Klubi ali hipijevske komune

Kmalu po prihodu v koprski MKC in začetku pogovora z Markom Brecljem, lokalnim gurujem subkulture in dušo kluba, je zazvonil telefon: "Oče, imamo predstavnike medijev in koncert, igra tvoj vnuk. Če želiš, pride avto pote." Navzlic povabilu se je nono tisti večer odločil, da bo zamudil vnukov prvi nastop in sinovo reprizo repriz, je pa po sinu pozdravil zbrane v dvorani, ki so si zaželeli poslušati eno izmed nadaljevanj serije koncertov Moda od laboda. Po letih delnega životarjenja MKC ponovno polnijo mladi obrazi, čeprav ni več tako kot pred desetimi leti, ko so se stene upogibale pod pritiskom alternativcev iz vse Slovenije. Večer je uspešno končan že, če se zbere stotnija predstavnikov lokalnega "punkerskega" podmladka. Število obiskovalcev je v sorazmerju s programom. Koprski klub je svetla izjema pri nas in v tujini predvsem zato, ker že enajsto sezono slovi kot prizorišče, kjer se predstavi največ mladih, neuveljavljenih bendov. Celo na Hrvaškem neznani vokalno-instrumentalni ansambli do prve priložnosti hitreje pridejo na tej strani meje. No, kot javni prostor, kjer poteka družabno življenje, je klub znan že z začetka stoletja, ko se je v njem plesalo in pilo. Leta 1967 je občina vanj premestila mladinski klub, kjer je bilo mogoče videti Kameleone, Faraone ... Po dekadentnih šestdesetih letih so si prostor kot prizorišče glasbene dejavnosti zamislili punkerji, ga zasedli in prvič na Obalo pripeljali takrat edinstvene Pankrte. DID Koper, kot se je imenoval klub pod vodstvom Borisa Primitivca, je hitro propadel zaradi ekonomskih razlogov. Od lastninjenja (1990) pa MKC naseljuje Društvo prijateljev zmernega napredka, ki je pripravilo več kot 700 lastnih koncertov, veliko pa tudi v soorganizacij z manjšimi kraji. Zdaj so najbolj povezani s kranjskim Izbruhom in z Železniškim KUD-om Rov. Odkar je MKC prevzel buldožer Brecelj, je klub organiziran kot dobro urejena hipijevska komuna. Celo temelja DPNZ-ja pričata o tem - osnova društva so namreč NOB in izgradnja ter samoupravljanje. Tla v dvorani so ogrevana za spalkarje, ki slučajno zablodijo mimo. Pogoj za tiste, ki hočejo uživati v ugodnostih, je, da se ne bojijo poprijeti za katerokoli delo, niti čiščenju sanitarij ali pometanju dvorane ne morejo uiti. Gonilno jedro MKC-ja sestavlja peščica prostovoljcev, zbranih okoli WC-direktorja Breclja in višje inšpektorice Ariane. Pomemben član aktiva je Super Lojze, ki ne skrbi samo za ozvočenje in arhiv, ampak tudi, da obiskovalcem ali članom bendov nikoli ne bi zmanjkalo mineštre, jote, golaža, narezka ali drugega energijskega dopinga, potrebnega za uspešno performiranje. Potem so tu še Iztok, receptor, ki vodi glasbeno poslušalnico, Igor, ki v alkogramu zapisuje količine popite pijače za vsakega posebej, član upravnega odbora pa je še Aleš iz Železnikov, ki skrbi za ozvočenje, ima otroka in noče v službo. Kot pravi idejni vodja Brecelj, zadnji dobitnik Marševega gojzarja za izjemne dosežke v rockovski kulturi, hočejo v klubu prav takšne ljudi, ki niso z eno nogo v meščanski perspektivi, ampak se v celoti posvetijo subkulturi. Ne glede na to, da nekateri Marku očitajo diktaturo, drugi pa pomanjkanje komercialne usmeritve, je neizpodbitno dejstvo, da bi se brez njega na Obali v zadnjih desetih letih dogajalo bore malo, tako pa ravno Primorska slovi kot eno močnejših zatočišč mladinske alternativne kulture.

