Prvi zares slovenski film

Začel si snemati kratek film, ven pa je padel celovečerec. Se je zgodba vmes kaj spremenila?

Ne bistveno. Da ima sama zgodba toliko vsebine, nisem vedel, dokler nisem začel priprav. Med pripravami je začelo vse skupaj naraščati in nenadoma je bilo preveč vsebine za kratek film. Toda s tem se nisem obremenjeval. Še vedno sem bil prepričan, da bom delal kratek film.

Kaj je potem odločilo?

Ko sem zmontiral prvo verzijo, je šla nekaj čez 40 minut. Še vedno bi lahko naredil kratek film, le da bi moral biti ritem zelo hiter, s čimer bi pa izgubil vse emocije. Imel bi le anekdoto. Le štos. Tega pa nisem hotel, ker sama štorija ni štosna. Zato sem začel razmišljati o bolj počasnem ritmu in daljših kadrih, kmalu pa se je izkazalo, da mi določeni prizori manjkajo. Sklenil sem, da jih bom pač dosnel.

Zadnje čase so vsi slovenski filmi anekdotični, kolekcije skečev. Je velike zgodbe vzel vrag?

Anekdote so postale kvazimagična formula. Prej tega ni bilo. Filmi so bili bolj resni, toda pretežno slabi in...

... nekomunikativni?

Ja, to je protiutež tistemu, kar je bilo prej.

Anekdote so tudi bolj komercialne, ne?

Režiserji se nočejo več zajebat. Še bolje, bojijo se zajebat. Anekdote so vmesni tampon med tistim, kar je bilo prej, in tistim, kar prihaja.

In kaj prihaja?

Dobri filmi. Če jih seveda ne bodo ovirali, kot jih ovirajo zdaj.

Ovirajo? Glej, iz kratkega filma si naredil celovečerca. Človek bi prej pomislil, da je Slovenija dežela neslutenih možnosti.

S Filmskim skladom sem podpisal pogodbo za kratek film, ko pa so na Skladu zvedeli, da bo dolg, so ponoreli. Prvič, odkar se ukvarjam s filmom, so mi poslali pisno noto, le dve vrstici pravzaprav - da naj se neham zajebavat, da naj naredim, kakor je bilo dogovorjeno, da tega ne bodo financirali. In tudi niso. Še vedno dolgujemo 20 milijonov SIT. Igralcem, ekipi, laboratoriju.

Fino - Skladu ste dolgovali kratek film, dostavili pa ste celovečerca.

Že, toda vse je odvisno od tega, ali bo Sklad pokril razliko. Zaenkrat še slabo kaže.

Nimaš klavzule na uspešnost?

Ničesar pisnega ni, le usten dogovor, pa še tega sem od Dorina dobesedno izsilil - film bo financiran, če bo uspešen. Verjetno je mislil na festival v Portorožu, kjer pa moj film ni bil uspešen. Kar pomeni, da...

No, ni dobil nagrad, veliko fanov pač. A ker sva že ravno v Portorožu - zakaj misliš, da ga je žirija ignorirala?

Ne vem, očitno gre očitno za prepad. Po drugi strani pa sem doživel evforične reakcije s strani gledalcev, pa tudi tujih gostov. Dobili smo celo faks direktorja beneškega filmskega festivala, ki si želi ogledati film. V Portorožu je imel skavta.

Kot kaže, bo film veliko potoval.

Mislim, da bo. Sicer pa sem že vnaprej vedel, da v Portorožu ne bom nič dobil, ker mi je tako prerokovala žena. Iz kart. Doslej je vedno vse zadela. Je pa čudno, da so me posamezni člani žirije potem lovili in se mi nekaj opravičevali, kar se mi je zdelo popolnoma bedno. Mislim, da ne gre le zato, da oni takih filmčkov ne tolerirajo, ampak da gre za totalni prepad v miselnosti. Za prepad med mojim in njihovim dojemanjem filma.

Specifično?

Gre za prepad med dojemanjem filma in dojemanjem življenja. Oni sodijo v generacijo, ki je delala filme, toda nikoli ni upala iti do konca. Vsi ti filmi so bili slovenski, ampak noben ni bil zares slovenski. Naj zveni domišljavo, ampak mislim, da sem naredil prvi zares slovenski film.

