Presežek užitka

Torej drži, da je londonska šola Architectural Association nekakšno jamstvo za kariero in uspeh? Tam predavajo Rem Koolhaas, Zaha Hadid ...

Špela: Ta šola je poleg newyorške Columbie in Pratt Instituta mogoče res ena najboljših arhitekturnih šol na svetu, ampak to morda niti ni tako pomembno. Predvsem je pomembna izkušnja v drugem okolju. Že med študijem na ljubljanski Šoli za arhitekturo sva imela v mislih izpopolnjevanje v tujini. Veliko srečo sva imela, da sva od British Councila in ministrstva za kulturo dobila štipendijo, ker je sicer šolnina tako visoka, da bi si šolanje brez tega težko omogočila. Največja izkušnja je to, da greš v svetovno metropolo in od tam gledaš na domač prostor nekoliko drugače.

Ker sta tandem, prevzemata pri projektih vsak svojo vlogo. Bi v bistvu lahko opredelila svoji vlogi z raciem in emocijo?

Špela: V bistvu ja! Jaz razumem arhitekturo na zelo pragmatičen način, Rok pa dojema in ustvarja bolj emocionalno.

To pomeni, da sta ideja arhitekta in manipulacijski instrument, s katerim vzpostavljaš dialog z investitorjem, ločena.

Rok: Pomembno je sodelovanje obeh, iz tega arhitekt nekaj izlušči oziroma skozi ta dialog idejo gradi in jo prilagaja končnemu učinku. Verjamem v kompromis, ki nastane med arhitektom in naročnikom. Za projekt pa se je prav tako treba boriti. Arhitekt danes ne more ohranjati poze Dostojevskega ...

V Kosezah stoji stanovanjski blok, za katerega sta lani prejela priznanje piranesi. V čem je ta hiša drugačna od drugih, ki sestavljajo urbanistično celoto? V čem je ta presežek?

Rok: Pri hiši gre za to, da se je projekt skozi vse faze zaradi različnih dejavnikov zelo spreminjal. Za najin uspeh lahko štejem to, da so prvi tlorisi iz idejnega projekta skozi celoten proces ostali enaki. V osnovi sva razdelila manjše in večje enote, organizirala sva prostore, vstavila menjajoče se pasove balkonov in lož, to se kaže v menjajočem se ritmu tridimenzionalne fasade. V danih možnostih projektiranja smo določili velik bivalni prostor, ki se lahko le manjša. Bodočim prebivalcem smo ponudili maksimalen volumen, ki si ga lahko poljubno manjšajo.

Kako razumeta pojem intime? Vzemimo dogodek: na Tromostovju se zgodi javen spolni odnos med dvema človekoma. Kako ob tem razumeta intimo?

Rok: Ha, to ni več intima, ampak kulturni dogodek. Sam sebi je dovolj, da bi zaradi moralnih načel zapostavil prostor! Če si arhitekt, moraš družbene norme in moralna načela uporabljati kot orodje za novo interpretacijo. S tem, ko razumeš neko moralno načelo, sta ti v istem trenutku ponujeni njegova razgradnja in nova permutacija. Ob takem dogodku bi Tromostovje postalo Dvomostovje.

Je arhitektura odgovor ali vprašanje družbe?

Rok: Arhitekturno delo vedno vrednoti družba. Če se znajdeš v prostoru s povprečno nizko družbeno izobrazbo, je lahko arhitekt, ki pripada temu sloju, dober arhitekt. Tako bi lahko nekako definirali naš prostor. Če moram kot arhitekt dati odgovor na tako družbo, bi v odgovor zagotovo vedno zasnoval steklen wc.

Ali obstaja idealen naročnik?

Špela: Predvsem je dober naročnik tisti, ki je odprt in razgledan. Z naročnikom imamo zelo kompleksen odnos. S takimi naročniki lahko naredimo dober projekt. Idealen naročnik ni tisti, ki ti pusti proste roke, ker je arhitektura vedno plod sodelovanja. Čeprav je nestrinjanje pogosto, je pomembno to, da z naročnikom vzdržuješ pozitivno energijo. Obstajati mora medsebojno zaupanje.

