Vikend mrtvega maršala

Tokrat naju je pot priložnostno zanesla po nekaterih mladinskih klubih, katerih stična točka je bila praznovanje maršalovega rojstnega dne. Ko sva zapustila prestolnico, je bil logični prvi postanek Vrhnika, tankovsko mesto, kjer že od druge svetovne vojne v prostorih zdajšnjega Zakona delujejo različni klubi.

Na večerno praznovanje so naju najprej opozorili napisi, da je tokrat pivska cena le 220 SIT. Zakon so spravili na noge kot mladinski center leta 1993. Čeprav je blizu Ljubljane in mu publika nenehno uhaja v tamkajšnjo nočno sceno, je organizatorjem predvsem s koncertnim programom uspelo vedno napolniti dvoranico, ki učinkuje utesnjujoče že, če se vanjo nagnete okoli sto Vrhničanov. Zakon je slovel kot zmeren underground klub, dokler ga niso letos jeseni dokončno prevzeli študentje, ki jim denar priteka iz študentskega servisa, saj prej klub ni bil deležen stalnih občinskih donacij. Že samo to, da so sedaj glavni študentje, je nekako utišalo jezne okoliške stanovalce, ki so bili prej polni pritožb in pripomb glede delovanja centra. Odnosi pa so se še izboljšali, odkar je poslansko mesto v parlamentu zasedel Richard Beuermann, nekdanji predsednik mladine, ki pozna problematiko in še danes zavije na kak kozarček v Zakon. Posledica reorganizacije je tudi, da se prebivalcem Vrhnike klub ne zdi več sporen, ampak ga jemljejo kot še en lokal v siceršnji gostinski ponudbi, s to razliko, da zapre vrata ob enih, čeprav se zabava nadaljuje, dokler ne omagajo glavni žurerji. Za varnost skrbi najeta redarska služba. Na vprašanje, kam bo šla vrhniška mladina na internet poleti, ko bo klub zaprl vrata (saj se noče spremeniti v navaden kafič), bi moral odgovoriti minister za informacijsko družbo. Najin obisk se je končal z opazovanjem socialistične ikonografije in že sva odbrzela idrijskim čipkam naproti.

Prascem vstop prepovedan

Ob vstopu v Idrijo se začne iskanje kluba z zanimivim imenom, saj se pred vprašanjem "Oprostite, kje se gre v Swenak?" najprej opravi selekcija informatorjev. Mladi dekleti sta naju napotili "pri občini na levo, nato pa levo po hribu. Je tabla ..." Pozabili pa sta povedati, da navkljub ogromnemu napisu kluba (in trem prašičkom) na obcestnem zidu cijazenje navkreber traja še kak ducat minut. Dviganju sledi spuščanje skozi tako rekoč pragozd, nato električne luči. Čudovita hiša, kjer so dobrodošli vsi razen pujsov. Svinjak je namreč nekoč bila zgradba zraven kluba ...

Takoj po vstopu stopnice odpeljejo v zgornje nadstropje, igralec Zijah Sokolović pa je najin prihod pozdravil z "bolje ikad nego nikad". Vsebini odra je ustrezala tudi publika, povprečno precej starejša od tipične mladinske. "Profesorji iz gimnazije, iz državnih skladov ... povsem drugačen tip občinstva, ki je tukaj redek," razloži Simon Bizjak, podpredsednik Kluba idrijskih študentov (KIŠ). Swenak upravlja skupina ljudi iz KIŠ-a, lokalna scena pa pomni precej imenitnejše čase izpred petih, šestih let. Konkurenčni KIC, Kulturno-informacijski center, že dolgo ni več stari punk/hardcore plac - po odhodu aktivne generacije in zamenjavah lokalnega političnega vodstva so KIC zaprli. Nato ga je dobila struktura, po kateri bi se lahko poimenoval kar krščanski IC (z inštrukcijami in izdelovanjem božičnih voščilnic). Odkar z njimi sodeluje občina, skušajo širiti program.

Stavba Swenaka pa je v lasti ministrstva za zdravstvo in v upravljanju bližnje psihiatrične bolnišnice. Klub se financira sam, pretežno iz dela študentov in prispevkov sponzorjev, kakšno drobtinico doda občina. Prijavljajo se na programe, saj svojega šopajo vsako soboto, nekako slabi dve leti, za največ poltretjo stotnijo ljudi, kolikor jih lahko pride v Swenak. Vedno več obiskovalcev hodi iz Ajdovščine, Postojne, Cerknega ... Res, da je klub odmaknjen od mesta in je težko najti puritanca, ki bi ga nočno dogajanje lahko motilo, a "če obiskovalec pride sem, mora priti peš kar daleč". Peš se hodi tudi zaradi policijskih kontrol. In hodi se samo ob koncu tedna, ko je klub odprt. "Sobota je naš dan." Prav tako petek.