In kaj ga dela za prvi slovenski film?

Izjemno lokalen je - in ker je izjemno lokalen, je lahko tudi izjemno natančen. To pomeni, da je zelo natančno umeščen v prostor.

In zato univerzalen?

Ja, natančnost je predpogoj za univerzalnost.

Tvoj film je tudi zelo naturalističen, kar je v teh časih, ko so celo "resnične zgodbe" povsem artificielne, neobičajno.

Res je, toda vzporedno mi je uspelo vplesti tudi poetično atmosfero. V naturalističnih romanih imaš golo opisovanje dejstev, nimaš pa te note, ki izhaja iz okrutnega naturalizma.

No, Emile Zola je znal biti zelo poetičen. In Fran Govekar tudi.

V principu ja, toda sam sem se potrudil, da kljub vsemu sranju, ki se dogaja, v zraku ves čas visi ljubezen.

Sranje v tvojem filmu je alkoholizem. Misliš, da se je to žiriji zdelo preveč poceni, preveč direktno?

Alkoholizem v tem filmu je na prvo žogo, toda glavni problem filma je želja ljudi po ljubezni in toplini, pa četudi potem naredijo vse, da te topline ne bi dosegli.

Igral si v filmu V leru - kaj si potegnil sem?

Tam sem videl, kako se režira. Videl sem, da se ne režira tako, da živčno kričiš na folk, da nenehno gledaš skozi okular in da se ne ukvarjaš z igralci. K igralcem moraš pristopiti terapevtsko, jih pomiriti in jim natančno pojasniti, kakšna je njihova vloga. Tam sem se naučil režirati film.

Filmarji hočejo vedno citirati kak film, ga parafrazirati, polni so popkulturnih referenc, pri tebi pa tega ni.

Ni, ker ne more biti. Idejo za ta film sem dobil pri šestnajstih letih. V tolminskem lokalu, v katerega sem zahajal, je ob štirih zjutraj stal popolnoma pijan človek, za katerega sem vedel, da je družinski oče, v rokah pa je držal vrečko z mlekom in kruhom. Poleg njega je sezonski delavec igral biljard. Oba sta bila ekstremno sama. Potem je tipu vrečka padla na tla - in zazdelo se mi je, da na obrazu tega človeka vidim spoznanje, da je zafural življenje. Ta trenutek je bil poln emocij, zato sem si ga zapomnil. Vedno sem vedel, da bom nekoč z njim nekaj naredil.

Zakaj nisi sam igral glavne vloge?

Prvič, nisem bil primeren. Drugič, ni me mikalo.

Si se bal režirati samega sebe?

Ne vem, ker še nisem poskusil. Sploh pa, niti pomislil nisem, da bi igral. Bolj pomembno se mi je zdelo, da jaz režiram film.

Bi lahko režiral samega sebe?

Mislim, da bi lahko. Toda zaenkrat ne.

Drugi film je najtežji, kot pravijo. Te ima, da bi posnel rimejk kakega slovenskega filma?

Le en star slovenski film me je malo vrgel - Grajski biki. Slabo se ga spomnim, toda spomnim se neke čudne emocije. Ne bi pa šel delat rimejka.

Bo naturalizem tvoj

Ne, ne verjamem v čudežne formule, ki bi se jih bilo treba držati kot klop. Film je bolj raziskovanje.

Drago raziskovanje.

To pa res. Jaz sem slučajno noter padel. Nikoli si nisem mislil, da bom delal filme. Tako je pač naneslo.

V Sloveniji je vedno več ljudi, ki niso nikoli mislili, da bodo filmarji, ne?

S filmom se hoče ukvarjati precej več ljudi kot včasih. Prej se je precej več ljudi hotelo ukvarjati s pisanjem pesmi.

Toda tekmo s Prešernom so izgubili.

Verjetno.

Slovenski film nima svojega Prešerna. Na srečo.

Po svoje res.

Vsak slovenski film je otok zase - nihče nikogar ne citira.

Prostor je premajhen, da bi si ljudje priznali, da jih kdo fascinira.

V zgodovini slovenskega filma cele generacije niso prišle do besede, niso se izrazile. Zdaj se hočejo vse, bolje rečeno - hočejo vse in to takoj.

