Zadnji kultni junak

"Dennis je izginil!" Šit! "Resno. Ni ga. Vse sem pregledal." Nemogoče. Izginil! Ves čas sem gledal, stražil, oprezal - mimo ni mogel. Videl bi ga. "Noter ga ni. Skozi okno pa tudi ni mogel." Iskreno rečeno, fotoKrajnc je izvedel diskretni desant na stranišče, v katerega je odkorakal Dennis Hopper, a se potem ni vrnil - in to tako dolgo, da je postalo že rahlo čudno in zlagoma vse bolj sumljivo. Krajnc, v akcijo - poglej, kaj se dogaja! Situacija ni bila le hecna, ampak tudi incidentna: predstavljajte si namreč Krajnca, kako se v popolni bojni opremi, z orjaškim fotoaparatom okrog vratu, z orjaško fotografsko torbo čez ramo in z orjaškim stativom v roki, na stranišču sklanja pod vrata in sprašuje - mister Hopper, je vse okej? Kak Harrison Ford bi začel panično bežati. Kak Sean Penn bi mu razbil fotoaparat. Kak Steven Seagal bi razbil njega in fotoaparat. In potem še mene. Računala sva, da Dennis ne predstavlja neposredne nevarnosti: star je 65 let, ni ravno visoke rasti, zelo je skuliran, ne spi več s pištolo, ustvarile so ga make-love-not-war rožice in že dolgo ni več na acidu. Ne da ga je hotel Krajnc ujeti s tičem v roki ali pa kaj takega. Ne, le preveriti sva hotela, če je še tam... noter... na stranišču... v MAKU, slovitem dunajskem muzeju uporabne umetnosti, kjer so v torek, 29. maja, odprli retrospektivno razstavo Hopperjeve umetnosti. Dennis Hopper - A System of Moments.

Problem je bil le v tem, da je MAK neke sorte labirint z mnogimi vhodi in enigmatičnim personalom. Okej, Hopperja sva pofotkala že dopoldne, na tiskovni konferenci, ko so nama tudi rekli, da bo popoldne zadnji vhod, skozi katerega sva vstopila dopoldne, zaprt, tako da morava vstopiti drugje - ne sicer skozi glavnega, ampak nekje vmes. Ko sva se popoldne, v času intervjujev, prebila do vmesnega vhoda, receptorka ni imela pojma, za kaj gre - non possumus, kot bi rekel papež, to je le vhod za personal. Sva pač vstopila skozi glavni vhod, toda tudi tej receptorki se ni sanjalo, v čem je štos. Kako prideva do krila, v katerem je razstava? "Pojdita na zadnji vhod." Zaprt. "Pojdita z liftom dol." Lift ne dela. "Potem pa vama ne morem pomagati." Šla sva peš dol, pa sva padla v slepo ulico. Čez - v predel, kjer naj bi imela petnajstminutni randi z Dennisom Hopperjem, legendo, kultno figuro, junakom retrospektive in vlažnim snom generacije '68 - preprosto nisva mogla. Obtičala sva. Pravzaprav obsedela. Brez dobrih idej. Sam sem imel v resnici le eno dobro idejo: da pokličem Haiderja... ne, še bolje, da pokličem Prodija. Tudi Krajnc ni bil brez idej - pokliči Dorotheo Apovnik, najino zvezo, sicer bejbo, ki v MAKU pedena medije. "Saj imaš njeno številko, ne?" Počutila sva se trapasto. In ko sva se počutila najbolj trapasto, je mimo švignil Dennis - ja, mimo naju na stranišče. Razumete, ne - Dennisa Hopperja sva potrebovala zato, da naju pripelje na drugo stran. Dennisa Hopperja sva potrebovala zato, da naju pripelje do Dennisa Hopperja. Do moža, ki je preživel šestdeseta, 20. stoletje, Hollywood, film, seks, mamila in rokenrol - in potem izginil na dunajskem stranišču.