Ilirska provinca

Zahodnoslovenska klubska scena je bila v preteklosti zelo povezana. Če je bend igral v malo večjem mestu, je naslednji dan že obiskal bližnjo vas. Nedavno pa so se med organizatorji pojavila nesoglasja glede usmeritve. Koper gosti predvsem neznane skupine, v Ilirski Bistrici pa se že leta in predvsem v zadnjem času pojavljajo večinoma tuji, da ne rečemo kar ameriški glasbeni izvajalci. Mladinski prizorišči sta šli vsako v svojo programsko smer in sta postali konkurenčni, tako da ni več opaziti vidnega sodelovanja. Bistriški Mladinski klub Nade Žagar (MKNŽ) je ob koncu osemdesetih let ustanovila skupina hardcorovcev, ki so "učna leta" preživeli v spremljanju ljubljanskih vzornikov U. B. R., Stres D. A., Odpadki Civilizacije ... Že od samega začetka so na njihove prireditve prihajali iz drugih mest, koncerti niso bili le krajevne narave. Hardcore je prevladoval vse do sredine devetdesetih let, ko so glavni protagonisti odšli živet v prestolnico ali pa so se začeli ukvarjati z drugimi stvarmi. Nova generacija priznava, da je v smislu lokalne scene nazadovala, zato pa je pridobila, kar zadeva mednarodno uveljavitev, saj se ukvarja s profiliranimi koncerti. Kot razlaga eden izmed organizatorjev, Sebastijan Iskra, so prej klicali bende tudi le dan prej in jih lovili, ko so igrali v bližnjih italijanskih mestih. "Glas o koncertih se je prenašal kar ustno!" Danes slovijo kot resni organizatorji z dobrimi zvezami, tako da jih gostujoči Američani uvrstijo v svoj program, še preden se odpravijo čez lužo.

Nekaj časa so v stavbi, kjer je klub, v zgornjih prostorih pripravljali malo večje koncerte bendov, kot so Laibach, Disciplina kičme, Partibrejkers ... Danes to ni več mogoče, saj so prostore v stavbi, ki so jo na začetku dvajsetega stoletja zgradili bistriški sokoli, zasedli karateisti, ker ti uživajo v očeh someščanov večji ugled kot "podgane iz kleti, ki se itak samo drogirajo". Podobno mislijo lokalni varuhi reda, saj so proslavili klub kot nezaželeno destinacijo za vse tiste, ki nočejo namesto na koncertu pristati na policijski postaji. Zaradi stalne dejavnosti in dveh predstavnikov v svetu jim pri udejanjanju programa pomaga občina s tristotimi tisočaki na leto, nekaj malega pa doda tudi ministrstvo za kulturo. Kljub pomanjkanju financ so v preteklosti predstavili celo legende, kot so D. I., Hard Ons, Oi Polloi, Hiatus, Doom ... Dandanes je slika malce drugačna. Ob vstopu v dvorano najbolj zbode v oči maloštevilnost obiskovalcev, saj bi jih lahko prešteli na prste obeh rok in nog. Nekaj starejših Bistričanov se gnete okoli šanka, peščica punkerjev, ki skupaj nimajo več kot šestdeset let, pa brez sramu "slema" pod odrom. Dokler jih ogreva zagrebški Motus, se le pijano zibljejo v ritmu kitar, ko pa na vrsto pridejo zvezde večera, kranjski antiansambel Srou pa letu, miganje z okončinami oživi in klub podoživi podobo osemdesetih let in je videti, kot da se ni nič bistvenega spremenilo. Rock 'n' roll!

Podlaga v zaklonišču

Sežana. V kleti se spustimo v zaklonišče, ki že na prvem koraku kaže skoraj sterilno urejenost. Resnično spremenjena namembnost ostankov preteklosti. Prvi večji prostor je glavna koncertna dvoranica, ki sprejme nekaj sto obiskovalcev. Takoj ob njej pa trije manjši prostori, kjer lahko skupine vadijo brez nevarnosti, da bodo trpela ušesa drugih Sežancev. Pot se nadaljuje do sejnega prostora, internetnega kotička in previsokega šanka. In na Primorskem nezgrešljivega kalča! Zaklonišče je bilo prej last Kraškega zidarja, zadnji dve leti pa so potekale intenzivne aktivnosti za lastno mladinsko podlago. MC Podlago. Nina Ukmar, članica programskega sveta, razlaga, da ima center še daljšo zgodovino: "Leta 1992 je ponovno oživel Klub študentov Sežana, leto zatem pa se je porodila zamisel o MC-ju." Vzrok je bila prostorska stiska tamkajšnje mladine in študentov. "Mladi preprosto nismo imeli kam hoditi." Sežanska zgodba je preprosta: četudi so mladi in KŠ pripravljali poletne prireditve in na zahod domovine pripeljali celo UK Subs, so stvari na drugih ravneh potekale s polžjo hitrostjo.

Letos, točneje 27. januarja, so končno prišli do cilja. Tudi zaradi treh svetnikov v občinskem svetu, ki so jih na zadnjih lokalnih volitvah izvolili z neodvisne liste. Občinski svet je tako letos prispeval kar nekaj od petih milijonov tolarjev, kolikor jih imajo pridobljenih za delovanje. Poleg njega jih financira še MZK oziroma Sklad RS za ljubiteljske kulturne dejavnosti, seveda pa je nekaj priložil tudi KŠ.

In koliko jih obiskuje Podlago? "Na koncertih okoli 50 ljudi, na diapredavanjih po nekaj deset, tudi starejših obiskovalcev." Gotovo je posledica dokaj solidnega obiska populacija, vzgojena na prireditvah iz preteklih let. "Ma kaj delajo doma? Kje so?" se navkljub temu pogosto vpraša. Njej in tudi drugim je jasno, da morajo angažirati okolje. Zato že sodelujejo z dijaškimi in študentskimi skupnostmi. Tudi občina je usmerjena k zagotovitvi kontinuiranega delovanja MC-ja, zato nameravajo skupaj s KŠ-jem ustanoviti javni zavod. A šele po preizkusni dobi, ki bo trajala od pol leta do leta. Da se program malce utrdi. V tem obdobju ima Podlago v upravljanju Zavod za šport, za njen program pa skrbi programski svet. In program je mladinski: od rockerskega konteksta do tečajev, razstav in predavanj.