Zdi se, da slika vedno bolj fascinira. Vsi se hočejo pokazati na televiziji. Vsi mladi bi radi bili igralci, režiserji, povezani s filmom. Tako te vsi takoj opazijo.

Bližnjica do slave?

Ja. Če pišeš pesmi, te po petnajstih letih še vedno nihče ne pozna. Film pa ti omogoči takojšen skok iz anonimnosti.

Glej, Slovencev je malo, televizij in filmov pa veliko, tako da lahko v desetih letih pridejo na vrsto vsi in užijejo tistih 15 minut slave, ki človeka ločijo od sreče. Kot nacija smo očitno na poti v raj.

Vse je v redu, dokler se ne skušaš do slave dokopati tako, da postreliš pet ali pa deset ljudi.

Kaj bomo potem? Bomo snemali filme o srečnih ljudeh?

Mogoče bi morali ustanoviti posebno TV oddajo, v kateri bi se zvrstili vsi Slovenci.

Hej, zakaj ne posnameš raje filma o tem?

Ha-ha, toda problem je v tem, da bi bil dober le, če bi se v njem res zvrstili vsi Slovenci.

Glede na trenutno evforijo bi rekel, da bi na avdicijo prišli vsi Slovenci.

Verjetno.

Ti avdicije nisi imel?

Ne.

Je bil Peter Musevski edina opcija?

V glavnem liku sem združil dve realni osebi iz Tolmina. Ko je ta lik nastal v moji glavi, je ven švignil Musevski. Peter ima v sebi tisto, kar imajo ljudje, o katerih sem posnel film: senzibilnost, manjka pa mu samozavesti, toda ne v slabem smislu. Manj ko je človek senzibilen, bolj je samozavesten. Moj junak je tip človeka, ki malce težje lomasti skozi lajf, na da bi bil sam za karkoli kriv. Življenje ga stalno prehiteva.

Zakaj si ga oženil s Sonjo Savić?

Sonjo sem izbral popolnoma intuitivno. Žena alkoholika mora biti ženska s karizmo - v sebi mora imeti nekaj, po čemer veš, da je dala že nekaj skozi. Ne obstaja popolnoma srečna žena alkoholika.

Že dolgo ni snemala, ne.

Bila je zelo nesamozavestna - bala se je spet snemati.

Ha, strah pred kamero. Tudi pri Slovencih je prej obstajal, zdaj pa je izginil - vsi hočejo pred kamero.

Mislim, da se je samozavest Slovencev od leta 1991 na splošno močno dvignila.

Sta sproščenost pred kamero in nacionalna samozavest povezani?

Mislim da. Počasi prihajamo do svoje identitete, slutimo, kje bi jo lahko našli. In s tem upanjem je povezana tudi naraščajoča samozavest, ki se kaže na vseh nivojih - od ekstremnih športnikov do fuzbalerjev.

Tvoji junaki so iz drugega časa. Žrtve tranzicije?

Med njimi ni niti enega, ki bi bil vsaj minimalno samozavesten. V prejšnjem sistemu je bilo za te ljudi na neki način poskrbljeno. Ta film bi lahko postavil tudi v osemdeseta.

Ali pa v sedemdeseta.

Magari.

In na lepem bi imeli dva filma o sedemdesetih.

Film je nostalgičen, toda po vsebini aktualen.

Hja, Sladke sanje o Kruhu in mleku. Živimo v času, ko vsak film dobi nadaljevanje. Je tu mogoče nadaljevanje?

Konec te prisili, da sam razmišljaš o nadaljevanju - vsaj za kakšno minuto.

Le kaj bi se jim zgodilo naslednji dan - za njih je vsak dan ista zgodba, nenehno se jim ponavlja isti dan. Groundhog Day?

Zato prepuščam gledalcu, da razmisli, če je to, da so preživeli, dobro ali ne. In če je dobro, da si potem vsaj še za minuto predstavlja, kaj sledi. Človek si lahko misli, da bodo zdaj srečno živeli, lahko pa si misli, da se pravo sranje za njih v resnici šele začenja.

Je fatalizem del nove slovenske identitete - ali stare?

Mislim, da smo Slovenci od zmeraj fatalisti. To kaže že to, da se ga znamo divje napiti. Če se ga tako nažgeš, moraš imeti v sebi sumo določenega fatalizma.

