Balet smrti

H'woodski film si vedno najprej pogledajo h'woodski šefi. Ko je filma konec, vstanejo in brez besed zapustijo dvorano. Tak je ritual. Toda leta 1973 so po Izganjalcu hudiča obsedeli. Brez besed. Z grozo v očeh. Šokirani. Kaj je bilo pa to? Kaj bomo rekli? Smo res videli to, kar se nam zdi, da smo videli? Točno, videli so 12-letno punco, ki bruha, mastno preklinja, žali Boga, divje rotira z glavo, mutira v demona in orgiastično masturbira s križem. Ljudje bodo ponoreli! Ne da jim to, kar so videli, ni bilo všeč, toda zdelo se jim je prehudo... preveč brutalno... preveč preveč. Kaj zdaj? Prvič, nobene predpremiere - to bi film ubilo, še preden bi zares prišel v dvorane. In drugič, nobene množične eksploatacije - film bomo poslali le v 30 izbranih dvoran, kjer naj se potem vrti pol leta. To je vse.

Da bi bili čim bližje Bogu, so Izganjalca hudiča štartali za Božič. In glej, no, glej - ljudje so v vrsti stali že ob štirih. Zjutraj! To niso bile vrste - to so bile neskončne kolone, kakršne so bile prej na ogled le v Bitki na Neretvi in drugih partizanskih epopejah. Šefi niso mogli verjeti svojim očem. Ljudje, ki so film gledali, pa so verjeli svojim očem: histerično so vreščali, padali s stolov, se onesveščali, bruhali - in seveda, zvrstilo se je tudi nekaj infarktov. Ljudem so delili vrečke za bruhanje, v dvorane so namestili nosila, na urgenci so bili v popolni pripravljenosti, veliko dela pa je imela tudi katoliška cerkev - prijavljali so se ljudje, ki so trdili, da jih je med gledanjem filma obsedel hudič in da hočejo izgon. Kaj si je mislila katoliška cerkev, lepo pojasni replika nekega škotskega duhovnika: "Raje se okopam v gnojnici, kot pa da bi gledal ta film!"

Jasno, mnogi so Izganjalca hudiča takoj razglasili za najbolj brutalen film vseh časov. Vsi so zelo hitro pozabili na Botra, film o odsekani konjski glavi in drugih mafijskih oblikah krvodajalskih akcij, ki so ga za najbolj brutalen film vseh časov razglasili eno leto prej, nikomur pa se ni sanjalo, da bodo že čez dve leti za najbolj brutalen film vseh časov razglasili Žrelo, film o odgriznjenih človeških glavah in drugih podvodnih oblikah krvodajalskih akcij. Toda ironično, Boter je postal leta 1972 največji hit vseh časov. Izganjalec hudiča ga je leta 1973 kakopak prehitel - in postal največji hit vseh časov. No, leta 1975 je največji hit vseh časov postalo Žrelo. Najbolj brutalni filmi vseh časov so postali največji hiti vseh časov, kar pomeni, da so se ljudje najbolj zgražali ob filmih, ob katerih so najbolj uživali. Še bolj ironično, danes vsi trije veljajo za filmske klasike, pa čeprav so bili posneti po šundu, po trivialni literaturi, po letališko-počitniških bestsellerjih.