Mož, ki izginja

Dennis je izginil tako nenadno in tako brezdanje kot leta 1971, na vrhuncu svoje slave - po Zadnjem filmu (The Last Movie), ki ga je s h'woodskim denarjem posnel v Peruju, tedanji metropoli kokaina. Ko je šel tako daleč od Hollywooda, ko je za snemanje izbral kokainski El Dorado, za producenta pa svojega brata, in ko je s sabo odpeljal vse svoje prijatelje (Peter Fonda, Samuel Fuller, Kris Kristofferson, Dean Stockwell, Tomas Milian, John Phillip Law, Michelle Phillips, Russ Tamblyn itd.), so se šefom studia Universal naježili lasje, toda nič niso mogli - Hopper je po Golih v sedlu (Easy Rider) veljal za genija, za wunderkinda, za vizionarja, za zlato tele, za režiserja, ki ve, kaj hočejo nove, mlade mase. Dennis je bil in - del velikega scenarija. Ko je dve leti prej v kina pripeljal njegov režijski prvenec Goli v sedlu, so vsi rekli: šit, kdo bo to gledal!? Zmotili so se, heh, monumentalno, še več, epohalno - Goli v sedlu, cross-country acid-trip o dveh motoristih, ki gresta iskat Ameriko, a najdeta pekel, je postal huronski hit, globalna senzacija, film generacije. H'woodski šefi so na lepem ugotovili, da so tam zunaj nove, mlade mase, ki čakajo na "svoje" filme. In zazdelo se jim je, da recept pozna Dennis Hopper, njihov očitni guru.

Ne, šefi studia Universal o Zadnjem filmu niso kaj prida vedeli - vedeli so le, da gre za film o snemanju h'woodskega vesterna med južnoameriškimi Indijanci. Tudi ko se je Dennis vrnil v Ameriko, jim materiala ni pokazal, še huje, sklenil je, da Zadnjega filma ne bo zmontiral v Hollywoodu, ampak v novomehiškem Taosu, kjer je kupil kino El Cortez, ki je izmenično služil kot interna projekcijska dvorana, slikarski atelje, galerija in kino za otroke. Ne, otrokom ni vrtel Golih v sedlu, ampak risanke - brezplačno. Toda ko so h'woodski šefi končno videli Zadnji film, psihedelično, eksperimentalno, apokaliptično underground halucinacijo o filmu, celuloidu, žanru, vesternu, montaži, filmskem aparatu, fikciji, rimejku in "manjkajočih prizorih", bazično film o propadu Zahoda, imperialistični naturi ameriškega sna, industrializaciji kulture in destruktivnem vplivu filmske industrije na Tretji svet, se jim je apokaliptično zmešalo. Tip nas je nategnil! Izdal! Zajebal! Plačali smo mu orgijo! Tega ne bo nihče gledal!

In res, potem so sami poskrbeli, da Zadnjega filma ni nihče videl: niso ga hoteli distribuirati. Zaklenili so ga - in ključ požrli. Ker Hopperja niso mogli zapreti, so ga izobčili, nagnali, prepovedali - vstopa v Hollywood ni imel več. Niti kot režiser niti kot igralec. "Ko se raznese, da si težaven, se te vsi izogibajo. Nihče te več noče. Ne zanima jih, zakaj si težaven. Vseeno jim je, če si težaven zato, ker skušaš biti kreativen in najti novo pot. Težaven sem bil predvsem zaradi igralske metode, ki sem se je izučil pri Leeju Strasbergu in ki igralcu omogoča drugačen pristop." Drži, svoboda je bil zanj nekaj samoumevnega. "Nisem mogel delati po nareku: sedi, snemi očala, prižgi cigareto, bla-bla-bla, ugasni cigareto, natakni si očala. Strasbergova metoda nas je naučila odprtosti trenutkom realnosti - ne misliš na to, kdaj si boš nataknil očala in kdaj boš kadil. Ko potem kadiš, res kadiš, ne pa le igraš, da kadiš. Ne bom se usedel, ko boste vi rekli, da naj se usedem, ampak ko bom sam čutil potrebo po sedenju. S svojim pristopom sem kakopak blokiral snemanje. Ker pa nisem bil Marlon Brando, Montgomery Clift ali James Dean, ker potemtakem nisem bil zvezda, so me zlahka izločili. Marš! Poberi se! Za Hollywood je film biznis, jaz pa sem bil motnja. Niso me več hoteli najeti. Preprosto." Dennis je tako na lepem izginil. Brez sledu. Zadnji film je bil res njegov zadnji. "Igral nisem skoraj 9 let, režiral pa nisem 11 let." Vrgli so ga v stranišče. In potegnili vodo. Eksekucija je bila javna. Dennis je bil brez obrambe. Prekinjen.

