Klasika ne bo propadla

Kaj vas je najbolj šokiralo, ko ste imeli prvič v rokah digitalni fotoaparat?

Res je, da me je fotografija vedno zanimala bolj iz slikarskih, recimo temu svobodno izraznih pobud. Če ti tehnika ponuja nove možnosti, je dobro ugotoviti, kako jo boš uporabil za umetniško ali tehnološko realizacijo notranje vizije posnetka. Pri digitalcu me je najbolj šokiralo to, da je fotografiral z zamikom. Če si fotografiral nekaj premikajočega se, je bilo tisto lahko že krepko mimo, npr. poza, gib, hodeči pešec, mimovozeči kolesar ... Zdi se, da si moral pri prvih digitalcih posnetek vedno predvideti vnaprej. Sedaj tega ni več. Boljši digitalci so celo hitrejši od klasičnega fotoaparata. Druga stvar, ki me je na začetku hudo razjezila, je bila ta, da v trenutku po posnetku fotoaparat shranjuje posnetek in je torej nekaj sekund neuporaben. To se še vedno dogaja, tega še niso popolnoma odpravili. Najbolj intrigantno pri digitalnih fotoaparatih pa je, da omogočajo videnje posnetka že takoj po tem, ko je ta narejen. Ni več čakanja na razvijanje filma in fotografij.

Se vam zdi, da je pojav digitalne fotografije epohalen pojav?

Pravzaprav se sedaj ni zgodilo čisto nič drugega, kot se je zgodilo konec 19. stoletja. Takrat so profesionalci slikali z veliki škatlami, hkrati pa se je pojavil priročen aparat kodak Georgea Eastmana, ki je stal 25 dolarjev. Eastmanov slogan je bil: vi pritisnete na sprožilec, mi naredimo ostalo. Zaradi resnično popularne cene in povsem standardiziranih postopkov se je lahko ukvarjal s fotografijo tako rekoč vsak. To je bila mala revolucija v fotografiranju, ki se je nadaljevala v 20. letih prejšnjega stoletja, ko se je pojavil leica format in z njim tudi nov, manjši format filma ter še bolj okretno fotografiranje. Takrat so se ljudje spraševali, ali je ta format sploh primeren za višje fotografske namene. Natančno to se je zgodilo, ko so se pojavili digitalni fotoaparati, češ da so zanimive igračke, ki pa niso primerne za umetniško izražanje, kar je seveda popoln nesmisel.

Kaj pa materialni vidik fotografije? Je velik preskok v dojemanju fotografije to, da fotoalbumi ne bodo več debele težke knjige, ki jih na družinskih srečanjih držijo v naročju?

Za sam posnetek se to ni spremenilo. V novo tehnologijo lahko prenašamo stare vsebine, hkrati pa nam ta ponuja druge reproduktivne in kreativne možnosti. Seveda se je za povprečnega uporabnika fotografije spremenilo le to, da ni rečeno, da bo fotografijo nosil v denarnici, ampak jo bo sorodnikom poslal po mailu. Niti nismo rešeni gledanja debelih fotoalbumom z recimo tetinih počitnic - namesto tega vam bodo poslali CD-ROM s fotografijami. Tu smo pa že pri arhiviranju, tokrat na cedejih, kamor lahko shranite ne le izvirnike, ampak tudi vse popravljane različice posnetka. In si jih potem ogledujete na zaslonu ali si jih projicirate na platno. V svetu oblikovalcev in tiskarjev pa se vsi kar drastijo od veselja, saj je prihranjeno letanje s filmi v laboratorij, prenašanje map z diasi in kuvert s solato slik na papirju od fotografa k oblikovalcu, od oblikovalca v grafični studio. Kar pa je najlepše pri tem, je to, da original posnetka počiva varno shranjen v ustvarjalčevem arhivu cedejev, od koder ga preprosto pošlje po elektronski pošti ali na CD-ROM-u. Z vidika praktičnosti je digitalna fotografija v neznanski prednosti.

Je mogoče cenovno primerjati oba načina fotografije?

Pri klasičnih fotoaparatih je bil sam aparat razmeroma poceni, višji strošek so v skupnem seštevku pomenili filmi. Pri digitalnih pa lahko z enkratnim nakupov močne spominske kartice dobite ekvivalent trem, petim ali desetim filmom. Pri digitalni fotografiji na kartico načelno neskončnokrat zapisujemo in z nje brišemo posnetke. To pomeni, da se lahko v približno dveh letih cenovno izenači nakup (močne) kartice in števila filmov, ki bi jih sicer kupili. Cena je pravzaprav odvisna od tega, kako zahteven uporabnik fotografije ste. Lahko imate le digitalni fotoaparat in računalnik. Za malo resnejše delo sta potrebna srednje dober računalnik s čim boljšim zaslonom in pekač CD-ROM-ov, ki omogoča arhiviranje posnetega. Če pa prakticirate digitalno in klasično fotografijo, je nujen del digitalne temnice tudi skener.

Koliko je digitalna fotografija razširjena v Sloveniji?

Od prodajalcev sem slišal, da je Slovenija cenjeno tržišče, ker Slovenci ne kupujejo aparatov najnižjih cenovnih razredov, ampak raje malo bolj solidno aparaturo.

Ali nemara to pomeni, da digitalna fotografija pri nas še ni prišla v res široko potrošnjo, kjer se prodajajo tudi cenejši izdelki?