Rok: Nezaupanje daje negativne rezultate. Projekt je kot rojstvo otroka, in med procesom nastajanja je nujno potrebno zaupanje. Če ni zaupanja, je lahko izid samo ena velika bolečina, ha, ha ..., lahko pa se zgodi tudi, da sta oba, arhitekt in naročnik, zadovoljna ..., produkt pa je zopet eno navadno sranje.

Torej imata za investitorja jasno definicijo, kaj je to arhitektura!

Špela: Arhitektura je organizacija. Organiziraš materijo, ki jo razbereš iz dane situacije, potreb investitorja in iz tega razviješ neki prostor in s tem obliko.

Rok: Arhitektura je tisto, kar se lahko človeku v njegovem vsakdanjiku najboljšega zgodi. Arhitektura je presežek užitka ..., jasno pa je tudi, da je pogosto lahko "podn" ... Po izkušnjah je tako, da investitor redkokdaj pride na idejo, obstajajo predvsem drugi instrumenti, ki ga prepričajo o potrebnosti projekta.

Se globalizacija v arhitekturnem produktu kaže kot pozitivno dejstvo?

Rok: Na neki fotki je bil enkrat prikazan "japi" z najsodobnejšim mobitelom in "laptopom", za njim pa je stalo najgrše stilno pohištvo. Globalizacija lahko arhitekturo preseže na več ravneh. Pomembna je nova življenjska organizacija, ki je prisotna kot posledica globalizacije.

Špela: In to je treba pri projektiranju arhitekture upoštevati. Čutiti moraš čas, v katerem živiš, in upoštevati spremembe. Pravzaprav živimo v času hitrih sprememb, ki jih moramo znati dojeti in z njimi živeti. Morda arhitekti to bolj čutimo od naročnikov. Ukvarjamo se z raziskovanjem novih delovnih prostorov, z novim načinom bivanja in potovanja. Nove pisarne so na primer organizirane povsem drugače kot tiste izpred tridesetih let, čeprav se način gradnje od takrat tehnično ni bistveno spremenil. Oblika delovnega prostora je drugačna. Na primer: ob pisalni mizi ne potrebuješ okna, ker danes delamo na računalnik. Tako dobi okno kot arhitekturni element drugo vlogo in ga lahko drugače uporabimo. Teh primerov je veliko. Sociološki vidik je kot posledica nove organizacije družbe pomemben arhitekturni dejavnik.

Arhitektura je načrtovanje prostora, genetski inženiring je načrtovanje človeka.

Kako bo živel načrtovani uporabnik v načrtovanem prostoru?

Rok: Tukaj je pomemben element slučajnosti, nekaj, kar ni izračunljivo in ne projektirano. Nikoli ne veš točno, kakšen bo končni izid. Tudi za človeka iz epruvete ne boš vedel, čeprav bi teoretično imel popoln nadzor nad kromosomi. Najzanimivejše so v bistvu mutacije, ki se med procesom načrtovanega zgodijo ... prisotnost slučajnosti, nečesa, česar sploh nisi načrtoval ... ali je mogoče prišlo iz podzavesti ... "feelinga".

Kateri arhitekt pa je slab arhitekt?

Špela: Slab organizator časa in prostora. To je tisti, ki ne zna razbrati danosti in jih napačno prostorsko in oblikovno organizira. S tem povzroči posledice za daljše časovno obdobje. Taki hiši ali prostoru je usojeno bivati in ne da se ga preprosto zbrisati.

Rok: Slaba arhitektura je tista, ki ne vzpostavlja simbioze, tj. distance od sedanjosti do zgodovine, da se ji podredi ali pa z njo manipulira. Slab arhitekt načrtno proizvaja debilna bitja - prostore.

Kaj pa bi počel, če bi nekega dne ugotovil, da si slab arhitekt?

Rok: Zagotovo bi bil frizer. To je družbeni profil "bogatega umetnika" z idealnimi, "vedno verujočimi" naročniki in realizacijo v pol ure.

Špela: A res?