Dedič Jamesa Deana

Ko hoče kdo definirati petdeseta, je dovolj, da reče - James Dean. In ko hoče kdo definirati šestdeseta, je dovolj, da reče - Dennis Hopper. "O, to pa že ne!" Zakaj ne? "Zakaj ja?" Goli v sedlu. "Khm." Khm. "Mislite resno?" Šur. "Kje ste to prebrali?" Ironično, Dean in Hopper, človeka, ki sta definirala epohi, sta kariero začela skupaj, sredi petdesetih, v istih filmih, v Uporniku brez razloga in Velikanu. "Ja, danes se mi zdi kar neverjetno. Predvsem zato, ker je vse skupaj tako hitro minilo - James Dean je namreč kmalu umrl, igral je le v treh filmih." In Hopper je naprej odjezdil sam - v legendo. "Ne, jaz nisem legenda. James Dean pač. Boljšega igralca še nisem videl. Imel je bujno domišljijo, znal je improvizirati, ustvarjal je reči, ki jih sploh ni bilo v scenariju. Bil je drugačen. Ko se je gibal, se je zdelo, da pleše. Bil je pravi ekspresionist - s telesom se je znal izražati kot nihče drug. Bolje kot Brando in Clift. Dean je bil najboljši igralec te generacije. Tudi sam sem jebeno dober igralec, nisem pa zvezda."

Toda James Dean ni bil le prijatelj, s katerim sta skrivaj kadila marihuano in peyote ("to sva morala zamolčati celo najbližjim"), ampak tudi mentor, zato ne preseneča, da Dennis še vedno izgleda kot človek, ki misli, da je reinkarnacija Jamesa Deana. "Rekel mi je: Vem, da boš nekoč režiral filme, zato je dobro, da se naučiš fotografiranja." Na fotografiranje je nehal misliti, ko je začel režirati filme. "Več kot 20 let... 23 let pravzaprav... ne, več... 25 let... se fotoaparata nisem niti dotaknil. Nisem mogel. Zdelo se mi je, kot da bi s tem storil korak nazaj. Fotografiral sem le zato, ker nisem mogel režirati. Vedeti morate, da je bilo v petdesetih in na začetku šestdesetih nemogoče režirati. Nemogoče. Niso ti pustili. In ko sem končno v roke dobil kamero, nisem imel več nobene potrebe po fotoaparatu. Tudi ko so me po Zadnjem filmu izgnali in ko nisem več mogel režirati. Tedaj sem dve leti preživel v Parizu, pa nisem posnel niti ene same fotke. Dve leti sem preživel v Mexico Cityju - tudi brez ene same fotke." Njegove fotke, "zelo dobre", kot je pripomnil fotoKrajnc, izgledajo kot filmski kadri, kot dokazi, da je bil tam, sredi šestdesetih, sredi akcije, sredi vznemirjenja, angažiran, del zgodbe, med ljudmi, ki so se uprli in to inovativno dekado ustvarili: Bruce Conner, Allan Kaprow, George Herms, Wallace Berman, Edward Kienholz, Claes Oldenburg, Andy Warhol, Roy Lichtenstein, Edward Ruscha, Jasper Johns, James Rosenquist, Robert Rauschenberg, Peter Fonda, Paul Newman, Martin Luther King, Phil Spector, The Byrds, Buffalo Springfield, Tina & Ike Turner, Rudy Gernreich.

"Če bi lahko ves čas režiral, verjetno sploh ne bi nikoli fotografiral. Resnici na ljubo - vmes me je le enkrat zgrabilo, da bi fotografiral, na začetku sedemdesetih, ko sem hotel v Vietnam za vojnega fotoreporterja, pa me potem niso spustili." Želja se je fanu Roberta Cape izpolnila nekaj let kasneje, ko je v vietnamiadi Apokalipsa zdaj igral vojnega fotoreporterja - zadetega, maničnega, zblojenega, out of the sixties, hja, ameriškega sanjača na spidu.

Ubijte me, samo ne prekinite me!

