No budget produkcija

Dogodki, ko tuja glasbena javnost dejansko blagovoli opaziti kak slovenski ansambel, so mnogo prej čudne izjeme kot pa odsev kakršnega koli pravila. To zaradi majhnosti in posledične retardiranosti tržišča ne bi smelo biti presenetljivo, smo pa lahko potem vedno toliko bolj navdušeni, kadar se kaj podobnega vendarle zgodi. Videospot za tretji singl z albumskega prvenca naše skupine Rotor je bil okrog božiča v oddaji Berlinhaus na tudi pri nas izjemno vplivni nemški glasbeni televiziji Viva 1 uvrščen med deset najboljših videospotov preteklega leta. Za podalpski bend katerekoli zvrsti nedvomno vse prej kot zanemarljiv uspeh, a slovenske fanfare za zdaj molčijo, še bolj zanimivo pa je, s kakšno lahkoto jemljejo to dejstvo sami člani skupine, saj se jim ni ljubilo zapomniti niti tega, komu so jih nemški producenti postavili ob bok. "Nam se bo to res začelo poznati, ko nas bodo redno rolali v dnevnem programu," so mi povedali v svoji tehnološki jazbini na Metelkovi, kjer pravkar potekajo intenzivna dela na naslednji veliki plošči. "Berlinhaus se rola zvečer med enajsto in dvanajsto in nismo zaradi njega še prav nič obogateli, pa tudi špila nismo na ta račun dobili nobenega."

To bi se znalo nekaterim glede na realne možnosti zdeti kar malce preveč domišljavo, vendar je treba pri tem vseeno upoštevati, da gre, kar zadeva glasbene kredenciale, za neke vrste superskupino, saj jo sestavljajo pretežno sami stari obvladači, med katerimi nekateri ustvarjajo že tudi po dvajset let.

Kdo so Rotor, ki zase pravijo, da so zlitje mnogih muzikaličnih prvin, med temi pa bi bili dve najbolj izraziti izročili ljubljanska DJ scena in pop/rock izhodišča slovenskih osemdesetih? Za ritem mašino in vocoder je odgovoren Iztok Turk, nekoč Videosex in danes producent Laibacha, v saksofon piha Mario Marolt iz Miladojke Youneed, za elektronsko sekcijo sta pristojna dva znana DJ-a - Dojaja in Bizzy kot filtermajster, round-up pa skleneta eminentna vsestranska glasbenika, in sicer Runjoe na bobnih in Jani Hace kot basist. Za slednjega drugi člani radi povejo, da se pravzaprav ne morejo spomniti uspešnega slovenskega benda, ki ga ne bi najel vsaj kot studijskega muzikanta.

Skupina deluje približno dve leti in pol in je s svojim prvencem povsem zadovoljna. Pri nas je izšel pri Menartu, v Nemčiji (do tja so prišli prek povezav, ki jih ima tam naša založniška hiša Nika) pa pri založbi EFA, ki ima po njihovih besedah sijajne distributerske sposobnosti in je poleg kakovosti posnetega materiala gotovo največ pripomogla k uglednemu plasmaju v Berlinhausu. Ko uspehe na obeh trgih seštejemo, ugotovimo, da je bil Rotosphere prodan v nakladi okrog dva tisoč primerkov. To se jim zdi za naše razmere nekje v srednje visokem rangu, vendar hkrati niti približno dovolj, da bi lahko s tem živeli. Prihodki od koncertov sicer pomagajo, a se iz vsega skupaj, čeprav so imeli zadnje čase nekaj megašpilov - predvsem v Celju in Gavioliju, kjer te po njihovem prepričanju vidi daleč največ ljudi -, ne bi nabralo dovolj. "Veš, mi imamo še en dodaten problem, in sicer ta, da nas je šest. Samo da se premaknemo, stanemo toliko kot en zelo znan DJ s stroški, to je naš glavni zajeb!"

Njihove ambicije so torej vsekakor veliko večje od že doseženega, uresničiti pa jih nameravajo predvsem skozi drugo veliko ploščo, ki je s precejšnjo mero pozitivnega mišljenja napovedana za jesen, prvi singl pa si strastno želijo lansirati že pred poletjem. Glede na to, da se samo z delno nasmejanimi ustnicami opišejo kot asociativne deloholike in, če se le da, perfekcioniste, se ta dva cilja vsekakor ne bi smela zdeti nedosegljiva. "Prvo plato smo v bistvu posneli predvsem zato, da si pripravimo drugo. Da so nas opazili, da smo se prebili z nule, da smo dobili tudi neki avans." In drugo bodo potem na Vivi rolali tudi podnevi, in to po desetkrat zapored? "No, haha, še raje na ameriškem MTV-ju!"

Kakšni so obeti glede samega zvoka? Stila pravijo, da sploh ne nameravajo menjati, to pomeni, da bodo ostali v načelu "impro verzija housa", in to od "zelo deep" do "že takih napol dizalic". Inovacije naj bi bile predvsem produkcijske narave, spremenili so način dela in se projekta lotili precej temeljiteje. Okrepili so se tudi, kar zadeva tehnično opremo, in prvi rezultati se jim zdijo na tej stopnji izrazito vzpodbudni.

Hladna scena

Kar se tiče glasbenih kritikov, člani delovnega kolektiva čutijo, da so pri nas za zdaj naleteli na dokaj hladen odziv - to pomeni, da niso sicer zasledili nobene negativne kritike, a predvsem zato, ker (razen ene) sploh niso zasledili nobene kritike, ki bi si tako ime v resnici zaslužila. To pomeni take, ki ne bi bila omejena zgolj na štiri stavke oziroma na obvestilo o izidu. "Pa glede koncertov tudi. Za vsak drug koncert najbolj levega benda na Metelkovi bodo obvestila v Stopu in Mladini, ko pa pride dva tisoč petsto komadov na Rotor, tega v medijih preprosto ni. Očitno nismo dovolj zanimiva kost, da bi nas popadli. Saj mogoče smo pa sami krivi, mogoče pa v resnici nismo dovolj zanimivi? Dobro, če kakšen novinar vseeno zaide na naš špil, je verjetno preveč zadet, da bi si upal o tem kasneje pisati."

