki smo je deležni v procesu obvezne izobrazbe. Ta pa preferira melodijo pred ritmom, govoru odvzema funkcijo muzikaličnosti in jo bolj kot vsebina zanima oblika. Raziskovanje zvočenja zunaj zahodnocivilizacijske tradicije pa je stvar volje in interesa vsakega posameznika. In tisti, ki ga zanima rap, lahko kaj hitro nagrunta, da rapanje nadaljuje izjemno dolgo tradicijo afriških griotov, ki so potovali od vasi do vasi in povsod ob tolčenju bobnov rimano pripovedovali novice iz drugih vasi, se pravi, da so počeli to, kar danes počnejo mediji. Afriška glasbeno-oralna tradicija je skozi suženjstvo in obstoj na novi celini doživljala spremembe, se manifestirala (če poenostavimo & zgostimo) v bluesu, gospelu, jazzu, rock'n'rollu, funku, soulu in rapu. Z drugimi besedami: črnci so pravzaprav postavili temelje vsemu, čemur danes rečemo popularna glasba. OK, zdaj smo razčistili s tem, da rap je glasba, za morebitne dvomljivce pa še citat Malcolma McLarna iz leta 1980, ko se je v New Yorku prvič srečal s hiphopom: To ni samo glasba - to je ekološka glasba, ki obstoječim posnetkom daje čisto novo podobo, poleg tega pa za delanje hiphop muzike ne potrebuješ dragih inštrumentov in fancy studia - vse je že posneto, treba je samo najti prave stvari in jih sestaviti v novo muziko. To je McLaren tudi naredil in bil z Buffalo Gals prvi belec, ki je posnel hiphopovski komad.

Drugi razčiščevanja vreden stereotip je, da gre pri rapu kar za eno nakladanje. Če je v kateri muziki danes pomembno, kakšna so besedila, potem je to v rapu. Za debilizirano osladnost pop komadov ni vredno trošiti papirja in tiskarske barve, rockerji vokal najpogosteje zelo zlijejo z glasbo in ga uporabljajo kot dodaten inštrument, elektroniki ciklajo kratke in lahko zapomnljive mantre. Pri hiphopu pa fani - worldwide - še vedno padajo na lirikse. Po besedilih se ve, kakšna so stališča in misli raperjev - deloma zaradi kulta being real, ki od raperja zahteva, da se ne spreneveda in da govori tisto, kar res misli, čuti in verjame, deloma pa zato, ker raparska publika vseskozi bdi nad besedili, jih angažirano posluša, brska za njimi po internetu - jasno, vsak raparski komad je kot intervju, iz katerega o izvajalcu izveš veliko reči. Beseda je pač v hiphopu še vedno svetinja. Tudi v sončnem podalpju - kar poglejte, kakšen drmr je zaradi nepremišljene rabe besede Štajerci v povezavi s sekirami doživel Klemen Klemen.

KK vs. 5'00"

In prav Klemen Klemen je bil prva tema, ki smo se je lotili, ko smo zadnjič organizirali skupinsko verbalno terapijo z nekaterimi slovenskimi raperji, DJ-ji, producenti in promotorji, skratka ljudmi, ki so tako ali drugače povezani z belo ploščo slovenskega hiphopa, kompilacijo 5'00" Of Fame - Za narodov blagor. Že po naslovu kompilacije je moč sklepati, da so med klepetavimi mladeniči popularnejše višje vrednote - denar očitno ni na prvem mestu na vrednostni lestvici. Prav tako ne slava, saj bi je sicer zahtevali več kot pet minut. Očitno gre torej res predvsem za pridonos v narodovo kulturno zakladnico, pri čemer smo komajda še ujeli zadnji vlak. Narodu, ki mu do tretjega tisočletja ne bi uspelo sestaviti niti ene pregledne izdaje lokalnih hiphop artistov, se pač ne obeta preveč svetla popkulturna bodočnost. Razlika med skompiliranimi mladinci, s katerimi smo klepetali, in Klemnom Klemnom, ki še vedno (že 27 tednov) ždi na lestvici najbolje prodajanih plošč, je v tem, da slednji že uživa svoje trenutke slave, medtem ko zlata doba debitantov šele prihaja.