Dennis Hopper je inverzija sodobnega diktatorja - stalno so ga prekinjali, toda ne z aplavzi. Leta 1958 je na snemanju vesterna Od pekla do Teksasa režiserja Henryja Hathawayja tako nadrl, da so ga nagnali - ne le s snemanja, ampak tudi iz Hollywooda ("rekli so, da se ne znam obnašati"). Leta 1961 je v slovitem požaru na losangeleškem Bel Airu zgorela tudi njegova hiša, vključno s 300 ekspresionističnimi umetninami, ki jih je naslikal ("v resnici jih je bilo le kakih 175, pa tudi nič posebnega niso bile, le nekaj je bilo res dobrih"). Za 20 let je slikanje opustil. Iz obupa. "Nisem več mogel." Raje se je oprijel fotografije ("vrnitev k realnosti") ter kolaža, asemblaža in pop-arta a la Andy Warhol ("Ljudje so se težko sprijaznili s tem, da so le steklenica Coca-Cole, le konzerva in le strip, toda jebenti - prav to smo"). Hathaway se mu je skušal leta 1965 odkupiti, zato ga je vključil v Sinove Katie Elder, toda hej, prav na snemanju tega vesterna je dobil idejo za Zadnji film, ki mu je nekaj let kasneje prekinil kariero. In seveda, nenehno se je poročal in ločeval, bučno, serijsko, brutalno - s pevko Michelle Phillips je bil poročen le 8 dni. Dennis je artist, ki so ga vedno prekinili sredi stavka. Ni čudno, da je debitiral v filmu Umrl sem tisočkrat.

Toda če ga ne bi nenehno prekinjali, ne bi bilo vseh teh črno-belih fotografij, vseh teh mamutsko povečanih fotk, vseh teh platen, vseh teh olj, vseh teh akrilov, vseh teh asemblažev, vseh teh kolažev, vseh teh fotomontaž, vseh teh billboardov, vseh teh skulptur, vseh teh artefaktov, vseh teh sprejev, vseh teh najdenih objektov, vseh teh ukradenih objektov, vseh teh digitalnih eksperimentov, vseh teh pleksiglasov, vseh teh inštalacij, vseh teh medijskih miksov, vseh teh "trenutkov", ki jih zdaj retrospektivno - kot nekak gesamkunstwerk - razstavlja na Dunaju. "Vse to sem počel zato, da bi zapolnil praznino med filmi, da bi potemtakem ubil tesnobo in bolečino, ko mi niso pustili, da bi delal tam, kjer sem hotel delati - v filmih."

Ne, brez vseh tistih filmskih izobčenj ne bi bilo sistema trenutkov. In narobe, če bi lahko ves čas igral v filmih in če bi jih lahko ves čas nemoteno režiral, samega filma sploh ne bi premislil. Ko je začel namreč Peter Noever, direktor MAKA, na tiskovni konferenci utrujati z dolgim monologom o slikarstvu, ga je Dennis, prvi h'woodski zbiralec nove umetnosti, živčno prekinil: "Da smo si takoj na jasnem - umetnost 20. stoletja je bil film, ne pa slikarstvo. Film je povzetek vseh umetnosti - slikarstva, kiparstva, glasbe, fotografije, dizajna, gledališča. Če sem hotel dognati, kaj je to film, sem se moral oprijeti vseh teh umetnosti." Praktično.

We blew it (sort of)

Dennis Hopper, fant iz Kansasa, ki je pogodbo s studiem Warner podpisal že pri osemnajstih... ki ga je leta 1956 obiskal Elvis Presley, da bi lahko z njim kramljal o Jamesu Deanu... ki je leta 1971 z Orsonom Wellesom in Johnom Hustonom na smrtni postelji tešil Johna Forda... ki je z Warholom delal, še preden je postal slaven... ki je z Martinom Lutherjem Kingom marširal od Selme do Montgomeryja... ki je hotel posneti prvi "resni" pornič... ki je album posnel s samim Milesom Davisom... ki je polovico življenja igral hipije, polovico pa psihopate (Modri žamet, Paris Trout, Hitrost, Potopljeni svet)... ki je v Ameriko vpeljal kokain... ki se je leta 1983 med performansom obdal s palicami dinamita in jih razstrelil... ki še vedno uporablja besedo dialektika... in ki zelo rad daje avtograme ("Thanks, Dennis Hopper")... se je vrnil s stranišča. Spet. Ne vem sicer kako, toda Dorothea je na lepem dahnila: S Hopperjem imata na voljo le 15 minut. Kul, več mu ne dam. 15 minut ima dovolj, ne. Andy?