Vsako leto je več ljudi tudi v Swenakovi delovni ekipi, ta sedaj šteje okoli deset članov in dela skoraj izključno prostovoljno. "Program je postal boljši, večinoma so tu koncerti." Z neuveljavljenimi predskupinami, ki jih precej navzočih sliši prvič. Poleg tega tukaj tečejo še literarni večeri, predstave, žuri; nekaj časa so imeli celo interni kino. Pa potopisna predavanja, ampak "tega je zdaj bolj malo, ker vsi hodijo sami". Načrtujejo še otroške delavnice in filmski seminar, sicer pa so imeli že četrti art filmski festival. Drugače filmska dvorana omogoča tudi kak jazzovski koncert ... Širitev v katerem koli pogledu. Tudi v odpiralnem času? "Verjetno s časom ..." In z upanjem, da nove generacije ne bodo presahnile.

V kraljestvu medvedov

Na območju sive lise mobilnotelefonske dosegljivosti je pred nama vzbrstelo Kočevje. Še preden sva se odpravila na šesti kočevski rock'n'roll, ki je potekal pred tamkajšnjim pop zabaviščem Sing Sing, sva se srečala z Rudolfom Balohom, najbolj izstopajočim lokalnim aktivistom. Rudolf je gonilna sila Skirocora - globalne internacionalne subkulturne korporacije. Kaj sploh lahko počne "marsovec" v okolju, polnem policistov, specialcev, medvedov, malomeščanov in redkih alternativcev? "Jaz sam kle živim in se grem kulturno gverilo delavskega razreda." Njegovi stripovski fanzini romajo v roke fanatikov po vsem svetu, največje privržence ima na Japonskem. Skozi njegovo ustvarjanje se izražajo noise, grind in hard core. Delo na žagi je težaško, dobička od distribucije Skirocora pa ni. Trenutno ustanavlja Fronto za deratizacijo slovenske kulture: "Slovenska kulturna politika je le fasada za samozadovoljevanje in promoviranje novodobnih kulturnih elitnih klik." Občinskim birokratom, ki vsiljujejo ruralni primitivizem, sporoča, da zatiranje mladih ustvarjalnih ljudi vodi v povečanje uživanja trdih drog, kar je zelo opazno v zadnjem času. Od radikalca k alternativcem. Sobotni koncert je bil znotraj terena, pripadajočega veliki črni zgradbi, kjer je pop diskoteka zaporniškega imena Sing Sing. Na ozemlju klopi in kamion, namesto tradicionalnih narodnih zabavljačev pa pod cerado žgejo izključno mladi Kočevci. Sprva Fobija, ki je vse do obdelav pustila dober vtis, kasneje sledijo Da Gottschee Project. Mladci, ki smo jih že slišali na raperski kompilaciji 5 1/2 of fame, a so se razčvekali šele po desetih minutah. Pustili so soliden vtis in spodbudili vprašanje, ali mame vedo, o čem pojejo sinovi.

Rap je eden zadnjih pojavov v tem okolju. Ne manjka niti mladine, ki z zunanjimi kazalci izkazuje pripadnost različnim subkulturnim plemenom in pojavom. Prav tako se med starejšimi Kočevarji najdejo ljudje, kakršen je Slavko Rančigaj, ki je mladim pomagal tako prej, ko je bila godba, kot zdaj, ko za mešalno mizo skrbi za soliden zvok. Manjka pa prostor ...

V okviru Delavske godbe so mladi imeli Center za mladinsko kulturo, ki je deloval dobrih sedem let (od osamosvojitve), in ga zapustili pred dvema letoma. Zgradbo godbe so letos podrli, namesto nje naj bi zgradili gimnazijo. A s postavitvijo šole se nikomur ne mudi, saj primanjkuje denarja. Za mladce je sledila selitev v klub, ki so ga po dveh letih prodali, tam pa danes tečejo komercialne dejavnosti. Mladi so ostali brez prostora za klubsko dogajanje. Ostale so diskoteke. Stetovirana deca v diskoteki? "Vse, kar se je dalo, so bodisi podrli bodisi zaprli," razloži Boštjan Kožuh - Zenf, organizator šestega kočevskega rock'n'rolla. V tej diskoteki se lahko najame prostor največ dvakrat na mesec in priredi koncert. Kaj pa se dogaja vmes? "Nič." Če pomislimo, da je najbližji klub črnomaljski ali kak ljubljanski ...

