Korenine

Rompompom, v mestu ljubljanskem je Druga godba. Po uličnem sprevodu trobilske godbe so angleške mladenke in mladci z vsiljivo koreografijo v Križankah zaključili njen otvoritveni večer. In zbudili nostalgijo po lanskem blejskem srečanju z indijskimi muzikanti, fakirji in žonglerji. Bollywoodski pleharji so sicer lahko oboževalc viž pri nas redko videnih filmov iz bombajske tovarne sanj, a najboljše predelave je že zdavnaj podal Ferus Mustafov. Tudi odjek mestnega patosa aman v orientalni gazeli, v Bosni pa v sevdahu, v današnji mostarski različici ni zadel. Za vpeljavo drugogodbenega tedna osvežujemo zgodovinski spomin.

Ena izmed dobrobiti Drugih godb z vsemi pastmi vred je bila vztrajno predstavljanje muzikantov in muzikantinj iz Afrike. Rončelova zasluga in krivda je utrjevanje plesnih korakov salse, od komercialne, zvezdniške do avanturistične, vcepljanje kozmopolitske kreolskosti skoz musica popular brasileira in afrokubanski zven. Ropotu gre vsaj hvala za prvi "afriški koncert" v osemdesetih letih, ko je v šentviškem Domu Svobode zagodla Mandingo Griot Society.

Poti do prostranih afriških glasbenih teritorijev so večidel vodile prek jazzovskih praktik in reggaeja. Do zadnjega je peljala stranpot od panka. O Afriki in Afrikah v Amerikah so nas poučevali protislovni afrocentrizem in kulturni nacionalizem črnskih muzikantov, The Art Ensemble of Chicago, John Coltrane v monumentalnem Africa Brass, ali kasneje s samim nadimkom hiphoper Afrika Baambaata. Na televiziji smo použili svetovno serijo Korenine po romanu Alexa Haleya, ki je slavil ohranjeno "afriškost" njegovih prednikov navkljub agresivni amerikanizaciji. Benedict Anderson, teoretik nacije kot zamišljene skupnosti, opozarja na neustavljivo privlačnost ekranizacije usode Kunta Kinteja med "ne-črnskim" gledalstvom v ZDA. Sklepno epizodo je gledalo neverjetnih 36 milijonov gospodinjstev. Študirajoča mladina je pritiskala z željo po različnih etničnih študijih in študijih jezikov njihovih staršev, kar je bil eden odločilnih impulzov pri vzpostavljanju ideološkega programa multikulturalizma. Pljusknil in okupiral je tudi tako "nedolžno" kulturno posredništvo, kakor je world music. Polovica evropskih in ameriških "etno" festivalov, fešt, godbenih tržnic v razpredeni mreži se napihuje s predznakom "multikulti". Vsi slavijo kulturno različnost, godbo, ki jo uteleša.

Mar ni najbolj zabavno, ko na Drugi godbi srečate znanca, ki po koncerta Jusufa N'Dourja ves zaripel benti, "da je to en navaden pop". Kako gosta izjava. S podnapisi: "Ja, kje pa je Afrika, kje je etničnost v godbi, kje je volofska tradicija, kje je vznemirljivi ritem, pa še v angleščini je začel peti. Če so že tule vse sfižili, pa naj bojo rokerji, klasiki ali didžeji, bo menda ja Afričan ostal zadnje oporišče nepokvarjene pristnosti, prvinskosti in čistosti." Dakarčan pa pride in s stilizirano asketsko koreografijo uprizori ultramoderen show. Mimogrede, N'Dour v zgodnjih letih nastopanja ni plesal in je bil povsem statičen. K plesu in k učenju retorike nastopanja pred množico ga je napeljal otoški mentor Peter Gabriel.

Novo je bilo, da so se afriški ustvarjalci na mednarodnem glasbenem tržišču naučili svoje proizvode predstavljati in ovijati v zahodne sociokulturne, sociopolitične in zgodovinske teorije. Njihove strategije so različne. Eni posnamejo pop album, naslednji pa je "tradicionalen", kar v našem prevodu pomeni, da je "akustičen", odigran s tradicionalnimi glasbili. Ali pa naredijo dve različici istega repertoarja, dva miksa in enega ponudijo doma, drugega v Evropi. Nekateri prihajajo na turneje s "koreninskimi" zasedbami, oblečeni v barvita lokalna oblačila, doma pa nastopajo z električnim bendom in narobe. Zvezdniki, ravno N'Dour ali Baaba Mal, sočasno pojejo domači publiki, afriškim priseljencem v zahodnih metropolah ter srednjemu razredu zahodnjakov. Krmarjenje med okusi, preferencami terja precejšnjo spretnost.