Kaj je sploh to nova slovenska identiteta?

Če smo Slovenci najzahodnejši Slovani, če smo prodrli najbolj na zahod, pomeni, da smo med najbolj prodornimi in agresivnimi ali pa vsaj med najbolj inteligentnimi. Šli smo za raznimi Avari, Madžari - in ko so ti počistili pot pred nami, smo ostali in se asimilirali. Ali smo tako prodorni ali pa tako pametni. Zdaj, ko smo se postavili na noge, se ta samozavest spet prebuja. Zdi se mi, da imamo genetske predispozicije za samozavest.

Čutiš naraščanje samozavesti tudi pri sebi?

Čutim. Ne na osebnem, ampak na ustvarjalnem nivoju.

Mar to ni povezano?

Osebno se nisem toliko spremenil, čutim pa, da postajam pametnejši, iz česar izhaja tudi neka samozavest.

V Odi Prešernu imaš malo vlogo - igraš ekstremnega umetnika, ki bo na Himalajo inštaliral samega sebe. So slovenska rušenja ekstremnih rekordov v zadnjem času povezana s slovensko samozavestjo ali z željo po nastopanju?

Mislim, da bolj s prvim, čeprav gre tudi za željo po nastopanju. Ti ljudje so po mojem le malce bolj neroden pokazatelj naraščanja samozavesti.

Kako neroden pokazatelj je Rogelj?

Cenim ta njegov izlet. V principu je neke vrste računalniški Karničar.

Novi Slovenec? Utemeljitelj nove slovenske identitete?

Postajamo džeki, upamo se v svet, pa boli nas kurac za druge. Rekel bi - ne pehajmo pohlevnih več v svet.

Tvoja vloga v Odi Prešernu je videti kot nadaljevanje Kruha in mleka z drugimi sredstvi - nova slovenska identiteta proti stari slovenski identiteti.

Zelo me veseli, da sem odigral lik Slovenca, ki je totalno utrgan in ga boli za cel svet. Gre gor in naredi totalno štalo. Je tragičen in komičen obenem, pa ga tudi za to boli kurac.

Če je Slovenec tragičen, še vedno ostane Slovenec. Kaj pa če je komičen - ali še vedno ostane Slovenec?

Ja, v bistvu smo komični... tragikomični. To je dobro.

Predvsem pa se to vse bolje prodaja. So male, mejne oblike preživetja vedno tragikomične?

Ko sem imel 20 let, sem hotel v svet. Recimo v Bolgarijo. Ker pa nisem imel denarja, do Bolgarije nisem prišel. Pristal sem v Grčiji, kjer sem najprej nekaj časa opravljal zidarska dela, potem pa sva z nekim Poljakom pucala izložbe. Nabaviš vedro in greš pucat - nekateri ti plačajo, nekateri te naženejo. Zlagoma sem nabral dovolj denarja, da sem se prebil na Ciper in potem z ladjo v Izrael, kjer pa sem bil spet brez denarja, tako da sem pristal v moshavu.

Vrsta kibuca?

Niti ne. Gre za neke vrste komuno, ki se sama preživlja. Imeli smo svoje plantaže, sadje in zelenjavo, imeli smo celo malo tovarno gnojil, pa farmo s konji, prasci in kravami. Tam sem delal. Garal! Najprej sem bil vesel, ker sem obiral banane, potem sem pa ugotovil, da je to najtežje delo na svetu. Šopi so ogromni in zelo težki. Dela pa se cel dan - in to pri neznosnih temperaturah. 40 stopinj!

In koliko časa si se udeleževal te mejne oblike preživetja?

Na začetku je bilo v mosvahu 11 tujcev, na koncu pa sva ostala le dva, ker pač nisva imela kam. Bila sva brez keša. Hotel sem se prijavit v izraelsko vojsko, pa me niso sprejeli, ker nisem Žid. Prek Egipta sem šel v vzhodno Afriko - pravzaprav sem hotel v Južno Afriko.

Te je navdušila nova južnoafriška identiteta?

Ne, le klima.

Koliko časa je trajala ta avantura?

Ne dolgo, manj kot leto. Je pa za človeka dobro, če se znajde v situacijah, ki niso klasične.

Šur, neklasične situacije delajo neklasične filme, kar je dobro.