Legende o starih rockerskih krajih ne krožijo zgolj med medvedi, ampak jih pomnijo še delujoči mladinci. Ali kot je dejal obiskovalec: "Zaslužimo si mladinski klub, ker smo potrebni še drugačne zabave kot veselic in porok." Enkrat na leto imajo prireditev Kočevje rokenrola, program pa je v letih obstoja postal povsem domač, saj v okolju deluje dovolj skupin, ki glasbeno zapolnijo dogodek. Občinstva se nabira vse več in več ... Ob koncu je treba omeniti še močne sponzorske prispevke: 5 kg mesa, 20 kg kruha, kamion, plakati ... "Ko smo morali prijaviti prireditev in dobiti dovoljenje, smo morali plačati več, kot smo dobili od sponzorjev," razloži siti Boštjan.

V rajonu Podobnikovih

Zvečer sva se komajda privlekla do Cerknega. Ob prihodu na turistično kmetijo Želinc sva najprej začudeno ugotavljala, da je tradicionalni jazzovski festival, ki je potekal minuli konec tedna, veliko glamuroznejši in resnejši projekt, kot sva pričakovala. A vendar - jazz v Cerknem? "Mi hodimo na te zadeve že 15 let in smo se z jazzom zastrupili," razloži Boštjan, ki skupaj s Sergejem, solastnikom lokala, pripravlja že šesti zaporedni fest. Pred toliko leti sta namreč v kraju odprla Pr' Gabrijelu.

To je sicer 200 let staro ime hiše, v kateri so odprli "bar ... Pub je bilo pred šestimi leti premoderno," nas spravi v smeh Boštjan, "in hkrati smo odprli še oder." S solastnikom ne skrbita le za koncerte, ampak še za firmo, "feeling je v redu, moraš pa mrdati!" Najmanj tri mesece na leto porabita, da pripravita dogodek. Festival je bil prva štiri leta v pubu, nato ga je prerasel. Oder je pomagal uveljaviti Zlatko Kavčič, fanta sta na tujih festivalih sklepala poznanstva in tudi za Gabrijela so vmes že vsi slišali ...

Jazzovski festival je glavna blagovna znamka, ki jo Pr' Gabrijelu prodajajo. Navadna betula se tod ne bi obnesla, od drugih bifejev pa tega loči to, da je znan. "Na bližnjem smučišču je za konec tedna po nekaj tisoč ljudi. In pridejo k nam na kafe: A, to so tisti, ki delajo festival?" Obiskovalcev je vse več, vendarle prodaja vstopnic ne teče najsijajneje. Precej ljudi prihaja iz vrst sponzorjev oziroma medijskih pokroviteljev. Od letošnjih petih milijonov so po dvajset odstotkov prispevali občina, ministrstvo za kulturo in vstopnine, preostanek pa so primaknili sponzorji in šank. "Mi ne sanjamo o BMW-jih, mi delamo za penzijo."

A čas festa ni edini čas koncertov v Cerknem. "Za vsak koncert pošljemo v vse primerne lokale po Sloveniji 70 plakatov. Na koncert ne pridejo, na festival pa!" Koncerti niso prepogosti, "ker se tako zmanjša kakovost". V povprečju je en koncert na mesec, spored pa "od punka do Mie Žnidaršič". In Ramba Amadeusa, ki je lani komaj odkril Cerkno in "dobre domaćine". Sicer je največja zmogljivost lokala do 250 ljudi, odkar se je v bližini zaprla športna trgovina in so pridobili še nekaj prostora.

Komaj nam je Boštjan opisal napredek v primerjavi s prejšnjim letom ("lani nisem mogel pet minut sedeti pri miru"), je v šotoru zmanjkalo elektrike in glasba je utihnila. V trenutku je Boštjan poletel proti šotoru, pa četudi ljudje niso preveč negodovali. Ne takrat ne kasneje med nastopi, ko se je redukcija še nekajkrat ponovila. Nazadnje naju je pot zanesla med šotore, v katerih sva - za začetek - našla kalamare in borovničevec. Po vseh vožnjah in klubih sva se odločila, da si privoščiva počitek. Še preden pa sva se do konca izi vzela, je pred nama vstal eden najbolj častnih občanov Cerknega, sam Janez Podobnik, in s spremljevalci odkorakal ven. Šokirana zaradi bližine in nerazumljivega izraza odpora na obrazu sva se tudi sama odpravila iz šotora, a v nasprotni smeri. In tam, sredi cerkniških obronkov, je k nama pristopil tip in dokončal izijado z besedami: "No, tole bo zdaj prav super za vaju ..." Tip je bil Tony, basist skupine Sex Mob, ki je zvenela sveže in presenetila s trobento na poteg, ultraredkim, če ne unikatnim glasbilom. Trobenta z zvenom pozavne. In enkrat potem, ko so Newyorčani že zdavnaj oddžemali zadnje tone in je meglica okrog naju sedala vse gosteje, so začeli zginevati tudi napisi Mesarstvo Podobnik, ki smo jih srečali kar nekaj, in obšla naju je misel, da bi prestopila med zelenjavarje.

povezava

povezava