A razlika v pričakovanjih, raje v ideologijah poslušanja afriških godb iz Afrike, ZDA in preostalega dela Amerik, je v tem, da od črnskih glasbenikov iz ZDA pričakujemo permanentno inovativnost, nove in nove urbane, moderne, subverzivne sloge, ki so jih v specifičnih družbenih okoliščinah "iznajdevali": blues, jazz, R&B, rokenrol, soul, funk, disko, hip hop. Od drugih "Afričanov" pa, da ostanejo tam, kjer si jih zamišlja evropski sonični turist: pri roots reggaeju, rumbi, bossa novi, kalipsu, sambi, sukusu, highlifu ali, še bolj po domače, pri "etnični tradicionalni glasbi". Temu se preprosto reče etnizacija in rasizacija godb.

V predstoječem tednu bosta na Drugi godbi dva "afriška večera". Čakata še dva avant-jazzovska; prvi na omenjenem festivalu, drugi drugogodbeni pa bo "defoničen" v klubu Gromka. Nastopili bodo v Evropi bivajoči harmonikarski rokohitrec z Madagaskarja Regis Gizavo, bend iz Nigra Mamar Kassey, domači Afričani Kesukozi in najavljene zvezde Africando, nadaljevalci dakarskega orkestra Baobab.

Do Africanda nas vodi zgodovinski ovinek prek mamba Pereza Prada iz petdesetih let. Včasih ga je za intermezzo sukal Radio Ljubljana. V tukajšnji mladinskokulturni popularni recepciji je bil še pred petnajstimi leti "terasa", dolgcajt. Danes v komadu Cerezo Rosa razbiramo muzičnega genija, ki je s komercialnim plesnim orkestrom s swingovskimi večplastnimi aranžmaji pripeljal afriško gibkost, utrdil ritmični obrazec, ki so ga z rigidnim preštevanjem pohodili v plesnih šolah latino slogov. Raje si oglejmo, kaj se je s ploščami Prada in drugih kubanskih muzikantov štiridesetih in petdesetih let dogajalo v urbanih afriških mestih, predvsem v zahodni Afriki in v Kongu. Prijele so se, saj so bile domačinom blizu po glasbenem izrazu, načinu vzbujanja občutenja. Predvsem zaradi asimetričnih cikličnih obrazcih, ki so del zahodnoafriške in kongovske ritmike (tak je vzorec clave v kubanski rumbi), v enakovredni obravnavi sosledij akordov, kar so lahko takoj prevedli v sinkretične lokalne sloge. V kongovskih mestih v različico električnokitarske rumbe, ki je postala najbolj razširjen panafriški popularnogodbeni slog. Orkester Baobab in njihovi nasledniki Africando so gojili afrokubanske forme, ki so vedno zvenele drugače od "izvirnikov". Pravzaprav je bila s posnemanjem in ustvarjalno predelavo izvršena "dvojna akulturacija" afriških godb v Črnem Atlantiku. Toda ritmika, ki jo zaradi naučene plesnosti pogosto menjamo z vročico, telesnostjo in spolnostjo, je telesna in mentalna. Kakor gre staro dobro spoznanje, afriški ples je lahko povsem mentalen, pa bo še vedno ples. Muzikanti svojo plesno in muzično veščino izkazujejo z mirnostjo, zbranostjo. V tem so cool, ne pa s "koribantsko zanetenim entuziazmom". Spomnimo se izvrstnega "kitarskega rockanja" Remmyja Ongale. Drugo je, če hočejo s prve ugajati publiki, kar je postala bolezen kubanskih bendov in je itak splošen pop sindrom.

Druga dva koncerta sta jazzovska. Susie Ibarra je inovativna bobnarka. Prihaja s triom. Obeta avanturo, improvizirano godbo, ki ne bo šla takoj v durmolovsko umerjeno uho. Z Jenny Choi na violini in Craigom Tabornom z elektronskim inštrumentarijem napoveduje drug tip ritmiziranja in igranja godbe.

Druga (ali prva) druga godba se najavlja v preljubi Gromki. Defonija ponuja igrajoči kvartet freejazzovskih muzikantov z zajetnim dosjejem: tour de force pozavnista Johannesa Bauerja, saksofonskega posebneža Luca Houtkampa, kontrabasista Dieterja Manderscheida in bobnarja Martibna Blumeja. Videč prva dva v improvizacijskem azilu avstrijskega Nickelsdorfa lahko napovemo freejazzovski špil, ki se ne špara, marveč muzicira, pleše - telesno in mentalno, kakor nas tako počasi ob artificielni evropski glasbeni pogubi in globalnemu populizmu, ki jima ni videti konca, navajajo afriške in "afriške" godbe. Svobodnjaki igrajo za izkupiček od vstopnine.

povezava

povezava