Pogovor začnemo s provokacijo (navsezadnje gre za mojstre besed, ki se morajo znajti tudi ob manj prijetnih vprašanjih) - kako to, da je Klemen tako popularen, njihove kompilacije pa na lestvicah ni najti. Prvi odgovor ponudi Zeds, po mnenju večine najboljši slovenski klubski hiphop didžej, ki ugotavlja, "da za kompilacijo marsikdo še ne ve, ker še ni izšel video, ki je zadnje čase zelo močno promocijsko orodje, po drugi strani pa so Klemnova besedila za slovenski prostor ravno prav kontroverzna, da tamalim to trga ...in tamali to hočjo met in jim starci to pač kupjo." Dodatne argumente za Klemnovo popularnost najdeta DJ Supastar in Knez Stipe. Strinjata se v tem, da so osebni, solo projekti že po defaultu privlačnejši in odmevnejši kot kompilacije, saj te nikjer v svetu ne dosegajo odmevnosti solo plošč, MC Kosta pa opozori še na to, da se je Klemen na easy lansiral že nekaj let - z Alijem in Pasjim kartelom - in da je zdaj eksplodiral v pravem trenutku. Je torej mogoče reči, da Klemen predstavlja komercialnejši del slovenske hiphop scene, 5'00" Of Fame pa underground? "Pa sej Klemen v bistvu nima komercialno zastavljenih komadov, nima - razen pri Keš pičkah in Barabi - takih refrenov, da bi si jih folk zapomnil. Sicer pa itak pri taki majhni količini posnetkov ne moreš delit scene. Na podlagi česa boš pa delil? Alija, Dandrough in Pasjega kartela? Na podlagi treh izvajalcev pač ne moreš delit scene, saj je v bistvu ni. Folk sploh še nima odnosa do slovenskega hiphopa, ker se posname in dogaja veliko premalo stvari. Sej niti od nas, ki tukaj sedimo, ni demo posnetkov, na podlagi katerih bi lahko sodil, kakšen je slovenski hiphop!" negira možne delitve scene Nikolovski, eden od treh MC-jev ljubljanske zasedbe Nedotakljivi in človek, ki je aranžiral in soproduciral velik del kompilacije. Konec njegove izjave ponuja idealno izhodišče za preusmeritev pogovora na udeležence same.