Tega ne bi mogel trditi, zagotovo pa velja, da je pri nas dovolj zanimanja glede na to, da je to relativno mlajši pristop k fotografiranju. O široki potrošnji pa tole: če pogledate v oglase, se prodajajo večinoma rabljeni digitalci nižjega srednjega in solidnega srednjega razreda. Digitalci tudi niso le zadeva fotografov. Pred leti so prve digitalce kupovale zavarovalnice, ker je bil to najlažji način prenosa fotografije v računalniške arhive. Poleg zavarovalnic so bili dobri kupci prvih digitalcev še nepremičninske agencije. Digitalni fotoaparati so tudi zelo uporabni za ljudi, ki izdelke prodajajo prek interneta, saj omogočajo, da je fotografija praktično takoj na internetu.

Na kaj mora biti pozoren kupec digitalnega fotoaparata?

Trenutno so na trgu fotoaparati vseh cenovnih razredov. Od nižjega za sto dolarjev, ki je na ravni trotlziherjev, do višjega amaterskega razreda, ki se cenovno giblje od 300.000 tolarjev, in profesionalnih aparatov, ki stanejo od 500.000 tolarjev in omogočajo tudi menjavo leč. Najpomembnejše vprašanje ob nakupu pa je, za kaj bomo aparat potrebovali in koliko želimo investirati.

Prvič: med aparati je razlika v ločljivosti in barvni globini. Ločljivost nam pove, kako veliko sliko lahko natisnemo. Pomembno je vedeti, da je za zaslon vsaka od ponujenih ločljivosti dovolj dobra, za tiskanje slike pa ne. Poleg ločljivosti je pomembna tudi barvna globina. Če primerjamo digitalno fotografijo z diapozitivom, ugotovimo, da ima dias 16 ali morda celo več različnih barvnih plasti, to pomeni, da bo slika barvno lahko zelo bogata. Navadni digitalni aparati pa imajo 8 bitov na kanal, to pomeni 256 odtenkov rdeče, 256 odtenkov modre in 256 zelene. Štiriindvajsetbitna slika nam da okoli 16 milijonov barv in ne omogoča toliko odtenkov, kot jih na primer omogočajo 32- ali večbitni profesionalni digitalci, kar pri 32-bitnem zapisu znese okoli 42 milijard odtenkov. Tudi če oko sploh ne more zapopasti toliko odtenkov, nam tolikšno bogastvo odtenkov daje pravilnejšo in bolj žlahtno sliko.

Drugič: leče. Kakšen kader bom lahko posnel z objektivom in kako kvalitetno, ali lahko izbiram med eno, tremi ali več zaslonkami na objektivu, kakšne so možnosti ročnega ali avtomatskega ostrenja ...

Tretjič: koliko svobode in izbire dopušča vgrajena avtomatika, ali lahko nastavljam različne občutljivosti filma, kako je z dolgimi ekspozicijami, kako z več zaporednimi posnetki ...

Četrtič: napajanje, to pomeni, ali bomo ob stalni uporabi ekrančka za viziranje in pregled posnetkov lahko uporabljali izmenljive akumulatorske baterije ali bomo vezani izključno na vgrajeni polnilec ...

Petič: spominska kartica, nadomestek filma - kakšno zmogljivost shranjevanja ima? Kakšna kartica je priložena ob nakupu fotoaparata, bo zadoščala za terensko delo, boš moral dokupiti glede na pričakovane potrebe močnejšo kartico, morda celo minidisk ali boš moral imeti s seboj prenosni računalnik za prečrpavanje posnetih datotek.

Šestič: je mogoče priključiti na aparat zunanjo bliskavico, bo ustrezal katerikoli model, kakšni so, če sploh so, nastavki za bliskavico, vrvični sprožilec, stativ ...

Ali to pomeni, da je sedaj nujno kupiti digitalni fotoaparat?

Ni nujno, saj so tudi ljudje, ki nimajo doma televizorja. Rokovanje z digitalcem je preprosto, zato se zdi razumljivo, da se bo večina urbanih prebivalcev v kratkem odločila za digitalni aparat.

Ali še vedno fotografirate v obeh tehnikah?

To je zelo zoprna zadeva. Zgodilo se mi je, da sem recimo v Istanbul nesel oba fotoaparata. Ampak ugotovil sem, da ne morem sedeti na dveh stolih. Ne morem najprej pritisniti z digitalcem, potem pa za isti posnetek pripraviti še klasičnega fotoaparata. Zgodilo pa se mi je tudi prav nasprotno in sem pozabil, da imam s seboj digitalca. Nazadnje sem ugotovil, da sem z digitalcem posnel dve tretjini več fotografij. In po mojem okusu tudi kar nekaj zelo dobrih. Sicer pa je število dobrih posnetkov v nekem časovnem izseku tako ali tako bolj odvisno od koncentracije in posebne mistične milosti kot pa od možnosti neomejenega in nekaznovanega pritiskanja na sprožilec. Preveč posnetkov prinese s seboj ogromno dela s pregledovanjem, z izbiranjem in arhiviranjem, po drugi strani pa te škrtarjenje s posnetki avtomatično hendikepira pri malce zahtevnejšem izboru, pa tudi toliko in toliko moraš posneti, da se malo uigraš in prideš na okus.

povezava

povezava

povezava