Najbolj brutalen film vseh časov

Vsi ti filmi so bili rezultat družbene liberalizacije ob koncu šestdesetih, zamenjave cenzorskih standardov, nove permisivnosti, burnih let protesta in vietnamske vojne, hja, prve vojne, ki jo je TV prenašala skoraj v živo. Filmi so morali res čez sebe, če so hoteli tekmovati z vietnamskimi slikami nasilja. Pokol na stopnicah iz Oklepnice Potemkin, rezanje očesa iz Andaluzijskega psa, vrela kava na obrazu Glorie Grahame iz Velike vročine, dijaški sadizem iz Džungle v razredu in tuš iz Psiha so v pop domišljiji tako zamenjale nove, bolj agonične in bolj realistične slike - finalne detonacije mesa iz filma Bonnie in Clyde, sadistična šutiranja iz Ducata umazancev, brzostrelni slow-motion razčefuk iz Divje bande, odstrel hipijev iz Golih v sedlu, uvodni pokol Indijancev iz Plavega vojaka, sadistično mučenje delinkventov iz Peklenske pomaranče, profesorjev križarski pohod iz Slamnatih psov, posiljevanje moškega iz Odrešitve, prerezan nos Jacka Nicholsona iz Kitajske četrti, žaganje ljudi iz filma Texas Chainsaw Massacre, dekapitacija Davida Warnerja iz Prerokbe in ruska ruleta iz Lovca na jelene. Pa Django, Dirty Harry, Rocky, Nočni portir, Salo, Osmi potnik & Death Wish. In kasneje - rezanje ušesa iz filma Reservoir Dogs. Glorifikacija nasilja, so vreščali eni. Glorifikacija kriminalcev, so kričali drugi. Pop nihilizem, so trobentali tretji. Ni kaj, masakri so postali glasbene točke. Mizantropski rejvi.

Kar nas pripelje do vprašanja: kateri film je bil doslej najbolj brutalen? No, kateri? Prvi. Najbolj brutalen film vseh časov je bil prvi film. In kateri je bil prvi film? Oh, odvisno od tega, koga vprašate, toda v principu ne zgrešite kaj prida, če rečete, da je bil to Prihod vlaka na postajo La Ciotat, ki sta ga leta 1895 zavrtela brata Lumiere. Trajal je manj kot minuto, posnet je bil v enem kadru, kamera je bila fiksna, zgodba pa preprosta: na postajo pripelje vlak. To je vse. Specifično, vlak iz ozadja bušne v ospredje, na postajo, proti kameri - proti gledalcu. Na postaji se ustavi, eni potniki izstopijo, drugi vstopijo - in potem je konec. Jasno, ljudje, ki so ta filmček gledali, niso verjeli, da se bo vlak ustavil. Prepričani so bili, da bo prebil filmsko platno, zapeljal v dvorano in jih povozil. Njihova reakcija je bila temu primerna: panično so vreščali, lovili sapo, se prestrašeno umikali, v grozi padali po tleh, se onesveščali, gazili drug drugega, se zgražali in histerično bežali. Ja, pogosto so zbežali iz dvorane.

Prihod vlaka na postajo La Ciotat je del filmske folklore, kakor so del filmske folklore tudi reakcije prvih gledalcev, ki jih je udaril "efekt vlaka". Je bil lahko kak film bolj nasilen, bolj brutalen in bolj sadističen? Samo pomislite, v Bruslju je moral šef kina pred projekcijo stopiti na oder in gledalcem razložiti: Spoštovani, obveščam vas, da vlak ne more zapeljati s platna in vas zgaziti! Ne, nič ni bilo bolj nasilnega in travmatičnega od trenutka, ko se je rodil film. Realnost je dobila direktno konkurenco. Razlike so se zabrisale, časovna razmerja so se popačila, pa tudi hierarhija same geneze se je porušila - kdo koga kopira, film realnost ali realnost film, ni bilo več jasno. Že naslednji dan so se itak pojavile nove in nove verzije Prihoda vlaka (Black Diamond Express, Empire State Express ipd.), le dan ali dva kasneje je Thomas Edison že snemal Obešanje alias Execution by Hanging, ljudje so lahko v arkadnih peep-mašinah že gledali obglavljanje kitajskih kriminalcev, giljotiniranje francoskih kriminalcev in obešanje v Missouriju, medtem ko je leta 1903 ropar v Velikem ropu vlaka že ustrelil v kamero - ja, v publiko. V gledalca!