Saj res - zakaj ni demotov, ki bi glede na to, da je v Sloveniji že kar nekaj specializiranih hiphopovskih radijskih oddaj in zaradi Klemnove razvpitosti tudi vedno več zanimanja za rap, zagotovo našli pot do poslušalcev? Nikolovski nadaljuje, zelo direktno: "Lej, zajeb je! Nekak smo si vsi že postavl visoke standarde glede kvalitete demo posnetka, ki bi ga dali od sebe. Vsi se bojimo, da nam nikoli ne bo uspelo izdat cele plošče, al pa da bo to zelo težko, se pač nihče noče hvalit z zadevami, ki niso čisto stoodstotne in za katerimi ne stojiš. Stojiš pač za tistim, na kar si ponosen, in ponosen si na zadeve, ki so v nulo spedenane." Na obzorju je kavelj 22 - če ne izdaš demota, nihče ne ve, da delaš, če nihče ne ve, da delaš, pa ne moreš izdati plošče. MC Zmeden, polovica čarovniškega velenjskega dueta Plan B, je bolj samozavesten in na odsotnost demo posnetkov gleda drugače: "Ne glede na kvaliteto posnetka, tut če je komad orng narjen, ga jaz ne bom dajal ven ne vem kolk pred plato, ker bo sicer do časa, ko bo plata izšla, že čist zrolan in ne bo nikogar več zanimal." Knez Stipe nemudoma replicira in stopi v bran singlom, češ da je logika muzičnega posla taka, da moraš izdati singl par mesecev pred albumom, zato da zbudiš pozornost, prvo gorenjsko grlo (tako in drugače) in off-rockovski veteran Pižama pa trdi, da je treba ohranjati konstantno prisotnost: "Vsaj enkrat na leto uletiš na oddajo pa zarolaš posnetek, ne da se rola konstantno, ampak enkrat, dvakrat, sam tolk, da tud tisti, ki ne hodjo na partije, vejo, da nekaj delaš, da greš naprej." A bolj kot na njegovo repliko so ušesa in misli debatnega krožka trznile na Zmedenovo in Stipetovo izvajanje v zvezi z izdajo plošče. Očitno - in logično in prav - je, da fantje razmišljajo o solo plošči, torej o koraku naprej od uvrstitve na kompilacijo, kamor so se prebili po napornih, skorajda evrovizijskih kvalifikacijah. Za začetek so morali prijaviti demo posnetek (Radyoyo je očitno našel način, kako iztrgati posnetke od izvajalcev), potem so še nastopili v živo v oddaji, zelo pestro sestavljena komisija pa je na podlagi obojega izbrala šestnajst najboljših.

Ali torej obstaja verjetnost, da bo katerega od teh šestnajstih pobasala kakšna od založb in mu uresničila sen? In glede na zahtevnost ter perfekcionizem, ki veje iz ust mladih hiphoperjev, je smiselno vprašati tudi, pod kakšnimi pogoji bi fantje podpisali. A pred tem smo prisluhnili Zedsovemu opozorilu: "Komercialne uspešnosti od hiphop plate v Sloveniji ne bo, pa četudi se je bo prodalo 10.000 kosov. Mislim - artist od hiphopa v Sloveniji ne more živet." A kot kaže, to vsi vedo in nikogar preveč ne moti, glavni pogoj, ki bi ga postavili, bi bil, skoraj konsenzualno, da se nihče od nepoklicanih ne vtika v zvok in podobo komadov. Se pa v osnovi strinjamo tudi