Mož, ki ga ljubite sovražiti

Filmski festival v Portorožu se je dogodil ravno trinajsti teden tega leta. Vsi, ki me poznajo, vedo, kako prekleto vraževeren sem, in me prepričujejo, da je trinajst kozmična številka in da črne mačke po naključju tekajo čez cesto. Ko je bilo že videti, da jo bom na ta zakleti teden odnesel brez dušnih prask, se je na pot prikotalil pijan kompleks in se zapletel v razgibano praznovanje konca nekega obdobja, ki mi je vzelo praktično vse.

Film Poker je film o nasilju in nasilnežih. Film Poker je film o ljudeh, ki jih ne maram. Film Poker je film o ljudeh, ki se mi gnusijo. Film Poker je film, ki je narejen tako in na tak način, da gledalcu prepove identifikacijo. Za takšen film sem potreboval najboljše igralce, ki bodo znali nositi breme antislave, saj sem hotel povedati in pokazati, da nasilje ne more roditi ničesar drugega razen nasilja.

Pa se ti najde tič, ki pamet je prodal za par žganjic in se mu je od toplote, zlite v grlo, podoba lastna zameglila, o vesolju, svetu in o sebi v tem. In si upa. In si drzne. In je ta večer, ki ga je obšel s pomembnostjo od daleč naokrog, pomemben sebi sam in že s prisotnostjo nasilen; kaj šele ko spregovori ubito, prazno blatež. Pa sem se mu le smejal in ga poslušal, kako je klatil in se trudil prizadeti, ne vedoč, da se prizadene lahko le prizadete - tiste, ki se ne poznajo, ki ne vedo, kaj so in kje so njihovi plotovi, ne kje vrhovi. Povedal sem mu, da krog ne gre v kvadrat in da ga najraje vidim, ko ga ne gledam. In je še. Še vedno klobasal in je natresel polno praznega v posodo, ki je šla čez rob.

Zdi se mi, da sem videti velik. In močan. In me velikokrat to reši družbe takšnih, ki govorijo le zato, da to boli. Ali pa je dolgčas. In sem ga pustil, da gre. Pa ni hotel. Vstal sem od mize, se opravičil družbi in poiskal žensko, ki je (bila) njegova gospodarica - njega in njegove nemoči. Prosil sem jo, naj ga odpelje, umiri ali pa mu vsaj zrahlja ovratnik, ki ga je dušil. Vrnil sem se k svoji družbi, k svoji nežni ženi Didi in se veselil, da sem dobil nagrado za film, ki ga niso razumeli. Čeprav preprost - samo junakov ni.

In tudi on ni bil junak. Pritekla je do naju in se prestrašeno ozirala nazaj.

"Pomagajta mi, prosim. Popolnoma se mu je zmešalo."

Objokana, prestrašena in sama se je zdela takrat, ko jo je zasledovalo veliko majhnosti. Dida jo je objela in stisnila se je k nama in je bil spokoj za hip. Samo za hip. In spet je s plazom votlih, sluzničnih izrazov streljal v zid brezbrižnosti in posmehljivega prezira. In je majhen in sam tam spodaj cvilil in se penil, da je bil za hip, za droben hip ubog in se mi je smilil. In še se je manjšal in je kot perica pral perilo, ki je od pogostega drgnjenja in močenja s solzami že davno obledelo. Ni bilo ljubezni med njima in niti spoštovanja - samo cvileče prošnje psa v neurju, ki ga mokrega ne spustijo v hišo. Bleda jutranja svetloba se je že splazila v črno obrobljene oči junakov, zvezd in statistov, ko je združena v zadnji moči udarila osramočena pest v njo, ki je zavetje našla v moji senci.

In kdo sem jaz? Sodnik? Rabelj? Maščevalec? Vitez ali pijani psevdopravičnež? In sem ga udaril. Enkrat. V obraz. Da se je zvrnil prek miz in prek kozarcev, iz katerih je grenkoba pljusknila v obraz junaka, ki ga je ženska spremenila v bedaka. Pobral se je počasi in odšel v novo jutro. Spomin je spet sedel v kotu in me gledal, kako osramočeno spuščam pest počasi, se mi posmehoval in mi obljubljal, da me ne izpusti - nikdar.

Seveda se je vrnil in grozil, opit od pomilovanja tistih, ki bodo morali živeti z njim naprej, in je grozil, da me bo ubil, baje. A ni obstajal. In njegove besede je preglasil žvenket kozarcev, ki so se polnili sami s seboj in s slavo, ki je grenka kot zdravilo.

V filmu Poker se dva, ki sta po naravi negativca, sprašujeta:

Borut zamišljeno reče:

"Kva pa lubezen, pa spoštovanje?"

Pavle za trenutek odloži lopato in s ciničnim nasmehom odgovori:

"Pa čoveče, od kje si ti? To so naravni procesi. Ljudje grejo narazen zarad tega, ker se eden pač enostavno naveliča drugega. Tist, k se mu to zgodi prej, je pač kriv, ampak če se ne bi to zgodil njemu prej, bi se pač ta drugmu. No in tko je počas konc seksa in k je enkrat konc seksa, je konc tudi drugih stvari. Tist, k se ni naveliču, se začne sprašvat - kaj sem naredu narobe, a sem grd, a mi smrdi iz gobca, a se ne potrudim zadost? In se začne trudit, kar pa je zmeri brez uspeha, ker gre ta drugmu še bolj na jetra. In logična posledica je, ker je pač zmeri zavrnjen, da se ta človk totalno zafrustrira. Tadrug ga že itak ne spoštuje več, in kjer ni spoštovanja, tud ljubezni ni. In ko se tip al pa pička začne pol smilt še sam seb, je to, jasno, pot naravnost u pizdo. Zdej je pa samo odvisno od tega, kok sta obadva odgovorna - če sta, zmaga ekonomija, če nista, pa razčefuk. Eto tko ti je to."

"Nasilja ni!" me prepričujejo tisti, ki skozi okno dnevne sobe opazujejo življenje. In se zgražajo nad mojim filmom in kako so liki v njem pregrobi in da grdo ravnajo z ženskami. Ne maram, da marate moje "junake". To so junaki iz najhujših mor in tisti, ki mi na nežno, pomladno jutro, kakor Mefisto iz onostranstva, pridejo razkrit Novice, ki jih že davno vem.