Kateri film je gledal Hitler

Čez leta so "efekt vlaka" sicer razglasili za mit, češ da so bile panične reakcije prvih gledalcev, onesveščanja in množični begi iz dvoran le propagandne fabrikacije, toda s tem so sam "efekt vlaka" le še poglobili, hočem reči - film je realnost spremenil v svoj oddelek za marketing. Leta 1901 je v Londonu med projekcijo filma o burski vojni pred platno skočil britanski soldat in začel besno kričati na filmske Bure. Ko so projekcijo prekinili in prižgali luči, se je soldat zgrozil: "Joj, mislil sem, da je to res!" Ah. Zgodba je takoj bušnila v časopise, ljudje so začeli dreti na film, kasneje pa se je izkazalo, da je bil "britanski vojak" le civilist, ki ga je najel direktor kina - v propagandne namene, se razume. Leta 1903 je šel v Južni Afriki v kino neki policaj: ko je v filmu zagledal vlomilca, ga je skušal aretirati. Na veliko veselje direktorja kina, ki je tako medije zlahka oskrbel z dokazom, da je film, ki ga vrti, bolj realen od realnosti. Ni kaj, jokli, ki so pomešali film in realnost, so se izplačali. Vedno. Hej, še leta 1931 so Romuni bežali iz kina... ko je na postajo pripeljal vlak.

Ne, ni film postal substitut za realnost, ampak je sama realnost postala substitut za film. Drugače rečeno - ljudje niso realnosti in filma mešali zaradi filma, ampak zaradi realnosti. Tu se začnejo vsi tisti famozni nesporazumi in vsa tista famozna vprašanja: so za nasilje v družbi krivi filmi? Je nasilje v družbi produkt filmov? Ali ljudje ubijajo zato, ker zamešajo realnost in film? Smo zaradi nasilja v filmih in drugih medijih imuni na realno nasilje? Je bil za morilski pohod dve britanskih dečkov kriv šoker Otroška igra 3, ki so ga našli v njunem videorekorderju? So umori in pokoli na ameriških šolah kopije filmov? Sta bila mladeniča, ki sta na koloradski gimnaziji Columbine pobila trumo sošolcev in učiteljico, pod vplivom Matrice in Košarkarjevega dnevnika? Ne vem - morda sta bila le pod vplivom Amerike. Pod vplivom realnosti, ki si ni več dovolj. Pod vplivom realnosti, ki ne more več postati realnost. Pod vplivom realnosti, ki hlepi po Robinsonu Crusoeju, po snažnem, rajskem, nepokvarjenem otoku. Pod vplivom realnosti, ki misli, da je svet mogoče spremeniti s cenzuriranjem filmov in medijev. Z interpretacijo.

Bob Dole, vodja republikanske večine v Kongresu in predsedniški kandidat, je pred leti ostro in pompozno kritiziral nasilje v filmih ter kot "prenasilna filma" navedel Rojena morilca in Pravo stvar. Hecno, za zgled "dobrega nasilja" je dal Levjega kralja. Lepo prosim: je kaj bolj "prenasilnega" od trenutka, ko v Levjem kralju stampedo zgazi kralja Mufaso? In dalje, če smo že ravno pri Disneyju - je kaj bolj "prenasilnega" od trenutka, ko v Bambiju umre bambijeva mama? To je travma! To je nasilje v filmih non plus ultra! Filme so vedno povezovali z nasiljem, zelo izrazito ob koncu osemdesetih, ko je na projekcijah filmov o etničnih gangih - Barve nasilja, New Jack City, Fantje iz soseščine - prišlo do krvavih obračunavanj med etničnimi gangi in ko je streljanje iz avta postalo nova fora in the hood. Za kri so krivi filmi, so rjuli. Kot da ni reč vendarle malce bolj dialektična. Ne pozabite namreč, kako so ameriški soldati po vrnitvi iz Vietnama pripovedovali, da niso imeli nobenega problema pri ubijanju Vietnamcev: "Bilo je tako, kot bi gledal film," je dahnil vietnamski veteran Philip Caputo. In pojasnil: "En del mene je ubijal, drugi del mene pa je to z distance gledal." Kot v kinu. Hja, same sebe so si predstavljali kot filmske junake. Ne da je bilo kaj drugače med II. svetovno vojno: ameriški vojaki so v bojih - med jurišanjem, med ubijanjem - v nedogled in zelo filigransko imitirali Errola Flynna, Johna Waynea in Garyja Cooperja. Na Pacifiku niso umirali Johni Doeji iz Akrona, Ohio, ampak Garyji Cooperji! In ne da je bilo kaj drugače leta 1983, ko so Američani na ukaz Ronalda Reagana, nekdanjega filmskega igralca, napadli Grenado: med jurišanjem so na ves glas vrteli Wagnerja, s čimer so kakopak zgolj imitirali polkovnika Kilgorea, ki je to počel v Apokalipsi zdaj.