Glede na tole zadnjo izjavo in na takoj ob vstopu v njihovo ustvarjalno bazo nosnice preplavljajoči vonj po zelenkasti blaženosti se je zdelo naslednje vprašanje več kot logično, vendar odgovarjajo, da droga sploh ni nujni spremljevalec njihove glasbe, da gre pri tem veliko bolj za samo paleto ambientov, v katerih nastopajo. "Tako to je, na teh krajih si vsak po svoje - eni tako in drugi drugače - pomaga, da pride do jutra. Čeprav moramo reči, da jih večina pije red bull." Tudi pri ustvarjanju naj bi bile najrazličnejše substance precej marginalnega pomena: "Ja, eni žremo amfetamine, drugi proteine, tretji kadimo - te reči imamo pošlihtane zelo individualno, kakor komu paše." Osebno jih imam sicer na sumu, da prav vsi žrejo proteine, ampak to niti ne bi smelo biti tako zelo pomembno.

Pred kratkim so bili nominirani za dva bumeranga, v kategorijah najboljšega benda in difuzije (za to jim kljub nemajhnemu vloženemu trudu organizatorjem še vedno ni uspelo razložiti, kaj naj bi sploh bilo), vendar so jih aborigini nazadnje povsem zapostavili. Za kar pravijo, da jim je popolnoma vseeno, saj naj ne bi imela nobena glasbena nagrada v naših revirjih absolutno nobene kredibilnosti. To se jim zdi velika škoda, prav radi bi imeli kakšno nagrado, ki bi bila vredna svojega imena in bi dejansko nosila omembe vredno težo: "To bi bilo super, saj bi jo lahko potem recimo jaz dobil za življenjsko delo." Ne bomo sicer povedali, kateri član Rotory kluba je avtor te važiške izjave, jo je pa v naslednji sapi še vsebinsko nadgradil: "Pri nas se posamezne glasbene nagrade podeljujejo recimo pet let, šesto leto pa se jih potem kritikom preprosto ne ljubi več podeliti ali ne vem kaj. In prav zaradi tega zame tudi prvih pet let ne nosi nobene kredibilnosti."

Njihove oči so torej uprte v tujino, saj se jim Slovenija ne zdi nekaj, na kar bi se bilo smotrno osredotočati. Imajo pa našo državico zelo radi, predvsem dobro hrano, fejst babe in super partije. Dance scena, torej njihov lastni rajon, se jim zdi z vsakim mesecem močnejša, od sonarodnjaških kolegov pa bi po pozitivni plati poudarili seveda Laibach, DJ Umeka, Random Logic in Darwo. Laibachovci so tudi lastniki hi-tech ropotarnice na Metelkovi, kjer se v tem trenutku dodeluje naslednik Rotosphera, v istih prostorih ustvarja še nekaj drugih nadobudnežev (Umek, projekt Temponautica) in med sabo si bojda vsi zgledno pomagajo in nasploh zgledno sodelujejo.

Za konec sem prihranil vprašanje, ki se nanaša na sam med deset najboljših izbrani video, in sicer, ali se je tisti čudni glavo-med-noge ples po svetovnih diskotekah že kaj prijel, je lambada kakorkoli ogrožena. "Nak, ni se prijel. Res je, da smo zadnjič prav tu na Metelkovi videli nekaj tipov, ki so se približno tako lomili, vendar smo prepričani, da so se v resnici lomili zaradi česa drugega." Nasploh naj bi šlo za izrazito zajeban ples, ki ga za zdaj poučuje tudi kritično malo pravih učiteljev.

Zgodba, kako so ti čudni muvi zašli v rotorski video, sega nazaj v leto 1997, in to v Liverpool, kjer je imel Ven Jemeršič avdicijo za kasneje nerealiziran filmski projekt. Med mnogimi bizarnimi karakterji, ki so se prišli priglasit, se je znašel tudi Larry Adams, prišel pa je v spremstvu prijatelja. Prijatelj je kot svoj vložek na avdicijski tehtnici pred kamero drugo za drugo snedel tri banane, Larry pa je bolj zase kot za koga drugega odplesal tisti recimo mu želvji ples, ki ga lahko danes opazujemo ob zvokih naših impro houserjev. Takrat ni bilo iz vsega skupaj nič, Ven (tudi avtor obeh njihovih drugih spotov, ki sta se prav tako že videla na nemškem kanalu) pa se je čez čas, ko so se pogovarjali o možnih konceptih za nov video, spomnil prav njega; vse drugo je zgodovina: "Temu se reče tista prava no budget produkcija."

Dodatna zanimivost, ki jo lahko ob tem navedemo, bi bila ta, da Larry torej sploh ne ve, da je na ta način tako rekoč stopil v nesmrtnost in da se njegove elastične sposobnosti občudujejo tudi na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Kot se spodobi, so ga skušali člani benda najti in mu sporočiti te naravnost imenitne vesti, vendar je bil edini naslov, ki jim ga je pustil, žal že neveljaven. Si predstavljate, kakšen radosten šok bi znal doživeti dobri stari Larry Adams, če bi kako sivo liverpoolsko popoldne iz čistega dolgčasa prižgal Vivo 1 in ugotovil, da se je nevede uvrstil med deset najboljših videospotov lanskega leta?