v tem, da ljudje pri slovenskih založbah nimajo pojma o rapu, da ne znajo ločiti zrnja od plev in da se jim zdi zdaj, po Klemnovem uspehu, kar naenkrat ves rap kul, ker pač mislijo, da bo to prodalo velike naklade. Ampak, me prešine, kako pa to, da ves hrvaški hiphop, ki ga ni malo, izhaja pri dveh slovenskih založbah? "Ja, verjetno zaradi jezika pa trg je večji ..., moraš računat tudi to, da imajo oni še celo Bosno pa še kaj od Srbije," argumentira Zeds, Pižama pa pridoda, da "ne smemo pozabit še na izseljence. V Nemčiji je hiphop in, tam vsi mulci to poslušajo in je varianta tud za Hrvate." Šur, prav zato ima Tram 11 redne letne turneje po Nemčiji, Švici in Avstriji. Dobro, ampak ne bi zdaj jamrali o slovenski majhnosti. Temo zaokrožimo s tem, da je največji problem pomanjkanje relevantnega tehničnega osebja, da nimajo v nobenem studiu izkušenj s snemanjem in miksanjem rap muzike. Ali pa so si fantje morebiti postavili previsoke standarde? "Ne, mi nimamo previsokih standardov," je odločen Stipe, "mi hočemo samo osnovni standard, to, da se me v komadu razume, da je cel komad posnet enako glasno, da se zadeva vsaj približno sliši tako, kot se mora." Ali je potem mogoče rešitev v tem, da najdemo sponzorja in začnemo s tečaji za tonske tehnike, ki bi jih lahko poslali v uk v Nemčijo ali Francijo, kjer delajo z ameriškim primerljiv, če ne že boljši hiphop? "Ma ne, ni problem samo v tem, problem je v tem, da tudi ni prave opreme, da ni pravih samplerjev. Nihče nima pravega samplerja, a ma kdo?" pravi Zeds, medtem pa Nikolovski polemizira, da "glavni problem ni toliko v opremi kot v izkušnjah. Če bi mi na začetku kompilacije imeli toliko izkušenj, kot jih imamo zdaj, bi bla kompilacija vsaj dvakrat boljša." Ja, ampak saj zdaj, ko je kompilacija narejena, imate izkušnje ... "To ja, sam zdaj pa nimamo opreme, ker je bla sposojena. Lej, nihče od nas nima blazno velik keša. Zadnjič mi je Brodi rekel, da ma varianto za studio s kul modelom, za štiri čuke na uro,...ampak to je ful ..., štirih čukov jest ne dobim od starcev na teden, kje naj zdaj dobim štir čuke na uro???!!" Reality bites, produciranje glasbe stane, pa naj Malcolm McLaren o nizkih cenah in recikliranju in računalnikih govori, kar hoče. Koliko bi torej stalo snemanje hiphop albuma v Sloveniji leta 2001? "Pod pogojem, da narediš predprodukcijo sam, da imaš narejene sample, da veš, kaj boš naredil, da delaš pri nekom, ki je frend in ti da ful popusta, in pod pogojem, da tisti, ki dela, ni plačan nič, lahko prideš skozi za približno dva čuka tolarjev na komad," pravi Nikolovski. Preračunano smo pri približno 350 markah za album, s čimer se ne strinjajo vsi prisotni, a tako ali tako ugotovimo, da besedovanje o finančnih plateh produciranja plošč ne pelje nikamor, zato preusmerimo tok pogovora v globlje vode.