So pomešali film in realnost? Šur, toda ne v imenu filma, ampak v imenu realnosti. Ni bil štos v tem, da so preveč padli v film - preveč so padli v realnost. Boste rekli, da so za njihovo ubijanje krivi filmi? Boste rekli, da so za vietnamsko vojno krivi filmi? Boste rekli, da so za nasilje v Jugi krivi ultra nasilni srbski filmi Lepe vasi lepo gorijo, Kolesa, Sod smodnika in Do koske? Vidite, tiste, ki trdijo, da so nasilni filmi krivi za nasilje v družbi, lahko vedno vprašate: zakaj potem ne ubijajo vsi ljudje, ki gledajo nasilne filme? In dalje: kateri film je gledal Hitler, da je koncipiral Holokavst? Kateri film je gledal Stalin, da je lansiral čistke? Kateri film je gledal Truman, da je na Hirošimo vrgel atomsko bombo? In kateri film je gledal Timothy McVeigh, da je v Oklahomi razstrelil ono zvezno stavbo?

Najbolj nasilen medij najbolj nasilnega stoletja v zgodovini

Ni čudno, da so filmi v devetdesetih za nasilje vedno našli opravičilo, pretvezni kontekst: ogroženost družine (Jurski park), II. svetovno vojno (Reševanje vojaka Ryana), Apokalipso (Dan neodvisnosti). Toda do devetdesetih se je filmsko nasilje že tako zbanaliziralo, da so ga lahko rešili le serijski morilci, ki so postali seksi, kul, chic, genialni, nadstandardni, karizmatični, fascinantni, heh, izjemna bitja, neke sorte nonkonformisti, antijunaki, jebeni Jamesi Deani, Ojdipi, Macbethi, Hamleti in Juliji Cezarji. Gledalci so se z njimi identificirali brez problema, tako rekoč avtomatično - lažje kot s temi, ki so jih preganjali. Kar je kritike filmskega nasilja in apologete direktne povezanosti med filmskim nasiljem in nasiljem v družbi spravilo v križarski bes.

Začelo se je s filmom Ko jagenjčki obmolknejo, nadaljevalo pa s filmi a la Henry, portret serijskega morilca, Zgodilo se je čisto blizu vas, Kalifornia, Sedem, Posnemovalec in Krik. Ko je genialni dr. Hannibal Lecter grižljaj človeškega mesa poplaknil s chiantijem, je bil videti kot gurman, ki hoče iz prehranjevanja narediti umetnost. Všeč je celo sebi. Kar ni mala stvar. Tip je namreč snob. V filmih Sedem, Posnemovalec in Krik se serijski morilci, ti veliki promotorji kapitalističnega principa, serijske produkcije, niso več ozirali nazaj: umor so spremenili v umetnost, heh, ali pa v citat. Okej, psihopate, ki policiji puščajo suvenirje, šifre in druga sporočila, smo videli že prej, toda zdaj so serijski umori mutirali v nekaj drugega - niso bili namreč več le način morilčevega komuniciranja z javnostjo. Ne, umori niso bili več le sporočila. Umori so zdaj postali umetniški medij. Serijski morilec je skušal z umorom javnost impresionirati. Javnosti je ponujal umetniško doživetje! In dobil status samostojnega kulturnega delavca! S trupli se je izražal.