Po letih boja in malo da ne kontrakulturi slovenske usmerjenosti v zapiranje tovrstnih ustanov mladi Sežanci ne želijo kar tako zapraviti priborjenega. Baze mladih, v kateri se ne kadi zaradi podzemne lokacije, pivu za šankom pa se namerno niso želeli izogniti! "Vendar brez drog in pijančevanja," poudari Nina. Podlaga bo vseeno precej več kot le drobci punkerske preteklosti!

Za narkomani pridejo satanisti!

Postojna. V sobotni noči se je v okolico postojnskega mladinskega centra pričela zgrinjati dolgolasa bratovščina častilcev kitar in hrupa. Primorska tradicionalno slovi kot (zadnje?) zatočišče heavymetalcev; nekoč najštevilnejša mladinska rockovska kultura se danes po priljubljenosti lahko primerja z odcvetelimi otroci cvetja. Razen na Primorskem, še posebej okoli Postojne. Pred koncertom so pred oči hodili skoraj pozabljeni slike in običaji, ki jih tod niso opustili. Na primer vstopnina 666 tolarjev (in 34 za cerkveni davek!) za Metalfest, ki je znova razburil duhove. Nova navrženka za dolgolasce v Postojni ni več narkoman ali hipi, temveč satanist!

Mladinski kulturni delovni center je prvič deloval od konca osemdesetih let, ko so ga ustanovili krajevni mladinci in ZSMS, in sicer kot MK - društvo v Postojni. Nato je zadeva ugasnila. "Občina ni - razen sobe - nikoli dala prostora," pove Samo Vesel, programski vodja. Sedanji prostor jim je dalo ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve! "A težava ni v prostoru, ampak v samem obstoju!" poudarja Vesel. Katoliško in moralno čisto okolje ne prenaša tujkov. Ne tujcev ne domačih dolgolascev. Zakaj? "Dokler nisi v nobeni stranki ali vsaj opredeljen, se te bojijo," ugotavlja. Ali je vzrok hrup, glasba? "Samo enkrat smo imeli problem - open air hard core koncert. Sedaj je na odprtem samo še jazz!"

MC Postojna pa je znova ogrožen. Bolje rečeno, znova v predvolilnem stanju. Tudi tukaj so mladinci sodelovali na zadnjih lokalnih volitvah in prišli v občinski svet. Če za primerjavo vzamemo produktivne Sežance, tod naokrog vlada drugačno razpoloženje. Na ponedeljkovi seji so zavrnili predlog, da bi MC-ju dali (že predvideni!) denar za opremo oziroma dolgoročni najem prostora. Za poldrugi milijon tolarjev so jim postavili nemogoč pogoj za izplačilo; če jih hočejo pridobiti, jim mora ministrstvo hišo podariti! Po drugi strani utopičen predlog občinarjem, naj sami sebi znižajo plače za dva tisoč tolarjev na mesec (to bi navrglo okoli pol milijona na leto), ni imel pretiranih možnosti za uspeh. Je to edina težava? "Ne. Težave imamo vseskozi. Občina do mladinske kulture nikoli ni kazala pretirane naklonjenosti," pojasnjuje Samo Vesel, programski vodja postojnskega MC-ja.

MC-ja v nenehni izgradnji, kakor lahko poimenujemo stanje razsute dvorane in napol porušenih prostorov. V cyber-cafeju dva računalnika - eden je Samov! Nova oprema se več ne nabavlja, le študentsko društvo redno daje denar. Poldrugi milijon na leto za sprotno delovanje, ne za prireditve! A teh ne manjka. V zadnjih dveh letih, odkar redno delajo, imajo po dva do tri koncerte na mesec. Poleg literarnih večerov, namiznoteniških turnirjev in navadnih partijev. Festival drugačne glasbe v Trnju pri Pivki pa je zgodba zase ...

Zdaj je v delovanje vključenih več ljudi kot prej. V Postojni najbližji Pivki sedaj deluje Hiša kulture, oboji pa imajo dolgoletno vzporedno, če ne kar skupno zgodovino. Nekako v duhu želje po sodelovanju, ne pa metanja polen pod noge. Nočejo ustanavljati zavoda, saj po nekajletnih izkušnjah v občinskem svetu menijo, da bi šlo za samomor! "Ne želimo rednih menjav v vodstvu po vsakih volitvah." Kaj zdaj, brez denarja? "Odpovedali so se napredku. In neumno je čakati iz napačnih razlogov," pojasnjuje Samo. Morda pa bi kazalo pripraviti satanistične maše. Zagotovo bi se jih udeležili izganjalci.