Anonimni rapoholiki

Da bo vse skupaj bolj jasno, naj povem, da smo celotno srečanje začeli kot anonimni rapoholiki - vsak je povedal, kdo je in zakaj se ukvarja z rap muziko, in vsi brez izjeme so zatrdili, da skozi rap najlaže izražajo svoja čustva in stališča do sveta v njih in okrog njih. Velenjčan Zmeden takoj najde citat: "KRS-One v ta novih komadih govori, da je kraljestvo hiphopa v nas samih, kar naj bi pomenilo, da če ti napišeš tekst o tem, kako je treba delat hiphop, v bistvu razlagaš samega sebe." Filozofsko, ni kaj, zato se nemudoma obrnemo še na Brodija, enega iz trojke Anonimni, ki je na kompilacijo uvrstila komad Pravila igre, ki govori prav o temeljnih izhodiščih za delanje pravega hiphopa. "No, seveda ne bomo skoz govoril o pravilih igre. Treba je delat korake naprej. Mi smo pač izbral ta komad, ker se nam je zdelo prav povedat, kaj hiphop sploh je." Murat, še en Nedotakljivi, pove, "da ima folk še zmeri velik napačnih predstav o tem, kaj hiphop je, tud zarad medijev pa to ..., nekateri še zmer mislijo, da je hiphop za otroke, da je to otročarija." Kar nas spomni na to, da so fantje po izidu kompilacije prestopili v sfero javnega in kot taki postali predmet obdelave okolice. Res nerodna reč, če se silno resno lotiš resne stvari, kar hiphop je, tvoja okolica pa te ima za otročjega. OK, za Da II Deuce, ki sta res mlada in sta v času od avdicije do izida plošče ravno mutirala, to še ni taka težava, a če z otročarijo ozmerjaš 25-letnika, lahko nastane problem. Zdi se mi, da je prav zaradi napačne percepcije okolice nastal komad V letu 00, katerega refren vsebuje tudi naslov tegale članka. Jose zadevo razloži takole: "V bistvu je res tko, da te kot raperja ne jemljejo tko resno, kokr če delaš kakšno drugo muziko. In s tem komadom bi pač rad povedal, da je to resna stvar, da to ni kr neki." In prav v tej fazoni je narejen tudi video Vena Jemeršiča, ki bo te dni štartal na slovenskih televizorjih in predstavlja srečanje urbanega in ruralnega, kolikor o tem v Sloveniji - glede na prevlado ruralije - sploh lahko govorimo. Še ena stvar mi ni dala miru - kako na raperje, glede na to, da jim uidejo tudi kakšne grde besede in da so bolj trošači kot proizvajalci novcev - gledajo njihovi mame in ati? Nikolovski: "Jest sem skoz vrtel Kinga, ker mi je d best, in moja mama je bla že zlo sita njegovga komada, tko da je rekla, da si bo od vsega skup zapomnla, da so raperji debili." Pižama: "Moja mami je dobila eno slovensko pop kaseto za nagrado, pa jo je preč vrgla, zadnč, ko me je pa ene pet minut čakala v avtu, pa pridem nazaj, in kaj se zgodi? Ona nabija kaseto s posnetimi komadi iz kompilacije, njej je to d best." Stipe: "Men se je zgodil, pa ne enkrat, večkrat ...pridem dam, pa uletim v sobo pa not mama posluša moj komad in pleše zravn ...jest sem sam gledal ...mislm, tekst zna na pamet! To, da dobiš suport od starcev, ti da ful nove energije!" Brodi: "Pr men doma jim najprej ni blo kul, ampak pol so vidl, kolk to men pomen, da vlagam v to ful energije, pol so me pa začel podpirat, in to mi zlo velik pomen - tko k verjetno vsakmu, k ga podpirajo." Zmeden: "Ko dobimo mi obisk, kdorkoli pride, mu zavrtijo komad, pa video, pa vse, se čist poistovetjo s tem, to je pa naš sin." Doša (Da II Deuce): "Mene mama ne podpira glih ful ..., sej me pohval pa to, sam ona misli, da je to sam eno prehodno obdobje, da bo to itak minil. Ne ve, da sem jaz ful v tej muski, da to ne bo mim!" Murat: "Jaz doma nimam glih podpore, v bistvu jim ni všeč, da delam musko, bi mel rajš, da bi delal faks pa to, tko da tud, ko smo naredili kompilacijo, jih niti ni preveč zanimal, kaj je gor ...verjetn res upajo, da bo to kmal mim." Kosta: "Starše zanima muzika, tako da je to, kar jaz delam, za njih nekaj novga in jih zanima." Jose: "So počekiral komad, drugač je pa tko, da če druge stvari laufajo, pol ni nobenga problema." Zeds: "To je problem zdej, ko hodte na faks. Ko boste enkrat tolk stari kot jaz, pa boste mel službo, pol bo lažje, sam upam, da bo koga pri tridesetih hiphop še tolk zanimal kot vas zdaj..." Sledi besno pritrjevanje, da valjda da ja in da ta stvar nikakor ni prehodnega značaja.

To je seveda dober obet za nadaljevanje slovenskega hiphopa, ki zdaj dobiva novega vetra. Kar ste brali v zgornjih vrsticah, je samo majhen izsek iz debate, ki se kar ni in ni hotela končati. Slovenski raperji so eno silno simpatično in idealistično pleme, ki mu ne manjka sposobnosti, znanja in volje za ustvarjanje prave hiphop kulture, ki prihaja iz srca. Ovire so, a zagotovo ne previsoke, da bi zaustavile hiphop na kateri od slovenskih mej. Heh, bodimo neizvirni še mi: hiphop gre naprej, z dodatkom, da v pravi smeri. Ko smo jih pobarali o namenu njihovega početja, so se vsi strinjali s 2Pacovim citatom iz komada Unconditional Love: And my mission is to be more than just a rap musician / the elevation of today's generation / if I can make 'em listen ...To je to.

povezava