Ne pozabite, v Posnemovalcu je serijski morilec citiral... ee, posnemal "velike" umore, ki so jih zagrešili slavni, "klasični" serijski morilci a la Samov sin, Bostonski davitelj in Ted Bundy, če ni bil ravno preveč zaseden s Stingovimi verzi. Umor je performance. Trupla so razstavni eksponati. V filmu Sedem je anonimni serijski morilec težil s "tematskimi umori", z umetniškimi, zelo kreativnimi priredbami sedmih smrtnih grehov, ki so videti kot skulpture, okej, ekstremne inštalacije, prepletene s citati iz literarnih klasik (Shakespeare, Milton itd.), tako da detektiv odgovora na vprašanje, kdo je morilec, potem ne najde na ulici ali na kraju zločina, ampak v knjižnici. Ha! Ni čudno, da psycho svoje umore razume kot del kulture - njegovi umori so del kulture. Nasilje v filmih je pač postalo nekaj normalnega, celo banalnega, niti ne več perverznega ali sadističnega, še manj tragičnega. No, v Kriku serijska morilca citirata... posnemata filmske serijske morilce. Še več, hočeta jih nadgraditi in celo prekositi. Bi se radi z njima prepirali o odnosu med umetnostjo in življenjem, med filmom in realnostjo?

Bruham, torej sem kriv

Ko je v kina privršala Čarovnica iz Blaira, so ljudje bruhali. Vsekakor, toda ne od groze, ampak zaradi same slike, ki se je nenehno tresla, tako da je gledalce zgrabila "morska bolezen" - film so pač posneli iz roke, z ročno kamero. In resnici na ljubo, tudi pri Izganjalcu hudiča gledalci niso bruhali od groze, ampak zato, ker so cel dan stali v vrsti, potem pa izmučeni, slabotni in sestradani sedli na satanistični tobogan, ki jim je razrukal fiziologijo. In kot veste, ga ni marketingarja, ki bruhanja gledalcev ne bi takoj povezal s šokantno brutalnostjo filma. Šur, ostali gledalci potem bruhajo kar sami od sebe, avtomatično, brezplačno. Kar je tako kot v štiridesetih, ko je Frank Sinatra dvajsetim najstnicam plačal, da naj se na njegovem koncertu onesvestijo - ko je prišel koncert, pa se jih je onesvestilo nekaj sto, heh. Je nasilje produkt filmov? So filmi produkt nasilja? Ali pa je fiziološka reakcija na film le del filma?

"Niso krivi filmi! Filmi ne ustvarjajo psihopatov! Filmi jih naredijo le bolj kreativne," slišimo v Kriku. "Pomešali so filme in realnost," dahne mafijski gazda Kovač, ki ga v ultra nasilnem srbskem filmu Do koske ugrabijo mulci in potem sadistično mučijo. Šur, pomešali so filme in realnost - toda že leta 1895. Ko je John W. Hinckley ustrelil predsednika Reagana, se je skliceval na Taksista, ki so ga potem njegovi odvetniki med sojenjem vrteli poroti. Martin Scorsese, režiser Taksista, je kasneje rekel: "Da so film vrteli na sodišču, ni pošteno. To je tako kot na koncu filma Fahrenheit 451, ko lovijo nekega tipa, primejo pa čisto nekoga drugega, kar na slepo, da bi lahko ljudem rekli, hej, vse je okej, prijeli smo ga, lahko si oddahnete. Tu so hoteli reči isto - vse je okej, streljal je zato, ker je gledal Taksista, zdaj lahko mirno zaspite." Scorsese je hotel reči to, kar je nekoč rekel Quentin Tarantino: "Nasilje v filmih je najlažje kritizirati, to pa zato, ker je nasilje v družbi tako grozljivo." Ljudje hočejo gledati ultra nasilne filme, toda gledati jih hočejo z občutkom krivde. Bi se ljudje pobijali, če ne bi gledali nasilnih filmov? Vsekakor. Filmi jih naredijo le bolj kreativne. Toda manj originalne.